Avtor: Markus Wehner

stran: 073

Že vse od knjige Roberta Conquesta Veliki teror se ta izraz uporablja za komunistična trideseta leta v Rusiji in Sovjetski zvezi. Vemo, kaj pomeni. Pomeni to, kar je Solženicin imenoval »Volga ruskega trpljenja«. To pretresljivo reko so gnali valovi milijonov pomorjenih in teptanih in žaljenih ljudi. In vendar! In vendar se je toliko Slovencev odločilo za komunistično revolucijo, ko je njen stroj začel delovati tudi v naši domovini. Kako so mogli! Ali smemo temu reči slepota? Kaj pa je potem človek, če je zmožen dejanj, ki tolčejo ob pamet najpreprostejšega pastirja? Toda važnejše je nekaj drugega. Ali ste koga od njih že slišali reči: Mojbog, kaj pa smo naredili! Koliko jih poznate, ki jim uvid ni dovolil, da bi mirno živeli, dokler se niso odrešili v tem kriku? Ali si lahko državljan svobodne države, dokler nosiš v sebi zločesto kepo krivde? Niti malo ne verjamemo, da se bo kdo zaradi teh besedi spremenil. Povedati pa jih je vendar treba. Vedno znova!

Poleti 1937 Stalinova morilska mašinerija zajame vso Sovjetsko zvezo

Lesene križe so postavili šele pred nekaj tedni. V gozdu v Kareliji, na severozahodu Rusije, stojijo pred jamami, ki so globoke dva metra in obsegajo trideset kvadratnih metrov. To so grobovi, ki so jih v Sandomorškem gozdu odkrili po dolgoletnem iskanju. Ostanki petdesetih do šestdesetih mož leže v vsakem, vsega skupaj je tu pokopanih okrog devet tisoč trupel. Povsod v Rusiji in v drugih državah naslednicah Sovjetske zveze so takšni množični grobovi. Koliko jih bodo še odkrili, ne ve nihče. Spominjajo na tisto, kar se je dogajalo pred šestdesetimi leti, leta 1937, v letu Velikega terorja.

stran: 074

Ponavadi se začetek velikega terorja povezuje z umorom leningrajskega partijskega šefa Sergeja Kirova 1. decembra 1934. Da je ta umor ukazal Stalin, do sedaj ni bilo mogoče dokazati. Vsekakor pa ga je diktator porabil zato, da je zaostril notranjepolitično klimo. Z datumom smrti Kirova je bil izdan zakon, ki je omogočil obsodbo “kontrarevolucionarjev” v roku desetih dni. Javni postopek, pravica do priziva in prošnja za pomilostitev so bili ukinjeni, pri smrtnih obsodbah je bilo treba obsodbo izvršiti takoj.

Planske številke za množični pomor

Po umoru Kirova je bilo decembra 1934 v veliki maščevalni akciji v Leningradu ustreljenih 6500 ljudi, 800 nasprotnikov partije je bilo obsojenih na smrt ali na zaporne kazni. Hkrati so uvedli kampanjo “povečane budnosti”, od maja 1935 dalje so bili preverjeni vsi člani partije in do konca leta je bilo 219.000 komunistov iz partije izključenih. Te “partijske čistke” pa večine prebivalstva niso prizadele. Poleg tega so si nekateri partijski funkcionarji in sodne oblasti prizadevali, da bi preprečili širjenje terorja.
Toda s prvim velikim monstre procesom proti nekdanjima partijskima voditeljema Grigoriju Zinovjevu in Levu Kamenjevu avgusta 1936 je Stalin dokončno ubral pot terorja. Da bi ga organiziral, je septembra imenoval za novega šefa tajne službe NKVD brezobzirnega človeka: Nikolaja Ježova, ki je poprej kot predsednik partijske kontrolne komisije vodil čistke. Pričel se je val aretacij, ki je prizadel predvsem veterane partije in s tem politično ter administrativno elito države. Do maja 1937 so organi tajne službe NKVD aretirali 350.000 ljudi. Tretjina ljudskih komisarjev, kot so se imenovali ministri sovjetske države, je bila zaprta in povečini ustreljena; več kot polovici njihovih namestnikov in vodij oddelkov se je zgodilo isto. Odpuščena je bila tudi polovica vseh sodnikov in državnih tožilcev, večina je bila aretirana. Najvišjo partijsko elito je prizadel teror v posebno velikem obsegu: od 139 članov centralnega komiteja (CK) komunistične stranke je bilo med 1936 in 1939 98 umorjenih, med temi pet članov ali kandidatov politbiroja.
Dva nova velika monstre procesa proti nekdanjim opozicionalcem partiji sta poskrbela, da je strah pred trockisti, špijoni, izdajalci, škodljivci in sovražniki ljudstva zavzel obliko množične histerije. Februarja 1937 je bil proces proti slavnima “levima” staroboljševikoma Juriju Pjatakovu in Karlu Radeku ter petnajstim drugim obtoženim; marca je sledil proces proti nekdanjemu “desnemu odklonu”, članoma politbiroja Nikolaju Buharinu in Alekseju Rikovu ter devetnajstim drugim vodilnim partijcem.
Nadaljnja ciljna skupina terorja proti starim elitam je bilo vodstvo Rdeče armade: najpomembnejše generale, med njimi slavnega maršala Mihaila Tuhačevskega, je dal Stalin zapreti konec maja 1937. Pri mučenjih in soočenjih obtožencev v moskovskem zaporu Lefortovo je bil Stalin osebno navzoč. 11. junija je za zaprtimi vrati in s posebej za to prirejenim posebnim vojaškim sodiščem uprizoril proces zaradi domnevne špijonaže v korist Nemčije in Japonske. Osem generalov, vsi so bili junaki državljanske vojne, je bilo usmrčenih na isti dan. Ta senzacionalni proces pa je bil samo uvod v krvavo čistko v celotnem oficirskem zboru Rdeče armade: okrog 35.000 do 40.000 ljudi je bilo v naslednjih mesecih aretiranih, velik del je bil ustreljen. Tri leta kasneje, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, si Rdeča armada še ni opomogla od tega udarca, ki ji je vzel najbolj izkušene voditelje.
Dolgo je prevladovala na zahodu predstava, da je bil teror v letih 1937 do 1938 usmerjen samo proti državnim elitam, proti nekdanjim opozicionalnim komunistom, partijskim funkcionarjem in inteligenci. Aleksander Solženicin je v svojem “Arhipelagu Gulag” govoril o “novem mitu”, ki je nastal tako, da je »vsaka tiskana omemba leta 1937 izključno samo poročilo o tragediji komunistov na visokih položajih«. Dejansko je bilo širokim plastem prebivalstva – potem ko so prestale strahote kolektivizacije v letih 1930 do 1933 – v začetku še v veliki meri prizaneseno s terorjem.
Toda poleti 1937 je val preganjanj dokončno postal Veliki teror, ki je stotisoče stal življenje. V tako imenovanih operacijah proti kulakom je bilo v teku 14 mesecev aretiranih najmanj 670.000 ljudi in več kot 400.000 ustreljenih. Ta državno načrtovani množični umor se je začel 2. julija 1937, ko je politbiro sprejel odlok o “protisovjetskih elementih”. V njem je bilo napisano, da se je velik del v preteklih letih na taborišča in pregnanstvo obsojenih kulakov in kriminalcev vrnil v svoja nekdanja prebivališča in mesta in tam ščuva prebivalstvo k terorističnim zločinom. Od organov partije in NKVD republik in področij se je zato zahtevalo, da »registrirajo vse kulake in kriminalce, ki so se vrnili, najbolj sovražne med njimi takoj aretirajo in ustrelijo … in druge, manj aktivne, pa vendar sovražne – preženejo v področja po navodilih NKVD«.

stran: 075

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: A. Calame: Nevihta, 1839 Mirko Kambič

V vseh pokrajinah so bile osnovane tako imenovane trojke, komisije treh članov, ki so bile sestavljene iz šefa pokrajinske NKVD, partijskega sekretarja in vrhovnega javnega tožilca. Te trojke so že med kolektivizacijo stotisoče obsodile na smrt, dokler jih niso poleti 1934 razpustili. Sedaj so jih oživili. Partijskim sekretarjem republik in področij je bilo ukazano, da v petih dneh sporočijo v Moskvo število ljudi, ki jih je treba aretirati. Pri tem so spadali tisti, ki jih je bilo treba takoj ustreliti, v “prvo kategorijo”, za “drugo kategorijo” so veljali tisti, ki jih je bilo treba obsoditi na zaporne kazni med osem in deset let.
Že nekaj dni kasneje so prišla v Moskvo sporočila iz vseh področij Sovjetske zveze. V mestu Moskvi in v moskovskem področju so našli 44.305 “kulakov in kriminalcev”, 8.500 prve in 35.805 druge kategorije, je 10. julija sporočil sekretar moskovskega področnega komiteja Nikita Hruščov.
Na osnovi sporočil je centralni aparat NKVD izdelal plan akcije, ki ga je 30. julija 1937 uradno izdal politbiro. Z njim so bili vsem pokrajinam države dodeljeni “kontingenti za uničenje” – planska števila za množične umore. Bila so tudi navodila, koga je treba poleg kulakov in kriminalcev aretirati kot “protisovjetski element”: nekdanje člane največje predrevolucijske stranke socialrevolucionarjev, vojake “belih” kontrarevolucionarnih armad iz državljanske vojne, udeležence prejšnjih kmetskih uporov, nekdanje carske orožnike in uradnike, emigrante, ki so se vrnili, in nekdanje člane gibanj za nacionalno neodvisnost kavkaških in srednjeazijskih sovjetskih republik. Vse te elemente, ki so veljali za nezanesljive, so imeli evidentirane že od konca dvajsetih let in so jim odvzeli državljanske pravice, pasivno in aktivno volilno pravico pri volitvah v sovjete. Že pred desetletjem sestavljene sezname so sedaj uporabili, da bi izvedli veliko čistko sovjetske družbe. 259.450 ljudi je bilo po akcijskem načrtu NKVD z dne 30. julija treba aretirati, od teh 72.950 po hitrem postopku ustreliti, ostale obsoditi na osem do deset let taborišča. Ker so lahko aretirali, deportirali v taborišča ali delovne kolonije ali pregnali v provinco tudi njihove družinske člane, razširitev akcije skoraj ni imela meja. Poleg tega je bilo v povelju opozorjeno, da trojke lahko zaprosijo sekretariat centralnega komiteja v Moskvi – torej Stalina in Molotova – za povišanje kontrolnega števila za uničenje.

stran: 076

Tekmovanje za čim večje število smrti

»Starejši jetniki naj bi se spominjali, da je bil že prvi udarec masiven, v eni sami avgustovski noči, in sicer po vsej državi (vendar jaz, ki poznam našo okornost, tega ne morem prav verjeti),« je pisal Solženicin. Toda pisateljevi informanti so imeli prav. 5. avgusta se je pričela uničevalna akcija; po planu naj bi bila zaključena v štirih mesecih. V naslednjih tednih se je začelo tekmovanje trojk in pokrajinskih NKVD, ki so hoteli prekositi same sebe pri aretacijah in ustrelitvah ljudskih sovražnikov, da bi se odlikovali in izognili očitku premajhne budnosti.
Že od konca avgusta so se pokrajinske uprave NKVD obračale na moskovsko partijsko vodstvo, da bi jim to zvišalo kontingente za uničenje. Sekretariat CK in politbiro sta do srede decembra odobrila nadaljnjih 22.500 ustrelitev in sta poleg tega podaljšala trajanje operacije. 31. januarja 1938 je politbiro ponovno “odobril” 48.000 eksekucij; med februarjem in avgustom 1938 je partijsko vodstvo okrog Stalina sankcioniralo uničenje skupno nadaljnjih 89.750 ljudi. V navodilih iz Moskve pogosto ni bilo več razlikovanja med prvo in drugo kategorijo, tako da je bilo šefu NKVD posameznega področja prepuščeno, ali je dal ustreliti vse aretirane ali jih je del obsodil na taboriščne kazni.
Stroj od besa zaslepljenega terorja je bil v teku: pet- do šeststo ljudi dnevno je obsodil vsak član trojke moskovskega področja, pri čemer so se poskušali med seboj prekositi v številu obsodb. Kmalu so v vseh oddelkih NKVD v državi prešli k obsojanju aretirancev po tako imenovanih albumskih postopkih. Imena in “zločini” aretiranih so bili našteti v albumu, področni šef NKVD je nato napisal naj veliki R – za rusko “rasstreljat’”, ustreliti – in se spodaj podpisal, se spominja nekdanji oficir NKVD Mihail Šrejder. Da bi izpolnili število planiranih umorov, obstoječi seznami in kartoteke organov NKVD, v katerih so bili zajeti opozicionalni in nezanesljivi elementi, kmalu že niso več zadoščali. V Turkmenistanu je dal šef NKVD, da bi izpolnil svojo kvoto za uničenje, obkoliti trg glavnega mesta Ašhabada in aretirati vse tamkajšnje prodajalce in kupce. Pasante na mestnih ulicah so brez izbire zvlekli v avtomobile in zvozili v poslopje NKVD. Da bi “sovražnikom ljudstva” dokazali zločine, so jih obremenjevale priče, ki so bile v resnici sodelavci tajne službe. Organi turkmenske NKVD so tako več kot izpolnili svojo dolžnost – aretirali in ustrelili so nekaj sto ljudi več, kot jim je “odobrilo” partijsko vodstvo iz Moskve.

Narodne manjšine

Poleg lažnih prič so uradniki NKVD, da bi aretiranim izsilili priznanje, uporabljali mučenje. Uporabo “psihične sile”, kot se je imenovala v dokumentih, je politbiro izrecno odobril leta 1937. Jetnike so pretepali, zapirali v vlažne in temne ječe, pustili so jih stati ure dolgo, več dni so jim kratili spanje in so jih tako strli. Poleg tega so grozili, da bodo aretirali njihove družinske člane, ali obljubljali, da jih bodo pustili pri življenju, če podpišejo priznanja. Funkcionarja kominterne, Osipa Pjanickega, so po aretaciji nepretrgoma zasliševali 220 ur. Zelo malo jih je zdržalo ta mučenja in niso podpisali zahtevanih priznanj. Stari boljševik in junak državljanske vojne Muralov je zdržal osem mesecev nepretrganega mučenja – nato se je zlomil in podpisal.
Od avgusta 1937 so bili zapori v državi prenapolnjeni. Delavci, oficirji in predvsem kolhozniki so se sedaj pridruževali jetnikom iz državnih elit. Kmetom – konec 1937. so sestavljali že večino jetnikov v zaporih NKVD – so očitali, da so zastrupljali vodnjake, zažigali skednje s senom in preklinjali Stalina. Redko so se upirali, podpisali so priznanja in dobili osem, deset, petnajst let taborišča ter bili poslani v “etapo”, v taborišča na severu.
Sovjetsko vodstvo je takrat začelo tudi čistiti mejna področja države “nezanesljivih nacionalnosti”.
5. julija 1937 je sklenil politbiro očistiti obmejna področja v Armeniji, devet dni kasneje mejna področja vzhodnih republik. 21. avgusta je odločil CK, da je treba vse korejsko prebivalstvo z Daljnega vzhoda Sovjetske zveze preseliti v Kazahstan in Uzbekistan – to je zadelo okrog 200.000 Korejcev.
Nacionalne manjšine Sovjetske zveze, katerih matični narodi so bili v kapitalističnem inozemstvu, so bile s “specoperacijami”, specialnimi akcijami NKVD, posebno prizadete. Zadostovalo je že, da si bil inozemec in da si delal v oboroževalni industriji, da so te aretirali kot “špijona”. Krajevni organi NKVD so si priskrbeli podatke o inozemcih pri prijavnih uradih, pri matičnih uradih in pri kadrovskih oddelkih podjetij. Toda tudi tu so prišla navodila prav z vrha. Politbiro je 20. julija 1937 naročil NKVD, da prime vse Nemce, ki so delali v oboroževalnih podjetjih. 9. avgusta je vodilni partijski organ potrdil povelje NKVD »za uničenje poljskih terorističnih in špijonažnih skupin«. Več kot 18.000 v Sovjetski zvezi živečih Poljakov je bilo do decembra v okviru te akcije aretiranih.

stran: 077

Teror proti nacionalnim manjšinam je v začetku leta 1938 dosegel nov vrhunec: 15. januarja so zaupali NKVD razbitje “kontrarevolucionarnih nacionalnih kontingentov”. Kot take je navajal politbiro Poljake, Nemce, Latvijce, Estonce, Fince, Grke, Irance, Kitajce, Romune, Bolgare in Makedonce.
Okrog 350.000 ljudi je bilo aretiranih v teku operacij proti “kontrarevolucionarnim nacionalnim kontingentom”. Sedemdeset odstotkov je bilo ustreljenih, od aretiranih Grkov, Nemcev in Fincev celo okrog osemdeset odstotkov. Pri pogostosti ustrelitev očitno ni bila odločilna narodnost, ampak okoliščina, v katerih področjih so nacionalnosti bivale – v marsikaterem je dal vsakokratni šef NKVD ustreliti skoraj vse aretirane, v drugih se je zadovoljil z visokim številom aretacij.
Žrtve terorja so postali tudi tisoči inozemskih komunistov, ki so prišli v Stalinovo deželo iz solidarnosti s Sovjetsko zvezo, največkrat pa so zbežali tja pred Hitlerjem. Kot inozemci in kot stari partijski funkcionarji so izpolnjevali hkrati dva “kriterija za žrtev”. V primeru nemških komunistov je bilo vodstvo KPD v izgnanstvu z Wilhelmom Pieckom in Walterjem Ulbrichtom na čelu vključeno v organizacijo terorja. Po prvem monstre procesu je pričelo vodstvo KPD septembra 1936 z izključevanjem »drhali, ki jo imamo v svojih vrstah«, kot je dejal Wilhelm Pieck. Stotine članov, ki so bili v sovjetskem eksilu, so bile izključene iz partije – večina pred, malo tudi po tem, ko jih je aretirala NKVD. V začetku leta 1938 so prešli k temu, da se niso več ukvarjali s posameznimi primeri, ampak so odobravali sezname tistih, ki jih je bilo treba izključiti, z letečim glasovanjem.

Stalin je ostal v ozadju

Kadrovski oddelek komunistične internacionale v Moskvi, ki je bdel nad biografijami vseh inozemskih komunistov in tesno sodeloval z NKVD, je konec aprila 1938 sporočil, da je več kot sedemdeset odstotkov članov KPD v sovjetskem eksilu aretiranih. »V provinci, npr. v Engelsu, ni na svobodi niti enega Nemca več. V Leningradu so sestavljale skupino nemških komunistov v začetku leta 1937 103 osebe, februarja 1938 pa jih je ostalo samo še dvanajst,« je rečeno v istem pisanju.
Aretacije, ustrelitve in obsodbe na taboriščne kazni so prizadele predvsem moške. Pregnane pa so bile tudi mnoge žene “ljudskih sovražnikov”. Če so ušle tej usodi, so največkrat izgubile delovno mesto, včasih tudi stanovanje. Temu se je pridružila še socialna izolacija, kadar znanci niso hoteli imeti nič več opraviti z ženami “sovražnikov ljudstva”. Mnoge od žena, katerih možje in sinovi so bili aretirani, so zblaznele, druge so se zatekle k samomoru. Če sta bila aretirana oba starša, so uradniki NKVD spravili otroke najprej v zbirališče in nato v enega državnih otroških domov. Poleti 1937 je sklenil politbiro, da je treba vse otroke aretiranih, ki so bili stari do petnajst let, namestiti v otroških domovih zunaj velikih mest in daleč od prejšnjih bivališč. Namestitev pri sorodnikih je bila prepovedana. Mladostnike, ki so bili starejši od petnajst let, so lahko – če jih je NKVD imel za “družbeno nevarne” – spravili v delovna taborišča.
Kakšno vlogo je imel Stalin pri sproženju tega terorja? Danes znani dokumenti kažejo, da je Stalin vodil režijo že pri prvih monstre procesih proti “škodljivcem” v proizvodnji konec dvajsetih let in dajal natančna navodila, kakšna priznanja je treba doseči pri obtoženih in kakšne obsodbe je treba izreči. Tudi pri pripravi treh velikih monstre procesov 1936 do 1938 je NKVD sestavil sezname znanih osebnosti, ki naj bi jih obsodil vojaški kolegij najvišjega sodišča ali “posebni oddelek” NKVD. Stalin osebno je dobil te sezname in on je določil kazen s tem, da je napisal številko. 1 je pomenila ustrelitev, 2 taborišče, od osem do 25 let, 3 zapor pod osem let ali pregnanstvo. Znanih je 383 seznamov, ki jih je Stalin ¹⁹³⁷⁄₃₈ imel v rokah. Vsebovali so 44.000 partijskih funkcionarjev, armadnih poveljnikov in voditeljev gospodarstva – 39.000 od njih je bilo določenih za ustrelitev. Pa ne samo Stalin, tudi Molotov, Vorošilov, Kaganovič in Ždanov so podpisovali take sezname. Ti partijski voditelji – skupaj z Ježovom – so spomladi 1937 sestavljali notranjo skupino politbiroja, ki je odločala o vseh pomembnih vprašanjih. Osebno so bili odgovorni za izvedbo terorja v ministrstvih, v armadi in v določenih pokrajinah države. Stalinu samemu se je tako posrečilo, da je v letih terorja ostajal v ozadju. »Skrivnostno in po lastni izbiri živeč v izolaciji, se je Stalin le redko pokazal ljudstvu. Čeprav je bilo njegovo ime v vseh ustih, je deloval prek nevidnih kanalov. Krmaril je dogodke za kulisami in je sprejemal temeljne odločitve ali sam ali le z maloštevilnimi sodelavci. Od 1936 do 1938 skoraj ni imel javnih govorov in nikoli ni opozarjal na svojo vlogo pri množičnih represalijah. Raje je potiskal v luč žarometov druge akterje teh zločinov in si je tako ohranjal svobodo delovanja. V mnogih svojih govorih je zavestno vzbujal vtis, da o dogodkih ni dobro informiran,« je jasnovidno pisal ruski zgodovinar Roy Medvedjev že pred odprtjem partijskih arhivov.

stran: 078

Dejansko se je Stalinu posrečilo, da je odgovornost za teror v očeh ljudstva odvrnil od sebe. V Rusiji so krvave čistke v letih ¹⁹³⁷⁄₃₈ znane kot “ježovščina”, imenovana po Ježovu, človeku nizke postave, šefu NKVD, ki je s Stalinovo podporo doživel tako nagel vzpon, da je osebni kult okrog njega v letih ¹⁹³⁷⁄₃₈ presegel samo še Stalinov kult.
Šele 17. novembra 1938 je CK z odlokom ustavil slepo prelivanje krvi, množične ustrelitve so bile prepovedane, trojke razpuščene. Očitno so sedaj uvideli tudi Stalin in partijski voditelji okrog njega, da je teror dosegel obseg, ki je grozil, da bo izpodkopal njihove lastne položaje. Dvomi v uradno propagando, ki je govorila o nujnem očiščenju družbe “špijonov” in “sovražnikov ljudstva”, je vedno bolj rasel. Skoraj vsakdo je imel sedaj domnevnega sovražnika ljudstva v svoji družini, v krogu svojih prijateljev ali znancev – le težko je bilo še verjeti v obžalovanja vredne pomote. Vedno več ljudi je začelo sovražiti režim in mu odpovedovati svojo notranjo privrženost.

Kaj je bil smisel prelivanja krvi?

Da bi opral režim, je Stalin potreboval grešne kozle. Ježov, ki se je zdel nekoč tako vsemogočen, je bil teden dni po koncu množičnih aretacij odstavljen kot šef NKVD in imenovan za ljudskega komisarja za pomorstvo, njegov naslednik kot šef tajne službe je postal Lavrentij Berija. Če je Ježov po svojem imenovanju 1936 povzročil veliko čistko v NKVD, ki je predvsem prizadela pristaše njegovega prednika Jagode, je Berija sedaj dal aretirati ljudi Ježova in jih ustreliti. Skupaj je bilo od 1936 do 1940 ustreljenih več kot 21.000 oficirjev NKVD. Ježov sam je bil aretiran aprila 1939. V mesece trajajočih zasliševanjih je priznal vse, kar so hoteli od njega: od 1930 je delal kot špijon za Nemčijo in načrtoval teroristične napade na Stalina in Molotova. 2. februarja 1940 ga je vojaški kolegij vrhovnega sodišča obsodil na smrt. »Povejte Stalinu, da bom umrl z njegovim imenom na ustnicah,« so bile njegove zadnje besede na sodišču. Dva dni kasneje je bil ustreljen.
Okrog 1,6 milijona ljudi je bilo v letih ¹⁹³⁷⁄₃₈ aretiranih, stotisoči ustreljeni, stotisoči so bili poslani v zapore in taborišča Gulaga, ki jih mnogi niso preživeli. Ali so številke v arhivih popolne ali so le seštevki planskih številk za uničevanje, se danes še ne da z gotovostjo reči.
Kaj je bil smisel tako očitno nesmiselnega prelivanja krvi? Čemu naj bi cinični, vendar pa pragmatično razmišljajoči diktator dal ustreliti stotisoče ljudi, namesto da bi jih izkoriščal za suženjsko delo? Kajti če naj bi bil teror sredstvo za zaostajajočo modernizacijo Rusije, kot so mislili marksistični teoretiki, potem uničenje milijonov ljudi ni imelo nobenega smisla. Ali je bil teror morda samo sredstvo za zagotovitev oblasti za v osnovi šibak režim in šibkega voditelja, ki nista videla možnosti, da bi si pridobila lojalnost prebivalstva in reševala družbene konflikte na drug način? Stalin in njegova okolica so bili zelo občutljivi za ogroženost svoje oblasti. Teror so zavrli, ko so konec 1938. leta videli, da je količina terorja postala nevarna režimu.
Teror je služil zastraševanju in discipliniranju prebivalstva, uničenju potencialnih nasprotnikov, odstranitvi vseh elit, ki jih niso imeli za brezpogojno lojalne, izločitvi vseh, ki so morali sovražiti sovjetski režim in njegovega voditelja, nazadnje tudi kaznovanju narodnostnih manjšin, ki so veljale za peto kolono v lastni deželi. Z Velikim terorjem je hotel poskrbeti Stalin za mir v lastni deželi, za absolutno pokorščino – to je potreboval za po svojem mnenju neizogibno veliko vojno proti kapitalističnemu svetu. Šele po smrti diktatorja, petnajst let po velikih čistkah, se je sovjetsko vodstvo poslovilo od množičnega terorja in s tem tudi od stalinizma. Vendar je od Hruščova leta 1956 začeta destalinizacija po nekaj letih zastala zaradi odpora aparata. Sledila je več kot dvajsetletna agonija sovjetskega sistema, preden je ta v naših dneh dokončno propadel.
Frankfurter Allgemeine Zeitung, 30. 8. l997 (Uredniška opomba)