Avtor: Justin Stanovnik

stran: 001

Ni gotovo, da smo v dosedanjih Zavezanih Aktualnih kulturno političnih komentarjih že kdaj govorili o samospoštovanju – naravnost, tako da bi vzeli prav to besedo in jo naredili za izhodišče razmišljanja. Če še enkrat prelistamo strani komentarja v prejšnji številki, kjer smo skušali dognati, kaj pomeni beseda identiteta ali istovetnost – ne samo biti to, kar si, ampak tudi hoteti biti, to kar si – potem kmalu vidimo, da bi nam beseda samospoštovanje lahko veliko pomagala. V njej so namreč neke prvine, ki naravno – lahko bi rekli tudi moralno – utemeljujejo človekovo skladno obstajanje s sami s seboj. Če namreč človek pogleda vase in tam ne najde nič ali malo tega , kar bi mogel bodisi sam spoštovati bodisi od drugih zahtevati, da spoštujejo, potem se lahko zgodi eno od dvojega: ali bo pod pritiskom tega, kar je odkril, postal žrtev osnovne in neodpravljive negotovosti, ali pa se bo resničnosti, ki jo je zagledal, uprl in se utemeljil zgolj na volji ali samovolji. Kar bo iz tega sledilo, bo nenaravna ali divja identiteta, ki ne bo mogla biti drugačna kot agresivna. Nemogoče je namreč, da se sovraštvo do sebe, ki je stopilo tja, kjer se ni moglo naseliti samospoštovanje, ne bi sproti spreminjalo v sovraštvo do drugih. Ne seveda nujno in po sebi, lahko se obrne tudi proti tistemu, ki ga nosi in v njem razvije svoje uničevalne potenciale. Koliko je enega in koliko je drugega sta dve količini, ki določata razmerje med osebno in družbeno patologijo.
Identiteta posameznika se izraža v sprejetju, priznanju in potrditvi samega sebe; tudi identiteta naroda se izraža v sprejetju, priznanju in potrditvi samega sebe. Oboje se lahko zgodi – naravno, zanesljivo, brez histerije – samo v območju kulture. Kultura ni kultura, če ni prostor, ki ga določajo naravne razsežnosti uma in srca. Samo to, kar se v tako strukturiranem prostoru lahko ove kot legitimno, more postati avtentična prvina identitete posameznika in naroda. Samo na tako sestavljenem temelju se človek lahko postavlja svobodnega – notranje svobodnega, izvorno svobodnega, bistveno svobodnega. Ta ugotovitev je pomembna zato, ker se človek samo v zavesti svobodnosti, preizkušene in potrjene v prostoru kulture, lahko sprejme, prizna in potrdi v samospoštovanju.
Prvine, ki upravičujejo narodovo samospoštovanje, niso samo stvari, ki izstopajo s svojo velikostjo. Gotovo so seveda tudi te; morda so celo predvsem samo te. Če narod ne bi imel npr. velike umetnosti, bi to pomenilo, da nima govorice, s katero bi pripovedoval o svojih najglobljih izkušnjah in svojih najglobljih pričakovanjih. Tu lahko doseže meje, ki jih občutimo kot zadostne, samo velika umetnost, in če je ni, ostane narod brez tiste celosti, po kateri teži vse, kar nastane. Brez velike umetnosti ostane brez glasu, s katerim bi lahko pripovedoval, kako doumeva sebe in svet. In nadalje, če narod v času, ki je velik v tem, da so od njega odvisne velike in dalekosežne reči, ne daje znakov, ki jim ni mogoče odrekati velikosti – velikega trpljenja, velikega upanja, velikega tveganja – potem bo spomin na to umanjkanje, ki bo nekoč gotovo nastopil, bistveno zmanjšal zmožnosti za njegovo obstajanje v dostojanstvu. Brez visoke misli, brez velikih dejanj, brez globokega razumevanja sveta in življenja, ostaja narod v stanju nedozorelosti in nedoletnosti. Nekateri časi in nekatera vprašanja so takšna, da jim pritičejo samo veliki odzivi.
To je veliki svet zgodovine in narod mora biti nanjo pripravljen. Pripravljen pa bo samo tedaj, če se bo nanjo pripravljal. Pripravlja se nanjo s tem, kar se dogaja vsak dan in kar za večino ljudi mineva kot nekaj, kar je ostalo tako zelo neopaženo, da niti pozabiti ni treba. Če pa se odločimo, da to, kar je videti neznatno, pogledamo pod drobnogledom, nam bo prav to majhno in neznatno in vsakdanje pokazalo, kako se pripravljamo na to, čemur smo rekli zgodovina in na stvari, ki bodo bolj bistveno določale možnosti za naše obstajanje v samospoštovanju
Taka efemerna reč – zaradi katere se nam bo morda očitalo, da iz majhnih stvari delamo velike sklepe – je bila letošnja podelitev viktorjev v Cankarjevem domu. Prireditev je prenašala TV, kar pomeni, da smo si jo lahko ogledali vsi, potem pa tudi to, da smo videli nekatere stvari, ki so ostale prisotnim skrite, saj je znano, kaj vse kamera odkrije. Morda bi bilo treba omeniti še to, da si posameznih prizorov nismo izbirali sami, zato pa smo imeli ta privilegij, da smo dobili vtis celote. In kaj smo videli?
Videli smo nekaj, kar nam ni moglo prinesti veselja. Na nekem bežnem in zelo minljivem dogajanju smo videli, da pri nas ni kultiviranosti – lahko bi rabili tudi bolj določen in bolj ambiciozen izraz in rekli, da pri nas ni kulture. Pred nami se je odvijalo neko dogajanje, ki je ustvarilo neko razpoloženje in to razpoloženje je bilo nevarno blizu gostilniškemu.

stran: 002

Takšno pa gotovo ni hotelo biti. Hotelo je biti nekaj drugega – hotelo je biti samo neposredno in naravno. In tu je prišlo do usodne zamenjave, ki je bila posledica nekega nerazumetja. Pokličimo si na pomoč primerjavo: podeljevanje hollywoodskih oskarjev, ki se vsako leto dogaja pod okriljem ameriške Akademije za filmske umetnosti in filmske znanosti in jo je tudi prenašala TV.
Primerjava med obema prireditvama nam pokaže, kako zelo sta si bili različni. Na prvi pogled sta si bili celo podobni, za obe bi človek rekel, da sta bili naravni. Toda kakšna razlika! Tam igrana in gojena naravnost – perfektno igrana, tako da smo ji morali priznati vse lastnosti naravnosti; in gojena, tako da nas je navdala z nezavednim zadovoljstvom, ki ga občutimo, kadar vidimo, da se je česa dotaknila človekova oblikovalna roka. Tu pa naravnost, ki je bila še pravkar v kuhinji ali baru ali na katerem od tisoč krajev, kjer se človek lahko znajde, in je stopila pred nas, na neko povsem drugo mesto, ne da bi začutila, da mora prej iti skozi prostor, kjer bo odložila predpasnik ali kozarec in postala to, kar od nje prostor, v katerega bo vstopila, pričakuje.
V tem je ta velika razlika. V tem je razlika med stvarmi, ki so kultivirane in stvarmi, ki niso kultivirane. Kultus, kultiviranje, gojenje – to so besede, ki označujejo neko zelo človeško delo. To delo je svobodno, a je hkrati tudi natanko normirano – neke stvari sme, drugih ne sme. Naravo lahko spreminja samo tako, da ji ne vzame nič od njene bistvene naravnosti. Taka je tudi razlika med umetnostjo in življenjem. Ljudje pravijo: Njegovo življenje je pravi roman. Ali: Njena zgodba je prava drama. Za tem je veliko nerazumevanje. Njegovo življenje ni roman in njena zgodba ni drama. O romanu ali drami lahko govorimo samo takrat, ko se je neke resničnosti dotaknilo veliko razumetje in velika ustvarjalna moč.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Luža postane ocean Mirko Kambič

V takem podeljevanje viktorjev ni minilo brez finega dotika vulgarnosti. Ko je, kot smo pozneje brali, kulturni minister povedal, da so prireditev na ministrstvu denarno podprli, in to utemeljil tako, da so s tem hoteli pokazati, »da se kultura lahko dogaja tudi v nekem širšem polju, da ni zaprta v muzejih, gledališčih, galerijah in književnosti«, smo bili skraja nekoliko začudeni, potem pa smo takoj pomislili na njegovo mladost, hkrati pa že dopustili tudi možnost, da utegne takšno gledanje biti pozni učinek tega, česar se je naučil v visokih forumih socialistične mladine.

stran: 003

Gornjega dogodka ne bi omenjali – ne bi se izpostavili očitkom, da se damo vplivati obrobnim pojavom – ko nas ne bi k temu priganjala misel, da ne–kultura, ravno s tem, da se je naselila na banalnih segmentih življenja, dokazuje, kako globoko je segla in kako celovito se nas je polastila. Gornje dogajanje je namreč nekaj, nad čemer človek lahko, ne da bi si potem preveč očital, zamahne z roko in gre naprej. Vedno pa tega ni mogoče. Včasih se pred človekom zvrstijo besede, dejanja in kretnje, mimo katerih ali preko katerih človek ne more iti, če noče tvegati svoje človeško integriteto v najelementarnejšem pomenu te besede. Ko se kak dan v javnem prostoru izrečejo trditve ali uprizorijo dejanja, ki tako silovito tolčejo ob izkustvo večine ljudi, si človek pravi: jutri se bo nekaj zgodilo, ljudje bodo protestirali zoper to, kar se je tule reklo ali naredilo, zaradi svoje normalnosti bodo začutili, da morajo nekaj narediti. Toda, ko pride tisti jutri, se ne zgodi nič. Čas gre naprej, življenje teče naprej. Kam, ne vemo.
Le na katero od stvari, od katerih se je ena dogodila v Cankarjevem domu 27. marca letos, se ob tem spomnimo in si pravimo, da si toliko brezčutnosti in ravnodušnosti in apatije, ki je zagospodarila v deželi, ne bi mogli razložiti, ko nas ne bi prav takšni dogodki opozarjali, da je ne–kultura posegla že v naš vsakdanji banalni dan.
Če se z ljudmi tako ravna, zlasti pa, če ljudje dovolijo, da se z njimi tako ravna, potem ne more biti daleč spoznanje, ne samo da nismo deležni dolžnega spoštovanja, ampak ga tudi terjati nimamo pravice. Nekaj tako osnovnega in dragocenega kot je samospoštovanje je šlo »rakom žvižgat, ribam gost«. In z njim vse drugo: predvsem to, kar je v besedi »biti državljan«, če besedo razumemo v njenem notranjem, duhovnem pomenu.
Naj sedaj bralce opozorimo na nekaj slik iz žaljive galerije sedanjega časa.
Ena prikazuje človeka, ki je v tako pomembnem mediju, kot je nacionalna TV, odgovoren za informiranje ljudi, v trenutku, ko razloži zaprepaščeni publiki: Kaj pa so komunisti po vojno govorili o revoluciji, saj nikoli ni bilo nobene revolucije. Res je, ni imel v rokah pištole, da bi se ozrl okoli, če mu morda kdo ugovarja. Vemo tudi da to nikakor ni človek, ki bi se s takim orodjem ukvarjal. Je pa človek, ki je z lahkoto in rutinsko izrekel ta stavek. In če smo pripravljeni stvari razumeti malo globlje, bomo videli, da nekoliko – kako zelo, nam bo znano šele takrat, ko si ne bomo mogli več pomagati – lahko ubijajo tudi stavki. Na primer: Kaj pa ljudje govorijo o ljubljanskem nebotičniku, saj v Ljubljani nikoli nobenega nebotičnika ni bilo.
Ko se ustavimo pred drugo sliko, zagledamo časnikarja, ki nam z veščo kretnjo razkazuje diktatorski del sveta: »Idi Amin v Saudovi Arabiji, Raoul Cédras v Panami, Baby Doc Duvalier menda v Franciji, Alfredo Stroessner v Braziliji, Mengistu Haile Mariam v Zimbabveju, Vojciech Jaruzelski na Poljskem«. Ob tem se pod izzivalnim pritiskom neke praznine vprašamo: Kje je pa Josip Broz, imenovan Tito? Tudi on je med »bivšimi«, čeprav ni več živ. Ali ni bil to človek, ki se je konec maja 1945 sukal po Ljubljani, po Gorenjskem, po Štajarskem? In ali naš razlagalec, ki se tako dobro spozna na topografijo zla, ne ve, kaj se je takrat v teh krajih godilo? Ali je mogoče, da ne ve, da je to bil človek, ki je, če že ne izumil, pa vsaj vzdrževal najbolj rafinirano haciendo mučenja in smrti, kar jih je ustvarila zgodovina: podjetje Goli otok, ob katerem bi zeleneli od zavisti inženirji širnega Gulaga, če bi vedeli zanj? »Tudi ta seznam ni popoln«, nam odgovori, »Že, že, a zakaj nas s takim užitkom vodi po daljnih eksotičnih otokih, pozablja in prikriva pa nam stvari doma, od katerih nas nista še nehala boleti ne glava ne srce?
Potem pa ta obveščeni človek uvede v svojo pripoved še čilensko gospo, »Patricio Hernandez, predstojnico oddelka, ki sme od leta 1991 ugotavljati, kdo je v prvih, najbolj krvavih dneh po državnem udaru, za vedno zginil v grobnici 29 na glavnem pokopališču v Santiagu … iz katere so izkopali posmrtne ostanke 126 ljudi. Neidentificiranih, uradno pogrešanih, je še 1232 žrtev generalovega režima«. Očitno vodiču ni niti malo mar, da se je ob njegovem govorjenju na nas usul plaz vprašanj: Kdo pa je pri nas izginil »v prvih, najbolj krvavih dneh« komunističnega prevzema oblasti? Na katerih »pokopališčih« in v »grobnicah« s katerimi številkami so pri nas izginevali takrat ljudje? In koliko žrtev so že pri nas »identificirali«? In koliko je uradno pogrešanih žrtev »generalovega režima« pri nas? Na to ni nobenih odgovorov. Pač pa nam naš vodič še razloži, da so v Čilu generali počeli, kar so počeli leta 1973, pet let pozneje, 1978 pa so že vse to »priznali«. To je bilo takrat, ko so obenem tudi »amnestirali sami sebe«. Kdo pa je amnestiral slovenske komunistične zločince? O tempora, o mores!

stran: 004

Naslednja slika, ki v tej galeriji pritegne našo pozornost, pripoveduje o neki knjigi. Knjiga ima naslov Poročilo o človekovem razvoju. Naslov nas že malo prestraši, da bomo morali brati dolgočasen antropološki učbenik, potem pa k sreči opazimo v podnaslovu pojasnilo: Slovenija 1998. Torej, kaj ima »Urad Republike Slovenije za makroekonomsko analizo in razvoj«, ki je knjigo izdal, povedati o stanju Slovencev v najnovejšem času? Najprej bi morda morali povedati, da knjiga utira nova pota tudi v tem, da so avtorji sicer navedeni, ne izvemo pa, katere znanosti predstavljajo in kakšni akademski naslovi jim pritičejo, pa tudi to nam ostane skrito, kdo je napisal katero od mnogih poglavij in podpoglavij. Znamenita knjiga!
Na nekaterih področjih prinaša knjiga presenetljive, včasih frapantne novosti. Tako izvemo, da tranzicija nikakor ni specifična lastnost nekdanjih komunističnih srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav, ampak je »tranzicija termin, ki ga lahko uporabljamo za vso Evropo«. Razlika je le v tem, da je prehod, kar beseda tranzicija pomeni, na vzhodu bil malce bolj drastičen. Prehod iz totalitarne preteklosti v demokratično sedanjost torej ni nekaj zgodovinskega, epohalnega, kategorično svojstvenega, ampak je normalna faza, kar pomeni, tacite, da je bila tudi komunistična preteklost pravzaprav nekaj normalnega. Posebej to velja za Slovenijo, kjer smo se bolj delali, da smo komunisti, kot pa da bi to v resnici bili. Besedi totalitarizem in partija se v knjigi redko pojavljata – partija npr. tam, kjer je rečeno, da je »v prejšnjem sistemu obvladovala predvsem dejavnike, ki so ji neposredno omogočali držati oblast, ves preostali družbeni prostor pa je v dokajšnji meri prepuščala samoorganiziranju ljudi. Zato je imela ekonomija, predvsem pa družbene dejavnosti, relativno veliko avtonomijo«. Potem pa je vse vzelo v roke »politika«, zlasti pa stranke: izobraževanje, kultura, znanost so postale »predmet medstrankarskega trgovanja. Skratka, stranke, vsaka zase poskušajo obvladovati celotni prostor, ne le političnega, ampak tudi družbenega in moralnega življenja ljudi«.
Še mnogo podobnih zabavno-žalostnih reči je zapisanih v tej knjigi. Nekaj pa »vpije s svojo odsotnostjo«. Nikjer ni zapisano, da »socialistični režim« (sic!) ni mogel več nositi življenja, da se je požvižgal na človekove pravice, da je bil zunaj civilizacijske normalnosti. Predvsem pa je zamolčano to, da je bila »tranzicija«, obtožena katastrofalnega poslabšanja človekovega položaja, nujna in neizogibna. Na konferenci, posvečeni tej knjigi, 9. marca v Cankarjevem domu, je stopil pred mikrofon tudi predsednik države in izjavil, da se je, če sledimo časopisnemu poročilu, »v tranzicijskem vrtincu izgubil človek«. Tega seveda ne bi bil smel reči. Od vseh ljudi prav on tega ne bi bil smel reči. Še pred dobrimi desetimi leti je namreč bil šef stranke, ki je – resda v končni fazi- vzdrževala stanje, zaradi katerega je bila tranzicija – z vsem kar pomeni –sploh potrebna. Tako ni nikomur dovoljeno z nikomer govoriti! Še najmanj pa je tako dovoljeno govoriti predsedniku države z državljani. Ali je kdo to opazil? Zdi se, da ne. Ostane nam samo to, da svojo začudenost primerjamo z neko drugo začudenostjo. Ta druga začudenost je izražena v članku v Delu, ki ga je podpisal neki Michael Benson in se glasi takole: »In kar je največja skrivnost – zakaj je dejstvo, da do te verige porazov sploh ne bi prišlo, če Milošević ne bi bil sprožil konfliktov, ki so jih povzročili, nekako ušlo pozornosti srbskega ljudstva«. Nobene tranzicije ne bi bilo – bilo bi pa seveda kaj drugega – če se nekoč neki ljudje ne bi bili domislili, da lahko postanejo komunisti – z vsem kar je ta domislek v zgodovini pomenil. To je nekako ušlo pozornosti slovenskega ljudstva.
Na koncu posveti knjiga, povzemajoč Veljka Rusa, nekaj misli »poslanstvu«, ki nas s svojo religiozno konotacijo v tem kontekstu ne malo preseneti. Poslanstvo je ozko vezano na vizijo. Kdo bo izdelal novo slovensko vizijo za prihodnost? Sredi 80-tih let so družboslovci (Saksida et al.) izdelali tak projekt razvoja. »Žal pa scenarij ni predvideval, da bo prišlo do popolne spremembe družbene ureditve«. Na »družboslovce« se torej glede vizije ni zanašati – ti bodo spet spregledali kaj zelo važnega in kaj zelo očitnega. Treba se bo ozreti kam drugam!
Pojdimo dalje po galeriji, ki nam s svojimi umetnijami dopoveduje, da so se zgodile ali da se dogajajo stvari, ki se ne bi smele zgoditi ali se ne bi smele dogajati. Ves čas hodi z nami misel, da te stvari, prav zato, ker smo jim dovolili, da so se zgodile, ali ker jim dovoljujemo da se dogajajo, tolčejo naše samospoštovanje, za katero smo rekli, da je poglavitna vzgonska sila naše osebne in narodnostne identitete. Včasih katera od slik predstavlja stvari, s katerimi bi najraje prizanesli sebi in bralcem. Ena od njih je naslednja.
Leta 1980 je pri založbi Obzorja izšla knjiga novinarja Janeza Čučka: Sramota umira počasi. Zanjo, oz. za časopisno besedilo, iz katerega je nastala, je pisec dobil Tomšičevo nagrado – »eden od redkih Dnevnikovih novinarjev«. Ko pa je letos aprila dobil še nagrado za »življenjski prispevek k razvoju novinarstva«, je bilo smiselno reči, da je zanjo bil nagrajen še enkrat. Knjiga govori o tistih Slovencih, ki so se med vojno uprli komunistični agresiji na slovenski narod in njegovo omiko in morali zaradi tega maja 1945 zapustiti domovino, da si rešijo življenje. Pisec pravi nekje, da so morali bežati samo tisti, »ki bi sicer svoje medvojne zločine morali plačati na sodišču«. Toda 12.000 vrnjenih in brez vsakršne sodbe pomorjenih domobrancev dokazuje nasprotno. Tudi tista polovica teharskih deklet in žena, ki so se nekega večera v vrsti vračale od večerje v barake in so jih, še preden so mogle vstopiti vanje, oddelili, naložili na avtobuse in odpeljali v hrastniške hribe in tam pomorili, dokazuje nasprotno. Tako je zgodovina v svojih strašnih laboratorijih eksperimentalno dokazala značaj neke ideologije, hkrati pa pokazala na perspektive, ki jih je spričo te ideologije imela določena vrsta ljudi. S tem, da je ta eksperiment, kljub svoji velikosti in dramatičnosti, ostal neopažen, je bilo že na začetku nekaj povedano o knjigi in o njem, ki »jo je napisal« – chi lo scrisse, kot pravi pesnik.

stran: 006

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zagledan v skrivnost cvetice Mirko Kambič

Avtor se je s političnimi emigranti – predvsem v Argentini, deloma pa tudi v Združenih državah – veliko »pogovarjal«. Toda, kako je prišel do njih? Kako se jim je predstavil? Kako si je pridobil njihovo zaupanje? Malo nam njegovo metodo odkrije tale stavek: »Nekateri so vedeli, da sem novinar, druge ne …«. Nekoliko bližje nas pripeljejo naslednje besede, ki so skoraj nekakšna izpoved: »in se moraš pred slednjim pretvarjati, da si nedolžen popotnik, ki je iz nekega hobija in krvavo prihranjenim denarjem odšel na ljubiteljsko pot po svetu«. Morda bo v tej prezanimivi stvari pisec sam spregovoril v knjigi, ki jo napoveduje. Kdo ve, lahko pride komu še prav – če bo tako dobro napisana, kot so njegova opažanja o terorizmu, ki jih »menda policaji še vedno uporabljajo kot dodatek k učbeniku«. V pogovoru s Tinetom Debeljakom, pravi, npr. avtor, da ni povedal, da je novinar. (»Ker ga nihče ni vprašal«) Ampak nekaj je moral reči. Kaj le? Toliko glede govorjenja. To je še nekako šlo. Pri branju pa je veliko trpel: »Težava je bila v tem, da sem se že odvadil branja normalnih reči, dan za dnem sem moral brati samo emigrantsko literaturo in skoraj nič drugega…«. Trpljenje!. Tako dobro lahko razumemo medicinca, ki toži nad tem, da mora dan za dnem brati samo medicinske knjige.
Ker moram le nekoliko pokazati, s kakšnimi očmi je pisec gledal na politično emigracijo, je še najbolje, da navedem nekaj neposrednih opažanj in ocen iz knjige. Ves vtis je sicer, da si podobe o teh ljudeh ni izdeloval sproti na terenu, ampak jo je prinesel s seboj, takorekoč predfabricirano, takšno, kakršno si je izdelal – ali pa so mu jo izdelali – v ideoloških komorah v domovini.
Ampak, vseeno.
Pri emigrantih opaža predvsem obupen napor, »oprati s sebe madež izdaje in ga opravičiti«. Zakaj politični emigranti niso nič drugega kot ljudje, ki so se »v izbiri med svetlobo in mrakom, med dobrim in zlim… opredelili za slednje«. Kaj jim je v takem preostajalo drugega, kot »izkrivljanje tega, kar se je med vojno v resnici dogajalo«? V resnici je bilo namreč tako, da je »nekaj tisoč Slovencev, ki so vsa medvojna leta stali na strani Italijanov in Nemcev, imela eno samo možnost: pobegniti s svojimi nekdanjimi zaščitniki …«. Sedaj so to ljudje »brez prihodnosti, samo s preteklostjo«.
Kaj pa politična vizija emigrantov in njihova politična organiziranost? Tu je Čuček še strožji. Ideologijo slovenskih krščanskih demokratskih strank bi npr. bilo treba uvrstiti »ob bok tisti, ki je vladala v Španiji za časa fašistične diktature generala Francisca Franca«. Ruda Jurčec mu je npr. zaupal, da hočejo emigranti samostojno Slovenijo. A kakšna bi bila ta Slovenija? »Ta Slovenija bi bila trdno v rokah klera in stranke, ki ne bi dovoljevala demokratskih svoboščin zunaj svojega programa. Po zgledu Hitlerja in Mussolinija.«.
Emigranti so sicer zelo delavni, z uspehi pa se tudi pretirava. Svobodno Slovenijo npr. tiskajo v nakladi 2000 izvodov, »kolikor tiskajo pri nas tovarniških časopisov v nekoliko večji delovni organizaciji«. Ko govorijo o Slovenski hiši, ga sicer prevzame množičnost in razvejanost šolstva, a »ostaja prevladujoča značilnost dopolnilnega šolanja prav izredna ideološka in politična indoktrinacija«. Kar tu mladino učijo, je »sovraštvo do stare domovine, mileje rečeno - do družbe v stari domovini«. Vse lepo, ampak kaj je to »družba«?
Knjiga je posejana tudi z ocenami ljudi. Alojz Rebula je tako »klerikalni književnik, ki živi in dela v Trstu«. Za Ehrlicha izvemo, da je bil obsojen na smrt »po sklepu ljudskega sodišča«. Tine Debeljak je trdil, da v Sloveniji ni svobode, ni pa vedel povedati, »kakšne svobode ni in za koga je ni, pa tudi ne, kakšna bi morala biti in za koga«. Jurčec mu ni mogel veliko povedati, ker ga je takorekoč ujel že na smrtni postelji: Kar ga je ob tem dojmilo je bila »bleda koža pergamentne barve« in oči »neizrekljivo prazne«. Tudi glede prihodnosti Drage so mu stvari dokaj jasne: »Doslej iz te moke še ni bilo kruha in za razumne ljudi ga tudi ne more biti«.

stran: 007

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Posvečeno nekemu spominu Mirko Kambič

Pisec se tudi ne umika pred polemiko s politično emigracijo. Tudi tu mu ne moremo odrekati izvirnosti in socialistične politične pameti. Polemičnih argumentov namreč ne izdeluje sam, ampak jih da govoriti prominentnim ljudem iz slovenskega boljševiškega panteona. Tako ima bralec priložnost brati izčrpne odlomke iz Kidriča, Ziherla, Kardelja, Ribičiča, Mikuža. Da bi dosegel vtis celosti je takorekoč iz tujine, vsakič različne, pripeljal še generala Nadja in patra Leopolda.
Pesimizem, ki ga izraža naslov knjige – Sramota umira počasi, s poudarkom na počasi – je pisec na koncu le ublažil. Tu mu je pomagala neka zelo drobna in malo pomembna reč – osmrtnice. »Sprva so bile osmrtnice redke, zadnja leta so vse pogostejše. So čuden kažipot te čudne druščine in njihovega sveta«.
Za knjigo, kot je Sramota umira počasi, je nemogoče, da ne bi postala za avtorja neznosno breme. Novinarju Janezu Čučku je sprva prinesla uspeh, odprla mu je vrata v «prvo ligo«. A toliko ga le cenimo, da ne verjamemo, da tudi njega ni dohitel čas. Mislimo pa, da bi se bremena, ki se je naselil nad njem, lahko rešil. npr. takole. Nekega večera, po TV Dnevniku, bi rekel npr. tole: »Gospe in gospodje! Dovolite mi, da vam povem dva stavka, ki s tem dnevnikom nimata nobene zveze, bistveno pa sta povezana z mojim življenjem. Nekoč sem šel k nekim Slovencem, ki jim je bila prava domovina vzeta, potem pa so se v tujini iz žalosti in ponižanosti dvignili in si zgradili novo, umetno domovino, ki so hoteli, da bi bila natanko taka, kakor je bila prava, z delavnicami, s šolami, s cerkvami, s knjigami, predvsem pa z jezikom. Vedeli so, da ni prava, a so jo ljubili, kot da je prava. Jaz pa sem odšel, da bi jim to domovino zamazal, da v njej ne bi mogli gledati več prave domovine. Tudi zato, da bi njihovo početje osmešil pred ljudmi, ki so imeli in imajo to neizrekljivo srečo, da so v pravi domovini – tudi tisti, ki ležijo po njenih breznih. To je bila, ne najhujša, a vendar ena od tistih slovenskih stvari, ki se nikakor ne bi bile smele zgoditi«.
Če bi se avtor te knjige, novinar Janez Čuček, za to odločil, bi se zgodili še dve drugi stvari: od mikrofona bi odšel kot velik gospod, tako velik, kot mogoče še nikoli ni bil in nikoli ne bo; poleg tega pa bi vsi ljudje, ki bi to poslušali, postali malce drugačni. In bi se to izplačalo.
To se žal ni zgodilo. Zato nam ne preostane drugega, kot da postavimo neko vprašanje, ki s tem o čemer smo govorili, nima neposredne zveze in ni tako bistveno, a tudi ni nezanimivo. Zakaj nekateri ljudje, ki jih pred dvobojem pripeljejo do mize z orožjem, redno izberejo bumerang. Ko tu pravim bumerang, mislim na tri bolj ali manj znana slovenska besedila.

stran: 008

Tone Svetina je napisal knjigo Ukana in dobro vemo, kaj ali koga je s to besedo avtor mislil. Kot bumerang pa je knjiga zadela nekaj, na kar Svetina ni mislil, na enobe, ki je bil, ko vse postransko odstranimo, velika ukana. Boljšega naslova za knjigo o enobe si ne bi mogli zamisliti.
Janez Čuček je napisal knjigo Sramota umira počasi in dobro vemo kaj in koga je s to besedo mislil. Kot bumerang pa je knjiga zadela neko drugo sramoto, ki, kot vsi vemo, umira zelo počasi in zelo nerada.
Peter Kolšek pa je napisal novinarski članek, ki mu tudi sam verjetno ne pripisuje posebnega pomena, in mu dal naslov Živela OF (obvezno fučkanje). Tudi tu vemo, koga je novinar s fučkanjem mislil: slovensko katoliško desnico. Kot bumerang pa je beseda zadela komuniste, ki se jim je leta 1941 obstoj naroda zares fučkal. Niso vzeli zares svojega barda, ki jih je svaril: Samo milijon nas je! To smo že tisočkrat povedali in je res, a že od vsepovsod slišimo žvižganje in vpitje. Vseeno pa bo nekoč le treba priznati, da je voda mokra. A sedaj še tole: Od kod pri tej ljudeh takšna nepazljivost pri izbiri orožja? To pride od tega, ker ne jemljejo jezika zares. Vsi navedeni gospodje so izobraženi, vse smo poslali v šole, a jih tam niso naučili, da je treba jezik jemati zares.
Jezik je splošen. Ko pravimo hiša, večji del mislimo na konkretno hišo, a moramo v možnosti upoštevati vse, kar se lahko poteguje za to, da je hiša; ko pravimo krivica, mislimo večji del na konkretno krivico, a že vemo, da smo v možnosti poimenovali vsa krivična razmerja tega sveta. Ko pravimo ukana, pomislimo na vse načrte, ki imajo značaj ukane; ko pravim umirajoča sramota, me moj jezikovni čut spomni na vse sramote, ki ne kažejo znakov, da bi izginile; in ko pravim, da se komu kaj fučka, že vključujem vse, za katere bi moja oznaka lahko veljala. (Praktično je seveda jasno, da lahko upoštevam le pojave iz mojega izkustvenega polja.) Jezik je splošen. Ko izrečem stavek, se povežem s celoto sveta. Nietzsche je baje nekje rekel: Ker je jezik, ne bo nič s smrtjo Boga. To je zato, ker se z izrekanjem jezika vpletem v reševanje celote.
Slike s te žalostne razstave nas prepričujejo, da živimo v kulturi absurda. Absurd pa tolče državljana. Pojem absurda in pojem državljana sta si v koničastem nasprotju. Moderna država pa je zgrajena na razumu. Njene ustanove morajo delovati tako, da ustrezajo zahtevam razuma in da jih lahko vsakdo vsakčas preveri s sklicevanjem na razum. Če je v moderni državi kaj, kar ne sme biti smešeno in žaljeno, je to razum. Če so konceptualne ideje, ki usmerijo državo, utemeljene v razumu, jih je mogoče razumno promovirati in imajo državljani za razumno, da jih sprejemajo. Katoliški politični filozof Hans Maier pravi v knjižici Zagovor politike, da so državljani pripravljeni sodelovati za bonum commune – skupno dobro – tam, »kjer se apelira na splošni razum«.
Z absurdom najuspešneje tolčeš državljansko zavest. Če je absurd tolikšen, da se ne meni za noben sram in da je torej ne-sramen in deluje nesramno, potem mu je uspeh zagotovljen. Če se z mesta, od koder se normalno pričakujejo racionalni stavki, oglasijo stavki neracionalnega absurda, potem se ljudje odzovejo tako, da se umaknejo v svojo skrčenost, v svoja dvorišča, na svoje vrtove, v svoje kuhinje. Ljudje naredijo tako, kadar vidijo, da je mogoče reči, da v Ljubljani nikoli ni bilo nobenega nebotičnika, da voda ni mokra, da nikoli ni bilo nobene revolucije. Tako naredijo takrat, ko kdo pravi, da se v tranziciji pozablja na človeka, a vedo, da ima ta človek pravico to reči samo pod pogojem, da reče še kaj drugega. To je takrat, kadar kdo trdi, da je enobe del kontinuirane slovenske zgodovine; da smo si z enobe zagotovili mesto v svobodni Evropi; da je Kardelj hotel, da bi Slovenci »spoznali usodno povezanost s širšim prostorom, v katerem živijo«. In tako dalje in tako dalje.

stran: 009

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Poglej in beri Mirko Kambič

Ne vemo, kateri absurd je prisilil pisatelja Jančarja, da je izrekel stavek – ki ga gotovo ni izrekel z lahkoto – da ga na to državo veže samo še davčna številka. Tega ne vemo, vemo pa, da je novinarju Janezu Čučku nagrado za njegovo celotno delo podelil odbor, ki nosi ime Consortium veritatis – skupina za promocijo resnice.
Ali počnejo ljudje komunističnega nasledstva te reči v skladu z nekim načrtom – tako da obstaja neko središče, ki oddaja preštudirane impulze, ki jih potem lovijo nanj naravnane antene – ali pa je v ozadju vsega instinkt – avtomatizem neke ideologije? To je zelo zanimiva zadeva, dilema ki bi jo na vsak način radi ugotovili, a ni bistvena. Bistveno je to, da so pred nami sile, ki nam ne dovolijo, da bi svojo identiteto utemeljili na samospoštovanju.
Načelo te metode se glasi: za absurdom nad periklejski duh. V odsotnosti periklejskega duha se pojavljajo stvari, ki jih ne moremo do kraja razumeti. Na eno je pokazal nedavno poljski zunanji minister Bronislaw Geremek: »Vsi bi se morali spominjati veselega leta 1989 in nikoli ne bi smeli pozabiti na srečo, ki jo je prinesla svoboda«. S tem je hotel povedati nekaj zelo poraznega, za nas in za naš čas: da svobode ne razumemo, da svobode nismo veseli. Vprašajmo se: Kdo nas je zastrupil? Vprašajmo mladino: Kdo vas je zastrupil?
V tem komentarju smo hoteli pokazati, zakaj se sproti rušijo temelji, na katerih bi se lahko naselilo človekovo spoštovanje do sebe – naše spoštovanje do sebe. Ne bi smeli dovoliti, da se z nami ravna, kakor da bi bili nedoletni. Premalo skrbimo za tisto snov v sebi, v kateri nastaja in se obnavlja naša človeška in državljanska pozornost.
Predvsem in v prvi vrsti moramo danes biti pozorni v politiki. Tu ne bomo utemeljevali tega stavka, rajši bomo poskušali povedati, na kaj bi po mnenju Nove slovenske zaveze morali biti v sedanjem času v polju politike najbolj pozorni.
Najprej je tu volilni sistem, ki ima realne možnosti, da končno postane takšen, kakršnega potrebuje tranzicijska država, ki je bila stopila v totalitarizem skozi vrata državljanske vojne. Večinski volilni sistem bo povzročil, da se bo končno vedelo, kdo je odgovoren za državo. Ali drugače, končalo se bo desetletno obdobje, ki je šlo v znamenju igre videza in resničnosti. Roke, ki bodo dobile oblast nad vzvodi države, bodo morale ravnati strokovno, ne glede na to, kateremu političnemu polu bodo pripadale.
Realna polarizacija slovenske družbe je še vedno ista, kot je v podtoku bila vse od preloma leta 90, ali, širše zajeto in širše rečeno, ki se je izoblikovala v državljanski vojni in ki je v latentni obliki obstajala skozi vso totalitarno epoho. Zato je stanje, ki ga določa ta polarizacija zgodovinsko in še ni preseženo. Ali drugače, ni še nastopila nova zgodovina. Pogoje za novo zgodovino je treba šele izdelati in večinski volilni sistem bo s svojimi indirektnimi učinki nazadnje izsilil, da se ti pogoji realizirajo. O tem govorimo zato, ker mislimo, da mehčanje pomladnega tabora ne sme iti tako daleč, da bi prišlo do tretje variante postkomunistične frontovske politike. Pogoji za novo zgodovino pa vključujejo te reči: obnovo periklejskega duha, redefiniranje servisnih institucij države, konec strankarske egomanije, razumetje politike kot skrbi za celoto.
Druga stvar, ki terja našo pozornost, pa je vprašanje slovenske katoliške politike. Obstajajo razumni razlogi za trditev, da ta politika stopa v kritično obdobje. Kritično zato, ker se bo v njem odločilo eno od dvojega: ali se bo katoliška politika reformirala in reformulirala v odločujočo politično silo ali pa bo izginila povsem. Tudi to je mogoče. V tem primeru, bo država Slovenija nekaj desetletij obstajala brez politike s katoliško duhovno informiranostjo, kar bi bila, po komunističnem posegu, druga velika novost v politični zgodovini našega naroda. Obstaja seveda tudi tretja možnost – da bo katoliška politika sicer še obstajala, a bo potisnjena na rob, kjer ne bo mogla ne živeti in ne umreti. To bi bila tako slaba možnost, da o njej rajši ne govorimo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Starodavnost Mirko Kambič

Reformiranje in reformuliranje katoliške politike ima danes operativno ime: združitev SKD in SLS in vse, kar to dejanje vključuje. NSZ misli, da mora to dejanje vključiti naslednje stvari:
- Obe stranki morata, vsaka zase, kritično oceniti svojo preteklost. To se mora zgoditi s takšno intelektualno in moralno intenziteto, da bo mejila na konverzijo. Nova stranka mora biti nova v emfatičnem ali poudarjenem pomenu besede.

stran: 010

• To novost bo bodoča stranka že na zunaj pokazala z novim imenom, ki ne sme biti ne SKD ne SLS. Če nova stranka ne bo našla imena, ki bi s svojo akcijsko in semantično izvirnostjo kazalo na zahteve časa, bo že na začetku izdala ustvarjalno nemoč svojih tvorcev.
  
• Novo stranko morajo voditi novi ljudje. Samo nova imena, ponavljamo, samo nova imena bodo politični substanci prihodnje stranke pomenili jamstvo, da se začenja novo.
  
• Zgodovino bo treba slednjič vzeti zares. Rešitve zunaj zgodovine so efemerne ali enodnevne rešitve. Velika stranka se lahko realizira samo z razumetjem in sprejetjem zgodovine.
  
• Nova stranka bo zvečine zgodovinsko katoliška in duhovno krščanska. Kristjani smo prebivalci dveh svetov: christiani et cives. V politiki je odgovornost kristjanov specifična in celostna.
  
• Slednjič se mora sprejeti načelo: Nikomur ni dovoljno biti neumnemu. Razum še daleč ni vse, a brez njegove udeležbe se ne sme nič zgoditi.
  Iz povedanega sledi, da je sedanji politični čas pomemben za državo in za katoliško kulturo. Ne moremo reči da ga ne spremljamo z veliko skrbjo. Zakaj nas te skrbi obhajajo, bodo bralci nekoliko posneli po kratkem odlomku iz intervjuja, ki ga je za Delo dal nedavno nekdanji tajnik SKD gospod Edvard Stanič: »Zato je bilo leta 1992, ob našem vstopanju v vlado, popolnoma odveč govoriti, kakšna je Liberalna demokracija, kakšna je Združena lista. Če smo hoteli nekatere cilje uresničiti – žal nismo mogli vseh – smo se morali povezati v vladno koalicijo«.
  Caveat emptor! Na kupcu je, da pazi.