Avtor: Justin Stanovnik

stran: 068

V nedeljo, 28. februarja, je ob dvajsetletnici Kardeljeve smrti prvi program Radia Slovenija prenašal spominsko razmišljanje o tem nenavadnem človeku. Avtor oddaje je pred nas pripeljal tri gospode, dr. Franceta Bučarja, dr. Rastka Močnika in dr. Boža Repeta, in jih predstavil za predstavnike treh generacij slovenske družboslovne misli: prava, sociologije in zgodovinopisja. S tem je očitno hotel dati razmišljanju o Kardelju posebno veljavo. Ob poslušanju so nas obiskovale razne misli.
Med tistimi, ki so v tisoč letih posegli v slovensko zgodovino, je bila tudi skupina prav posebnih ljudi. Bili so iz take snovi, da so neki tuji navdih mogli sprejeti in ga narediti za svojega. To ni še nič posebnega, posebno pa je to, kar sledi. Tujost tega navdiha namreč ni bila samo v tem, da je prišel od zunaj, ampak tudi v tem, da je bil v nasprotju z vsem, kar se je do tedaj v tem narodu mislilo, čutilo in verjelo. Revolucija, ki je bila v središču tega navdiha, ni pomenila samo tega, kar ta beseda ponavadi pomeni, preobrat ali prevrat, se pravi, eni gor, drugi dol, ampak je to bila totalna ali celostna revolucija: postavila naj bi povsem novega človeka. Ti ljudje so videli, da bodo človeku morali zamenjati dušo, če bodo hoteli uresničiti svoj načrt. In bili so to takšni ljudje, da so bili pripravljeni to narediti. Tudi med Slovenci so bili takšni ljudje, da so bili pripravljeni to narediti! Bili so takšni, da so to mogli hoteti. Takšni so bili, da se niso prestrašili, ko so se zavedeli, kaj hočejo. In tu se sedaj pred nami pojavi vprašanje: Kdo pa so pravzaprav bili? Kdo so bili boljševiki?
Človek je zmeraj skrivnost. V vsakem človeku je prostor, v katerega ne moremo vstopiti. Še sam mogoče ne more vanj. In vendar. Ko gremo za pogrebom in premišljujemo o tem, ki ga nesejo pred nami, si nazadnje pravimo, da nekoliko vemo, kdo je bil: kaj je hotel, kaj je bilo tam v njegovi sredini. Ko pa zadnja leta spremljamo odhajanje slovenskih boljševikov – večina jih je že odšla, drugi pa še čakajo in bodo odšli čez reko kako leto pred nami ali kako leto za nami – smo se nazadnje le zavedeli in si rekli: Saj sploh ne vemo, kdo so bili. Bili so tu – kaj bili, prekucnili so nam celo hišo, zmagali so tako, da se je zaradi te zmage polovica ljudstva morala obleči v črno, imeli so take živce, da so pol stoletja vztrajali v tem, da nekemu kulturnemu narodu ne priznajo človekovih pravic, in ko je bilo vsega konec, jim je živcev še toliko ostalo, da so mogli reči, da je vse skupaj bila samo šala in da so sedaj demokrati in kapitalisti, kot so kljub drugačnemu videzu pravzaprav vedno bili.

stran: 069

Ko še naprej vrtamo z vprašanjem, zakaj jih ne poznamo, se končno spomnimo, da niso nikoli resnično govorili. Obstajali so samo na obodu: iz njihove sredine ni nikoli prišlo nič. Kakor da je tam bila črna luknja. Na obodu pa so, kot vemo, bile te reči: ideologija, revolucija, kadri. Skratka aparat. Zato so jim tudi rekli aparatčiki. Studence, iz katerih prihaja resničnost, so imeli že zdavnaj zasute. Zaradi hipertrofije aparata, zaradi razraščenosti funkcije, so bili funkcionarji v nikoli slutenem pomenu te besede.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njive, njive! Simon Dan

Mogoče bomo stvar nekoliko bolj razumeli, če navedemo primer nekega človeka, ki je zelo vplival na slovensko politiko, kulturo in duhovnost. To je bil dr. Janez Evangelist Krek. V članku, ki ga je za tridesetletnico Doma in sveta napisal v to revijo, najdemo tudi tale stavek: »Kadarkoli čitam tisto priliko o ženitnini, na katero je nazadnje kraljevi gostitelj povabil slepe in hrome, berače s cest, reveže izza plotov, se mi zgane v srcu občutek nekaj velikega, nedoseženega, ideal, ki obsega vse človeštvo. Gostija na zemlji mora imeti prostora za vse.«
Ko preberemo ta stavek, obstanemo kot ob velikem odkritju. Pravimo si: To je bil Janez Evangelist Krek. V teh besedah, ki niso bile njegove besede, ampak jih je prebral v neki knjigi, je pokazal, kaj ga nosi od začetka. Ob teh besedah, ko jih je prvič prebral, si je rekel: To sem jaz – to je moje delo. Za nas pa je važno to, da to niso besede z oboda, ampak besede iz sredine. Ko jih preberemo, vemo, da so resnično resnične. Verjamemo jim do zadnje črke, obide nas slovesno občutje, da smo v središču nekega velikega življenja. Za Kreka vemo, kdo je bil; za Kardelja ne vemo, kdo je bil.
In kako so preteklo nedeljo o Kardelju spregovorile po svojih predstavnikih tri generacije slovenskega družboslovja? Najprej bi bilo treba reči, da so se zadrževali na obodu. Z majhnimi variacijami so se zedinili v stavek: Kardelj je mrtev, živel Kardelj! Zdi se, da je intonacijo dal že urednik, ki nam je Tita in Kardelja predstavil za »idealista, pogojno pa tudi za humanista«. Potem pa so se zvrstili. Za dr. Bučarja vemo, da je že zdavnaj odšel iz skupnega gospodinjstva s komunizmom – da se je ločil, da tako rečem, od postelje in mize – ločitvenih papirjev pa še ni podpisal. To bo razlog, da smo bili nad nekaterimi njegovimi gledanji nemalo začudeni. Tako na primer Bučar še sedaj ne ve, da je vse, kar je Kardelj naredil na področju politike v tradicionalnem in normalnem pomenu te besede, naredil izključno v interesu partije. Tudi ne vidi dobro, da »zapadni znanstveniki« niso drli v Jugoslavijo gledat Kardeljev samoupravni socializem, da bi videli, če jugoslovanska novotarija »ne bi zahod lahko rešila iz slepe ulice, v katero je zašel«!, ampak zato, ker so trepetali za socializem, ki so mu bili vsi po vrsti srčno vdani in so mu želeli zmago, a ne v Holandiji, v Britaniji, na Danskem, kjer so živeli sami, ampak v Jugoslaviji. Zanimivo, mar ne? Zdi se tudi, da Bučar še vedno misli, da brez Kardeljevega enobeja ne bi bilo samostojne Slovenije in ne ve, da je bil enobe samo ogrodje, za katerim je Kardelj, kot za nekakšno kuliso, zgradil partijsko oblast. (Spomnimo se samo znamenitega stavka, ki ga je Kardelj pisal jeseni 1942 Josipu Brozu v Bosno: »Čudeže dela ta narodnoosvobodilni boj.« Čudeže za koga, se seveda ve.) Čudi nas tudi Bučarjeva misel, da je bila »dinamika, ki je bila uvedena v slovensko življenje v njegovih letih, brez dvoma tudi njegova – Kardeljeva – zasluga«, pri čemer se, ko se oziramo okoli sebe, v strahu sprašujemo, kako je mogla ta dinamika kar na lepem izginiti, da je nikjer več ni. In tako dalje, in tako dalje.

stran: 070

Božo Repe si je za to priložnost priskrbel figov list, a bi po naši misli lahko izbral malo večjega, da ga mu ne bi bilo treba kar naprej popravljati. Tako pa smo imeli priliko izvedeti, da je bil Kardelj karizmatičen, ne po »značaju«, ampak po »njegovem prispevku«. Izvedeli smo nadalje, da, kakor nikogar drugega, tudi Kardelja ne moremo presojati »enoznačno«, pri čemer se takoj spomnimo deset ljudi, ki bi jih tudi gospod Repe verjetno presodil »enoznačno«. Upiramo se tudi misli, da nam je jugoslovanska ustava, ki je bila Kardeljevo delo, pomagala, da smo se legalno ločili od Jugoslavije. Pri tem namreč takoj pomislimo, zakaj pa, če je to res bila ustava, ni pomagala Hrvatski in Bosni in Hercegovini. Ali ni bilo morda tako, da Sloveniji ni pomagala Kardeljeva ustava, ampak naša geografija.
Dr. Rastko Močnik je, kar ni presenetljivo, radikalen kritik meščanske družbe in zato figovega lista sploh ne potrebuje. Kot utrjen naturist spregovori naravnost. Pravi: Kardelj ostaja del svetovnega naprednega gibanja, pri čemer poslušalce obsodi na to, da si razbijajo glavo s tem, kaj naj bi danes fraza »napredno gibanje« pomenila. Močnik pripisuje Kardelju zaslugo, da je priznal »obstoj neformalnih skupin«, pa ne morda zato, kot hudobno mislimo mi, da bi nanje opozoril Ozno ali pa zato, da bi jim nadel socialistični nagobčnik. Močnik je posebno navdušen nad tem, da je Kardelj postavljal »prava vprašanja«, o odgovorih na ta vprašanja pa da »bi se dalo govoriti«. Tu je gospod Močnik pošteno zamistificiral neko naravno logično zaporedje: le pomislimo, sama »prava vprašanja« in sami problematični odgovori! Kako je to mogoče? Nazadnje se Močnik preda lepi žalosti, ko nam in sebi očita kako smo pozabljivi in nehvaležni. Zakaj? »Ne razpravljamo o zgodovinski izkušnji samoupravnega socializma«, ne »govorimo o neuvrščenosti«, skratka premalo mislimo na Kardelja, zlasti sedaj, ko »skupni strankarski interesi« ne pokrivajo »interesov slovenske države«.
Vidite, dragi bralci, kako znajo spregovoriti predstavniki treh generacij slovenskega družboslovja. Ali iz tega sledi kakšen nauk? Sledi, tale: Lahko delate kar hočete, samo za prave znanosti morate prej poskrbeti.
Edvard Kardelj je bil komunist. O komunistih pa pravi Adam Michnik tole: »Komunistom ni bilo dovolj, polastiti se človekovega dela in človekove svobode, hoteli so zase tudi človekovo zavest in spomin.« Michnika sem navedel zato, ker ga verjetno cenijo tudi naši prijatelji iz tega komentarja. Obstaja možnost, da jih bo ganil.