Avtor: Anton Drobnič

stran: 066

Tako kot vsako leto so se »borci za narodno svobodo« tudi ob letošnjem 27. aprilu zbirali pod rdečimi zastavami, trkali na zaslužne prsi in vzklikali svoja zarotitvena gesla. Kolikor so starejši, toliko manj razumne in premišljene so njihove besede. Kritične misli in preudarka niso več sposobni.
Na eni od takšnih samohvalnih slovesnosti se je slavnostni govornik, črnogorsko brkati nekdanji komunistični »oče naroda«, znebil zgovorne partizanske modrosti. Povedal je, da so partizani v tako imenovanem »narodno osvobodilnem boju« pokazali »samozavest in odločnost«. To naj bi bila prava vrednota, tisto, kar šteje.
Res je, samozavest in odločnost sta potrebni lastnosti, ki nam jih pogosto manjka. Potrebni in koristni pa sta samo kot nadaljevanje, kot povezava z drugimi dobrimi lastnostmi, ki so zlasti modrost in preudarnost, poštenje, vestnost in odgovornost do posameznika in narodne skupnosti. Sami zase sta samozavest in odločnost lahko v nesrečo tako posameznika kot skupnosti.
Od partizanskega propagandista opevana samozavest in odločnost nista dovolj za uspešen osvobodilni boj. Morda bi samozavest in odločnost zadoščala za osvobodilni boj velikega naroda proti šibkemu sovražniku. Nikakor pa ne zadoščata za osvobodilni boj malega in razdeljenega naroda proti trem mogočnim sovražnikom, kakršne je v zadnji svetovni vojni imela Slovenija. V takšnih razmerah samozavest in odločnost sama zase pripeljeta ljudstvo v velike izgube in narod v neprecenljivo škodo. Zadoščata pa za zločinska dejanja, kajti tudi zločinci morajo biti zelo samozavestni in odločni, drugače je zanje bolje, da se svojega posla ne lotijo.
Po petdesetih letih je čas, da pogledamo, kaj se je s samozavestjo in odločnostjo v času sovražne okupacije med drugo svetovno vojno v resnici zgodilo Slovencem. Slovenijo so kot nobene druge dežele v Evropi okupirali kar trije okupatorji. Demokratični in svobodoljubni Slovenci nobenega niso bili veseli, čeprav se je eden obnašal huje od drugega. Pripravljali so se na odpor in upor proti okupatorjem. Takoj po njihovem prihodu so ustanovili tajne vojaške organizacije pluralne Slovenske narodne vojske: Slovensko legijo, Narodno legijo in Sokolsko legijo, kmalu tudi tajno politično organizacijo Slovensko zavezo, ki je bila prav tako pluralna, saj so jo sestavljali predstavniki različnih političnih strank in usmeritev. Priprave so bile temeljite, predvsem pa preudarne, premišljene. Čeprav tudi demokratičnim Slovencem ni manjkalo odločnosti in samozavesti, saj so jo kmalu pokazali v odločnem in ostrem odporu proti komunističnemu nasilju, niso prehitevali časa in dejanskega razmerja moči, ampak so preudarno čakali na skladno delovanje z zahodnimi zavezniki in niso na vrat na nos vzdignili brezupnega upora malega in razkosanega naroda proti trem mogočnim sovražnikom. To bi bilo samomorilsko dejanje v korist narodnim sovražnikom, dejanje nerazuma. Tudi angleška vlada je svojim voditeljem na okupiranih otokih naročila, naj ne izzivajo premočnega sovražnika, naj čuvajo angleška življenja.

stran: 067

Povsem drugače je storila komunistična partija s svojo Osvobodilno fronto in njenimi partizani. Čim je Stalin po napadu njegovega nezvestega zaveznika Hitlerja po 22. juniju 1941 poklical komunistične partije na pomoč Rdeči armadi in ogroženi Sovjetski zvezi, so komunisti v Sloveniji s svojimi zavezniki ustanovili Osvobodilno fronto in proglasili osvobodilni boj. Tega boja pa niso vodili tako, da bi varovali Slovence in njihovo premoženje, narodovo ozemlje, njegovo kulturo in njegove koristi. Slovenska življenja očitno niso bila toliko vredna kot angleška! Svoj tako imenovani NOB so vodili na skrajno brezobziren način, ne brezobziren do sovražnika, ampak do lastnega naroda. Sovražnika so neodgovorno in do lastnega naroda nepošteno večinoma samo izzivali, ga dražili, hudega pa mu niso prizadejali. Sami so se nato umaknili v varne gozdove, slovenske vasi in prebivalce pa prepustili brez obrambe na milost in nemilost samim sebi in sovražnikovim zločinskim represalijam, umorom, požigom, izgonom in zaporom, streljanju talcev in odgonom v internacijska taborišča. Najbolj znan in žalosten primer takšnega neodgovornega uporništva je »bitka« v Dražgošah, kjer so partizani vas izrabili za napad na Nemce, nato pa vas in vaščane pustili brez obrambe sovražniku, ki je vas požgal in številne vaščane pobil, napad na Lož, kjer se je zgodilo podobno, in še mnogo drugih izzivanj.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Kultura Slovenija - Njive pod gorami Simon Dan

Druga oblika neodgovornega uporništva je postavljanje nepripravljenih partizanskih enot v spopad z daleč močnejšimi sovražnikovimi vojskami, ki se je običajno končal s krvavim porazom. Najbolj znan primer takšnega neodgovornega in nerazumnega postavljanja je goriška fronta septembra 1943, ko se je partizansko poveljstvo, ki mu po znanem geslu »žrtve morajo biti« ni bilo mar človeških življenj, z brigadami komaj mobiliziranih, neizurjenih in slabo oboroženih in opremljenih partizanov spustilo v frontalno vojskovanje z izurjenimi in izkušenimi ter odlično oboroženimi nemškimi enotami. Posledica te zločinske avanture so bili tisoči padlih Primorcev in popoln partizanski poraz, ki ga je bilo mogoče videti vnaprej, vendar zanj ni nikoli nihče odgovarjal. Nekaj podobno neodgovornega se je zgodilo z znanim pohodom partizanske 14. divizije na Štajersko. Tudi ta pohod je bil izvršen predvsem iz političnih, propagandnih in ne iz vojaških razlogov in tudi na tem pohodu je ostala množica mrtvih brez omembe vredne vojaške koristi.

stran: 068

V vseh teh in drugih primerih so partizanski poveljniki kazali veliko samozavest in odločnost ves čas, dokler niso zbežali. Niso pa premogli odgovornosti do svojih podrejenih in do naroda, niso pokazali potrebnega razuma, niti osebne in ne vojaške modrosti. Takšen brezglavi upor, ki so ga spočeli in vodili politični interesi in cilji komunistične partije, vodilne sile celotnega »narodno osvobodilnega boja«, je zato imel povsem nesprejemljiv rezultat in za slovenski narod strašne posledice: na okupatorski strani 304 padli italijanski vojaki in dobrih sto več padlih nemških okupatorjev. Na drugi strani od 60 do 70 tisoč pobitih Slovencev, tisoči izgnancev in internirancev, na stotine požganih in porušenih slovenskih vasi, domov in gospodarskih poslopij, stotine požganih in razrušenih slovenskih šol, prosvetnih domov in cerkva, fizično in kulturno uničena domovina. Namesto hitrejšega miru podaljšanje vojne za en teden in za še nekaj sto padlih Slovencev, namesto obetane svobode zamenjava štiriletnega nacističnega terorja s polstoletno komunistično diktaturo v balkanskem blatu.
To je rezultat komunistične samozavesti in odločnosti brez odgovornosti do ljudi in naroda, brez razuma in preudarne modrosti. Ljudje v okupirani deželi imajo pravico do upora, vendar ne do upora za vsako ceno, ampak le do razumnega in odgovornega upora, ki koristi narodu in ne njegovim sovražnikom. Zato je že skrajni čas, da bi namesto spornega dneva upora, ko nekateri zločin nad lastnim narodom slavijo kot zmago nad okupatorjem in nas vlečejo v žalostno preteklost komunistične samozavesti in odločnosti, praznovali demokratični dan razuma in odgovornosti, ki naj bosta nujna podlaga naše samozavesti in odločnosti v prihodnjih časih.