Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 063

Ravnokar sem se vrnila iz Amerike. Od tam vse naše zdrahe izgledajo majhne, oddaljene, nepomembne. Seveda jih zanimajo operacije NATA na Balkanu. Ampak rajši gledajo reklame in rezgetavščine (tako pravim tistim nadaljevankam, ki naj bi bile duhovite, da pa gledalci ne bi spregledali kakšnega dovtipa, jih spremlja nekakšno rezgetajoče krohotanje), čeprav je na sporedu cela vrsta okroglih miz in novinarskih konferenc, ki so precej bolj neposredne in provokativne kot pri nas. Ampak dozdeva se mi, da gledajo take oddaje samo priseljenci, pravi Američani in tisti, ki so se pošteno integrirali, pa le takrat, kadar se zgodi kaj izjemnega, kaj pompoznega.
Pripravljala sem zajtrk. Pogrela sem mleko v mikrovalovni pečici in ga postavila na pult. Pripravila sem sendviče in jih dala v pečico, ko je zazvonil telefon. Stekla sem do telefona, pa je bila pomota. Hotela sem že vključiti pečico, da se kruhki pogrejejo, ko sem opazila, da mleka ni nikjer. Resda sem zjutraj sposobna početi različne neumnosti, ker mi možgani še ne funkcionirajo v polni meri, ampak, kam bi postavila mleko. Gledam vsenaokrog, mleka nikjer. V takem primeru pač glasno zakolnem (v slovenščini, od srca), prekleto, kam, za vraga, je izginilo to prekleto mleko? Tisti hip zagledam posodo, v kateri je bilo še hip prej vroče mleko, zdaj pa posoda stoji v pomivalnem koritu in v njej je voda. Seveda se še vidi, da je bilo nekoč v njej mleko. Še bolj se razburim, kdo, za hudiča, mi je zlil mleko stran. Takrat pa se pojavi Američan in takoj mu je bilo jasno, zakaj se razburjam, čeprav v nekem tujem jeziku. Potem se mi opravičuje, češ da je misli, da je to mleko zanič, sicer se je pa na njem že naredila nekakšna mrena in je bilo tako rekoč pokvarjeno. Kaj naj bi naredila? Ponovi vajo, sem si rekla in pomila posodo, nalila novo mleko itd. Da ne govorim o popolnoma lepi, še trgovinsko zapakirani čebuli na vrh vedra za smeti. Ti ljudje zmečejo stran neizmerne količine hrane, pa ne zato, ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak zgolj zato, ker jim nekaj na njej ni všeč ali kaj. Pri tem pa, bognedaj, da bi kdo vrgel v smeti pokrovček od piksne, to gre vendar v reciklažo. Vse, kar se da predelati, je treba dati posebej. Vse lepo in prav. Kaj pa hrana? Ta gre brez usmiljenja v smeti. Nobene logike ni v tem. So samo dvojna merila.
Kaj pa pri nas? Iste rezgetave nadaljevanke po televiziji, iste bedaste reklame. In dvojnost. Vsepovsod. Morda sem samo jaz tako neumna, da gledam na te stvari tako. Da se mi porodijo asociacije. Ampak, ali se nikomur (razen sem pa tja komu, kar je tako malo, da se nič ne pozna) ne zdi nepojmljivo, da se v državi, ki se šteje za pravno, dogodi, da je tožba bivšega direktorja novogoriškega Hita proti poslancu Hvalici tako rekoč čez noč zaključena, tožbe poslanca Hvalice proti bivšemu direktorju novogoriškega Hita pa ležijo v nekih predalih. In se ne premaknejo. Zakaj, za hudiča, ne ponorimo vsi skupaj? Pa ne zaradi poslanca Hvalice. Če je česa kriv, naj bo obsojen. Ampak to je precedens. Če si prave barve, če si iz pravega testa, če si iz pravega gnezda, potem ga ni na tem svetu ne boga ne hudiča, ki bi ti mogel do živega. Da bi te kdo obsodil, ne, seveda ne, niti sodil ne. Zadevo se preprosto zamečka, zamoči, pozabi. Sem pa tja se morda še kdo spomni, da je bilo nekje nekaj takega, ampak kaj je že bilo, kako se je odvijalo, kako se je končalo, tega se nihče ne spomni. Saj pravzaprav ni več važno. Koga pravzaprav zanima, kaj sta imela nekoč neki Kovačič in neki Hvalica. Saj so vsi enaki. Saj so vsi barabe. Kar naj se pobijejo med sabo.

stran: 064

Ampak zgodbe se ponavljajo. Tako kot v šoli pri matematičnih vajah, vse je isto, le podatki, le številke drugačne. In ubogi otroci ne prepoznajo problema in se ga lotijo, kot da ga prvič vidijo in delajo iste napake, streljajo iste kozle kot prvič. In z odraslimi ljudmi je isto. Ko bo nekdo drug, ki se ne bo pisal ravno Kovačič, bo pa nekdo, ki je bil in je še vedno »na pravi strani«, tožil nekoga, ki se ne bo pisal ravno Hvalica, ampak bo vedno »samo za zdrahe«, vedno na »napačni strani« in se bo zgodba na isti način končala, ne bo nihče prepoznal prejšnje zgodbe. Dvojna merila se bodo v nas tako zacementirala, da jih še opazili ne bomo več. Kolikor se seveda še niso. Dvojna merila in dvojna morala. Tako kot deviacija. Ta je npr. pozitivna, če nasprotuješ državi, kot je bila kraljevina Jugoslavija, negativna pa, če nasprotuješ komunizmu ali samo-upravljanju.
Potem naj pa še kdo reče, da se je pri nas kaj spremenilo. Da je kdo sestopil z oblasti. Sestopil z absolutne oblasti. Sestopil z božjega prestola. Noro, noro, da kdo sploh pomisli na kaj takega. Da bi pa kdo to verjel, trikrat noro. Pa se dogaja. Ljudje verjamejo. Po moje se mora vsa komunistična srenja, prejšnji in zdajšnji in prejšnjiinzdajšnji, neizmerno zabavati, kadar se takole dobijo in premlevajo med sabo, kaj so počeli prej, kaj počno zdaj in kaj jim je početi v bodoče. Kako so nategnili vesoljno ljudstvo, stokrat na isto finto (Sicer sem vse to že napisala. Pa kaj. Mlatenje prazne slame. Butanje z glavo ob zid. Glas vpijočega v puščavi.) Njihov krohot bi lahko posneli in ga prodali Amerikancem za spremljavo h kakšni novi rezgetavščini. Najbrž bi kar dobro plačali. Pravzaprav se tudi meni zdi smešno. Če odmislim, da sama živim v tej državi, da v njej živijo moji otroci, da v njej živijo ljudje, ki jih imam rada, potem se mi zdi celo zelo smešno. Če bi mi ta odmislek v celoti uspel, bi lahko tudi moj smeh posneli in prodali za kakšno rezgetavščino.
Bližajo se volitve. Na vseh koncih in krajih se že to pozna. Seveda ne očitno, ampak lepo prikrito, slučajno. Na vseh lestvicah popularnosti so se začeli pojavljati ljudje (seveda »naši«, se pravi prave barve in z ustreznim pedigrejem), ki jih že sedem čeških let (bi rekla moja stara mama) ni bilo na njih niti ni bilo kaj dosti slišati zanje. Pojavljajo se v časopisih, na televiziji, ampak ne kot bodoči kandidati na volitvah, ampak kot strokovnjaki, kot udeleženci okroglih miz, studia ob 17h in podobno. In ne zastopim, kako nihče ne opazi (ali pa misli, da mora biti tako, ali pa se je sprijaznil s tem, da je pač tako), da promovirajo ljudi za nove volitve, da jih ljudje spoznajo, da se jih navadijo, da se jim zazdijo pomembni in potrebni. Ljudje pa vedno volijo nekoga, ki ga poznajo. Nekoga, za katerega so že slišali. Pa čeprav ne vedo nič dobrega o njem. Pa čeprav vedo o njem samo slabo. Čeprav gre za ljudi, ki jih nihče ne mara, ki jim nihče ne zaupa, ki niti v očeh intelektualcev niti v očeh malega človeka niso vredni počenega groša. Ampak najbrž bodo izvoljeni. Če pa ne, bojo pa skozi stranska vrata prišli v parlament. Ali pa v vlado. Ob tem se mi je spet naplavila v možgane ena asociacija v zvezi z Ameriko. V svoj potovalni dnevnik sem takole napisala:

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Kultura Slovenija - Njive pod gorami Simon Dan

Seveda nama je vse skupaj vzelo precej časa, ampak v Washington sva srečno prispela. Izstopila sva v bližini Bele hiše in sklenila, da greva noter, ko že zadnjič nisva mogla. Pred Belo hišo je bil en velik bel šotor, kar je bilo kar precej nenavadno. No, šla sva k turističnemu vodiču, ki svetuje, prodaja karte in še marsikaj. Povedal nama je, da ni mogoče obiskati Bele hiše do torka. Ker ima Clinton en kup sprejemov in zabavnih večerov in ker to rad počne zunaj, je tisti šotor tam in obiskov ni. Rekel je še, da ne mara Clintona. In da ga tudi sicer nihče ne mara. S komerkoli bova govorila, je rekel, vsak bo tega mnenja. Seveda javno izražanje je pa nekaj povsem drugega. Povedal je še, da ne pozna nikogar, ki bi volil Clintona, ampak, kot je že rekel, bil je izvoljen. Sem rekla, da je to en misterij politike, da je pri nas nekaj podobnega. Potem je rekel, da če najdem človeka, ki ga vsi poznajo, pa ga nihče ne mara, je pravi kandidat za predsednika in bo tudi izvoljen. Da najbrž to velja za vse države na svetu.

stran: 065

In kaj delajo pomladniki? Niso se še zbudili. Zdaj se nekaj združujejo in povezujejo. V zvezi s prihajajočimi volitvami se še niti pogovarjati niso začeli. Kaj šele, da bi promovirali kakšna nova imena. Da bi jih kljub dvojnim merilom medijev poskušali predstaviti ljudem. Poskušali narediti vse, kar se da. Pa čeprav se bo zdelo, da se borijo z mlini na veter. Pa čeprav se bo zdelo, da mlatijo prazno slamo. Pa čeprav se bo zdelo, da butajo z glavo ob zid. Pa čeprav se bo zdelo, da so kot glas vpijočega v puščavi. Zavedali se bojo, da so naredili vse, kar so mogli. Vse, kar se je dalo. Morda ne čisto vsega, ampak da bi imeli vsaj občutek, da so napravili vsaj vse tisto, česar so se spomnili. In čeprav bodo izšli iz boja kot poraženci, bodo vedeli, s kom imajo opravka, s kom se borijo. Vedeli bodo, da se borijo s sedmeroglavim zmajem in se bodo naslednjič bolje pripravili na to bitko.
Najbrž čakajo na spremembo volilnega sistema in upajo, da bodo v večinskem sistemu dobili večino glasov, tako kot bi jo na prejšnjih volitvah, če bi le-ta že veljal ali pa, če ne bi imeli nekateri naši državljani dveh glasov. Na to kaže že dejstvo, da se podobnikovci in peterletovci intenzivno in precej konkretno pogovarjajo o združitvi. Čeprav to v tem trenutku ni posebno pametno, ker vsako od obeh strank voli nekaj ljudi, ki ne bi volili skupne stranke. In v tem primeru bo nastala nova stranka, morda bo to kar Jelinčičeva, ki bo izkoristila prazen prostor, politično nišo, in pobrala te glasove. In seveda se ve, kam bodo potem odšli. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da k pomladnikom. Ampak zdaj bi jim bilo lahko že jasno, da z večinskim volilnim sistemom ne bo nič. Vsi strokovnjaki, še bolj pa »strokovnjaki«, izumljajo vse mogoče finte, rezultat referenduma prežvekujejo kot žvečilni gumi in ga skušajo prikrojiti tako, da bi lahko uvedli nekakšen, še bolj kompliciran in zamegljen volilni sistem, da bi volilci nikakor ne imeli pregleda nad tem, koga pravzaprav volijo. Zdaj so se končno znebili tistega Drobniča, zdaj so končno postavili pravega človeka na mesto generalnega državnega tožilca. In ko sedejo skupaj in razpravljajo, samo pravniki, visoki strokovnjaki, pametnjakoviči, da jim ni para, se najbrž počutijo tako domače, kot v dobrih starih časih, v kakšnem komiteju ali na partijskem kongresu. Sami naši, same zdrave sile, sama avantgarda. Če kdaj, bodo zdaj izvalili kaj hudo kunštnega. Da se bodo sami sebi čudili.

stran: 066

Seveda so imeli pripravljen tudi rezervni plan in rezervno rezervni plan in tako naprej, če bi jim ne šlo vse po maslu. Ampak zdaj je že jasno, da je treba samo še malo pomečkati, mogoče privleči na dan kakšno afero, vreči ljudstvu kakšno kost, pa bodo že tu parlamentarne počitnice. Potem pa, preden se bodo spet zbrali skupaj, preden se bodo konsolidirali, ja, bojo pa že volitve pred vrati. Potem sta pa dve možnosti. Ali obdržati sedanji volilni sistem, »ki so ga ljudje že vajeni, ki je že utečen, ki pravzaprav sploh ni tako slab, za katerega je že vse pripravljeno«, ali pa na hitro narediti novega, ki bo, kot sem že rekla, kompliciran in predvsem zamegljen, da se bo dalo voljo volivcev, tistih seveda, ki mislijo z lastno glavo, navleči na dobro, staro kopito, da bodo izvoljeni tisti, tapravi, brez katerih bi nas že hudič vzel. Seveda pa je treba vse skupaj podvreči dvojnosti. Da bo na zunaj izgledalo, da se držijo rezultata referenduma in sklepa ustavnega sodišča, v resnici pa ne bo imelo vse skupaj s tem nobene zveze, važno bo le, da bodo z različnimi fintami (nekatere bodo vgrajene v sam volilni sistem, druge bodo pa podobne ali celo iste kot do sedaj) zamotili, preslepili, prevarali volivce. Vse za zmago in dobrobit partije, pardon, slovenskega naroda.