Avtor: Tine Velikonja

stran: 077

Razpoznavni znak

stran: 078

V Sloveniji vedo za sedem tisoč brezen, ki zaslužijo to ime. Čeprav so jamarji našli človeške ostanke samo v osemdesetih, so jih tiste kosti vseeno motile, ker gre za priljubljene in pripravne jame blizu prometnih zvez, pa tudi zato, ker ni bilo urejeno, kam z njimi. Nekateri so se znašli. Tako je fant svojemu dekletu, ki je študirala medicino, privlekel iz jame reči za kompletni človeški skelet.
Sicer niso dvomili, da bo prej ali slej tudi skrivnost brezen postala javna lastnina. Ko je nastopila slovenska pomlad in smo vzpostavili parlamentarno demokracijo, smo upali, da bomo hitro uredili nekaj tako postranskega, kot so s kostmi posejane jame.
In res je šlo prva leta gladko. Tudi borci enobe so uradno razglašali, da imajo mrtvi pravico do javnega spomina in do groba, v praksi pa so nagajali, kjer se je le dalo. Ko se je lani začelo s pripravami za ureditev Andrejčkovega brezna na črnovrški planoti, so jim popustili živci. Oglasili so se nekdanji borci idrijsko-cerkljanskega področja s trditvijo, »da tam ni nič, če pa že je, morajo biti za vsako postavitev znani priimki, imena in število žrtev, podatki o času in načinu poboja«, kot da je na vsaki kosti žig z lastnikovim imenom in datumom smrti. Zaključili so s pozivom na linč, kajti »tudi v današnjem času kaj takega ne bi smeli dopustiti.« Podprle so jih stranke komunističnega nasledstva, ob zid so pritisnili celo idrijskega župana Cveta Kodra, čeprav je član stranke, ki gradi mostove. Za shizofreno gonjo proti postavitvi znamenja je morda krivo, ker sta si Andrejčkovo brezno in Brinov grič, na katerem je umiral heroj Vojko, soseda. Čim skušamo oba dogodka povezati, se nas lotita dvom in nemir. Ali imajo smrt junaka in zunajsodne usmrtitve resničnih ali namišljenih nasprotnikov po zmagi kaj skupnega?
Ko braniš položaj in privilegije, sta prva pri roki nesramnost in cinizem. Taka je človeška narava. Ko so se borci enobe po prvih parlamentarnih volitvah potuhnili, smo vedeli, da ne zato, da bi šli vase in se soočili s svojim deležem pri polomiji. Bili so samo potrti in užaljeni, da se je revolucija, za katero so bili pripravljeni darovati življenje, sfižila in se je sistem, na katerega so prisegali petinštirideset let, tako sramotno sesul. Zato niso protestirali, ko je predsednik države razglasil, da je treba pozabiti na preteklost in gledati naprej. Ko so prevzele oblast stranke komunistične kontinuitete, je bila revolucija že pokopana, z vso ihto pa so privlekli na dan enobe. Taki so in taki bodo ostali, dokler ne bodo morali za vedno z odra. S tem pa zadeva ne bo rešena, saj niso njihovi nasledniki nič boljši. Pa nič zato! Narobe je, da trobijo z njimi v isti rog tisti, ki bi morali biti nad vsem in predstavljajo državo. Tudi na lokalni ravni ni veliko boljše. Od ureditve brezen okrog Trnovega do križa nad Andrejčkovim breznom so minila samo štiri leta, pa taka razlika. Na idrijskem koncu je bil za poslanca izvoljen Marjan Podobnik, za župana smo že napisali, da je član njegove bratovščine, pomlad prevladuje tudi v občinskem svetu. Kljub temu se bojijo obnašati normalno. Občinski svet je mahal s praznim žakljem in s težavo spravil skupaj moralno podporo. Hvala lepa! V redu, prejšnji župan Samo Bevk je take baže, da od njega ne moreš pričakovati drugega, kot da bo požrl besedo in se izgovoril, da ni mislil tako, bosa pa je tista o času, ki jo je izrekel sedanji:»Ni primeren čas za to!« Devet let po uvedbi parlamentarne demokracije še ni prišel čas za ureditev temeljnih človeških reči, med katere spada pokop mrtvih!
Brezna so partizanska specialiteta, lahko bi rekli, da razpoznavni znak. Že med vojno so vabila v svoje naročje. Vanje so poleg civilnih žrtev in vojaških nasprotnikov metali predvsem svoje ljudi. Že leta 1941, zlasti pa kasneje, so povsod, kjer so bila postavljena partizanska taborišča, imeli tudi britof, pa ne za padle, ampak za žrtve. Čeprav so se brezna ponujala kot na krožniku, so raje kopali jame ali jih pustili kopati žrtvam. Niso bili od muh. Svarila jih je zdrava kmečka pamet in jim govorila, da brezna niso varna. Preveč so podobna mizam za nepovabljene goste. A skušnjava je bila prehuda, tako leta 1942 za partizane Krimskega odreda, ko so imeli jamo pred nosom, tudi Žiglovica je bila ribniškim borcem preblizu, po kapitulaciji Italije je prišlo prav brezno pri Birčni vasi, saj so se tako na videz elegantno znebili novomeških meščanov. Na Kremenjeku, na Brezovi rebri v Beli krajini in drugod so kopali jame, v soteski potoka Pišjak v Gorenji Trebuši jih je za celo pokopališče. Na Predmeji so se morda šele pri koncu spozabili nad Jamo za Medvedovšem in Jamo za Robom.

stran: 079

Večno slavo pa so si pridobila šele po zmagi v času, ko je partijsko vodstvo že vedelo, da bo »dežela delavcev in kmetov« zdržala tisoč let. Na Rogu so v brezno pod Krenom zmetali najmanj pet tisoč ljudi in jo, ker so sproti razstreljevali steno nad njim, napolnili s trupli in skalovjem prav do vrha; še bolj požrešna je bila jama pod Macesnovo gorico in ne dosti manj skrivnostna tretja jama na bregu nad Rajhenavsko dolino. Na novomeški strani Roga je že drugače, podobno tudi na Primorskem, kjer je jam na pretek in so metali vanje ljudi, kot jim je padlo na um. Tudi v najbolj znanih fojbah jih ni končalo več kot nekaj sto.

»Čistiti na bazi fašizma«

Po osvoboditvi Primorske in Trsta so si borci revolucionarne vojske podobno kot drugod po Sloveniji in na avstrijskem Koroškem zadali kot prvo nalogo utrditi oblast in to predvsem s čiščenjem. Brigade, ki so prišle v te kraje, so bile od drugod. Za sezname so poskrbeli domačini. Na začetku je šlo hitro in na pamet. Vendar je za razliko od razmer na Dolenjskem in Štajerskem, kjer je imela na začetku glavno besedo vojska, že v nekaj dneh prevzela vajeti OZNA. Dela se je lotila resno, zapirala, popisovala in razvrščala. Na Primorskem takoj, drugod nekaj tednov kasneje, so ji na pomoč priskočili takorekoč vsi slovenski partizani. Uradno so jih sicer razpustili, ker so iz njih na novo formirali dve diviziji KNOJ-a, dejansko pa so njihove brigade še nekaj časa nastopale zase. Prekaljeni borci in maja mobilizirani skojevci so hitro in temeljito opravili svoj posel, kamor so jih poslali. Načelno so se uslužbenci OZNE pri prebiranju ravnali po razrednih kriterijih in na videz ubogali Kardelja: »Tukaj čistiti, vendar ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma.« V resnici so delali po svoje. V osnovni preproščini in hudobiji so vsak protikomunizem enačili s fašizmom in nacizmom, obenem pa večino Italijanov in Avstrijcev imeli za fašiste in naciste. Zato niso bili izbirčni. Zraven pa so ravnali svojeglavo in nepredvidljivo, posebej tam, kjer so se vpletle še osebne zamere ali koristi. Pohiteli so z zapiranjem in pobijanjem, pri tem pa napravili Slovencem v zamejstvu nepopravljivo škodo, saj so se znesli tudi nad prebivalci ozemelj, za katere še ni bilo jasno, komu bodo pripadala, poleg vsega pa so se spravili tudi na protifašiste, čeprav jim je na dušah ležal samo ta greh, da niso bili komunisti.
Kako je bilo na Goriškem, je opisala zgodovinarka Nataša Nemec:
Aretacije so se pričele 2. maja 1945; najbolj množične so bile do 10. maja, nadaljevale pa so se vse do 12. junija 1945, ko je bila vzpostavljena demarkacijska črta med conama A ( ZVU-Zavezniška vojaška uprava) in B (VU JA-Vojaška uprava Jugoslovanske armade).
Tako so imeli v Gorici zapore v vojašnicah, šolah, v gradu, v kletnih prostorih komande mesta. Tiste, ki so jih določili za smrt, so vozili do Preserij, od tam pa v tri brezna v bližini: Podgomilo pri Grgarju ter Cvetrež in Zalesniko pri Trnovem. Domobrance so začeli odvažati 6. maja in jih odvažali še ves teden. Vse ostale so prepeljali do Ajdovščine in Idrije do 20. maja, ko je že postalo jasno, da bo Julijska krajina razdeljena na coni A in B. Osemnajstega maja so neznanokam odpeljali bolnike iz vojaške bolnišnice Malo semenišče v Gorici. Tudi v Ajdovščini je prišlo do smrtnih obsodb, kar dokazuje odkritje skupnega grobišča (kjer so najverjetneje pokopani karabinjerji iz Gorice) in dveh brezen ob stari cesti Črni Vrh-Idrija.

Avtor slike:

Opis slike: Andrejčkovo brezno - Križ sega v globino

1. Brezna na črnovrški planoti

Andrejčkov brezen

stran: 080

Črnovrška planota se razteza v zavetju Javnornika in sosednjih hribov na višini osemsto metrov. Ni videti, da smo na krasu. A dokaz so brezna. Globoka so sto metrov in več. Ime so dobila po lastnikih ali bližnjih gospodarjih. Nekaj bi jih našteli: Oblakovo, Tominčevo, Erjavčevo, Habečkovo, Andrejčkovo in Ajharjevo. Habečkovo brezno je globoko 336 metrov in je dolgo veljalo za enega najglobljih pri nas.
Andrejčkov brezen, kot mu rečejo domačini, leži na robu Koševnika v Idrijskem Logu. Ni ga težko najti, saj zija samo nekaj metrov pod staro cesto iz Črnega Vrha v Idrijo. Peljemo se proti Zadlogu. Po dobrem kilometru, takoj za tablo, ki oznanja konec naselja, smo na križišču. Zavijemo desno v Idrijski Log. Položno se po ovinkih spustimo sto metrov in pred nami je Koševnik. Na njegovem koncu, pet kilometrov od Črnega Vrha, je novo križišče, na njem otok s stebrastim znamenjem. Lahko se peljemo v Idrijo ali po Idrijskem Logu. Zraven je domačija pri Andrejčku, sto metrov po cesti proti Idriji pa se zaletimo v vrtačo z omenjenim breznom. Videti je, da se med vojno za razliko od tistih na Dolenjskem in Notranjskem z njim ni dogajalo nič. Vojko je bil iz drugačnega testa in ga je pustil neoskrunjenega. A po zmagi tudi Andrejčkovemu pelin ni bil prihranjen. Zgodilo se je in vsi so vedeli za njegovo mračno zgodbo, tudi taki, ki so se odločili, da bodo slepi in gluhi, saj je iz njega še mesece smrdelo. Samo slovenska država noče slišati zanj in ga priznati. Čeprav je razglašena za črno gradnjo, se hrastova ograja trdno drži skal in zlahka prenaša težo križa. V nedeljo 25. oktobra 1998 je bila ob breznu slovesna maša, ki jo je vodil generalni vikar koprske škofije mag. Renato Podbersič. Blagoslovil je kraj in vse, ki počivajo v breznu. Denar je šel iz žepa Anke Poženel. Nikogar ni bilo, ki bi zastopal državo ali občino. Ker je imel slabo vest, se je Marjan Podobnik za Vse svete samotno in s slabo vestjo pojavil ob breznu ter položil venec.

Avtor slike: Geodetska uprava Republike Slovenije

Opis slike: Brezni na Črnovrški planoti, levo Ajharjevo, desno Andrejčkovo - Izsek topografske karte Godovič 1 : 25 000 Geodetska uprava Republike Slovenije

Bližnje hiše so bile med vojno požgane. Andrejčkovo so zažgali Italijani, Paverjevo zaradi neprevidnosti prebivalci sami. Tako je ostala samo Kovačeva hiša, odmaknjena sto metrov od ceste in tristo od brezna. Prebivalci te hiše, med njimi tudi pogorelci iz drugih dveh, so slišali hrup tovornjakov in jih videli, kako so se ustavili na križišču poleg požganih hiš. Izstopali so ljudje, čez nekaj časa so sledili vpitje in streli. Dogajalo naj bi se dvakrat, obakrat ponoči in to na koncu maja 1945. Pripeljali so jih iz Ajdovščine ali Gorice. Dogodek je začaran: tri noči, trije tovornjaki, trikrat vsako noč, trem je uspelo pobegniti. Samo zadnje drži kot pribito. Zatekli so se dva kilometra daleč h kmetu Leskovcu v Idrijskem Logu. Slabo so naleteli. Domači so jih šli naznanit. Prišla je narodna zaščita in jih odpeljala. Pa še to: ponoči se je nad breznom svetlikal križ.

stran: 081

Kdaj torej, ob koncu maja ali prvi polovici junija? Matej Čuk iz Lomov ni pozabil praznika sv. Antona:
»Star sem bil štirinajst let. Bilo je 13. junija 1945, na svetnikov god. Z očetom sva zgodaj vstala in se napotila k Sv. Antonu v Idrijo. Ob sedmih sva bila že na Koševniku. Kot vedno, sva hotela po bližnjici. Ustavili so naju trije vojaki in rekli, da morava naprej po cesti. Govorili so slovensko. S ceste se ni videlo nič. Tudi na drugi strani, kjer se bližnjica vrne na cesto, so bili vojaki. Nisva vedela, kaj je narobe. Kakega smradu ni bilo čutiti. Za brezno nisva vedela. Čudno se nama je zdelo, kaj počne v gozdu oborožena vojska. Domov sva se raje vrnila okrog čez Zalo in Godovič. Na to srečanje s partizani sva se spomnila, ko so po nekaj tednih začele krožiti govorice, da so v breznu na Koševniku pobiti iz Trsta in Gorice. Mislim, da je bilo leta 1972, ko je bil evropski jamarski tabor v Lomeh. Med udeleženci je bil tudi študent Jože Bajc, moj znanec, kasneje zaposlen v Anhovem. Pripovedoval mi je, da so zlezli tudi v Andrejčkovo brezno, izmerili globino in ga izrisali in da na dnu ni bilo videti nič pravega, samo cunje, pasovi, kamenje in veje. Pred nekaj leti sem si kraj natančno ogledal. Zakaj vojaki niso pustili po bližnjici, dovolili pa po cesti? Odkril sem, kar sem slutil. Brezno je prilepljeno na breg pri cesti in se ga z nje ne vidi, dobro pa z bližnjice. Nekaj so skrivali.«
Jakob Pivk, Likarjev iz Idrijske Bele:
»Na dve reči so pazili, ko so izbirali. Blizu je morala biti cesta ali vsaj uhojena pot in dno je moralo biti suho. Možno je, da so imeli samo srečo, da so vzeli Andrejčkovo brezno, ne pa Habečkovega ali Tominčevega, ki sta se jim ravno tako ponujala. Če bi metali vanju, po dnu pa teče voda, ki se zliva v zajetje idrijskega vodovoda, bi bilo joj. A če so računali, da ne bo nihče izvedel, so se hudo ušteli. Slišalo se je. Potem pa je tiste tedne tako smrdelo, da smo si vsi tiščali nos. Od nas je pot do Idrije mimo Godoviča petnajst kilometrov daljša, pa smo šli raje po njej kot naravnost mimo brezna.«
Tine Jereb je predsednik jamarskega društva Idrija:
»Brezna so bila označena in delno raziskana že v času stare Avstrije in pod italijanskim gospostvom. Italijani so prišli v Habečkovem breznu 400 metrov daleč, vendar dna niso dosegli. Bila so registrirana in imela tekoče številke. Zdaj jih vodimo tako, da ima vsako določeno državno in občinsko številko. V Andrejčkovo brezno smo radi lezli, saj je pri cesti, obenem pa je tako globoko, da zahteva jamarske izkušnje. Čeprav govorijo o miniranju, je pri tem mišljeno samo, da so v brezno metali bombe in granate. Bil sem zraven, ko smo našli in privlekli iz jame dve veliki topovski granati. V brezno so šli že okrog leta 1960, vendar ni opisa. Imamo pa zapis iz leta 1983, od takrat je tudi skica.«
Od gostilne v Koševniku po cesti proti Idriji do prvega polkrožnega ovinka, ki zavije okrog manjše vrtače, na severni strani vrtače je vhod v brezno. Je elipsaste oblike, 2 x 4 m, obrnjeno proti severu, kamenje je precej razbito zaradi zmrzali in razstreliva. Od točke 1 do točke 2 je 10 m globine. Tam precej strma polica, pokrita z listjem. Brezno se nadaljuje, 6 x 3 m in globoko 50 m, na dnu 10 x 7 m, nepravilnih oblik, zaradi razpok, zaradi nasutja se spušča manjši rov dolžine 7 m. Na koncu rova kamenje in prst. Stene so precej zasigane, pod drugo polico pa so kapniki, zavarovani pred padajočim kamenjem. Na dnu rahlo kapljalo.
Drugič zapis leta 1996:
14.8.1996: Globoko 63,6 m. Na dnu našli ostanke človeškega okostja. Pobrali spodnjo čeljust in del zgornje čeljusti s štirimi zlatimi zobmi, in dali v jamarski klub Srečko Logar.

Ajharjevo brezno

Brezno je manj znano, težko ga je najti. Pokazal nam ga je Jakob Pivk:
»Ajharjevo brezno ni daleč od nas. Tamle pod robom Idrijskega Loga je, samo kilometer zračne črte in pol ure hoda. Do njega je nekoč peljala stara pot k Pevcu. Zdaj se pride tja najlaže od Tominca, od katerega ni več kot petsto metrov hoje. Bilo je zadnje dni maja leta 1945. Z mamo smo bili sami, meni je bilo dvanajst, sestri pa šestnajst let. Očeta so bili zajeli partizani ob napadu na Črni Vrh 1. septembra 1944 in ga skupaj z drugimi ustrelili v Gorenji Trebuši. Zgodaj smo šli spat. Ni bila še enajst, ko naju je mama zbudila. Naj vstaneva, ker se dogaja nekaj strašnega. Stali smo pri oknu in poslušali. Nekje pod Idrijskim Logom, približno tako visoko kot smo bili mi, sva slišali grozovito vpitje, več ženskih glasov kot moških. Strelov je bilo malo, predvsem na koncu, preden je potihnilo. Vprašujete, v kakšnem jeziku so vpili. Ne bi mogel reči, je le predaleč. Trajalo je eno uro. Ponovilo se je naslednjo noč. Takrat naju mama ni budila. Od nas se daleč sliši, celo lajanje psa v Idrijskem Logu. Za Ajharjevo brezno smo vedeli, saj so nas svarili pred njim, ko smo šli brat jagode. Za nas je bilo videti neizmerno globoko in smo se ga bali. Jožetu Lampetu so ukazali, naj pobere obleke. Sam nam je pravil, kako je bilo. Škoda, da njegove pripovedi nismo posneli. Sleči so se morali, preden so jih pobili. Kar je ostalo, sta pospravili Ajharca in Kristina, vendar nemarno. Čez štirinajst dni sem prišel k breznu in videl ležati okrog kose obleke in štrike. Še nekaj let sem gledal tiste štrike in razmišljal, čemu so služili. Najbolj čudno se mi zdi, kako so sploh spravili ljudi v jamo. Andrejčkovo je široko, samo pahneš, pa si opravil. Tu pa je luknja manjša, komaj meter v premeru. Res še vedno dovolj, saj se je kasneje Ajharci posrečilo, da je vrgla noter crknjenega konja. Nekoč je padel v brezno pes. Mislili so, da se je nekje izgubil, potem pa so čez teden dni zaslišali njegov lajež in šli ponj. Brezno je težko najti. Vse se je spremenilo. Pred leti so posekali bukovo mejo in raste tam mlad gozd. Ko sem ga hotel spet poiskati, ni šlo, čeprav sem dolgo iskal. Moral sem po Tomažkovega, da mi je pokazal. Postavil sem križ.«

stran: 082

Avtor slike:

Opis slike: Ajharjevo brezno - Kriki v noči

Lani smo v Zavezi opisali zgodbo o pomoru družine iz Breginjskega kota (Moja najljubša pot je za Mijo v Čedad, 30, 24-33). Ko smo razkrivali skrivnosti Ajharjevega brezna, smo izvedeli, da je bil partizanski poveljnik, Rafael Lampe, za katerega smo zapisali, da je bil doma iz Črnega Vrha in ki se je bil polakomnil imetja in izpeljal zločin, Ajharjev Rafl, domači sin z Idrijskega Loga.
Preberimo, kaj so o tem breznu leta 1963 zapisali jamarji:
Od nekdanje gostilne Koševnik po cesti na Idrijski Log do kmetije pri Ajharju, nato po gozdni poti proti zahodu tristo metrov. Gozdna jasa, vhod navpičen, nezavarovan, vhod pade dvanajst metrov navpično do zasipnega materiala, nakar pada še dva metra poševno. Med zasipnim materialom sta razvidni dve človeški okostji verjetno iz zadnje vojne v razpadajočem stanju.
Udeleženci mednarodnega tabora so bili leta 1972 bolj pridni in radovedni. Med listjem in kamenjem so našteli sedemnajst lobanj.

2. Brezni na Angelski gori

Na Angelski gori, odkoder je bil doma moj oče, je v času fašizma živelo dvatisoč ljudi, pol na Predmeji, pol na Otlici. Zdaj jih je trikrat manj, kljub temu pa planota ni delila žalostne usode s hribovitimi naselji na Tolminskem in Beneški Sloveniji. Bogata je in bahata. Gorjani se ne hvalijo zaman, da so New York II. Ko se je narod razcepil, so se odločili za pravo stran. Po vojni so se znašli, ker so ročni in vztrajni, veliko fantov in mož je šlo za oficirje ali miličnike, tudi ženske niso od muh, plače in penzije so frčale z vseh strani, najprej borčevske, kasneje še italijanske. Sedemsto metrov nižje imajo še Ajdovščino, v kateri je za pridne roke dela na pretek.

Avtor slike: Geodetska uprava Republike Slovenije

Opis slike: Brezni na Angelski gori, levo Jama za Medvedovšem, desno Jama za Robom - Izsek topografske karte Ajdovščina 1 : 25 000 Geodetska uprava Republike Slovenije

Med 2. svetovno vojno je bila Angelska gora podvržena pravemu etničnemu čiščenju, kot zdaj imenujemo to, kar so takrat počeli Nemci. Skoraj ni bilo hiše, ki je ne bi požgali, streljali so talce, del prebivalcev odpeljali v internacijo, druge pa nagnali, da so po prepadnih poteh zbežali v dolino. Pričakoval bi, da bodo samo na Predmeji, ki je imela takrat tisoč prebivalcev, stali križi tako daleč, kamor seže oko, pa je na zanemarjenem spomeniku napisanih samo petdeset ljudi. Petdeset življenj je še vedno petdeset usod, trpljenje in žalost neizmerljiva, vendar ta številka pomeni 5% tedanjega prebivalstva. Na Gori ni bilo državljanske vojne, žrtve so bile samo na eni strani. Seveda so bile tudi na drugi, o čemer domačini neradi govorijo. Ne toliko med njimi, temveč pripeljane od drugod ali med partizani samimi. Partizani so bili zanje resnična slovenska vojska, celo župnik Bine Bratina je bil ves njihov, jim maševal in jim iz doline nosil pošto. Partizanstvo se je na Primorskem razvilo v času, ko se je že vedelo, kdo bo zmagal. V Trnovskem gozdu jih je bilo za cel korpus, pa so vseeno čakali. V boj so se zapletli, če so bili prisiljeni, za nohte jim je šlo samo ob velikonočni ofenzivi leta 1945, sicer pa so si krajšali čas in nalagali specialne naloge, med drugim so se šli partizansko sodstvo. Da je bilo sodstvo samo sebi namen, je dokaz obnašanje po zmagi. Ko bi pričakovali, da bodo z navidezno tradicijo nadaljevali, so se igre naveličali in začeli pobijali kar počez, kjerkoli, kadarkoli in kogarkoli. Nekaj ljudi je zletelo tudi v brezni na Predmeji, morda bolj po pomoti kot zares. O njih pišemo, ker sta izjemno lepi in takorekoč na pragu civilizacije.

Jama za Medvedovšem na Predmeji (za Medvedušem)

Na Angelski gori vas bodo domačini ponosno peljali v ledenico, gluhi pa bodo postali, če jih boste vprašali za brezna z žrtvami, čeprav so znana in bila raziskana že v stari Avstriji. Nedavno nas je domačin Franc Černigoj v reviji Gora (Društvo Gora, 1, 19-21) popeljal po Dolu, gornji polovici Predmeje, in se ustavil ob vsaki podrtiji, stezici ali griču. Napisal je tudi tole:
»Na Hotelu … Od tu se odpravimo po strmi ozki cesti v breg, mimo Jurjuše in Kaličuke do Medveduše. Tod je peljala pot številne partizanske kurirje, preskrbovalne in sanitetne enote IX. korpusa. Po zlomu Goriške fronte je bilo za Medvedušem in v okolici več oddelkov premične partizanske bolnice.«

stran: 084

Nalašč je ni omenil ali zares ne ve, da je tam tudi Jama za Medvedovšem, kraško brezno z mogočnim vhodom, globoko okrog šestdeset metrov. Na njenem dnu so sneg in kosti ter morda celo v led vklenjena trupla. Na bližino brezna nas opozarja grob s križem, ob njem še grob brez znamenja.

Jama za Robom na Predmeji

Od Hotela dva kilometra po cesti proti Otlici, še pred klancem in naselji s čudnimi imeni kot sta Kitajska in Sibirija, zagledamo na levi strani kamnito stebrasto znamenje, ob njem pa odcep v hrib. Obvozite še eno kapelico, potem naravnost navzdol, pas asfalta navzgor in gozd. Čim zapeljete vanj, je na levi strani oster odcep strme in na začetku neugledne gozdne ceste. Naprej je treba peš. Takoj za ovinkom se ta cesta polepša, treba je samo še sto metrov naravnost in navzgor ter stopetdeset metrov navzdol. Čim se pot zravna, ga zagledate na desni strani, mogočnega in nevarnega.

Avtor slike:

Opis slike: Jama za rovom

Andrej Mihevc, znani jamar in geolog iz Logatca, je zapisal sledeče:
»V letih 1972 ali 1973 je Jamarsko društvo Logatec obiskalo tudi jamo za Robom na Predmeji. Na nasipnem stožcu pod vhodom smo našli več okostij, nekatera so pripadala po uniformi in po činih sodeč nemškim vojakom, ostala nismo identificirali. V jami smo med kostmi našli srebrno cigaretnico.« V tem breznu, ki je globoko petdeset metrov, je morda končal življenjsko pot neznanec in upamo, da bomo lahko v naslednji številki revije objavili njegovo ime.

3. Brezna pri Grgarju in Trnovem

Brezna so privlačna in je smrt v njihovih globinah bolj slikovita kot v blatni krsti razkopane zemlje. Imajo ime, poznana so bila že prej, zato so veliko bolj glasna kot tankovski jarki okrog Maribora in Celja ali jaški na Hrastniškem hribu.
Ureditev vseh treh brezen, o katerih bomo pisali, je enotna in zgledna. Primorci so se zares odrezali. Na tak način bi morali poskrbeti in skrbeti za grobišča tudi drugod po vsej Sloveniji: ob cesti kažipot z oznako GROBIŠČE, okrog jame lesena varovalna ograda, zraven stiliziran leseni križ in kamniti prostor za sveče. Okolica poraščena z rastlinjem in drevjem, počiščena in nedotaknjena. Na nek način imajo srečo, da vedo zanje samo domačini. Negovana so in ne dajejo vtisa, da so zapuščena. Ker nimajo pogostih obiskov, ni opaziti brezčutnega vdora v sveto, v katerega se spreminja brezno pod Krenom v Kočevskem Rogu.
Naivno sem pričakoval, da rastejo vodniki do teh brezen za vsakim grmom. Pa so mi Goričani, ki jih poznam ali so mi zanje povedali prijatelji, kar po vrsti odvrnili, da ne vedo ali nimajo časa. Tudi z zemljevidi je zguba. Medtem ko so na zadnji topografski karti Kočevsko 1:50 000 glavna štiri brezna v Kočevskem Rogu lepo zarisana in napisana, je v Trnovskem gozdu celo na topografskih kartah 1:25 000 označenih samo nekaj brezen, pri nobenem imena, od tistih, ki sem jih iskal, pa samo Zalesnika. Pa tudi to mi ni bilo prav, da so pozabili vrisati Otliško okno na Angelski gori.
Beseda ni konj. Pokličem Sveto goro in prosim za pomoč brata Pavla OFM Franca Krajnika. Tam že trideset let pase romarske duše. Z njim si dopisujemo, ker je bil njegov sedemnajstletni brat Pavel tudi pripeljan v taborišče na Teharjah, tam pa izginil. Ustreže mi in ponudi prvorazredna vodnika, Viljema Krivca in njegovo ženo Jožico iz Lokev.

stran: 085

Zagomila pri Grgarju (Mijavčevo brezno)

Dva kilometra ceste od Grgarja proti Banjšici. Začne se že položno vzpenjati in pred strmino ostro zavija v desno. Na levi strani na travniku kažipot. Le nekaj deset metrov navzgor ograja in mlado drevje. Ko se vzpenjamo po stezici skozi visoko travo, se v daljavi pokaže cerkev na Sveti gori. Odprtina je široka nekaj metrov, hoja znotraj pa nevarna, ker se čez jamo razteza naravni kamniti most, druga polovica, ki se v globini poševno zliva z glavno, pa se skriva v grmovju. Brezno je globoko štirideset metrov. V Grgarju smo izvedeli, da so vanj vozili prebivalce iz Gorice, tudi žene in otroke. Dva sta kljub globini ostala živa, ker sta padla na mehko. Vpila sta in so ju domačini potegnili ven. Domnevamo, da so ju prestregla trupla umorjenih primorskih domobrancev. V tem breznu pri Grgarju počivajo še sedaj. Zadnje dni aprila so se umikali s svojih postojank ob Soči proti Gorici in padli v roke partizanom. Predvsem so bili fantje in možje iz kranjske dežele in idrijskega konca, domačini so se poskrili doma, ker jih je večina delala za obe strani. Njihovih imen še nismo popisali, domnevamo pa, da jih leži v tem breznu nekaj čez sto. Kot piše Nemčeva, so jih začeli odvažati iz Gorice v nedeljo 6. maja in nato še ves teden. Po našem jih ni bilo toliko in jih je zmanjkalo že prvi dan.

Avtor slike: Geodetska uprava Republike Slovenije

Opis slike: Zagomila pri Grgarju - Topografska karta Kanal 1 : 25 000 Geodetska uprava Republike Slovenije

Zalesnika pri Trnovem

Lepotica sredi temnega morja. Če bi se odločali, katero med slovenskimi brezni bi zaslužilo, da ga ovenčamo z zlatom, pri tem mislim na brezna z žrtvami, bi prvo nagrado dodelili njej. Z drevjem poraščeni grič, ki se dviga nad travniki v srcu Trnovskega gozda, na njegovem vrhu pa Akropola, žrtvenik iz pradavnine, oblikovan kot žrelo ugaslega vulkana.
Po cesti s Trnovega proti Lokvam, čez kilometer in pol na desni strani kažipot in steza navzgor, ki se izgublja med drevjem. Globoko je 138 metrov, logarji, ki so pred leti lezli vanj, so izmerili 131, vhod širok nekaj deset metrov. Na njem je videti samo nekaj ran po razstreljevanju. Na dnu kosti, po policah pa orožje in municija iz prve svetovne vojne. Gospod Viljem pove, da je prav on pred dvajsetimi leti postavljal ograjo okrog brezna. Vedel je, kaj leži na njegovem dnu, vendar o tem niso smeli govoriti. Za razliko od brezen v Kočevskem Rogu, okrog katerih so ograje stare deset let, pa že gnijejo in razpadajo, je ta kot od včeraj. Gozdna uprava na Trnovskem gozdu je takrat kvalitetno zavarovala vsa nevarna brezna na svojem področju.

stran: 086

Avtor slike:

Opis slike: Zagomila pri Grgarju - Temno upanje

Za Zalesniko poznamo pričo. Tovornjaki niso ustavili na cesti, ampak so peljali v gozd. Obiskovalka najbližje hiše, doma z Voglarjev, je pravila, kako je šla enega od majskih popoldnevov leta 1945 po kislo mleko k sosedu. Kraja sploh niso zastražili, tako so bili polni samih sebe. Nič hudega sluteč je padla v sredo procesije in moritve. Kriki in streljanje so jo tako prizadeli, da se dolgo ni pobrala. Ujetniki so bili v civilnih oblekah, niso se upirali, čeprav so vedeli, kaj jih čaka. Samo to so si želeli, da bo trpljenja konec. Ni se spominjala, ali so bili zvezani ali ne, stražarjev pa sploh ne za pravo vojsko. Morda so se poskrili v senci okrog brezna.

Cvetrež pri Trnovem

Imenuje se po zaselku Cvetrež, brezno za Cvetrežem. Do njega pridemo, če se peljemo od Zalesnike naprej po cesti proti Lokvam, že po dvesto metrih je odcep ceste na levo. Tudi po njej se pride v Lokve, vendar je pot makadamska. Cesta blago zavija proti zahodu, po treh kilometrih pridemo na koto 795, kjer se odcepi levo nazaj asfaltirana cesta na Cvetrež in naprej na Voglarje. Takorekoč na križišču je na levi strani kažipot, ki kaže na drugo stran ceste. Brezno je oddaljeno dvesto metrov od zaselka Zavrh. Globoko je devetdeset, široko pa 5 x 10 metrov. Podobno urejeno, kot prejšnji dve: ograja, križ in prostor za sveče. Ker je na samem, je videti nevarno in pogoltno.

c. Čigava dediščina in čigavo breme

Ko je DEMOS-ova vlada izdala svoj odlok o grobiščih, so v večini slovenskih občin ustanovili komisije, ki naj bi raziskale medvojne in povojne dogodke in poskrbele, da bi morišča oziroma grobišča zaznamovali in zavarovali. Odlok je vlada izdala zato, da bi bila znamenja spodobna in prilagojena okolju in da bi preprečila samovoljo. Blažičeva komisija se je lotila natečaja za nekaj tipičnih rešitev, ki bi ustrezale za posamezna področja v Sloveniji. Prednost bi imeli kamen, les in steklo. Ko je bilo z Društvom arhitektov Slovenije že vse dogovorjeno in je država odobrila deset milijonov tolarjev za izvedbo razpisa, je postopek spodkopal državni sekretar Janko Stušek, češ da moramo najprej opraviti natečaj za nosilca razpisa. S tem pa se je procedura zavlekla čez novo leto in denar je propadel. Z razpisom še danes ni nič.

stran: 087

Avtor slike:

Opis slike: Zalesnika - Globoke so moje korenike

Namen našega prispevka je bil, opraviti tisto, čemur rečemo preprosto materialno knjigovodstvo in popis inventarja. Proglasili so ga za razkopavanje kosti, s čimer so hoteli povedati, da je tako delo morbidno in človeka nevredno. Čeprav se govori, da je bilo v brezna, ki smo jih opisali, pahnjenih deset tisoč ljudi, domnevamo, da jih ni bilo več kot četrtina omenjenega števila. Zgodilo se je maja in na začetku junija leta 1945, torej malo pred razdelitvijo Primorske na cono A in B. Med vojno in ob sami zmagi sta se polnili samo jami na Predmeji, služili predvsem kot »trinajsti bataljon«, čez nekaj dni je prišla kot množično morišče na vrsto Podgomila pri Grgarju, nato so silili navzgor v Trnovski gozd in predrzno vsem na očeh in navkljub izbrali Zalesniko, pa tudi bolj skriti Cvetrež. Kasneje so kopali jame po Vipavski dolini, ostanek pa zvozili v Črni Vrh. Med žrtvami so pretežno Slovenci, sledijo Italijani in Nemci. Pravimo, pustimo jih pri miru, naj počivajo tam, kjer so obležali pred pol stoletja! Enega od brezen pa bi bilo vseeno treba raziskati. Predlagal bi Ajharjevo. Skrito je in nikogar ne vznemirja. Z njegovega dna bi bilo treba pobrati vse nasutje in ga skrbno preiskati, kot bi šlo za ostanke pračloveka, potem pa povedati: Slovenci, Italijani, Nemci, toliko enih, toliko drugih, toliko tretjih, ženske, moški, otroci, civilisti ali vojaki in konj.

Avtor slike: Geodetska uprava Republike Slovenije

Opis slike: Zalesnika (spodaj) in Cvetrež (zgoraj) pri Trnovem - Izsek topografske karte Batuje 1 : 25 000 Geodetska uprava Republike Slovenije

Ob vsem napisanem bi želel dodati sledeče: Zdaj, ko smo že nekaj časa priča italijanske gonje proti Slovencem in Sloveniji, bi se morala naša oblast obnašati državniško. Hladnokrvno bi morala postreči s seznami ljudi, ki so bili usmrčeni, pa tudi s podatki o domnevnih morilcih, navesti kraje, kjer ležijo ostanki pomorjenih, obenem pa bi morala opozoriti Italijane na dolgi seznam zločinov njihove vojske, redne ali fašistične, nad prebivalstvom na ozemlju nekdanje Ljubljanske pokrajine in na Primorskem v času 2. svetovne vojne. Tako pa bebavo molči in dovoljuje, da na podlagi izmišljenih ocen italijanskih nacionalistov število žrtev raste do neba. Namesto, da bi klofute letele po slovenski komunistični partiji in njenih represivnih kohortah, ki so genocid zakuhale, greh in zahtevana kazen kolektivno bremenita vse Slovence in njihovo državo. Slovenska oblast namreč noče priznati resnice, da je šlo predvsem za revolucionarno dejanje zmagovitih komunistov. Ne zahtevamo kesanja in krokodiljih solz, samo resnico! Kajti pobiti Italijani so drobiž v primerjavi z v istem času pomorjenimi Slovenci in pripadniki drugih jugoslovanskih narodov. In če bi bilo naših oblastnikov kaj v hlačah, bi se zares potrudili in končno od nekje privlekli seznam vseh ali ga vsaj sestavili. Obnašajo se kot otroci. Ko jih nekdo spomni na fojbe, si zapirajo oči ali pa nenadzorovano kričijo in cepetajo z nogami. Italijanom zato ni bilo težko razglasiti Slovence za genocidne, nevarne, lažnive in nezanesljive.

stran: 088

Avtor slike:

Opis slike: Cvetrež - Križ in sence