Avtor: Justin Stanovnik

stran: 089

Ljubljana, Festivalna dvorana, 20. marec 1999

Dragi prijatelji!
Kar smo rekli že sedemkrat, recimo še osmič: občni zbor je čas, ko člani organizacije postavijo osnovna vprašanja o sebi. Vprašati se morajo, ali so v letu, ki je minilo, obstajali tako, kot terjajo besedila, ki so bila sprejeta na ustanovnem zboru. Občni zbor je torej čas samospraševanja in samozavedanja organizirane skupine ljudi. Vprašanje se torej glasi: Kaj smo in ali smo v spreminjajočem se času znali biti to, kar smo.
Nova Slovenska zaveza je nosilka spomina. Ustavimo se nekoliko ob tej besedi. Kaj je spomin? Na hitrico bi rekli, da ima spomin nekaj opraviti s preteklostjo. In ima res, a ne samo s preteklostjo, ampak tudi s sedanjostjo in, če nekoliko pomislimo, tudi s prihodnostjo. Spomin je vpleten v ves čas in v vse življenje.
Sedaj pa naj vas spomnim še na neko drugo besedo. To je beseda pamet. Mogoče še niste pomislili na to, a beseda pamet ima dva pomena. Pamet pomeni razum – pameten človek je razumen človek, mar ne – beseda pamet pa pomeni tudi spomin. Še danes namreč pravimo, da znamo kaj na pamet – se pravi, da nosimo tisto v spominu – ali da kakšna stvar velja že od pamtiveka – se pravi vse od časa, kamor še seže naš spomin. Kdo je torej pameten človek? Pameten človek je tisti, ki ima spomin. Spomin je tisto, kar dela človeka pametnega in razumnega.
Kdo pa je naredil besedo pamet? Ali so to bili mogoče profesorji in akademiki? Ne, besedo pamet je naredil zelo preprost človek, še takrat, ko ni imel čisto nobene šole, razen tiste, ki ji pravimo šola življenja. Ta beseda je bila narejena v prvotnem odzivu na svet, ko so bile stvari še tako čiste, da se je vedelo, da ni mogoče pametno in razumno voditi življenja, razen v spominjanju.
To vam pripovedujem zato, da bi se vsi spomnili, da je imeti spomin ne samo nekaj zelo normalnega, ampak nekaj nadvse bistvenega. Spomin omogoča človeku, da obstaja v zgodovini. Zaradi spomina lahko človek reče, da ima zgodovino. Še več, spomin omogoča človeku, da dela zgodovino tako, da ji je potem mogoče reči civilizacija.
O spominu pa moramo govoriti tudi zato, ker hočejo nekateri ljudje – vsi vemo, kdo so ti ljudje – danes spominu vzeti ugled, ki ga, kakor smo videli, ima. Radi bi nas naredili za ljudi brez spomina. Dokler so imeli to moč, so spomin poljubno gnetli in oblikovali, je bil spomin tako rekoč na vsakem vogalu. Vse knjižnice so ga bile polne, vse šole, vsi časopisi, vsa gledališča, vse galerije, vsi filmi, vsa zborovanja, vse je bilo natlačeno s spominom. Ko pa je spomin dobil možnost, da spregovori s svojo resnično govorico, so ga nenadoma naredili za nekaj sumljivega. Ko ga niso mogli več kontrolirati, so se s nezmotljivim komunističnim instinktom domislili, da ga morajo moralno onemogočiti. Začeli so se norčevati iz ljudi, ki so jemali preteklost resno. Preden je predsednik Demosove vlade Peterle šel na en sam samotni grob, so že vpili, da pobira po gozdovih kosti. Nobene stvari se niso tako zelo prestrašili kot spomina. Vedeli so, da se bodo pod njegovimi žarometi pokazale reči, ki bodo tako obtožujoče, da se ne bodo mogli več javno kazati v političnem prostoru. Če natanko premislimo, imajo dobre razloge, ko skušajo ljudi prepričati, da ne znajo prav ravnati s spominom in naj ga zato raje prepustijo zgodovinarjem – preverjenim specialistom za te reči.

stran: 090

NSZ goji spomin zavestno. Kot rečeno, ne samo zaradi preteklosti, ampak tudi zaradi sedanjosti. Vsi se boste z mano strinjali, da bi veliko političnih napak ostalo nenarejenih, ko bi imel besedo spomin. Ko bi lahko računali na kulturo in avtoriteto spomina. Stvari, ki so se zgodile, a se ne bi smele zgoditi – vsi veste, na katere stvari mislim – so se mogle zgoditi samo v odsotnosti – včasih celo v preziru do spomina. Nikakor nočemo čez mero obtoževati. Vse stvari so težke, ampak nekatere stvari se ne bi bile smele zgoditi. Zato NSZ nosi spomin zavestno. Nosi ga za vso domovino, ker misli, da nam spomin sveti in da bomo samo v njegovi svetlobi mogli najti pravo pot. Zato se tudi trudi, da bi njen spomin bil čist – vedno čistejši – da bi bil ogenj, ki bi grel in svetil in ne uničeval. Da bi ga lahko sprejeli vsi ljudje. Povejmo tudi, sebi in drugim: danes je tako, da samo NSZ nosi neokrnjen spomin na preteklost. V tem je njena osamelost in njena slava.
NSZ goji spomin tudi zaradi sebe. Kaj s tem mislimo? Poglejte! To, česar se ljudje pri NSZ spominjamo, ima na sebi predvsem eno lastnost. Ta lastnost je velikost. Stvari, ki smo jih mi videli in ki jih mi nosimo v sebi, so bile predvsem velike. Če nam stopijo pred oči tisoči, ki se s konji, z volmi in peš pomikajo čez Ljubelj, nas bo prevzela velikost prizora; če se kdaj odločite, da greste s tistimi tisoči na njihovi zadnji poti, če začutite potrebo, da bi morali spremljati prav vsakega, da bi ga, preden izgine, še objele vaše oči, ali ne boste nazadnje omagali pred velikostjo naloge, ki ste si jo naložili; in če boste hoteli prisostvovati bridkosti enega samega človeka, ki so ga v noči odpeljali na pot, za katero je vedel, kako se bo končala, ali ne boste videli, da je pred vami nekaj, česar ni mogoče izmeriti? Ko tako ob večerih posedite ob ognjih svojih spominov, se pred vami zvrstijo podobe, ki so predvsem velike. Zakaj to pripovedujem? Zato, ker so ob teh, tako velikih stvareh druge tako majhne, da jih sploh ne bi bilo smelo biti. Naše zamere, naši strahovi, naša pobitost, naši skrivni pobegi: te stvari spričo one velikosti nimajo pravice do obstoja. Možje in žene NSZ imajo veliko priložnosti, da si pravijo, da bi morali biti boljši ljudje.
Ali je danes vse to važno? Ko gledamo svet okoli sebe, ne moremo, da ne bi rekli, da je vse to zelo važno. Vsi vemo, kako pomembna je politika; stokrat smo že rekli, da čas danes teče v ritmu politike. A vendar. Med nami se po tleh plazi toliko stvari, da včasih že komaj hodimo. Kdo bo reševal svet, če ne ljudje! Ali se vam je že kdaj zgodilo, da niste vedeli, od kod v vas nenadna vedrina, in ste šele pozneje odkrili, da je bilo to zato, ker ste srečali dobrega človeka? In ali tisti tisoči, ki so maja 1945 šli čez Ljubelj; in tisti tisoči, ki so pred brezni čakali na smrt: ali niso bili vsi ti dobri ljudje? Mi vemo to, mar ne? To je del našega spomina.
Spomin rešuje nas in domovino. Zato vemo, zakaj mu zagotavljamo možnost, da govori.
Ko govorimo o vrednosti spomina za obstoj posameznika in naroda, ne moremo mimo mladine. Kako to, da moramo kar naprej poslušati: To ni bila moja revolucija. To ni bila moja vojna. To ni moja preteklost. Od kod ta zoženost pogleda, od kod ta skrčenost vase? Od kod to odklanjanje zgodovine?
Mladina je, da tako rečemo, naša naloga. Če ne bo vedela, od kod prihaja, kakšna je bila preteklost njihovih očetov, ne bo nikoli razumela ne sebe ne svojega časa. Potem bo tako, da bodo z njo lahko počeli, kar se jim bo zljubilo. Mladina je naša naloga. Ali jo bomo opravili, je drugo vprašanje, a zavedati se je moramo in o njej tudi odkrito govoriti. Zato da bodo mladi, ki si bodo sami začeli zastavljati vprašanja, vedeli, da smo mislili nanje in da smo čakali na ta trenutek. Veliko naredimo, če mlade vpletemo v navade, ki so del narodovega kolektivnega spomina. Še več bi dosegli, če bi jih navdušili za velika obnovitvena dela. Na primer za obnovo prosvetnih domov. V Sloveniji bi moralo nastati veliko gibanje za revitalizacijo nekdanjih prosvetnih domov s kulturo, ki je v njih nekoč bila. Kako naj sicer iztrgamo mladino iz oblasti nihilistične rokovske kulture? Naloga je videti težka, neizvedljiva pa mogoče vseeno ni. Ali bolje – ne sme biti!
NSZ bi se sedaj na težave že morala navaditi. V teh desetih letih smo marsikaj naredili, a nič ni šlo samo od sebe. Naši nasprotniki so delali in delajo prikrito in neprikrito. Prikrita je na primer kritika demokracije. Ne kritizirajo jo naravnost, ampak tako da kritizirajo stranke, brez katerih seveda ni demokracije. Za vse vsakovrstne težave naj bi bila kriva sebičnost strank. Katerih strank? Vseh. Ali ni s tem napadena demokracija? Čisto nič prikriti niso predrzni in žaljivi napadi na krščanstvo in Cerkev. Takšne jih čutimo zato, ker se ve, da smo katoličani prenašali poglavitno ost totalitarnega pritiska na tradicionalno evropsko omiko. Dogajajo pa se tudi stvari, ki razodevajo predrzno odsotnost sramu. To doživljamo takrat, ko se kritizira tranzicija, češ da se pri njej premalo misli na človeka, da smo zaradi tranzicije povsem zanemarili človeka. Odsotnost sramu je v tem, da tako govorijo tisti, ki so krivi, da je tranzicija sploh potrebna. Ko ne bi bilo revolucije, ko ne bi bilo komunizma, za tranzicijo še slišal nobeden ne bi.

stran: 091

Naši nasprotniki se trudijo delati vtis, da jim sape ne manjka. Toda navkljub vsemu je to le videz. V resnici je stvar drugačna. Preteklost, na kateri gradijo svojo oblast, je že obsojena. Nekoč se bo to pokazalo. Moramo imeti potrpljenje; čas je na naši strani. Kakor se je zrušil komunizem, tako se bo zrušil postkomunizem. Življenje ne prenese večne nenormalnosti.
Že se namreč tiskajo besedila, ki pomenijo dokončni obračun s komunizmom. Naj nekaj takih del naštejemo. François Furet je napisal knjigo Preteklost neke iluzije, v kateri je posebej razgalil tolikanj eksploatirani »antifašizem«, ki je tudi pri naših komunistih dežurna beseda. Stéphane Courtois je s sodelavci objavil vplivno delo Črna knjiga komunizma, v kateri je pokazal komunizem kot duhovni in fizični napad na človeštvo, ki je terjal domala sto milijonov življenj. Slovenski avtor z Dunaja Silvin Eiletz ravnokar končuje knjigo z naslovom Zgodovina neke kolaboracije: boljševiki in Nemci 1914–1918, iz katere izstopa Lenin kot začetnik evropske kolaboracije v tem stoletju. Kot protikolaboracionist! Med domačimi avtorji, ki so se posvetili slovenskim razmeram, je treba omeniti v prvi vrsti dr. Aleksandra Bajta, ki je napisal obširen esej o protiimperialistični in osvobodilni fronti in ju prikazal kot dva kominternska projekta. Esej je izhajal v Delu in je splošno znan. Kako zelo pa je prizadel komuniste, se vidi iz tega, da se nihče ne upa o njem spregovoriti. Pripravlja se nadalje temeljna mednarodna študija o medvojnih slovenskih razmerah, ki bo imela dva dela: prvi bo obsegal zgodovinski prikaz revolucije in državljanske vojne, drugi pa položaj Slovenskih domobrancev v luči mednarodnega vojnega prava. Obeta se nam tudi kratka zgodovina komunistične revolucije in državljanske vojne izpod peresa dr. Janeza Zdešarja. Ker poznamo avtorjeve odlike, med katerimi sta predvsem stvarnost in dognanost, se knjige posebej veselimo. Na jesen bo slovenska zgodovinarka, ki se je uveljavila s študijama o Leniču in Rožmanu, s knjigo o duhovniških procesih zapolnila še en nepokrit prostor slovenske preteklosti.
Stvari postajajo vedno bolj jasne. Naš zgodovinski prostor dobiva pravičnejšo podobo. Spričo teh perspektiv nekoliko bolj razumemo naraščajočo histerijo v vrstah naših nasprotnikov.
Med najvažnejšimi stvarmi v notranji politiki je trenutno boj za večinski volilni sistem. Z njim se bo državni zbor ulegel v kalup, ki ga je izoblikovala zgodovina. Pozitivni učinki ne bodo izostali, tudi v primeru da zmaga levica komunistične provenience. Neprecenljiva vrednost spremembe bo v tem, da se bo končno vedelo, kdo je odgovoren za državo. V vsakem primeru bodo politični akterji morali postati kompetentni serviserji države. To pa je v tej fazi najpomembnejše. Konec bo frontovske manipulacije z javnostjo. Tudi za SLS ne verjamemo, da se bo ponovno odločila za frontovsko varianto s komunisti. Če pa se le bo, posledice ne bodo izostale. Še hujše bodo, kot so te, ki so že tu in jih bo SLS morala sprejeti: ljudje še niso pozabili na februar 1997.
Ko včasih s skoraj neznosno težo legajo na nas težave, skozi katere gremo Slovenci v sedanjem času, bi bilo prav, da večkrat pomislimo na besede, ki jih je na začetku demokratične evropske prenove izrekel poljski disident Adam Michnik. Govoril je o tem, da so nekatere ideje preproste, a se končajo s katastrofo. Potem pa je dostavil: »Demokratska ideja in krščanska misel pa sta zapleteni. Ne pretvarjata se, da sta svet in življenje enostavna in ne dajeta enostavnih odgovorov na težka vprašanja časa.« Tako je torej s to stvarjo. Če hočemo ostati svobodni, se moramo odločiti za »težje branje« sveta. To pa je naporno.
Nova Slovenska zaveza pa mora imeti še naprej pred očmi poglavitni cilj: postavljanje farnih spominskih plošč. To je edina točka, v kateri si pod nobenim pogojem ne smemo dovoliti, da ne bi uspeli v celoti. Farne spominske plošče so temeljni slovenski zgodovinski dokument. Ta osnovni dokument slovenskega upora proti komunizmu moramo zapustiti rodovom, ki bodo prišli za nami. Tu nam morate pomagati. Tudi tako, da boste od danes izvoljenih funkcionarjev zahtevali, da NSZ uresniči svojo obljubo, ki jo vsako leto ponavlja. Pišite pisma v prilogo Mi med seboj. Bodite nepopustljivi.
Naj za konec rečem nekaj besedi o Zavezi. S tega mesta se vam zahvaljujem predvsem za vaše razumevanje. Gotovo vam v njej ni vse všeč, a veste, da ne more biti dosti drugačna. Morda veste tudi to, da ne sme biti dosti drugačna. Zahvaljujem se vam za vaše razumevanje in podporo. Kaj Zaveza najbolj potrebuje, pa tako veste. To so novi naročniki.
Ker smo v začetku govorili o spominu, naj s spominom tudi končamo. Čestitam vam, da ste postali in da ostajate člani NSZ. S tem ste dokazali, da ste ljudje spomina. Kdo mi je dal pravico, da tako govorim? Nobeden mi ni dal te pravice, a nekdo mora to povedati.
Ostanite zdravi in Bog vas živi!