Avtor: Ivo Žajdela
stran: 023
stran: 024
Umori nasprotnikov, ki so bili železno pravilo komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej, so se že v začetku leta 1942 prenesli iz Ljubljane tudi na podeželje. V tem prispevku bomo pogledali ožje območje vzhodnega dela Notranjske, od Velikih Lašč, Sodražice do vzhodnega dela Blok, s poudarkom na prvi polovici leta 1942. Na tem območju je delovala tako imenovana Dakijeva »udarna grupa«, ki se je nato preimenovala v »samostojno letečo udarno patruljo« in ki je v tem času povzročila tu številne umore in ropanja. Pravzaprav je šlo za prve partizane na tem območju, prav ti pa so kasneje tvorili hrbtenico pri drugih nastajajočih partizanskih enotah. Nihče se še ni lotil analize, ki bi pokazala, kakšnega porekla oziroma kakšne preteklosti so bile osebe, ki so bile v teh prvih partizanskih skupinah. Ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, da je šlo za mešanico predvsem dveh sort ljudi: eni so bili predvojni partijci, ki so se zaradi različnih razlogov navdušili za ideologijo komunistične partije, druga značilnost za te ljudi pa je bila, da so bili mnogi tako ali drugače skregani s takratnimi pravili družbenega obnašanja. Tudi nekaj tako imenovanih divjih lovcev (–raubšicev«) je bilo med njimi in tudi ti so pomembno prispevali pri nekaterih umorih, ki jih bomo obravnavali. Šlo je torej za mešanico komunistične idelogije in različnih asocialnih in kriminalnih elementov. Tretji element je bila okupacija dežele, ki je povzročila izredne razmere, te izredne razmere pa so bile kot topla greda za ljudi, ki so se več let pripravljali na revolucijo. Od tu pa do umorov je bil samo še korak. Poglejmo torej v nadaljevanju, kako so ti prvi partizani začeli pobijati ljudi in kdo so bili ti ljudje.
31. januarja 1942 so partizani v zaselku Bela Voda pri Travniku v Loškem Potoku ustrelili Janeza Debeljaka. Poboj podrobneje opisuje Stane Semič-Daki v knjigi Najboljši so padli I. (1971, na straneh od 221 do 223). Poglejmo najprej, kako je umor opisal Daki.
–V dobrem dnevu smo s pomočjo kmetov, ki so nam pripeljali deske in so nam pri gradnji pomagali, zgradili zasilne barake v hosti /Mačkovec nad robom; op. p./. Pri gradnji smo uporabljali celo smrekovo lubje. Vendar smo se zavedali, da ne smemo mirovati in polegati okoli ognja, temveč da moramo biti stalno v akciji, da moramo biti aktivni. Zakaj - ljudje nas morajo videvati, zdaj tu, zdaj tam, da se bodo otresli strahu pred Italijani in izdajalci. /Bilo je januarja 1942. Zakaj bi se v tem času ljudje bali izdajalcev? op. p./ Samo dva dni smo bili tu, v tem času pa smo dobili vse podatke o človeku, ki je med 25. in 26. oktobrom leta 1941 izdal naše taborišče na Debelem hribu pri Loškem potoku. Tedaj je izdajalec zagrešil hud zločin: ker je izdal naše taborišče Italijanom, so od devetih borcev, ki so šli z Debelega hriba v Bele Vode po hrano, osem borcev postrelili in jih sadistično razmesarili. Torej - najti moramo izdajalca in ga kaznovati. Še en dan smo počivali v Mačkovcu, da smo pregledali orožje, smuči in drugo opremo. Naslednjega dne, bilo je 31. marca /Daki se je zmotil, bilo je 31. januarja; op. p./, smo Arti, Pilot, Kovač in jaz /Jože Kamnikar-Arti, Drago Martinec-Pilot, Lojze Klančar-Kovač; op. p./ odrinili čez Bloško planoto v Loški potok; s seboj smo vzeli še petega borca Abija /Zdravko Prebil-Abi/, našega priljubljenega veseljaka. Pot je bila precej dolga in nevarna, kajti lahko bi naleteli na italijanske zasede. Zato smo se na pot temeljito pripravili. V Bele Vode smo odšli ob 3. uri ponoči, tja smo prišli 1. aprila ob pol šestih zjutraj; vaščani so že krmili živino. Zelo smo hiteli, da bi prišli čimprej na cilj. Izognili smo se karabinjerski postaji v Loškem Potoku in zavili naravnost v vas Bele Vode. Brez ovir oziroma nevarnosti smo prismučali v vas in vaščani so nas že opazili, ko smo se vasi komaj približevali. Ker so nas poznali že od prej, iz loške akcije, so nas zaustavili, da bi se z nami pogovarjali. Nismo imeli časa in smo zdrveli naprej, kajti čakalo nas je težavno, odgovorno, toda neprijetno delo: kaznovati smo morali izdajalca. Sredi vasi smo se ustavili, saj smo vedeli, v kateri hiši prebiva izdajalec.
Ko smo se ustavili in smuči sneli z nog, smo smuči tako obrnili, da so bile pripravljene, da bi lahko takoj odšli. Med tem časom nas je prva zapazila Debelakova mama, ki je gledala skozi okno v stanovanju nad hlevom. Nasmejala se nam je in mislili smo si, da sluti, čemu smo prišli v takem mrazu v vas. Potem se je odmaknila od okna, takoj zatem pa je prišel iz hiše njen sin Jože. Pri tej hiši je bilo sedem bratov, nismo pa vedeli, da se njihova družina piše Debelak. Kajti nasproti njihove hiše čez cesto je stanoval Janez Debeljak - izdajalec. Na hitro smo izmenjali z Jožetom nekaj besed, zlasti pa sta nas zanimali imeni Debelak in Debeljak oziroma v kateri hiši je Debeljak, izdajalec. /Na koncu prejšnjega odstavka je Daki zapisal, da so vedeli v kateri hiši živi izdajalec; op. p./ Ker ni bilo bistvene razlike med imenoma, smo še enkrat hoteli zanesljivo izvedeti, kdo je izdajalec. Sicer pa niti nismo mogli verjeti, da bi kdo iz Debelakove hiše, katere družina je bila naša in z vsem srcem navezana na naše gibanje, bil izdajalec. Debelakov Jože je potem s prstom pokazal na izdajalčevo hišo, on in njegovi bratje, ki so prišli na cesto k nam, pa so dejali, da je izdajalec najbrž v hlevu in da moramo biti previdni, da nam ne bo ušel. Za nas je bilo to dovolj! S fanti - kasneje so štirje padli v NOB, trije pa so pričakali svobodo - se nismo hoteli več pogovarjati, da jim kasneje ne bi kdo očital, da so povedali, kje prebiva izdajalec. Z njimi smo se poslovili takole: pozdravili so: »Smrt fašizmu!«, mi pa smo jim odgovorili: »Smrt izdajalcu!« Naj še omenim, da so tega izdajalca poznali vsi ljudje v vasi, oziroma da so vedeli za njihovo izdajstvo. Še več: zelo so se ga bali.
stran: 025
Odšli smo proti izdajalčevi hiši. Ker je izdajalec v hlevu krmil živino, smo ga poklicali ven. Slišal je naše klice, prišel iz hleva in se napotil proti svoji hiši. Ko pa nas je zagledal, je pobledel. Samo spogledali smo se, a ni imel več veliko časa, da bi zbežal. Pomaknil se je k vratom hiše. Ker smo si mislili, da nekaj namerava, smo ga zaustavili s prošnjo, če bi nam lahko pokazal neko pot. Naša prijazno izrečena prošnja ga je zaustavila in sprva ni zasumil, da je to le zanka. Šele pozneje, ko smo ga vprašali, kako se piše, nas je spoznal. Zardel je in hotel skočiti v hišo ter zapreti za seboj vrata, kajti zdaj je zanesljivo zaslutil, da ga čaka obračun s partizansko svinčenko. Toda tudi tokrat smo bili hitrejši mi: skočili smo za njim in vtaknili med vrata puškino kopito, da vrat ni mogel zakleniti. Potem smo vsi štirje odrinili vrata in ga ponovno vprašali, kdo je oziroma kako se piše. Imena ni povedal, ampak je začel klicati na pomoč svoje sosede. Vsa vas je bila že pokonci, prebudili pa so se tudi člani izdajalčeve družine, ki so nas začudeno ogledovali. Zakaj mi smo spomnili izdajalca na osem partizanov, ki jih je on izdal, da so padli v italijansko zasedo, kjer so jih Italijani pobili. Nič ni odgovoril na naše očitke, temveč je še rjovel in klical na pomoč. Dobro je vedel, kaj ga čaka. Z vso močjo smo poskušali odpreti vrata, toda izdajalec, ki je bil močan, jih je dobro tiščal. Arti je tedaj nameril pištolo na izdajalca, vendar se zaradi mraza pištola ni sprožila. Naglo je priskočil Smeli /Slavko Kovač-Smeli; op. p./ in izstrelil v izdajalca devet nabojev, jaz in Kovač pa sva čakala, če bi po naključju le kdo prišel pomagat izdajalcu. Velik oziroma visok, kot je bil, se izdajalec ob prvem zadetku ni zgrudil, zato je moral Smeli iztreliti vanj še osem strelov.
Hitro smo zapustili izdajalčevo hišo in tekli do srede vasi, si nataknili smuči in odbrzeli iz vasi. / … / Ko smo prišli iz Belih Vod, se je že začelo daniti.«
Daki je prej dvakrat zapisal, kako je njihova žrtev »pobledela« in »zardela«. Le kako so to videli, ko pa je bil še mrak? Ampak te nelogičnosti niti niso toliko važne. Pri podrobnem branju jih zasledimo še več. Veliko bolj kot to, je važna ugotovitev, da so partizani potem, ko so nekoga »obsodili« na smrt, tega potem brez kakršnih koli postopkov ugotavljanja krivde ali okoliščin krivde ustrelili. Življenje je le redko tako črno-belo in enoznačno, kot bi to lahko razumeli, ko beremo opise številnih partizanskih zapisov o usmrtitvah nasprotnikov ali tistih, ki so jih označili z nazivom izdajalec. Še posebej med vojno se ljudje zaradi prisile in smrtne nevarnosti znajdejo pogosto v zelo težkih situacijah. V preiskovalnih postopkih in z možnostjo obrambe, bi pogosto ugotovili krivičnost obtožb, predvsem pa zapletenost situacij, ki so nekoga prignale oziroma prisilile v slaba početja. Seveda komunističnih revolucionarjev te stvari niso zanimale. S svojimi ustnimi »obsodbami« in nato hitrimi in zahrbtnimi usmrtitvami so si prali vest pred težo porazov, še bolj kot to pa so bile usmrtitve (v nadaljevanju se bom izogibal terminu likvidacije, saj ta termin izhaja iz knjigovodskega izrazoslovja; po vojni so ga uvedli komunisti, da bi z njim zakrili jasnost izrazja) v službi zastraševanja ljudi. To vidimo tudi iz začetka citata Dakijevega pričevanja. Seveda pa je večina usmrtitev med drugo svetovno vojno in po njej služila komunistom za fizično odstranjevanje nasprotnikov. Ali, še natančneje, z usmrtitvami so praznili prostor, ki so ga imeli namen zasesti. Zgornji primer partizanske usmrtitve je prvi na tem območju. Iz opisa usmrtitve, ki jo je v svojih spominih navedel Stane Semič-Daki in iz njegove argumentacije lahko vidimo, da je pravzaprav šlo za vzorčni primer in da so podobno potekali vsi naslednji umori političnih nasprotnikov.
Umor Janeza Debeljaka omenja tudi Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del (1981, na straneh 234 in 235). Strle tam zapiše: »Zatiranje narodnih izdajalcev je bilo v okviru boja proti izdajstvu sploh na tedanji stopnji osvobodilnega boja nujno in posebno pomembno opravilo.« Strle si je pomagal, kot navaja, z razmišljanjem Dušana Kvedra-Tomaža v knjigi O osvobodilni vojni (Ljubljana, 1975, str. 39): »Ves naš boj proti izdajstvu bo šepal, ako bomo ostali samo pri grožnjah in ne bomo sposobni izvajati kazni, ki jih obljubljamo. Brez obotavljanja je treba kaznovati vse, ki smo jih zasačili pri pripravah na izdajstvo. S tem damo vedeti vsem tistim, ki bi se še na to pripravljali, kaj jih čaka. Treba si je na vso moč pizadevati, da se izvrši zaslužena kazen nad tistim, ki je izdajstvo že zagrešil. Krivce je treba poiskati kjerkoli, pa četudi v Trbovljah, Celju, Ljubljani, zavarovane od gestapa in OVRA. Za to moramo najti posebno drzne, zvijačne načine, da pridemo do njih. To nalogo moramo zaupati posebej izbranim borcem, ki bodo zasledovali izdajalca, dokler ga ne bodo iztaknili. Vsak / … / slabič mora dobiti dokaze za to, da je naša roka pravice strašnejša kakor zločinska roka sovražnikova / … /.«
stran: 026
Tako ta kot mnogi podobni teksti partijskih organov in voditeljev so lahko sami po sebi, če jih beremo povsem iztrgane iz konteksta dogajanja oziroma posledic, ki so jih ti teksti imeli, razumljivi in celo sprejemljivi. Pod besedo izdajalec razumemo neko specifično vedenje, ko nekdo zaradi osebnih koristi ali iz posebne zlobe izdaja sovražniku (okupatorju) svoje sonarodnjake. Če je nek narod napaden, če se pri tem nad ljudmi tega naroda izvajajo kakršne koli krivice oziroma nasilje, in če potem okupatorju nekdo ovaja ljudi, ki so se temu okupatorju uprli, je to po pravilu okvalificirano kot izdajstvo. Takšna oseba je nato podvržena takšnim ali drugačnim sankcijam. To so pravila, ki so značilna za vse družbene skupnosti.
Toda v Sloveniji so se med sovražno okupacijo med drugo svetovno vojno stvari dogajale na več ravneh. Komunistična partija Slovenije je svoje namene, izkoristiti sovražno okupacijo in v teh specifičnih pogojih poskušati izpeljati komunistično revolucijo, ves čas pospremljala s številnimi sklepi, navodili, pojasnili, ukazi in podobnimi pisnimi akti, s katerimi je utemeljevala svoje početje in dajala smernice svojim službam. Večina teh besedil je bila napisana dovolj ohlapno in nedoločno, da se jih je dalo razlagati na različne načine. Prej citirano besedilo Dušana Kvedra-Tomaža je eno izmed mnogih podobnih. O izdajalcu piše na način, ki je v grobem lahko tudi širše sprejemljiv, toda še vedno je tako ohlapen, da si ga je lahko vsak razlagal po svoje oziroma je lahko z njim upravičeval tudi nečastno in celo zločinsko početje. Toda za nameček so razne komunistične organizacije (partizani, narodna zaščita, varnostno-obveščevalna služba in še druge) počele mnoge stvari, ki so sužile izvajanju komunistične revolucije in so bile mnoge med njimi povsem zločinskega značaja. Mnogokrat med vojno, še bolj pa v povojni literaturi so potem to svoje početje opravičevali z omenjenimi nedorečenimi navodili. Tudi Franci Strle na mnogih mestih v prej omenjeni knjigi.
Za Janeza Debeljaka, ki so ga partizani ubili 31. januarja 1942 v zaselku Bela Voda pri Loškem Potoku, oba avtorja, Semič in Strle, pravita, da je bil izdajalec, saj naj bi 21. oktobra 1941 Italijanom »izdal premik Krimskega polbataljona, ki se je po napadu na Lož s Petelinjega vrha umaknil čez Belo Vodo na Debeli vrh v gozdove Travne gore, dva dni pred tem pa še preskrbovalno patruljo osmih partizanov«. Strle v nadaljevanju ni navedel, kakšne so bile posledice Debeljakovega izdajstva, sploh pa kako je to izdajstvo izgledalo. Nešteto je primerov, da so partizani svoj poraz ali svoje napake kompenzirali tako, da so okrivili kakšnega namišljenega izdajalca, ga nato ubili in si tako potešili vest in pri soborcih zvalili sume v svojo krivdo na ubitega izdajalca. Eden najbolj znanih tovrstnih primerov je množični poboj pri Cerknem februarja 1945. Pogosto so se pri tovrstnem početju znebili tudi neljubih jim oseb.
Če pisanje Staneta Semiča-Dakija o dogodkih, ko so bili konec oktobra 1941 na Debelem vrhu pri Belih Vodah nad Loškim Potokom, podrobneje preberemo (Najboljši so padli I., str. 106-114), nato pa še opis likvidacije »izdajalca« (str. 221-223), vidimo, da je utemeljitev za likvidacijo Janeza Debeljaka na zelo trhlih nogah. Partizani so se takrat ustavili v Belih Vodah s skupino ujetih Italijanov. Domačini so jih morali nahraniti. Takrat ljudje sploh še niso vedeli, kaj je kdo in kaj se dogaja. Italijanski posadki v slabe pol ure oddaljenem Loškem Potoku torej ni bilo težko izvedeti, da se v njihovi neposredni bližini nahaja skupina partizanov, ki je nekaj dni pred tem vse presenetila z napadom na Lož in ki je za nameček s seboj po globokem snegu vlačila še ujeto skupino Italijanov. Italijani so jih celo zasledovali.
Vsekakor ne Daki ne Strle nista navedla, na kakšen način naj bi obtoženi Debeljak izdal partizane. Kot že rečeno, partizani so s seboj vlačili skupino zajetih Italijanov, Italijani so jih zasledovali, potem so se partizani ustavili v gozdnih barakah na Debelem vrhu. V bližnje Bele Vode so poslali osem partizanov, vendar so jih pred vasjo prestregli Italijani in vseh osem pobili. Kje je torej tu »manevrski prostor« za izdajstvo, od omenjenih avtorjev ne izvemo. Toda, če v tem primeru še lahko dopuščamo možnost (!), da je Debeljak pod nekimi okoliščinami res naznanil partizane, je v veliki večini drugih primerov partizanskih usmrtitev tako rekoč nemogoče ugotoviti vsaj sled krivde, pod katero ali pod izgovorom katere so pobijali ljudi. Celo nasprotno, povsem jasno lahko vidimo, da je šlo za čisto politične umore.
stran: 027
Iz Strletove knjige razberemo, da so v prvi polovici leta 1942 uboje takšnih ali drugačnih nasprotnikov izvajali predvsem borci tako imenovane Dakijeve leteče patrulje, ki je bila v okviru 3. partizanskega bataljona Ljube Šercerja. Vodil jih je Stane Semič-Daki, ki se je prekalil v bojevanju že kot prostovoljec v španski državljanski vojni. Iz njegovih spominov, ki so se jih odrekli celo njegovi soborci in somišljeniki, kar vrejo podatki, kakšne sorte človek je bil Daki … Ne bo odveč, če naštejem nekatere člane te druščine, saj so sodelovali pri mnogih zločinih, ki so imeli hude posledice - ali po okupatorjevih represalijah ali pa so dvakrat napadeni narod porivali v krvavi vrtinec državljanskega spopada - in ki jih bom navajal v nadaljevanju. Po Strletu je bil poleg Dakija eden vodilnih članov Dakijeve »udarne grupe« Jože Kamnikar-Arti, doma z Lavrice. Zloglasnemu Artiju je bilo še isto leto preprečeno, da bi nadaljeval s svojim zločinskim početjem, saj je padel prav pri enem takšnem zločinskem dejanju. Ubit je bil namreč pri napadu na postojanko vaške straže v Begunjah pri Cerknici 19. septembra 1942. Revolucionarji so postojanko napadli takoj, ko se je ustanovila, podobno kot tudi drugod; najbolj znan tak primer je napad na postojanko v Šentjoštu - en teden po ustanovitvi 17. julija 1942. Ti začetni napadi na postojanke vaških straž so bili iz večih razlogov prav perverzni. Prvič, s svojim pobijalskim početjem in z lažnjivo propagando, da so narodnoosvobodilni borci, so prav ti napadalni partizani s svojimi dejanji prisilili ljudi, da so se organizirali v samoobrambne skupine, drugič, napadli so jih takoj po začetku, ko so bile postojanke vojaško še povsem nebogljene in izjemno slabo oborožene (z malovrednimi starimi in nerodnimi puškami) in tretjič, te v začetku izrazito samoobrambne postojanke niso nikogar ogrožale, ampak nasprotno, nastale so iz prisile po samoobrambi.
Drugi člani Dakijeve »udarne grupe« so bili Zdravko Prebil-Abi (iz Podsmreke pri Dobrovi), brata Ivan Martinec-Langi in Drago Martinec-Pilot, Lojze Klančar-Kovač, Ludvik Praznik-Suljo, Ivan Sojer-Henrik, Lado Mavsar-Ronko, Karel Nebec-Polak, Jože Jakomin-Crni, Franc Rupnik-Lovec, Artijeva brata Ivan Kamnikar-Matiček in Stane Kamnikar-Rado, Alojz Ambrožič-Brane, Janez Jeras-Džule, Jože Šparovec-Dakič, Jože Novak-Lev, Franc Usenik-Borut, Milan Podlogar-Milanček, Franc Cimperman-Cigo, France Intihar-Kajžarski, Janez Drnovšek, Franc Kleindienst-Sine, Jože Ančik-Janko, Jože Tekavec-Pepe, brata Tomaž Šušteršič-Tom in Jože Šušteršič-Jošt, Stanko Čampa, Ivan Rupnik in še nekateri drugi, ki jih navaja Strle (str. 237). Nekateri od teh borcev so padli v različnih akcijah, nekateri pa so vojno srečno preživeli. Lahko rečemo, da so bili ti prvi borci kasneje najožje jedro tistega dela partizanstva, ki se je borilo za izrazito ozke in zločinske interese komunistične partije pod krinko narodno-osvobodilnega boja.
14. februarja 1942 je Dakijeva skupina partizanov umorila Ignacija Križmana v zaselku Borovec pri Karlovici. Poglejmo najprej, kako je dogodek opisal Stane Semič-Daki v omenjeni knjigi (na straneh od 212 do 217). »Kmetje so nam bili tukaj /Bloška planota in območje proti Velikim Laščam; op. p./ zelo naklonjeni in so nam na vse načine izkazovali gostoljubje. Mnogi so nam zaupali, da bi radi stopili v Osvobodilno fronto. Sami so iskali zveze z OF in pripravljali svoje sinove za vstop v naše enote, ker so se želeli boriti proti okupatorju. Mnogi pa so se bali sosedov. Začutili smo, da ne zaupajo drug drugemu. Začelo nas je zanimati, od kod izvira to nezaupanje. Obiskali smo tudi kmečke hiše v dolini ob cesti proti Velikim Laščam, kajti med temi kmeti je bilo največ nezaupanja. Kamor smo prišli, so nas gledali nezaupljivo. To se nam je zdelo sumljivo in ko smo obiskali malodane vse tukajšnje kraje, smo spoznali, da je med njimi izdajalec. Potem pa smo kmete kar naravnost vprašali, kdo med njimi je izdajalec. Vendar o tem niso hoteli dosti govoriti, le posvarili so nas, naj se ne sučemo dosti okoli njih, ker bi nas hoteli izvohati Italijani. Seveda, v tej dolini še niso vedeli, s kom imajo opravka, namreč, da smo ‘leteča’ borbena patrola. Namignili pa so nam tudi nekaj o oboroženih izdajalcih. To pa nas je začelo še bolj zanimati in še vztrajneje smo poizvedovali, kdo je bil oboroženi izdajalec. Sklenili smo, da ne bomo zapustili Karlovice prej, dokler ne uredimo ‘zadeve’ z izdajalcem.«
Tako Daki začenja uvod v opis »obračuna z izdajalcem« oziroma utemeljevanje, kako je do umora prišlo. Iz načina opisovanja vidimo, da gre za izrazito nedoločno pisanje. Čeprav gre za na videz zelo pusto in neprepričljivo in celo raztrgano in zmedeno pisanje, je skoraj vsaj stavek zanimiv. Vidimo lahko predvsem dvoje: najprej, kako visoko so se ti ljudje cenili in izhajajoč iz tega so lahko počeli vse, kar se jim je zljubilo (postali so gospodarji nad življenjem in smrtjo), in drugič, kako krčevito so po vojni utemeljevali svoje početje. Prav zato takšno nedoločno pisanje.
stran: 028
Berimo naprej: »Počasi se nam je začelo dozdevati, kdo bi utegnil biti izdajalec. Toda hoteli smo to zvedeti od ljudi. Končno smo izvlekli iz njih, da je izdajalec čuvaj bližnje Kozlerjeve graščine, ki je spravil že nekaj ljudi v zapore in celo v smrt.« Daki tu seveda, poleg tega da je nekonkreten, ne pove, da je šlo za gozdnega in lovskega čuvaja, ki je bil trn v peti nekaterim divjim lovcem (raubšicem). »Italijani so ga sami postavili sem, da bi jim zbiral podatke o zadržanju naših ljudi. Torej je bil njihov plačanec in dobro so ga oborožili.« Domnevamo lahko, da so trditve v teh dveh stavkih izmišljene, saj so svoj umor morali upravičiti s sprejemljivimi obtožbami, ne pa z resnico, da so usmrtili čuvaja, ki jim je bil pri divjem lovu napoti. »Sklenili smo, da bomo za zdaj navidezno pustili to gozdarjevo zadevo pri miru vsaj tako, da o njej ne bodo ljudje govorili. Predvsem zato, da izdajalec ne bi česa zasumil. Dokončno smo se morali o tem prepričati in se posvetovati še z našimi ljudmi, ki so vodili Osvobodilno fronto v tej dolini. Ko smo se o tej zadevi pogovarjali z aktivistom Bavdkom /Jože Bavdek iz Kaplanovega pri Karlovici; op. p./, se je samo smejal. Ko sta moja borca Arti in Abi zavrnila Bavdkov nasmeh s tem, da sta ga opozorila, naj takoj pove, kdo je izdajalec, je Bavdek kratko odgovoril: ‘Tovariši, prosim, očistite to dolino, drugače ne moremo več delati! Še bolje pa te zadeve pozna Janez Hribar, ki je bil na tem terenu aktiven in najbolje pozna naše ljudi!’ Torej se ni popolnoma odkrito pogovoril z nami, ki smo bili oboroženi in ki za take zadeve nismo poznali nobene šale, temveč je želel, da bi nam povedal ime izdajalca kdo drug. Da, domačini so se bali glasno govoriti o izdajalcu - bali so se, da drugi ne bi izvedeli, kdo je povedal ime izdajalca.« Daki ves čas piše o izdajalcu in kako so ljudi spraševali, kdo je izdajalec, niti z besedo pa ni navedel, koga in zakaj je izdal. Tudi iz tega lahko sklepamo, da je šlo le za - danes bi lahko rekli - nespretno izgovarjanje, saj so pravi razlogi za umor bili drugačni. Tudi če predpostavimo, da bi v resnici izdajal tako, kot Daki piše in bi bil na nek način s tem delal škodo, bi lahko z njim postopali drugače. Odvisno pač od tega, koga in zakaj je prijavljal. Iz opisanega se vidi, da bi bil dovolj že temeljit pogovor z njim in morda, po potrebi, še grožnja, vendar to samo v primeru, če bi res šlo za izdajanje okupatorju ljudi, ki delajo proti okupatorju. Vendar v tem primeru, kolikor poznamo zadevo, ni šlo za kaj takšnega. »Odšli smo v Podstrmec, kjer smo spraševali po Janezu Hribarju. Čez čas smo ga našli blizu Rovt v gostilni Nared, tudi gostilničar je bil naš aktivist. Bilo je popoldne ob treh, kjer smo dobili natančne podatke o izdajalcu oziroma o tem, katere ljudi je ovadil Italijanom. Potem smo se vrnili v Rovte, kjer smo tudi prenočili. Zvečer smo se sestali z robskimi aktivisti, ki so nas sami obiskali in so se pritožili nad izdajalcem. Omenili so, da so zaradi izdajalca že iskali zvezo s partizanskimi patrolami. Tako smo se srečali tudi z mladim aktivistom Bavdkom (kasneje je v italijanski ofenzivi padel /Daki seveda ne pove kako in zakaj. Italijani so ga ustrelili, ker je 24. julija tako rekoč pred njihovimi očmi povzročil poboj Grudnove družine z Ulake; op. p./), ki nam je še nadrobneje osvetlil primer izdajalca - čuvaja Kozlerjevega posestva. ‘Zelo je nevaren za vse gibanje,’ je poudaril Bavdek, ‘in nasilen, da se bo zoperstavil celo vam, partizanom!’ Spet novi podatki /kakšni le?! op. p./, nismo pa povedali robskim aktivistom, da že imamo podatke o izdajalcu in tudi ne, kako ga bomo kaznovali. Zdaj smo dokončno spoznali, da omenjeni izdajalec zelo škoduje tukajšnjemu partizanskemu gibanju in sklenili smo, da ga prihodnji dan kaznujemo z ustrelitvijo. / … /
29. marca /tudi tu Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del, 1981, str. 235, navaja drugi datum - 14. februar 1942 - in v opombi opozarja, da se je tako pri umoru Debeljaka kot pri umoru Križmana Daki zmotil; op. p./ smo prismučali do Pavličeve gostilne v Lužarjih. Bilo je še zgodaj zjutraj. Najprej smo spraševali po italijanskih patrolah, ki so se tedaj čestokrat na smučeh pojavljale v bližini. V gostilni smo našli tudi nekega aktivista OF s tega področja, ki je bil trdno povezan z nami. Povedal nam je, da Italijanov že nekaj dni ni bilo v gostilno, ni pa dvakrat reči, da ne bodo prišli semkaj prav danes. Sicer pa se je tudi njemu zdelo čudno, zakaj Italijanov že toliko časa ni bilo k njim /iz opisov se vidi, da Italijani niso bili njihov cilj in da so jih omenjali le toliko, kolikor si jih niso želeli, da bi jih motili pri svojih »opravilih«; op. p./. Ko smo mu zaupali, kakšno ‘opravilo’ nas je tako zgodaj pripeljalo semkaj, je odgovoril, da si je nekaj takega takoj mislil, kajti nekoliko čudno je, da smo samo štirje, in še ti hitri in korajžni. Potem je dodal, da je prav, za kar smo se odločili, ker da so že vsi okoliški kmetje v nevarnosti, da bi jih Italijani zaprli. Omenil je, da se mnogi kmetje bojijo dati hrano za partizane, kajti izdajalec jim gleda celo pod roko oziroma pazi na vsak njihov korak in jih zalezuje. Vsi štirje smo bili na smučeh; trije smo imeli puške, Arti pa samo samokres in dve ročni bombi. Že pred sedmo uro smo se začeli spuščati po Lužarjevem bregu navzdol. Smuk je bil zelo prijeten. Okoli sedme ure smo se približali hiši blizu Karlovice. Umaknili smo se s ceste, kajti utegnili bi nas opaziti Italijani, ki so prišli semkaj od časa do časa. Do izdajalčeve hiše je bilo še dobrih petsto metrov. Ob robu hoste smo stopili še v gostilno, hitro izpili vsak po dva kozarčka žganja, plačali in spet smo bili na cesti. Ljudje, ki so bili v tem času v gostilni, so nas spoznali. Čudno pa se jim je zdelo, da smo tako slabo oboroženi oziroma da nas je tako malo. Le nekaj besed smo izmenjali z njimi, predvsem zato, da smo izvedeli, v kateri hiši prebiva izdajalec. Vsa okolica je torej trepetala pred nevarnim izdajalcem in italijanskim vohunom. Toda zdaj smo bili z ljudmi odkriti: povedali smo jim, kaj bo čez nekaj minut z izdajalcem. Nobenih dokazov nismo več potrebovali! Nataknili smo si smuči, ki smo jih imeli pripravljene, in zavili s ceste proti izdajalčevi hiši. Natančno smo pogledali levo in desno po cesti, če nas kdo opazuje. Nenadoma smo zagledali, da prihaja z Bloške planote za nami oziroma po naših smučinah okoli 40 Italijanov; vsi so bili na smučeh. Na oko sem presodil, da so oddaljeni od nas okoli 3 kilometre. Nekaj trenutkov smo bili kot primrznjeni v tla; obstali smo na mestu in ugibali, kaj Italijani sploh nameravajo. Smučali so kar na nami in še kar hitro. Bili smo že čisto blizu hiše, vendar nas izdajalec še ni videl. Pred nami je bil le še ovinek s ceste, tja proti hribčku, torej slabih štirideset metrov. Opazovali smo, če bodo Italijani morda zavili s cete. A ne - kar naravnost po naših sledeh so smučali. Odločitev je bila nagla: izdajalca moramo kljub nevarnosti, ki nam preti zaradi italijanske patrole, kaznovati. In še smo si dajali korajžo z besedami: ‘Zakaj pa bi se bali Italijanov, zakaj le? Saj znamo tudi bolje smučati kot oni!’ Italijani so se nam približevali že od odcepa ceste, od tam, kjer smo mi zavili s ceste. Tudi oni so se ustavili in ogledovali teren na levi in desni strani. Ugotavljali so, koliko nas je oziroma kje smo sploh, saj so lahko videli le štiri partizane. Po smučinah so sicer lahko ugotovili, da nas je malo, zato so si upali za nami. Mi smo se še na hitro dogovorili, kaj bo kdo naredil, ko bomo pri hiši, potem pa smo zdrveli naprej. Takle je bil naš načrt! Arti bo prosil za mleko. Pilot, ki bo stal za njegovim hrbtom, bo potegnil iz Artijevega žepa pištolo in ustrelil v izdajalca. Če bi mu odpovedal samokres, bi moral priskočiti na pomoč Pilot. Jaz in Kovač pa bi med tem časom preiskala hišo.« Šlo je torej za iste osebe, kot pri umoru Janeza Debeljaka: Stane Semič-Daki, Jože Kamnikar-Arti, Drago Martinec-Pilot in Jože Klančar-Kovač. –Že smo bili pred hišo. Kot naročen ali po naključju: nekaj korakov pred hišnimi vrati je bil izdajalec, ki je prišel iz hleva, kjer je krmil živino. Nismo pričakovali, da nam bo prišel naravnost pred oči. Arti ga je takoj, že od daleč ogovoril: ‘Počakajte, poslušajte! Ali imate, prosim, nekaj mleka? Smo zelo žejni in lačni, saj danes še nismo jedli in nam je zato kar slabo!’
stran: 029
Izdajalec je nekoliko osupnil in takoj se mu je zdelo sumljivo, da prihajamo podnevi in da nas je tako malo. Vprašal nas je, če smo sami in tedaj smo videli v njegovih očeh strah pred partizani. Sicer pa: čeprav so mu posredno že mnogi ljudje grozili s kaznijo, vseeno ni prenehal ovajati in izdajati naše ljudi. Ko smo še kar naprej moledovali za mleko, se je pomiril in odšel v hišo oziroma proti kuhinji. Pri kuhinjskih vratih se je ustavil in nas začel spraševati, kdo smo in od kod prihajamo. Zdelo se nam je, da bi od nas najraje zahteval osebne legitimacije. Arti ga je prekinil in ga vprašal, kako se piše. V tem je Pilot za Artijevim hrbtom že imel pripravljeno pištolo. Izdajalec tega ni opazil. Izdajalčeva desna roka pa je počasi začela polzeti iz žepa, kajti v žepu je imel pištolo. Nenadoma mu je v glavo stopila kri. Zmedel se je, roka mu je za hip zastala. Vseeno si je prizadeval, da bi potegnil roko iz žepa. A ga je prehitel Arti, ki je bliskovito potegnil pištolo izza pasu in zavpil: ‘Roke kvišku, izdajalec!’ Dvakrat je počilo in zdajalec se je zvrnil. Pilot sploh ni utegnil posredovati.
V izdajalčevem žepu smo našli 9 mm pištolo, v njegovi sobi pa še eno pištolo, mavzerico in dve lovski puški. Puško je imel kar pod posteljo nabito in pripravljeno na strel. Imel pa je še kar majno skladišče streliva. Italijani so ga dobro založili. Komaj dobrih pet minut smo se zadržali pri izdajalcu, medtem pa so se Italijani z glavne ceste že pričeli približevati k izdajalčevi hiši, razporejeni v strelce. Prepričani smo bili, da so slišali strele. Pobrali smo izdajalčevo orožje in se iz hiše, ki je bila tik hoste, umaknili v hosto.«
Daki hoče tudi z navajanjem orožja, ki so ga pri Križmanu našli, dati vtis, kot da je s tem orožjem kaj narobe. Križman je bil (Kozlerjev) službeni lovski in gozdni čuvaj oziroma logar, zato je orožje rabil.
Ignacija Križmana so komunistični morilci, kar pa Daki seveda ne zapiše, ustrelili tako rekoč vpričo žene in šestih nedoraslih otrok (Matija Škerbec: Rdeča zver, pijana krvi, II. del, Cleveland, 1951, str. 11-13). Škerbec je zapisal: »Križman je bil znan kot poštenjak in krščansko misleč mož, bil je pa tudi znan kot vesten lovski čuvaj, ki je bil mnogokrat lovskim tatovom za petami. To je seveda te zelo jezilo. Že za časa bivše Jugoslavije bi se ga bili radi znebili, pa so se bali ‘očesa’ postave. Zdaj je prišel čas zanje. Jugoslavije ni več, Italijani pa imajo drugih, hujših skrbi dovolj in se za umor nepoznanega lovca ne bodo dosti brigali! Lovskim tatovom so prišli komunisti ravno prav.« Toda ne le, da so Križmana ubili zato, ker so divji lovci zdaj lahko izkoristili zmedo vojne, iz Dakijevega pisanja se vidi, da so ga ubili tudi zato, ker jim je bil dobesedno na-poti. Ko so ga ustrelili, so se laže nemoteno gibali (in ropali) po tistem območju.
stran: 030
S takšnimi umori so s sveta spravljali osebe, ki so jim bile tako ali drugače napoti, z njimi so zastraševali okolico (komunisti so, če se je le dalo, pri svojem delovanju ali vladanju uporabljali metode zastraševanja), in, ne nazadnje, s takšnimi umori so si krepili vez med istomišljeniki (–bratje v krvi«).
Franci Strle v omenjeni knjigi nadalje zapiše (str. 236): »Tretji je prišel na vrsto mali trgovec in gostilničar Vinko Troha s Kozjega vrha pri Prezidu, ki je odkrito grozil z izdajstvom, bil pa je tudi povezan s čuvajem ustaške zastave v Čabru. Zato ga je rajonsko sodišče OF obsodilo na smrt.«
–Sodišče OF« ga je torej –obsodilo« na smrt zato, ker je »odkrito grozil z izdajstvom« in ker je bil povezan z nekim »ustašem«. To so seveda - kot skoraj vedno - prazne besede, brez navedbe konkretne krivde.
Strle: »Dakijeva ‘udarna grupa’ ga je obiskala 28. februarja 1942 ponoči. Res je, da so Italijani tačas previdno čepeli v svojih utrdbah, zadeva pa se je nevarno zapletla, ker se je partizanom postavila po robu izdajalčeva žena Franjica. Ni bilo drugega izhoda kakor pokončati še njo, četudi to ni bilo ukazano. Proti pravilom so se udarniki tamkaj založili še s hrano, zlasti z mastjo in sladkorjem.«
Že na naslednji strani (237) Strle z opisom umorov nadaljuje: »V Igavas pri Ložu so morali priti /Dakijeva ‘udarna grupa’; op. p./ ‘poravnat račun’ že s Travne gore. Spotoma so v Smrekovcih odkrili in presenetili dotlej neznano četo partizanov, ki se je imenovala Rakovška in ki se je šele zbirala. Zvečer 16. marca 1942 so se z borci te čete spustili v Igavas; tu sta morala za izdajalsko šopirjenje plačati z življenjem oče Franc Zigmund iz Igavasi 26, zakrknjen pristaš Italijanov, in njegova hčerka Alojzija, predsednica ženske fašistične zveze.« Spet nič konkretnega. Niti to ne, kako naj bi očitano »izdajalsko šopirjenje« izgledalo. In, tudi če bi Alojzija Zigmund bila »predsednica ženske fašistične zveze«, je od (dvojnega) umora naprej važno le to, kako sta umora odmevala med prebivalstvom. Prav gotovo je vsak tak umor pri velikem delu prebivalstva usodno trasiral odpor in kasneje tudi sovraštvo do komunistov in partizanov.
Strle nadaljuje (str. 246): –1. aprila 1942 so bloški in velikolaški politični delavci v gozdičku med vasema Boštetje in Naredi iz zasede pokončali partizanskega beguna Janeza Murvija-Matevžka, ki je vohljal za Italijane. Izdajalske naklepe so mu prekrižali prav med graditvijo novega skrivnega taborišča v Mačkovcu. To si velja zapomniti zategadelj, ker je bil Stanko Semič-Daki z letečo patruljo pogosto v gosteh pri teh političnih delavcih, prav gotovo pa se je k njim zatekel takrat, ko so bili njegovi borci lačni in utrujeni. Pravzaprav je to taborišče pozneje postalo izhodišče za bojne pohode njegove patrulje.«
Strle (str. 252-253): »Manjša skupina Leteče udarne patrulje pod vodstvom Jožeta Kamnikarja-Artija je že 10. aprila 1942 v gozdičku pri gradu Lisičje čakala razvpito italijansko priležnico in izdajalko, ki bi morala tja priti na sprehod z italijanskim tenentejem. Toda namesto njiju se je tam pojavila množica karabinjerjev, zato Artijevi fantje niso tvegali napada. Previdno so se oddaljili v gozd, zvečer pa so pohiteli ‘na obisk’ v ljubljansko predmestje Rudnik. Na domu so zasačili bivšega orožnika Stanislava Trontlja in ga prijeli skupaj z ženo Katarino. Trontelj je bil s tajnim belogardističnim poveljem določen za komandanta bele garde, ki naj bi se osnovala na Galjevici. Za njim je prišel na vrsto župnikov opričnik Jože Goli, ki je malo pred tem končal posebno šolo katoliške akcije. Iskali o ga najprej na domu, nato so šli gledat še v župnišče na Rudniku. Tudi tam so pretaknili vse, toda zaman - župnik Karol Zajc ni hotel o njem nič vedeti. Tedaj je Janeza Kamnikarja-Matička prijelo, da je šel pogledat še v veliki farovški dimnik, in glej ga zlomka: Goli je tičal prav tam. Vse tri so zvezali in jih čez Barje odgnali proti Mačkovcu … «
1. aprila 1942 so partizane torej bolj kot Italijani zanimali ljudje, ki naj bi vodili »belo gardo«. Prvič, te takrat še ni bilo, in drugič, prav s takšnim morilskim početjem so jo ustvarjali.
stran: 031
Strle (str. 254): »Hiša v Lanišču štev. 18 - tu je prebivala izdajalka - je bila pri peskokopu in le kakih tristo metrov pod gradom Lisičje, kjer je bilo blizu sto Italijanov. Le malo dalje na spodnji strani pa je bil že omenjeni italijanski bunker. Izdajalka se je počutila varno. Toda drzni borci Leteče udarne patrulje so v noči na 18. april 1942 hišo obkolili, postavili varovalne zasede proti Lisičju in Javorniku, nato pa vdrli v izdajalsko hišo. Pokončali so Marijo in njeno mater Rozo Rupnik. Prva se je spečala z laškim poročnikom, druga pa se je zadovoljevala z njegovim slugom.«
Morda je partizanska skupina, ki se je v prvi polovici leta 1942 zadrževala na območju Mokrca, Mačkovca in Travne gore in ki je navedena v prvem delu tega prispevka, prednjačila pred drugimi podobnimi partizanskimi skupinami drugod po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem, toda šlo je le za odtenek razlikovanja. Navedel sem le najhujše zločine te komunistično-partizanske druščine. S podobno »politiko« so nastopali tudi drugod. Poglavje zase so seveda uboji Varnostno-obveščevalne službe OF v Ljubljani, ki je bila pod najtesnejšim vodstvom Komunistične partije Slovenije.
Vrhunec je to revolucionarno besnilo doseglo junija 1942. Edvard Kardelj, kot nesporni ideolog in vodja revolucije je takrat opazil, da so z revolucionarnim pobijanjem že zabredli tako daleč, da je to komunistom začelo zelo škodovati. Ljudje so se začeli množično odvračati od njih, čeprav so do takrat mnogi simpatizirali in podpirali tako imenovano Osvobodilno fronto, ki da se bori proti okupatorju. Zato je ukazal sklic posvetovanja o tej problematiki, na katerega so morali priti vsi pomembni voditelji partizanstva. Posvetovanje je bilo na Cinku v Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942. Ohranjeni so stenogrami vseh pomembnejših govorcev na posvetovanju in iz njih vidimo, da tam pravzaprav niso kritizirali svojega početja, temveč so ga zagovarjali in celo spodbujali. Edina novost je bila le večja taktičnost in nekoliko manj okrutnih mučenj žrtev. Toda ta »novost« je bila mnogo premalo. Poleg tega pa so v narodovo tkivo zasekali že takšne rane, da situacije več ni bilo mogoče spremeniti in rešiti - tudi če bi hoteli.
Samo leta 1942 so partizani pobili 20 družin (kriterij za družino mi je oče, mati in vsaj eden od otrok), kar sem z datumi in imeni navedel v knjigi Zasuta usta (str. 101-105).
Rubikon je bil že presežen. Počasi toda nezadržno se je oblikovala organizirana in oborožena protireakcija krvavi revoluciji - protirevolucija. V tem prispevku sem pozornost posvetil partizansko-komunističnim zločinom v prvi polovici leta 1942 na območju vzhodnega dela Notranjske. Toda poudariti je treba, da so se podobni zločini takrat dogajali tudi na drugih območjih Notranjske in Dolenjske, kjer so se pojavljale partizanske skupine.