Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 075

stran: 076

Rog in vse tisto, kar je povezano z njim, me spremlja od mojega otroštva. Tam nekje v Rogu ali nekje na Štajerskem počiva v globokih breznih ali rovih nad sto fantov iz naše fare, ki sem jih poznala iz sosedstva ali iz cerkve, tisoči drugih od drugod in tudi moji trije strici, s katerimi so nadvse prisrčno povezana moja prva veselja, dogodivščine in mnoge zgodbe, ki so burile mojo otroško domišljijo, predvsem pa občutek popolne zavarovanosti.
Konec vojne sem dočakala v Ljubljani, kjer sem zadnje leto vojne hodila v šolo. Tiste dni pred zlomom je bila Dolenjska cesta polna beguncev, ki so se na vozeh in peš pomikali proti centru in nato na Gorenjsko. Kakšna sila je pognala od doma preproste kmečke ljudi, ki mi zdaj, ko gledam kosovske begunce, živo stopajo pred oči. Dom je imel zlasti pri kmečkem človeku zmeraj zelo visoko ceno. Po svetu je te ljudi gnal strah ne le pred partizani, ampak tudi pred Rusi, na katere so se partizani naslanjali. O njih pa so že pred vojno marsikaj slišali in brali in tako zvedeli za nerazumljiva grozodejstva, ki so bila žal resnična. Bežali so, da bi si ohranili življenje in vse tisto, zaradi česar je sovjetska oblast grozodejstva počenjala. Ostajalo je tudi rahlo upanje, da jim bodo zahodni zavezniki omogočili vrnitev, ko bodo zasedli naše kraje. Po domobranskem odhodu so drugo jutro začeli prihajati partizani, peš in na konjih. Nekateri so jih pričakali z veseljem, celo s cvetjem, saj so imeli pri partizanih svojce, drugi pa so se umaknili v svoje domove in čakali, kaj bo. V mislih so bili pri tistih, ki so odšli; za njih ni bilo praznovanja tako zaželenega konca vojne in tudi vseh naslednjih praznovanj ne.
Šole ni bilo, zato sem se vrnila domov na kmete. Doma se je sredi največjega dela bíl hud boj za obstanek. Konec vojne smo dočakali brez najnujnejšega, štiri leta so nam samo jemali in dosti časa smo bili na pol osvobojeno ozemlje z vsemi posledicami. Mlajših moških ni bilo, starejši pa so se morali javljati pri oblasteh, kar je povzročalo neprestano napetost. Najhujša pa je bila skrb, kaj je z domobranci, ali so srečno prišli čez mejo. Na to, da bi jih vrnili, ni nihče pomislil. Potem je prišel v vas neki moški, ki je trdil, da so Angleži domobrance vrnili in da jih partizani vozijo v Kočevje, sam pa da je pobegnil z vlaka. Mislili so, da je ovaduh in hoče priti v stik s tistimi, ki naj bi še ostali doma. Oddahnili so se, ko je šel naprej. Potem je bilo čedalje več govoric, da domobrance vozijo v Kočevje in počasi se je prijemala misel, da se z njimi res dogaja nekaj hudega. Veliko se je premolilo in skrivaj prejokalo. Bile so matere, ki so imele po pet sinov pri domobrancih; kako bi preživele brez upanja, da je vsaj kateri še kje živ. Avgusta so strahovi postali resničnost. Vrnili so se mladoletni domobranci. Bili so sestradani in ubiti. Čeprav si niso upali povedati kaj več, je bilo zdaj neizpodbitno, da so jih Angleži z zvijačo vrnili. Zvedelo se je še za Teharje in Šentvid in to, da so starejše kmalu odpeljali, gotovo v smrt, če ne v Rusijo, v kako Sibirijo, kjer bodo zmrznili. Zdaj se niso več bali smrti, ampak trpljenja. Nekatere matere so si nadele črne rute in iz domov je odšlo vsako veselje. Vse trpljenje se je moralo prenašati molče– komu bi mogli potožiti. Ljudje so se spreminjali, nekateri so začeli uvaževati praktične razmere, kot bi rekel Cankar, zaupanje je umiralo. Prišel je nov čas , stare vrednote so se odrinile v kot. Začelo se je stopnjevano blatenje domobrancev, kulakov in duhovnikov in vsak čas še koga z imenom. V sosednji vasi , na Polici, so odpeljali tri moške in jih ubili, dovolj za strah. Zaprli so nekaj ljudi in domači niso mogli nič zvedeti o njih. Čutil se je vsesplošen nadzor nad tem, kar je kdo imel, delal, govoril ali celo mislil. Začela se je obvezna oddaja, nato brigade, zadruge, hudi davki z vsemi posledicami, iz šol so zmetali križe in verouk, pa nihče ni vprašal za dovoljenje mater, ki so z veliko ljubeznijo vzgajale otroke v veri in neizrekljivo trpele, ko so videle, kako se otrokom blati tisto, kar je njim sveto. Mnoge so bile res preproste kmečke matere, mar se jih zato ni zdelo vredno upoštevati. Nihče se jim še ni opravičil za vse omalovaževanje in zasmehovanje, ki so ga morale prestati, tudi zdaj jih še nihče ne upošteva in ne podpre njihovega prizadevanja, kot da se je pozabilo na mlinski kamen. V tej vsesplošni premišljeno stopnjevani stiski nihče ni mogel javno postaviti vprašanja: kje so naši fantje, naši domobranci. Morda je dobro, da je groza tolikih in tako grozovitih smrti pronicala v zavest svojcev počasi, kako bi drugače vzdržali. Kako bi vzdržali.
Kako so pobijali domobrance, sem prvič zvedela l96l. leta, ko sem bila na obisku v Angliji. Dali so mi knjigo rešenca iz roškega brezna. Prebrala sem jo dvakrat, ker je domov nisem smela vzeti. Popolnoma sem bila pretresena. Torej je bil pomor izveden načrtovano, premišljeno in surovo kot pomor Židov pri Hitlerju. Partizanov so se upravičeno bali in ni bilo pretirano, kar so o njih govorili. Name je legla huda mora. Torej jih niso niti dostojno pobili. Preganjala me je groza ranjenih in umirajočih v breznih in rovih med trupli mrtvih tovarišev. Kako je bilo z našimi? Med katerimi so bili? Ali so našli kako misel, ki bi jim blažila trpljenje? Ali so se v taki zapuščenosti mogli spomniti na svojega Gospoda in reči: Oče, v tvoje roke se izročam? Kako bi mogla misliti brez tega upanja na svoje strice in na vse, ki sem jih poznala! Je prišla ta milost nanje? To upanje mi je pomagalo živeti z bridko skrivnostjo, ki je nisem mogla zaupati skoraj nikomur. Svojcem tega nisem mogla povedati, ker so bili že itak preveč ranjeni,drugim bi se zdelo neverjetno, nekateri bi imeli celo za sovražno propagando, mnogi pa so se v sovraštvu do domobrancev zakrknili in se jim nič, kar jih je zadelo, ne bi zdelo prehudo.

stran: 077

Kocbekovo razkritje je prineslo samo to, da se je o pobojih govorilo javno, stvari ni bilo mogoče več skrivati, vendar je ostala popolnoma pod nadzorom, kot se to reče. Govorilo se je ravno toliko, da se je javnost privadila in stvar ni mogla več udariti v vsej polnosti naenkrat na dan. Večina je za stvar itak vedela, čeprav se je delala kot da ne ve. Zame je bilo nemogoče, da ne bi o stvari vedel Kocbek vsaj toliko kot jaz, ki sem vedela zelo malo, zato se mi ni zdel prepričljiv.
Potem je prišel prevrat. Tedaj sem šla prvič v Rog. Pravzaprav bi šla rada sama in peš, da bi morda našla kakšno njihovo misel in osmislila njihovo stisko, pa v tako divjino ni mogoče iti sam. Šla sem z drugimi in se zlila z množico–s posebno množico, ki je čutila podobno kot jaz in se zavedala svetosti kraja. Bilo je tako tiho, da se je čutilo dihanje mogočnega gozda in nič ni motilo misli. Obvladalo me je posebno občutje povezanosti, solidarnosti, ki so ga gotovo čutili tudi jetniki. To veliko povezanost mi je pozneje potrdil tudi očetov bratranec Jože Ziherl, ko je iz Argentine obiskal Rog, grob svojih tovarišev: »Ko sem stal ob breznu, mi je bilo težko, da sem živ, pravzaprav bi moral biti skupaj z njimi in ne bi smel ostati na Koroškem.« Pogledala sem ljudi okrog sebe: skoraj sami taki, ki jim je obraz zaznamovalo delo in umirjala molitev, nič blišča, nič maske, nič imenitnosti, nič grobosti, taki so obrazi ljudi, ki hodijo na veliki petek v cerkev, da bi poljubili Jezusove rane. Tam daleč nekje je lila v tišino molitev – rožni venec s številnimi ponovitvami: Oče naš … odpusti nam … kakor tudi mi odpuščamo … Kako lahko je odpustil oče sinu, ko mu je ta rekel: Oče, grešil sem zoper Boga in zoper tebe … Kako odpustiti, če ima nekdo poboj samo za napako, torej nekaj, kar se je zgodilo zaradi neznanja ali površnosti. Pa se je naredilo premišljeno, načrtovano, z vsem védenjem in strahotnim blatenjem, ki še danes ne poneha.Spomin mi je postregel z izjavo kolegice, da njena babica ne bi mogla nikoli odpustiti belogardistom, da so v boju pri Šentvidu ubili njenega edinega sina. Ni mogoče razmišljati tako. Kako naj bi lažje odpustila mati, ki so ji v brezna zmetali pet sinov. Ali naj bi bili ti fantje slabši sinovi, slabši Slovenci, manj vredni ljudje ali pa se na bolečino te matere ni vredno ozirati. Mnogi pobiti domobranci so bili preprosti delovni ljudje, mnogi tedaj še postelje niso imeli in so spali kar na senu, navajeni so bili težkega življenja. Sinovi kulakov, kako nemogoča je dandanes ta oznaka. Oče naš, odpusti, saj ne ve, kaj govori, ker te ne prizna. Naj odpusti mati petih in mati edinca, ker se bolečina obeh ne da primerjati, vsaka je njena največja. Kaj je vendar sililo domobrance, da so se uprli brez upa zmage, saj so imeli partizani za seboj Sovjetsko zvezo, ki jim je bila vzor? Ali niso bili v to prisiljeni, ker so bili vkleščeni med italijanske in partizanske represalije? Ali se niso uprli totalitarizmu ene stranke? Ali niso hoteli tudi ohraniti vere staršev? Saj vendar to ni bila le fraza. Koliko jih po vojni zaradi pritiskov in blatenja ni več prestopilo cerkvenega praga in preživljajo starost odtujeni in ne najdejo več poti do tebe, Oče. Grdo so delali tudi z duhovniki in blatenje ne pojenja.
Pred nami je brezno z lučkami in cvetjem. Kako divje je moralo biti tedaj. To je za domobrance pomenilo prihod na Kalvarijo.Vzeli so jim oblačila in vse, kar je bilo vredno v očeh tega sveta. Ostala je še pot do roba in strel, nato morda smrt, morda še dolgo trpljenje. Vrgla sem rože od doma v jamo v svojem imenu, v imenu vseh, v katerih živijo, in jim povedala, da smo jih imeli vseskozi radi, tudi če tega nismo mogli povedati na glas, in da vem, da je bila njihova zadnja misel molitev, ker jih je tako učila njihova ljubljena mama in ni moglo biti drugače. Končano je bilo. Kako klavrna je zmaga, če dobiš nasprotnika razoroženega, ga zvežeš in umoriš, ko se ti ne more in morda tudi noče upirati in svojo pravdo izroči v druge roke, v tvoje roke, Oče. Mirno sem se lahko udeležila maše v svetli misli nanje.
V Rog hodim zdaj vsako leto, da jim povem, kako nam je in kako čuden mraz je v ljudeh, saj nihče več ob večerih ne poje in nihče ne zauka ob košnji, kot da je z njimi odšlo veselje srca. Tudi lastne države se ne znamo prav veseliti, kot da niso o njej že dolgo sanjali naši predniki.Povem jim, da je za njimi ostala nezapolnjiva praznota in še to, da njihova pravda še teče, samo božja pota so drugačna od naših.