Avtor: France Papež

stran: 031

Vzdrhtel si v hladu temnega zelenja.

Tu so, moji emigranti

iz bogve katerih požganih vasi,

popotniki stoletja.

Do sem so prišli in tu ostali,

tudi svojim otrokom so rekli:

ostanite z nami!

Z leti so spoznali, da je tu zrak dober

– buen ayre –

da so trave užitne, lep trpežen

in da smo lahko … kot doma.

Tu čakajo zdaj,

zraščeni s svojimi domovi

v pampskem pesku – tu delajo, skrbé

in ustvarjajo

in kadar kdo od njih odide,

me stisne v grlu,

svetla tema juga mi zasenči oči;

nebo se stemni in dež udarja na okno –

silno začutim,

da sem na koncu sveta.