Avtor: Bogomir Štefanič

stran: 072

stran: 073

Dobrih deset let sem imel, ko sem iz pogovorov odraslih vaščanov zaznal, da so se takoj po vojni, tam nekje pri Kočevju v Rogu dogodile strahotne stvari. O tem so pogovori tekli pritajeno, zaupno in z veliko strahu.
Največkrat pa sem slišal govoriti o Rogu kmeta Janka P., ki nam je vsako poletje doma pomagal pri košnji. Med počitki, ko smo malicali, je redno napeljeval pogovor na vojne čase in zlasti na poboje v Rogu. Spominjam se, da to niso bili pravi pogovori, saj je govoril pretežno on sam. Govoril je vedno s priprtimi očmi, nepovezano, kakor da gleda neke prizore, v katerih je bil »pomembno udeležen«. Ko sem očetu rekel, da verjetno laže in se le dela pomembnega, me je oče zavrnil, rekoč, da vsa leta govori enako – tudi v podrobnostih. Skoraj 50 let pozneje sem zvedel, da je bil res navzoč pri pobojih kot vojak – partizan obveščevalec.
Leta 1961 me je življenjska pot pripeljala v nepoznano Kočevje. Ker sem kot veterinar imel pretežno terensko delo, sem hitro spoznal kraje in ljudi pa tudi ugotovil, da je sila tvegano govoriti o povojnih dogodkih v Rogu in seveda o Gotenici, za kar bi bil skoraj ob službo.
Bilo je marca 1961. leta. S starejšim sodelavcem Alojzom Henigmanom – bil je veterinarski tehnik – sva hitela na telitev v naselje Žaga – Rog. Na nekem odseku roške ceste je sunkovito zaustavil terensko vozilo, me prodorno pogledal in se ozrl na levo stran ceste. Skoraj zašepetal je: »Le lučaj od tu je bila globoka jama. Sedaj je zravnana z okolico, v njej pa je nešteto trupel.« Sledil je hiter, podroben opis poboja – zvezana po dva, streli v tilnik ob robu jame, občasno metanje bomb v jamo. Nisva zapustila avta in nikoli več nisva niti omenila dogodka. Sam pa še danes iščem kraj, ki ga je pokazal, a ga po toliko letih ne najdem, sodelavec pa je že umrl.

Avtor slike: Fakulteta za arhitekturo pod vodstvom prof. J. Koželja

Opis slike: Pogled na kapelo z zvonikom v naravnem okolju Fakulteta za arhitekturo pod vodstvom prof. J. Koželja

V obdobju 1961–1990 se je moje védenje o povojnih pobojih v Rogu in drugje ter o skrivnostih Gotenice dopolnjevalo le slučajno. O tem se preprosto ni govorilo ne v službi ne doma. Leto 1990 pa je prineslo odjugo tudi v Kočevje, saj sem tu ustanovil stranko SKD. Člane občinskega odbora Demosa nas je direktor enega od tozdov gozdarstva popeljal v Rog. Poznal je mnogo pričevanj gozdarskih delavcev o grobiščih. Ogledali smo si grobišča Pod Krenom in Macesnovo gorico.

stran: 074

Kar sem videl in občutil ob prvem obisku grobišč, me je dobesedno šokiralo. Na poseben način so usodno vplivali name v debla jelk in bukev vsekani znaki križev in puščic, ki so opozarjali na bližino oziroma smer, v kateri se nahaja grobišče. Iz vsekanih znamenj v lubje dreves je obilno tekla smola oziroma drevesna mezga. Kakor da jokajo.
Že naslednje jutro sem predlagal predsedniku izvršnega sveta občine Kočevje Alojzu Petku, da se postavijo ustrezni znaki ob glavni cesti, ki pelje v Rog, da bi obiskovalcem olajšali iskanje grobišč in ne bi bilo več potrebe po vsekavanju oznak v debla dreves. Ustanovljena je bila občinska komisija za ureditev in raziskavo grobišč, mene pa so imenovali za predsednika.
Hitro po imenovanju sem postal razvpita osebnost v Kočevju in širše po Sloveniji. Anonimne telefonske in pisne grožnje ter žalitve so bile del življenja moje družine. Prizadeti so bili vsi člani družine, saj so ob moji odsotnosti dvigovali telefonsko slušalko in tako poslušali psovanja, obtoževanja in pretnje. Strah nas ni bilo, počutje pa je bilo nelagodno. V pismih in telefonskih pozivih je bilo često zapreteno, naj le iščem kosti po Rogu, saj mojih pa ne bo našel nihče, za kar bodo že poskrbeli.
Še pred tremi leti, ko sem bil službeno gost na srečanju borcev NOB v Dragi pri Kočevju, je meni nepoznan borec z mnogimi medaljami na suknjiču, očitno poznavajoč me – pozival prisotne dobesedno na moj linč, rekoč, da spadam v Rog med pobite domobrance, ne pa na shod borcev NOB. Ob meni je stal župan iz Kočevja Janko Veber, član združene liste, a je hipoma odšel drugam.
Ker so mi člani združene liste občine Kočevje očitali, da sem prekoračil pooblastila pri raziskovanju grobišč, sem njihov očitek upravičil. Pri številnih obiskih grobišč v Rogu, ko spremljam obiskovalce iz mnogih krajev Slovenije in zamejstva, jim skušam posredovati dejstva, ki smo jih odkrili v zadnjih desetih letih. In tega ni malo. Za vloženi trud, porabljeni čas in sredstva sem vedno poplačan z dobrimi željami obiskovalcev, prisrčnim stiskom rok in s kako molitvijo, kar največ šteje.