Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 061

Kakor smo omenili že v prejšnji številki Zaveze, je Helena Jaklitsch edina od Jakličevih otrok podedovala očetov pisateljski dar. Nekaj krajših besedil je objavila v predvojnih katoliških glasilih in revijah, sicer pa z objavljanjem ni imela sreče. Vse, kar je napisala po vojni, je ostalo neobjavljeno in neurejeno v družinski zapuščini. Med zanimivejšimi spisi so spomini na očeta, zlasti pa roman Tuza, ki ga je napisala v tistih desetih letih ali kaj, ki jih je kot srednješolska učiteljica preživela v Tuzli. Iz njega smo izbrali dva odlomka, ki dovolj izrazito kažeta njeno izvirno pisateljsko kretnjo, zlasti pa njeno možnost intenzivnega vživljanja v neko tujo kulturo. Iz tega, da ni pretirano kritično opisovala tedanjih družbenih razmer, lahko sklepamo, da je upala na objavo.

Setev

Naslednje dni je Alija sejal po zorani in zrahljani zemlji. Abduhal je hodil za njim. Z vedno enakim gibom je stari mož segel v sejalnico, zavihtel roko in znova zajel. Zraven je mrmral nerazločne besede, le včasih se je dalo kaj razumeti. Ko je prišla stara Atifa z malico, je Alija postal živahen in šaljiv, pa tudi jeznorit in zadirčen.
»Spravita se k jedi,« je priganjala, Alija pa je še naprej meril zemljo s svojimi enakomernimi koraki, dokler ga ni opomnil Abdulah: »Čika Alija, Atifa čaka.«
»Čakaj na Alijo,« jo je zavrnil. In je potrpežljivo čakala.
»Pusti fanta k jedi!« je vzkipela znova čez dolgo časa.
»Alija stopa pred Abdulahom, ženska! Fant streže gospodarju.«
Čakala je še v neskončnost. Potem je iznenada kriknila:
»Kača! Na pomoč, Alija!«
On pa je še naprej vlekel svoje utrujene noge.
»Čika Alija, Atifo je pičila kača!«
»Fant, navadi se na zvijače. Ne hodi tja, dokler sedi.«
»In če umrje?«
»Si videl smrt? Ali je šumelo v grmovju? Jo je začutila v vetru?«
»Ni, čika Alija.«
»Potem poslušaj.«
Še nekaj vrst je čakalo sejalca. Noge so že otrdele v kolenih, roka se je razbolela. Še zadnja pest.
»Zdaj skoči, fant, da nama želodec ne utihne. Prevrni Atifo, da se potrklja po hribu in vstane od mrtvih.«
Abdulah se je smejal starčku in dobro mu je bilo z njim.
»Delo dokončaj in potem k skledi,« je poučil Atifo in dečka.
Mračilo se je že, ko je Abdulah pripeljal konja k staremu vozu. Napasla sta se in se odpočila.

stran: 062

»Deni svoje kosti na voz,« je ukazal Atifi. Sam je prisedel k Abdulahu.
»Takole se boš vozil vse življenje, dragi moj, če boš stregel gospodarju. Lepo ti bo.«
»Čika Alija, nekoč sem poletel od doma v daljavo. Nažejal sem se in se vrnil. Zdaj pa me tišči ta svet, ta zemlja, to življenje. Nekam bi se zapeljal, nekaj zgrabil.«
Atifa je udarjala z rokami: »Slabo, fant. Slabo, fant. Če nisi privezan k zemlji, je ne čutiš in ne vohaš. Tako bežiš.«
»Ne bežim, le vidim se nekje drugje, ne vem, kje. Drugačen sem tam, večji, pametnejši.«
Atifa vzdihne: »Alah ti ustavi misli. Predrl boš oblake, pusti take marnje in ostani dostojen, zvest, dober kot kruh.«
Alija dregne v Atifo z besedo: »Čepi na svojih kosteh, stara, in ne strizi pticam peruti. Rad ga poslušam. Tako je včasih zvenelo v meni. Pa sem se zarasel, okorel, dobil trde noge in ostre kosti in oko je lovilo vsako muho. No, tako pride, tako bo prišlo, ti samo leti, dečko, leti! Ptič leti in se vrača in dela gnezdo in zarod si naredi. Vse je v človeku, vse.«
Tako je drsel čas v tistem maju. Olivera si je preganjala ure v vrtu, dajala je svojo človeško toplino vsakemu neznanemu bitju. Tudi Atifa se je zadnje dni držala le hiše. Vse je našla neurejeno in tako je postalo pospravljanje po hiši njeno glavno opravilo.
»Preveč se ženeš, Atifa. Odpočij se. Prišlo bo še težje.«
»V grobu, gospa Olivera, v grobu.«
Nič se ni dalo ukazovati starim ljudem, vsi so delali po neki stari navadi, zelo stari, morda še preden je hanuma svetovala materi, naj jo umakne iz gorske vasi in jo pošlje k njej v službo.

Slano mesto

Lahko bi zapisali leto 1953 ali 1954 ali 1956 – ne bomo se lovili z letnicami in ne iskali v njih ovire za miren opis, kako je zraslo novo mesto ob boku starega slanega mesta. Prihajali so novi kadri, novi delavci, novi radovedneži. Za kratek obisk so se ustavljali tudi nekateri predstavniki ljudstva. Imen se ne spominjam prav točno in po vrsti. Bil je tu Dobrivoj Radosavljević, bila sta Luka in Lidija, Pozderac in Humo. Ni pa bilo več črnega Djilasa. Enkrat je prihitel na pogovor in ogled slovenski Ziherl, prihajali so športniki in delegacije. Ni pa bilo tistih najbolj zaželenih, kot je bil predsednik izvršnega sveta Moša Pijade in ljudski poslanec Svetozar Vukmanović – Tempo ter sam maršal in zmagovalec zgodovine – tovariš Tito. Nad mostom je viselo vprašanje: In kdaj pride maršal? V druga mesta prihaja. Kaj pa ti, Solina, kdaj boš pritegnila orla z višine? Nisi še dovolj močna, da bi prenesla preiskujoči pogled ustvarjalca časa, stebra neke nove dobe? Kdaj? V mestu se res še tiho preživlja nekaj trockistov, no, zapoznela zgodovina. Tudi ustaši so pustili sled tu in tam po vaseh in v mestu, seveda brez ognja in besede. Tudi četniki živijo še v spominu vdov, v podobah, v nošah vaških deklet. Da, tu in tam še skriti sledovi križarjev, ki si iščejo duška v nedovoljenih dejanjih. Tu in tam se pojavi v šoli izzivajoč kljukasti križ, da zardeva in pobledeva zgodovinar, da se srečajo oči ravnateljev in germanistov, geografov. Da, še vse bi se lahko izvrtalo in postavilo na razstavni prostor, če bi bilo učinkovito. No, naši Solini ne bi s takimi priveski dodali ničesar.
Kako raste! Kako raste! Solina ni pozabila svojih bolnikov. Prihajajo strokovnjaki s celimi ekipami asistentov in strežnic. Bolnica raste že v tretje nadstropje. Ob rečici navzgor pelje pot v zdravilišča. Nekje med smrekovimi gozdovi pod Konjuhom so okrevališča. Ne, ne bo jih zavrgla, svojih bolnikov, oni so sestavni del prebivalstva, sestavni del mesta Soline.
Čisto ob robu vseh vprašanj se mota iz povojev kmetijstvo. Začelo se bo, da. Solina mora imeti močno zaledje ekonomij, naprednih kmetij, razvito zadružno gospodarstvo. No, končno se je v Beogradu nekaj zganilo. V zveznem izvršnem svetu je vso našo kmetijsko problematiko razložil član tega sveta: Dobrivoj Radosavljević.
V Solini se je znova začel popis in pregled imetja. Mirsa je z mračnim pogledom privolil – ali ni privolil, to ni bilo važno – da se pregleda hanumičino imetje. Nič več ni veljalo tisto zanj napisano pravilo: Hlapcu smo dali, hanumici vzeli. Takrat je bil čas prve nacionalizacije in tedaj je odpadlo njeno stalno bivališče v predmestni četrti, visoko poslopje, okrašeno z izklesanimi nadzidki in z balkonom po vsej dolžini v ozadju, spredaj pa se je pognalo v stolpič in gledalo s številnimi okni po okolici. Okenca so bila zagrnjena z belimi zavesami kakor v hišicah londonskih predmestij. Zgradbo so v ozadju dopolnjevale še staje, skednji, ropotarnice in orodjarna, kolarnice in na njih »podstrešnice« za vse, kar je služilo vožnji in obdelovanju zemlje. Dvorišče samo je bilo obzidano z visokim belim zidom. No, hlapcu je bilo tu vsekakor kaj iskati, Mirsa pa je izpregel in ni niti vzdihoval, ko se je vse to spremenilo v center obrtnih delavnic in popravljalni center za vse vrste orodja. Tam je pri hanumi odslužil svojih trideset let. Že desetletnega ga je mlada hanumica obdržala, ko se je iz radovednosti povzpel na beli zid in opazoval dvorišče in vse v njem. Tedaj je mlada ljubljena žena ukazala Aliji, naj zgrabi dečka in ga vpreže v delo. Tako se je storilo in spet je bilo Alahu prav, da se je nekomu usoda določila po volji ljudi.

stran: 063

No, da, hlapcu naj ostane zemlja in hiše, ki si jih je hanuma postavila na več krajih, da je služila s stanarinami. Svoj hotelček je dala v najem hotelu za nedoločeno število let. Zase je pridržala sobi v nadstropju. Hišo ob Smrečnjaku je »poklonila« sestram, da bi vzdrževale polje in gozd na pobočju griča. Po poroki se je hanuma naselila v gosposki hiši sredi mesta, hiši ob kostanju in brezi.
No, tu smo zdaj. Pa še zemlja? Da, zemlja. Zdaj pazi, prevoznik Mirsa! Zdaj nisi več hlapec in Olivera nima nikjer lastninske pravice. Kje si zaposlen? Koliko zaslužiš? Kaj boš obdržal? Česa ne zmoreš?
O vsem tem je premišljeval že tedne in tedne in Olivera je izgubljala živce. Stari Murat je pripeljal Favzija, toda Favziju se je tresla bradica in roke so mu trepetale in noge šibile, zato se je vrnil na vas, da mu dobri stari sosed zatisne oči.