Avtor: Marija Lah

stran: 042

stran: 043

Spominjam se pomladi leta 1945. Bila je tako topla, da je bolj spominjala na začetek poletja kot na pomlad. Stanovali smo v enodružinski hiši za Bežigradom, nasproti Stadiona. Bili smo samo trije družinski člani: atek, mami in jaz. Bila sem dijakinja, v petnajstem letu, deklica kot toliko drugih.
Prve dni maja so se začele valiti po Vodovodni cesti množice beguncev iz Dolenjske. Bile so to dolge kolone vozov, ki so jih vlekli konji, pa tudi voli in krave. Večina žensk, moških in otrok je šla kar peš. Nosili so svoje skromno imetje, nekateri pa so vse skupaj naložili na kmečke vozove. S strahom in grozo sem vse to spremljala z okna, še z večjim strahom pa sem pričakovala atkovo odločitev, da se bomo tej karavani pridružili tudi mi; vendar te odločitve ni bilo.
Jutro devetega maja je bilo jasno in sončno. Z atkom sva šla z ročnim vozičkom na šišensko železniško postajo, kjer je nemška vojska pustila »konjske konzerve«. To je bila posušena ovsena slama, med katero je bilo še kar nekaj zrnja ovsa. Naložila sva to na voziček, saj je še kako prav prišlo za hrano kokošim, ki smo jih redili, da smo ob pomanjkanju hrane imeli vsaj kakšno jajce. Kokoške so se te prehrane tako razveselile, da so neutrudno brskale po slami za zrnjem.
Na poti domov sva srečala moškega na kolesu v zelenorjavkasti uniformi, ki je pozdravil: »Zdravo, tovariš!« Atek je odzdravil samo »Zdravo«. To je bil prvi partizan, ki sem ga videla. Tako tuje mi je zvenela beseda tovariš. Bila sem pač vajena nazivov gospod, gospa in gospodična. Nazivov tovariš-tovarišica nikoli nisem prav osvojila in uporabljala. Kasneje, če se je le dalo, sem jih izpuščala. Najtežje mi je bilo v šoli. Zame je bil profesor predstojnik, vzgojitelj in avtoriteta. Sošolke pa so imele svoja imena in verjetno bi me začudeno gledale, če bi jim dodala še »tovarišico«. S temi imeni so nas pozneje v šoli obdelovali skojevci, zlasti na sestankih. To pa je že pomenilo zgrinjanje temnih oblakov.
V tistem času so bile ulice in ceste za Bežigradom še makadamske in povsod je bilo polno prahu, ker že dolgo ni deževalo. Domov sva prišla vsa prašna.
Po vseh hišah so začeli krasiti okna, balkone, vrata z zelenjem in cvetjem ter z zastavami z rdečo peterokrako zvezdo. Te zastave so se pojavljale predvsem na stavbah, na katerih so se ob izbruhu vojne 1941. leta šopirile rdeče zastave s kljukastim križem. Takrat še nisem vedela, koliko skupnega imajo te zastave. Oboje so predstavljale totalitarna sistema.
Atek je z vidnim odporom narisal rdečo peterokrako zvezdo na malo papirnato zastavico, ki se je našla nekje doma. Zataknili smo jo v lonec z aspidistro in vse skupaj postavili na balkon. Bilo je prav bedno v primerjavi s sosedi. Tudi peterokraka je bila nekam čudnih oblik.
Bilo je zgodnje jutro 12. maja. Imeli smo še policijsko uro, ki je trajala od devetih zvečer do šestih zjutraj. Ta ukrep so osvoboditelji držali vsaj še mesec dni. Vse drugo so hiteli spreminjati in so še dolga leta spreminjali, seveda vedno le »na boljše«. Ob štirih zjutraj je bila hiša, kjer smo stanovali, obkoljena od partizanov. Začeli so razbijati po vratih. Vstopili so z naperjenimi puškami, ko jim je atek odprl vhodna vrata. Vprašali so ga, kako se piše in kje je njegova žena. Z mamo sva stopili v predsobo pred naperjene puške. Bosi sva stali na kamnitih tleh, pa tega niti čutili nisva. Spominjam se, da sem imela belo spalno srajco, po hrbtu pa sta mi padali dve dolgi kiti. Iz ozadja se je pojavila partizanka s kitami v zelenorjavi uniformi, z rdečo zvezdo na kapi. Bila je malo višja od mene in kakšni dve leti starejša. V rokah je držala majhen listek, ki ga je skrbno zakrivala. Postavila se je pod luč in izrekla usodne besede: »Gospa, v imenu OZNE ste aretirani!« Čudno, da je ni naslovila s tovarišico. V tistem trenutku je moja mama predstavljala notranjega sovražnika št. 1 za novo, porajajočo se državo Jugoslavijo! Mama je samo zastokala. Bala sem se, da se bo onesvestila. Ni se, ker takrat še ni vedela, kaj pomeni OZNA. Tudi atek in jaz te besede nisva poznala, kmalu pa smo spoznali njen pravi pomen. Partizanka je še pripomnila: »Gospa, pa toplo se oblecite!« Mami je šla v sobo in se toplo oblekla. Ni mi bilo jasno, zakaj se je treba v tej skoraj vroči pomladi toplo oblačiti. Medtem nama je mlada partizanka govorila o prekomorskih brigadah, ki so tiste dni osvobodile Ljubljano, kjer že nekaj dni ni bilo niti Nemcev niti domobrancev. Na atkovo vprašanje, kam peljejo njegovo ženo in zakaj, ni hotela odgovoriti. Verjetno bo šla na zaslišanje, tako nekako je zamrmrala. Ko so še iz sosednje hiše privedli dva, se je partizanka poslovila z besedami: »Vidva pa lahko gresta spat!« Vrata so se zaprla, zaradi policijske ure nisva smela na ulico, mama pa je v spremstvu pušk in bajonetov izginila neznano kam.

stran: 044

Avtor slike:

Opis slike: Marija Lah po prihodu iz zapora julija 1945

Lahko mi verjamete, da po vsem tem z atkom nisva šla spat. Pogovarjala sva se in nihče od naju ni razumel, zakaj so jo zaprli. Moja mama je bila takrat v šestdesetem letu, kot upokojenka in gospodinja pa gotovo ni bila nevarna novi državi. Tudi zakonski par iz sosednje hiše je bil že preko šestdesetih let. Atek je bil šef statistike na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev (OUZD) v Ljubljani, po poklicu pa zavarovalni matematik – aktuar. V službi je znancu povedal, kaj se je zgodilo, in ga vprašal, ali ve, kam vodijo aretirane. Verjetno v sodne zapore na Miklošičevi cesti, torej na drugo stran ceste, na kateri je bil njegov urad. Tako kot so med vojno pošiljali pakete internirancem v Dachau in druga taborišča, je to poskušal narediti moj atek. Doma sva našla malo kruha in majhen košček slanine. Zavila sva v papir in atek se je s tem zavojem pojavil pred sodnimi zapori, kjer je sedaj stal partizan s puško, pred leti pa karabinjer s podobnim orožjem. Prosil je, da bi oddal prineseno za svojo ženo, če je pri njih. Partizan pa ni bil prav nič tovariški in je atka nahrulil: »Če, tovariš, takoj ne izgineš, bom še tebe zaprl!«
Začeli so se neprijazni, mučni dnevi negotovosti in strahu. Vsi so se naju izogibali. Sošolke, ki so prej vsak dan prihajale k meni, se niso več oglašale. Sosedje na moje pozdrave, z redkimi izjemami, niso odzdravljali. Če so zalivali vrt in sem šla mimo, so del vode polili še po meni. Zato sem začela hoditi po sredini ceste, da sem se temu izognila.
Imeli smo še živilske nakaznice in bili smo srečni, če smo sploh kaj dobili. Kruha ni bilo moč kupiti niti na karte. V shrambi sem našla nekaj moke in starejša, bolehna soseda, edina, ki se me ni bala, mi je nekajkrat zamesila kruh; tega sem potem spekla. Sploh je bilo moje gospodinjstvo zelo čudno in pomanjkljivo. Poleg moke sem našla v shrambi še malo kaše. Na vrtu so zorele češnje in izumila sem novo jed, češnjevo kašo. Moj dobri atek se ni nikoli pritoževal nad mojo kuho. Zvečer sva večkrat šla v gostilno Rebec. Lastnica je bila dobra znanka moje mame. Dobila sva golaž s krompirjem. Pri mizi sva vedno sedela sama. Nekega večera je nekdo pri sosednji mizi omenil, da so se partizani umaknili s Koroškega. Atek se je temu polglasno začudil. Takoj drugi dan mu je znanec v službi rekel: »Včeraj ste bili s hčerko v gostilni Rebec in ste se ob izjavi, da so se partizanske čete umaknile s Koroškega, začudili! Prosim vas, pazite, kaj delate!« Atek je imel stalno skrivno spremstvo na poti v službo in iz nje. Ni si upal z nikomer več spregovoriti besede. Takšne so bile metode rdečih osvoboditeljev.
Mame pa ni bilo, izginila je. V sobi je ostala rožasta obleka, ki jo je nosila, preden so jo odpeljali. To obleko sem objemala in si jo pritiskala na srce, zraven pa ihtela, ihtela … To sem delala skrivaj, ker sem se bala, da bi bilo atku zaradi tega še težje. Tiste dni sem doživela privid. Skozi kuhinjsko okno sem videla, kako prihaja atek iz službe. Postavila sem krožnike na mizo za kosilo in čakala, da bo vstopil. Nič! Stopila sem do vhodnih in do vrtnih vrat. Bila so zaklenjena. Šla sem na vrt in klicala. Nič. Čez pol ure je atek vstopil in me našel vso tresočo in bledo. Izjecljala sem, da je bil že pred pol ure pri vratih, kam le je potem izginil. Dolgo me je moral prepričevati, da je pravkar prišel in da se mi je le dozdevalo, da je bil že tu.
Tisto leto sem obiskovala četrti razred klasične gimnazije. Iz latinščine sem bila ocenjena med 3 in 4. Prišla sem v šolo in profesorica Justina Podpac mi je predlagala, naj ponovim slovnico ter tako popravim oceno na prav dobro. S stisnjenimi zobmi sem izdavila, da naj mi da kar oceno dobro. Vprašala me je, zakaj nočem popraviti ocene. Odvrnila sem, da se ne morem učiti. Vrtala je naprej in čisto potiho sem iztisnila iz sebe: »Moja mama je v zaporu«. Profesorica, ki je bila vedno oblečena v črno in je veljala za zelo strogo, me je prebodla s svojimi temnimi očmi in rekla: »Lah, malo vi, malo jaz«! Tega se še danes živo spominjam. Bila je ena redkih, ki mi je bila v tistih dneh naklonjena. Pograbila sem kokoši, jih odnesla v jamo ob Vodovodni cesti na pašo, zraven pa sem ponavljala latinsko slovnico. Oceno sem popravila predvsem s pomočjo razumevajoče profesorice.

stran: 045

Začeli so prihajati oficirji. Rabili so sobe za nastanitev. Stanovanja po atkovem naročilu nisem smela pospravljati in bilo je zelo zaprašeno. Zaradi makadamske ceste se je v stanovanju nabralo še več prahu. Takšno pa jim ni bilo všeč.
Dnevi so minevali. Bilo je konec maja. Takrat so s Koroškega vrnili večino beguncev in slovensko zemljo je zalila kri pobitih domobrancev. Med njimi sta bila tudi moj stric Jože, atkov brat, in njegov sin. Sestrična, ki je bila z njima vrnjena, ju je zadnjikrat videla v Teharjah. Za te krute resnice sem izvedela šele pozneje.
V tem času sem veliko sanjala in največkrat so bile te sanje moreče: sanjala sem o mami, ki leži mrtva za grmom, ali da ne more več hoditi. Tudi o stricu Jožetu sem sanjala, kako prihaja na obisk, tik pred vstopom v hišo pa je nenadoma izginil.
V Ljubljani pa so v tem času kar naprej krasili hiše s parolami, zastavicami in cvetjem, in sploh na veliko proslavljali zmago. Za osmi junij se je pripravljalo veliko praznovanje AFŽ (Antifašistična fronta žena). Na večer pred tem dogodkom sem spet kuhala češnjevo kašo. Naenkrat je počilo, vse se je streslo, na nekaterih oknih so popokale šipe. Ljudje so vzklikali od veselja in hiteli ven, da vidijo to veličastno proslavo. Pojavil se je ognjen steber, visok do neba, in zagrmelo je še močneje. Atek je pritekel z vrta in hitel odpirati okna in vrata, saj je bil zračni pritisk tako močan, kot ni bil pri nobenem bombardiranju Ljubljane med vojno. Vse to se je začelo ob mraku in se končalo v jutranjih urah. Ljudje so zapuščali svoja bivališča in se v trumah umikali na Ljubljansko polje. Navadno so hodili mimo naše hiše na sestanke, ki so bili redno v bežigrajski šoli. Na sestanke so hodili z umirjeno in nekako poudarjeno hojo, saj so tam reševali pomembna vprašanja: koga bodo še zaprli, komu bi kaj vzeli, koga bi kamenjali in komu bi še kaj hudega prizadejali. Tudi pljuvanje je bilo silno priljubljeno. Sosed se je redno odkašljal pred našimi vrati in potem pljunil. Tisti večer pa za vse to ni bilo časa. Vsi so hiteli mimo nas, pa tudi političnih parol niso vzklikali.

Avtor slike:

Opis slike: Ivo Lah, julij 1945

Z atkom sva ostala doma in z grozo strmela v ta divji, uničujoči ognjemet. Naslednje jutro je bila Ljubljana ovita v dim in smrdela je po ožganem. Nihče ni pojasnil, kaj se je zgodilo.
Desetega junija je bila nedelja. Šla sem k maši. Ko sem se vračala, sem srečala sosedo. Povedala mi je, da se je vrnil zakonski par iz njihove hiše, ki so ga zaprli istega dne kot mojo mamo. Tekla sem domov in planila v kuhinjo, da novico povem atku. Za mizo je sedela mama in se pretvarjala, kot da bere časopis. Bila je tako drobna, shujšana, uboga. Vzkliknila sem samo »mami«, potem pa sem omedlela. Ujela me je mama, atek pa me je posadil na stol in močil z vodo. Sledil je dolg jok vseh treh … Mama je bila zelo spremenjena, ne samo na pogled, tudi psihično. To, da je bila zaprta, četudi po krivici, jo je spremljalo do konca življenja. Tiste prve dni pa ni hotela nikogar videti, bila je nezaupljiva in silno razburljiva. Dolgo ni hotela ničesar povedati, kako je bilo v zaporu. Bila je zaprta v sodnih zaporih od dvanajstega maja do desetega junija v delu, ki je bil s pročeljem obrnjen proti železniški postaji. Ta del je bil pozneje porušen in danes stojita na tem prostoru stolpnici, za njima pa ambasada Združenih držav Amerike.

stran: 046

Ob eksploziji so v celici, ki je bila grajena za osem ljudi, v njej pa jih je bilo štiriindvajset, začela odpadati okna, razbito je bilo steklo, odpadal je omet. Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja, zato se je razlegalo obupno vpitje. Mama je omedlela in se je zbudila v bolniški sobi, ki na srečo ni bila obrnjena proti kolodvoru.
Dva dni po eksploziji, ki je bila tako silovita, da so kolo lokomotive našli na vrtu splošne bolnice, so izpustili prve arestante. Med njimi je bila tudi moja mama.
Zakaj je bila zaprta moja mama?
Zato, ker naj bi imela doma slike Hitlerja in Mussolinija. Seveda smo imeli slike obeh diktatorjev, saj jih je med vojno prinašalo dnevno časopisje, na katero smo bili naročeni. Pozneje smo na isti način imeli doma tudi sliko Stalina. Še dobro, da se ni kdo spomnil in poslal zaradi tega mojo mamo na Goli otok …
Njena glavna krivda je bila, da je hodila v cerkev. Na zaslišanju v zgodnjih jutranjih urah, ob močno osvetljenem obrazu, so jo spraševali, kolikokrat je bila pri škofu. Samo enkrat, in to pri birmi, se je glasil odgovor. Kolikokrat je bila pri župniku … Bila je izpuščena brez uvedbe postopka, vendar je zaradi zapora izgubila svojo pokojnino, ki si jo je prislužila, saj je bila petindvajset let uradnica. Izgubila je volilno pravico, prav tako je bila ta odvzeta tudi atku. Vrnjena jima je bila šele po več pritožbah leta 1946. Še sreča, da niso zaprli tudi atka. Morda ga niso zaprli zato, ker ni hodil v cerkev.

Avtor slike:

Opis slike: Marija Lah ml., julija 1945

Sledila so leta stanovanjskih preiskav, izguba zaposlitve, službene premestitve v Zagreb, pozneje v Beograd. Morda pa o tem kdaj drugič, saj bi to bila že nova zgodba o trpki, neprijazni usodi moje družine v svinčenih časih komunistične vladavine.