Avtor: Andrej Lenarčič

stran: 074

Nekoč bo zapisano, da so se slovenskemu ljudstvu v dvajsetem stoletju »dopolnili časi« – le tako bo mogoče opisati zgodovinski crescendo, ki je Slovence iz najglobljih brezen ponesel v obnebje moderne državnosti.
V naročje naše tisočletne slovenske domovine sem bil rojen tik pred drugo svetovno vojno, največjo katastrofo, ki je kdajkoli doletela človeštvo, a so mi v otroštvo vseeno še vedno odmevala leta miru, svobode in pričakovanj, kljub grmenju topov, bobnenju letalskih motorjev, mraku zaklonišča in strašljivim zapisom v časopisih.
Zlovešča sivina, ki je po koncu vojne zagrnila izmučeno slovensko deželo, je skrivala v sebi mnoge strašne resnice. Še predšolski otrok sem eno takih površno zakritih resnic doživel ob običajnem sprehodu z očetom na Grad. Tam na ovinku nad Gruberjevim prekopom smo obstali. Spodaj je ob Domobranski vojašnici stal vlak. Iz njega so se vsipali ljudje in med oboroženimi partizani klecaje hiteli čez tik pred vojno zgrajeno Kobetovo brv na drugo stran vode. Vzpenjali so se na prav ta vlak, ki je stal na progi, ki pelje na Dolenjsko. Most pri Mestni klavnici so namreč Nemci ob umiku razstrelili. Strmeli smo v prizor pod seboj, potem se je oče zdrznil in molče smo stopali naprej proti domu.
Doma sem prisluhnil, ko sta mati in oče potihem govorila: »Tam za Kočevjem jih streljajo … «
To je bilo moje prvo srečanje z množičnimi povojnimi poboji in s tem je bilo zaznamovano vse moje življenje, ki ga morem še najbolj ustrezno opredeliti kot »notranjo emigracijo«, z vsem, kar je to prinašalo s seboj.
Drugič sem se srečal s to narodovo katastrofo, ko sem si v osamljeni in zapuščeni, a prelepi dolenjski dolinici, kjer so dekleta in matere jokale za nedaleč stran pomorjenimi možmi in fanti, našel dekle, ki je potem postala mati samih fantov. Drevo iz posekanega gaja je dalo številen sad.
V tretje so mi pred očmi vstali mračni prizori socialistične svobode petletk, mladinskih delovnih brigad in kričavih rejenih revolucionarjev, ko sem prvič prekrižaril roška brezpotja. Našel sem le komaj zarasle ostanke mnogih naselij, množico divjadi in zapuščene lovske koče.

stran: 075

Avtor slike: Fakulteta za arhitekturo pod vodstvom prof. J. Koželja

Opis slike: Pogled na kapelo s križem v naravnem okolju Fakulteta za arhitekturo pod vodstvom prof. J. Koželja

Potem je prišel tisti srečni dan konec sedemdesetih, ko sva bila z domačim župnikom v Hinjah. Pogovarjali smo se tudi o Rogu in župnik nama je ponudil, da nama pokaže strašna roška brezna.
Za dogovorjeni dan sem naročil rent-a-car, rdeč volksvagen, in odpeljali smo se proti Željnam. Tam sem si zapisal številke na števcu in potopili smo s v zeleni mrak. Ko je števec pokazal šest prevoženih kilometrov, je gospod Maks ukazal ustaviti na levi strani ceste v grmovju.
V tišini smo spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd pod Krenom. Še ko smo stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel voksvagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom. Nato smo se spustili v majhno, plitvo vrtačo. Smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Debla so nosila sledove, ki so domišljiji puščali prosto pot. Tu in tam je bilo sveže vrezano znamenje križa. Vse to je pripovedovalo, da kraj ni tako zapuščen. Onkraj vrtače smo se povzpeli nekaj korakov navzgor in pred nami je tik pod strmo, razdrapano steno, zazijalo brezno.
Obstali smo in molitev je kar sama hotela v tišino gozda …
Nato smo se razgledali. Po polomljenem vejevju smo lahko razbrali kdaj in kolikokrat približno so z eksplozijami poskušali zakriti vedno bolj globoko jamo. Odkrušena visoka stena na južni strani brezna je kazala, da so tam nastavljali eksploziv. Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kjerkoli si med skalami zagrebel v rahlo gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, odkoder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.
Mnogokrat, vsako leto večkrat, sem potem z družino obiskoval te roške skrivnosti. Marsikomu sem pokazal pot. A bilo jih je več, ki si niso upali. Vse pa nas je prevevalo prepričanje, da ta silna množica, nedolžni cvet našega rodu, ni mogla zaman umreti tako strašne smrti. S krvjo mučencev so tlakovana skrivnostna božja pota, smo vedeli. Vedeli smo tudi, da ta pota vodijo slovenski narod v srečnejše dni.
Le tega nismo vedeli, da bomo na to pot, sicer težko, a novo in obetavno, stopili že tako kmalu.