Avtor: Janko Maček

stran: 010

stran: 011

Pred kratkim smo ob dnevu 27. aprila spet poslušali zgodbo, da je bila OF narodno gibanje katoličanov in komunistov, ki si je zadalo prelomno nalogo zediniti Slovenijo, preroditi slovenski narodni značaj, poraziti okupatorja in uvesti ljudsko demokracijo. V temle sestavku želimo pokazati, kako so se s tem gibanjem srečevali ljudje nekaterih gorenjskih vasi, v katerih je okupator že prve mesece po zasedbi odkrito pokazal svoje protislovenske namene. Komaj en mesec po prihodu na Gorenjsko so Nemci že zapirali duhovnike, učitelje in druge zavedne Slovence. Po uradih in vseh javnih lokalih je strašil napis: Govorite nemško!
Zakaj je OF v tem silno težkem času začela boj proti lastnim ljudem? Kdo in kakšni so bili Janez Brodar iz Hrastja, Anton Umnik iz Šenčurja in drugi, da jih je »narodno gibanje« prikazalo za izdajalce slovenstva? Ali niso bili že v predvojni Jugoslaviji preganjani ravno zaradi vnetega zavzemanja za slovenstvo? In sedaj, ko je bil narod ogrožen kot še nikoli poprej, jih je slovenska OF obsodila na smrt! Kakšno pot so prehodili pred to obsodbo?

Gorenjski kmet pred prvo svetovno vojno

Pri Brodarjevih v Hrastju blizu Kranja je leta 1885 prijokal na svet težko pričakovani deček, ki je pri krstu dobil ime Janez. Bil je sedmi otrok v družini in edini sin, zato so mu rojenice že ob rojstvu določile, da bo kmalu nasledil očeta na 47 hektarov obsegajočem posestvu. Ob Janezovem rojstvu je oče poleg skrbi za veliko kmetijo nosil tudi breme županske časti v domačem kraju. V cerkvenoupravnem pogledu je Hrastje spadalo pod starodavno župnijo Šenčur, pri podružni cerkvi sv. Mateja je pa soseska skoraj vedno imela svojega duhovnika.
Še preden je Janez dopolnil dve leti, mu je mati kmalu po rojstvu osmega otroka umrla. Na veliki kmetiji je tako ostal sam oče z osmimi majhnimi otroki in desetimi posli. Skrb za gospodinjstvo in nego otrok je morala prevzeti starejša služkinja. Leta 1906, ko je umrl oče, je bil Janez star 21 let. Ena sestra je umrla, tri so se poročile in šle od doma, preostale tri in služkinja Mici pa so do smrti ostale pri hiši. Janez je v spominih zapisal, da jih je bilo vse življenje samo delo in molitev. Ob tem nehote pomislimo, kako velika opora so bile te žene za domačijo. Koliko kmečkih domov se je nekdaj na tak način vzdrževalo!
Leta 1888 – Janez Brodar je bil tedaj star tri leta – je pel novo mašo Janez Ev. Krek. Kdo bi pomislil, da se bosta oba Janeza kasneje dobro poznala in marsikaj naredila za boljše življenje slovenskega kmeta. Takratni ljubljanski škof Jakob Missia je nadarjenega novomašnika poslal na višji teološki študij na Dunaj. Tu se je mladi mož, ki je že s seboj iz domače družine prinesel močan čut za socialno pravičnost, srečal z novim krščanskosocialnim gibanjem in mu potem ostal zvest do konca življenja. V času njegovega dunajskega študija je izšla okrožnica Leona XIII. Rerum novarum, ki je utemeljila neposredno sodelovanje Cerkve pri reševanju socialnega vprašanja. Po tem nauku je dr. Krek obsojal egoistični kapitalizem in izkoriščanje delavcev, hkrati pa zavračal tudi ateistični socializem in razredni boj. Kljub vabljivosti nekaterih marksističnih ekonomskih izhodišč, na primer v zvezi s podružbljanjem proizvodnih sredstev, se zanje ni navdušil, saj je spoznal, da temeljijo na napačnem razumevanju človeške narave. Seveda ni ostal samo pri teoriji. Kmalu po vrnitvi v domovino je ustanovil v Ljubljani Slovensko katoliško delavsko društvo, ki je pozneje postalo važen del Katoliške narodne stranke, od leta 1905 imenovane Slovenska ljudska stranka. Leta 1905 so izšle njegove Črne bukve kmečkega stanu, kjer je razložil položaj kmeta v svetu in posebej na Slovenskem. Sam se je neposredno ukvarjal z zadružništvom in ustanavljal posojilnice in hranilnice, ki so kmetom veliko pomagale in marsikje preprečile prodajo kmetij in izseljevanje. V okviru Katoliške narodne stranke oziroma Slovenske ljudske stranke so bile po okrajih ustanovljene Kmetske zveze. Tako se je stranka približala kmetom in jih pritegnila k sodelovanju.

Avtor slike:

Opis slike: Predvojni Šenčur s farno cerkvijo Sv. Jurija - v ozadju levo Storžič, desno Kočna in Grintovec

Vsaj nekateri odmevi tega socialnega in političnega gibanja so segli tudi na Brodarjevo kmetijo v Hrastju. Janez naj bi po dokončanih štirih razredih osnovne šole v Kranju nadaljeval šolanje na nemški realki v Ljubljani, pa je oče odločil, naj ostane doma in se oprime kmetije. Tako je fant s sedemnajstimi leti prevzel dolžnosti velikega hlapca in se takoj zanimal za naprednejše kmetovanje. Še bolj se je po temu posvetil, ko je po očetovi smrti zagospodaril na domačiji. Leta 1908 so ga na zborovanju Kmetske zveze kranjskega okraja izvolili za predsednika. Pri tem so naredili izjemo, kajti po pravilih bi moral biti star vsaj štiriindvajset let. Od tedaj pa do leta 1942, ko se je zaradi groženj iz gozda umaknil od doma, je veliko svojega časa namenil skrbi za boljše življenje slovenskega kmeta. Naj tu omenimo, da so že tedaj razmišljali o kmečkem zavarovanju in da je dr. Krek leta 1909 izdal brošuro Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva. V začetku prve svetovne vojne se je Janez Brodar poročil in odtlej ga je žena Frančiška vztrajno podpirala pri delu za dom in širšo skupnost.

stran: 012

Kmečko vprašanje v novi državi in šenčurski dogodki

Kmetske zveze so pod okriljem Slovenske ljudske stranke delovale tudi med vojno. V stranki je bil vse bolj viden razdor med »starimi« okrog dr. Šušteršiča in »mladimi«, ki so podpirali dr. Janeza Ev. Kreka, po njegovi smrti, leta 1917, pa dr. Korošca.
Še pred koncem vojne je prišlo do pobude za združitev okrajnih Kmetskih zvez v deželno Kmetsko zvezo s sedežem v Ljubljani. Nekako ob istem času so se združile tudi okrajne zveze na Štajerskem in nastala je Kmetska zveza v Mariboru.
Zaradi uspešnega dela pri Kmetski zvezi so na Brodarja postali pozorni tudi v vrhu Slovenske ljudske stranke. Pred državnozborskimi volitvami leta 1920 je bilo ozračje na podeželju napeto in marsikje nenaklonjeno SLS. Kmetje so se ponekod navdušili za Pucljevo Samostojno kmetijsko stranko, pa tudi ideje o razdelitvi posestniške in cerkvene zemlje, ki so jih prinesli povratniki iz ruskega ujetništva, so naredile svoje. V takih razmerah je SLS poklicala v predvolilno kampanjo Janeza Brodarja, ki je bil tedaj star 35 let in so ga mnogi kmetje poznali kot vzornega gospodarja in preudarnega voditelja Kmetske zveze. Obšel je skoraj celo Dolenjsko in Belo krajino in govoril na zborovanjih. SLS je potem dobila 14 poslanskih mest od 38, Pucljeva SKS 8, komunisti pa 5. Med poslanci na listi SLS je bil tudi Brodar. Pri volitvah leta 1923 je SLS od 26 dobila 21 poslanskih mest, torej večino, in med poslanci je zopet bil Brodar.
Delo v parlamentu je bilo za poslance SLS težavno, saj so jih celo slovenski kolegi iz liberalne in Pucljeve stranke črnili pri srbskih poslancih, češ da so za razdor Jugoslavije, ker so vložili predlog za avtonomistično ustavo. Na predlog dr. Korošca je v odbor za agrarno reformo prišel tudi Janez Brodar. Slovenski predlog naj se pri posestvih v ravnini vsa zemlja nad 50 hektarov razdeli med male kmete v okolici, ni bil sprejet.

stran: 013

1. junija 1928 je srbski poslanec Puniša Račić med sejo parlamenta z govorniškega odra streljal na hrvaške poslance in smrtno ranil Pavleta Radića ter Djura Basarička, obstrelil pa Stjepana Radića in dr. Pernarja. 6. januarja 1929 je kralj Aleksander razveljavil ustavo in uvedel centralistično diktaturo. SLS, ki je temu nasprotovala, je bila razpuščena. Kmečka zveza, ki ji je načeloval Janez Brodar, je že leta 1928 formalno spremenila svoj program in se iz kmečke politične organizacije preoblikovala v kmečko strokovno organizacijo, zato je po ukinitvi SLS nekaj časa še lahko delovala. Ko pa je leta 1931 očitno sodelovala s tedaj ilegalno SLS pri bojkotu volitev, na katerih naj bi volili samo kandidate Živkovićeve Jugoslovanske nacionalne stranke, jo je ban dr. Marušič prepovedal. Kljub ukinitvi pa delo SLS in drugih organizacij ni popolnoma prenehalo. Voditelji so se skrivaj sestajali po kmečkih domovih in zasebnih stanovanjih.
   
2. maja 1932 je dr. Korošec imel šestdesetletnico. Oblast je sklenila preprečiti proslave, ker je pričakovala, da se bodo spremenile v protirežimske manifestacije. Kljub prepovedi so na predvečer Koroščevega praznika na Gorenjskem zagoreli številni kresovi in nazorno kazali razpoloženje ljudi. Da bi pokazali svojo moč, so režimski poslanci v naslednjih tednih po vaseh v okolici Kranja priredili svoja zborovanja in ponekod povabili tudi pristaše prepovedane SLS. Nekateri so se tudi sami odločili: »Nam ne dovolijo, da bi se zbrali, zato pojdimo tja in jim povejmo, kaj nas tišči.« V Šenčurju se je v nedeljo, 22. maja 1932, popoldne zbralo okrog 3000 ljudi. Še preden se je zborovanje moglo začeti, je prišlo do prerivanja, kajti cela četa orožnikov je zastražila prostor zborovanja in vanj spuščala samo pristaše režimske stranke. Iz množice je začelo leteti kamenje, orožniki pa so posredovali z nasajenimi bajoneti in streljali nad ljudmi. Kazalo je, da bo kranjski glavar ukazal orožnikom, naj napadejo množico in jo s silo razženejo, tedaj pa se je do njega prerinil kranjski župnik Matija Škerbec, ki je pravkar prispel v Šenčur, in se ponudil za posrednika. Obrnil se je k množici in prosil, naj mu dovoli, da s svojim avtom odpelje duhovskega sobrata, oni pa naj se mirno razidejo. Poslanec, zaradi katerega je nastal nemir, je namreč bil šenčurski rojak Janko Barle, tedaj župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani. Množica je obotavljajoče pristala na predlog župnika Škerbca. Poslanec Barle se je zdrav vrnil v Ljubljano, množica se je pa razšla na domove po kranjski okolici in tja do Cerkelj in Kamnika.
   V ponedeljek, 23. maja, proti večeru so orožniki prišli po kranjskega župnika Škerbca. Že prej so aretirali šenčurskega župana Antona Umnika in poslanca Janeza Brodarja iz Hrastja, ki sta prejšnji dan tudi bila med zborovalci v Šenčurju. Vse so odpeljali v Ljubljano na policijo. Mislili so, da jih bodo zaslišali in izpustili, toda obdržali so jih v zaporu. V petek, 27. maja, so v celico k župniku Škerbcu porinili še predoseljskega kaplana Pogačnika, tovarnarja Zabreta z Britofa in drugega Zabreta iz Bobovka. Od njih je zvedel, da je zaprt tudi kaplan Platiša iz Komende, da po celi Gorenjski iščejo »puntarje« in da povsod vlada veliko razburjenje. Brodarju in Umniku so bile te novice prihranjene, saj sta morala vseh štirinajst dni samevati vsak v svoji celici. Konec maja je bilo v sobi z župnikom Škerbcem zaprtih še sedem duhovnikov in zdravnik dr. Bohinc, ki je komaj začel zdravniško prakso v Cerkljah. Okrog osemdeset »puntarjev« so tiste dni pripeljali v policijske zapore. Brodarjevega hlapca in služkinje, ki so se tudi udeležili šenčurskega shoda, so vzeli kar od dela in odpeljali v zapore. Vse zaprte so zasliševali, zakaj so kurili kresove, razbijali shode, govorili proti državi in pripravljali odcepitev Slovenije.
   
3. julija 1932 so štiri duhovnike z župnikom Škerbcem na čelu, poleg njih pa Brodarja, Umnika, Jerneja Vombergarja iz Cerkelj in Janeza Štrcina iz Komende z večernim vlakom odpeljali v beograjske zapore. Le Brodar, Štrcin in Umnik so ostali v Beogradu v preiskovalnem zaporu do glavne razprave pred porotnim sodiščem za zaščito države, drugi so bili čez nekaj časa spuščeni na prostost. Župnik Škerbec se je tako konec julija vrnil v Kranj, v začetku januarja 1933 je pa dobil obtožnico in poziv na glavno razpravo pred sodiščem za zaščito države v Beogradu.
   Proces v Beogradu se je začel 20. februarja in je trajal enajst dni, sodba je pa bila razglašena 6. marca 1933. Naj naštejemo obtožence in o vsakem povemo nekaj podatkov.
   Janez Brodar je bil obtožen, da je rekel: »Prej smo zahtevali avtonomijo, sedaj zahtevamo federacijo, popolno samostojno upravo Slovenije.« V Šenčurju naj bi hujskal množico proti orožnikom in zaklical: »Dol država, živela republika.« Bil je obsojen na poldrugo leto strogega zapora.
   Anton Umnik je bil obtožen, da je v Šenčurju hujskal ljudi k nasilju. Sodišče ga je obsodilo na en mesec zapora, v preiskovalnem zaporu je pa odsedel devet mesecev.
   
   stran: 014

Ivan Štrcin, posestnik in bivši poslanec, je bil obtožen, da je hujskal ljudi, naj vpijejo: »Živela slovenska republika, dol kralj,« in jih spodbujal k nasilju. Obsojen na 900 dinarjev globe.
Jernej Vombergar, soboslikar iz Cerkelj, je bil obtožen, da je maja 1932 v gostilni v Cerkljah govoril, naj postane Slovenija samostojna in dr. Korošec njen predsednik, da bo potem manj davka, saj sedaj gre ves denar v Srbijo. Obsodili so ga na eno leto strogega zapora.
Franc Grilc iz Grada pri Cekljah je bil obtožen, da je v Šenčurju vzklikal: »Živela samostojna Slovenija, živela republika.« Obsodili so ga na eno leto strogega zapora.
Vinko Kos iz Voklega je bil obtožen, da je na shodu v Šenčurju vzklikal: »Živela republika, dol s kraljem.« Dobil je deset mesecev strogega zapora.
Jožef Loboda, uslužbenec iz Dola pri Ljubljani, je bil obtožen, da je 22. maja v Dolu vzklikal: »Živela republika, dol s kraljem.« Dobil je osem mesecev strogega zapora.
Tomaž Ogrin, čevljar iz Mengša, je bil obtožen, da je vzklikal: »Živela slovenska republika.« Obsodili so ga na osem mesecev strogega zapora.
Peter Cerar, vajenec iz Mengša, je bil obtožen, da je vzklikal skupaj z Ogrinom. Dobil je šest mesecev strogega zapora.
Alojz Ilija, slušatelj prava, z Brnika je bil obtožen, da je govoril Jerneju Vombergarju, kako bo Slovenija federalna država v okviru Jugoslavije, in da je na shodu na Primskovem vzklikal: »Živela samostojna Slovenija.« Dobil je eno leto strogega zapora.
Matija Škerbec, župnik, je bil obtožen, da je na shodu vzkliknil: »Živela samostojna Slovenija, živela republika.« Obsodili so ga na eno leto strogega zapora.
Franc Gregorin, delavec iz Moravč, je bil obtožen, da je na shodu pri Sv. Trojici pri Moravčah žalil kralja Aleksandra. Bil je obsojen na šest mesecev strogega zapora.
Župnik Matija Škerbec, ki je leta 1936 izdal knjigo Šenčurski dogodki, po kateri smo povzeli gornje podatke, se je z Grilcem, Kosom, Lobodo, Ogrinom, Cerarjem in Gregorinom prvikrat srečal na razpravi v Beogradu. Njegovo pozornost je posebno pritegnil takrat komaj devetnajstletni Jožef Loboda, za katerega Srbi niso mogli verjeti, da je navaden kmečki fant, ki je svojo uglajenost in izobrazbo pridobil ob branju knjig in s sodelovanjem v katoliških organizacijah. Zaprli so ga 25. maja zaradi »revolucije« v Dolu, njegovem domačem kraju. V nedeljo, 22. maja 1932, se je pri farni cerkvi v Dolu po litanijah zbralo nekaj sto ljudi. Čeprav niso vedeli za shod v Šenčurju, so nekaj pričakovali. Kmalu je na stopnice pred kaplanijo stopil kmečki fant Anton Šimenc in zbrane približno takole nagovoril: »Čeprav so proslave ob Koroščevem jubileju prepovedane, pokažimo, da smo in ostanemo zavedni Slovenci. Zapojmo slovensko pesem in se mirno razidimo.« Navzoči so zapeli himno Hej Slovenci, začeli vzklikati proti režimu in pozdravljati dr. Korošca, nato pa so v sprevodu šli skozi vas. Na čelu sprevoda je neki študent iz Ljubljane nosil slovensko zastavo, spremljala sta ga pa Loboda in medicinec Janež. Nekaj dni zatem so zaprli več demonstrantov, med njimi tudi nekaj deklet, le Loboda je prišel pred sodišče v Beograd.

Avtor slike:

Opis slike: Kranjski župnik Matija Škerbec

Poglavje zase je bila obramba obtožencev na procesu v Beogradu. V začetku je vso organizacijo obrambe vodil dr. Marko Natlačen; zbiral je obrambni material in se dogovoril za sodelovanje z raznimi drugimi advokati – tudi iz Zagreba in Beograda. Toda tik pred procesom so dr. Natlačena skupaj z drugimi voditelji SLS internirali in potem je glavno skrb za obrambo obtoženih prevzel dr. Miha Krek. Kot zanimivost naj omenimo, da so vsi zagovorniki na beograjskem procesu delali brezplačno.

stran: 015

Takoj po razglasitvi obsodbe sta bila Umnik in Štrcin izpuščena, drugi pa so preživljali zapor v Sremski Mitrovici, v tako imenovanem častnem zaporu – custodia honesta, edinem te vrste v državi. Dobili so posebno sobo, in hitro se je je hitro prijelo ime slovenska soba. V isti hiši so prestajali zapor tudi dr. Vladko Maček, Ivan Pernar in drugi. Slovenski kaznjenci so tako imeli dovolj prilike, da so se z njimi družili in razpravljali o raznih vprašanjih. »Kustodia« je bila precej daleč od glavne kaznilnice, ki je že tedaj slovela kot komunistična univerza, zato z zaprtimi komunisti v Sremski Mitrovici niso prišli v stik. Pogosteje pa so se z njimi srečevali v preiskovalnem zaporu v Beogradu.
Kmalu po prihodu v Mitrovico je župnik Škerbec dobil dovoljenje, da je smel v zaporu maševati. Jernej Vombergar je poslikal kos in z njim so improvizirali oltarni nastavek. Prevzel je tudi skrb za petje pri nedeljskih in prazničnih mašah. Vombergarja so v zaporu vsi poznali tudi zaradi njegove zgovornosti, s katero je opisoval dogodke na ruski in italijanski fronti in ob uporu kranjskih Janezov v Judenburgu. Tako dnevi v zaporu niso bili tako zelo enolični in so hitreje potekali.
Ko so bili Brodar, Škerbec, Umnik in drugi zaprti v Sremski Mitrovici, ko so se njihovi liberalni nasprotniki v Sloveniji pritoževali, da »klerikalci« v zaporu uživajo preveč ugodnosti, je v deželi vladala gospodarska kriza in življenjske razmere delavcev pa tudi kmetov so bile marsikje težke. V takih razmerah govorjenje o potrebi temeljitih sprememb družbenega reda niti ni zvenelo tako tuje. Novembra 1934 so po prizadevanju domačina Janeza Mlakarja, delavca jeseniške železarne, v Šenčurju ustanovili organizacijo Komunistične partije Jugoslavije. Mlakar je bil od leta 1917 zaposlen v železarni na Jesenicah in že leta 1920 je postal član KPJ – takratne Delavske socialistične stranke Jugoslavije. Nismo posebej raziskovali, koliko so člani nove organizacije v naslednjih letih vplivali na družbeno in politično življenje v tem delu Gorenjske. Pri občinskih volitvah leta 1936 so nastopili s samostojno napredno listo delavcev, obrtnikov in kmetov in dosegli skromen rezultat, pomagali so v Društvu kmečkih fantov in deklet v Vogljah, leta 1939 pa so v Šenčurju ustanovili tudi mladinsko komunistično organizacijo SKOJ. Te na videz skromne in nepomembne organizacije so leta 1941 izkoristile nenormalne razmere, nastale z okupacijo, in začele boj za oblast.

Konec šestojanuarske diktature in razcvet obnovljene kmečke zveze

Obdobje diktature se je končalo junija 1935. Dr. Korošec se je že pogovarjal s Stojadinovićem o ustanovitvi nove vsedržavne stranke. Z združitvijo SLS, Srbske narodne radikalne stranke in Jugoslovanske muslimanske organizacije je nastala Jugoslovanska radikalna zajednica – JRZ. Stojadinović je sestavil novo vlado in Korošec je postal v njej notranji minister. Septembra 1935 je bil za bana Dravske banovine imenovan dr. Marko Natlačen. Večina slovenskih organizacij in društev, ki so bile v času diktature prepovedane, je spet zaživela. Namesto nekdanjega Orla sta bili ustanovljeni Zveza fantovskih odsekov in Zveza dekliških krožkov. Obnovljena je bila tudi Kmečka zveza in se je že v dobrem letu močno razširila.
O obnovitvi Kmečke zveze je Domoljub 9. januarja 1936 pod naslovom Kmetje so zopet dobili svojo stanovsko organizacijo takole poročal: »V slogi je moč. Vsem stanovom gre v današnji stiski za biti ali ne biti. Vse hvale vreden je torej korak, o katerem smo na kratko že zadnjič pisali, da so se na nedeljo pred Božičem zbrali v Ljubljani zastopniki kmečkega stanu iz cele dežele ter sklenili oživiti Kmečko zvezo, ki naj bi bila stanovska organizacija našega kmeta in mu skušala priboriti pravice, ki mu gredo. – Za načelnika Kmečke zveze je bil izvoljen predsednik bivše Kmečke zveze in bivši poslanec Janez Brodar. V pomoč mu je postavljen močan odbor uglednih posestnikov, kmetijskih strokovnjakov in javnih delavcev, ki so s svojim delom že dokazali, da zaslužijo zaupanje kmečkega ljudstva. – V živahnem razgovoru, ki se je razvil na občnem zboru, so zborovalci enoglasno zahtevali, naj se ustanovi kmečka zbornica. Vsi drugi stanovi imajo svoje zbornice, samo kmetje ne, zato kmetu krojijo paragrafe drugi, brez njegove vednosti in brez njegovega soodločanja. Zato tudi kmet tolikokrat plačuje račune, ki bi jih morali plačati drugi. – Boj proti vsaki korupciji mora biti ena važnih nalog Kmečke zveze. Dokler ne bo poštenja v upravi, ne bo urejenega gospodarskega življenja.« Važna naloga nove Kmečke zveze naj bi bilo obvezno zavarovanje kmeta, tako za elementarne nesreče kot starostno zavarovanje. Vprašanje kmečkega zavarovanja, o katerem je pisal že Ev. Krek, je postalo zaradi gospodarske krize v tridesetih letih še bolj pereče. Potrebo takega zavarovanja in širšega upoštevanja Krekovih smernic pri reševanju kmečkega socialnega vprašanja je stalno poudarjala Zveza absolventov kmetijskih šol, ustanovljena leta 1933, ki je v marsičem vplivala na Kmečko zvezo, čeprav so ji nekateri očitali približevanje marksističnim idejam.

stran: 016

Poleg Zveze absolventov kmetijskih šol je treba vsaj omeniti še Zvezo absolventk kmetijsko-gospodinjskih šol, ki je nastala kasneje in jo je vodila Frančiška Brodar iz Hrastja, žena načelnika Kmečke zveze Janeza Brodarja.
V začetku leta 1936 je Kmečka zveza v Domoljubu objavila poziv kmetom, naj v vsaki občini ali župniji čimprej ustanovijo krajevno organizacijo Kmečke zveze, in organizirala kmečka zborovanja; na njih je Janez Brodar ali kak drug član glavnega odbora govoril o pomenu organizacije za reševanje perečih kmečkih vprašanj. Po občinah so ustanovili iniciativne odbore, ki so poskrbeli za ustanovni občni zbor. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni 1936 je skoraj vsako nedeljo in praznik bilo nekaj ustanovnih občnih zborov in na mnogih je bil navzoč načelnik Brodar. Večina krajevnih Kmečkih zvez je bila ustanovljena do konca leta 1937. Po podatku iz Koledarja Kmečke zveze za leto 1941 je ob koncu leta 1940 v 25 okrajih Dravske banovine bilo 308 delujočih Kmečkih zvez. Temeljit pregled o nastanku in delu teh organizacij najdemo v razpravi dr. Anke Vidovič–Miklavčič Kmečko stanovsko gibanje v klerikalnem taboru na Slovenskem 1935–1941, revija Borec, januar 1990, str. 70–143. V isti razpravi je tudi podatek, da se je v Dravski banovini po opravljeni komasaciji število občin zmanjšalo od 1069 na 337. Leta 1933 je namreč izšel zakon o občinah, ki pomeni začetek spreminjanja prvotne slovenske občine, ki se je večinoma ujemala s cerkvenoupravno enoto župnijo. Po tem zakonu je občina morala imeti vsaj 3000 prebivalcev.

Avtor slike:

Opis slike: Leto 1939 - Spredaj Janez Brodar iz Hrastja, levo Ludvik Puš - prvi predsednik Kmečke zveze, drugi predsednik Mladinske kmečke zveze

Domoljub je leta 1936 uvedel posebno rubriko Iz življenja kmečkih zvez. Kasneje je nalogo poročevalca o delu Kmečke zveze prevzel Orač. Tako je Domoljub 6. maja 1936 pisal o volitvah v občini Šenčur. Spomin na »šenčurske dogodke« je bil tedaj še svež. Z veliko večino glasov – 694 proti 76 – je bil za župana spet izvoljen Anton Umnik, ugleden kmečki gospodar, ki je nekaj let prej z drugimi obtoženci stal pred beograjskim sodiščem za zaščito države. 6. septembra 1936 je župan Umnik v Šenčurju že vodil ustanovni občni zbor krajevne Kmečke zveze, na katerem se je zbralo nad 100 kmetov. Razumljivo je, da poročilo o Šenčurju posebej pritegne našo pozornost, čeprav tudi druga poročila o ustanovnih občnih zborih krajevnih in okrajnih Kmečkih zvez pa o letnih zborih in taborih niso nič manj zanimiva in odkrijejo marsikatero podrobnost o takratnem življenju naših ljudi.

stran: 017

Uničevalni vihar v vaseh šenčurske fare in okolice

Le nekaj tednov po okupaciji in razkosanju Slovenije so Nemci na svojem zasedbenem področju začeli preseljevati duhovnike, učitelje in druge zavedne Slovence. Nekateri so se pred preganjalci rešili z umikom v Ljubljansko pokrajino. Tudi s tem so se Nemci zadovoljili, saj je bil njihov glavni cilj, da jih odstranijo s svojega zasedbenega področja. Namesto izgnanih učiteljev so kmalu pripeljali nemške učitelje iz Avstrije in v vse šole uvedli pouk v nemščini, organizirali pa tudi tečaje nemščine za odrasle; za te pa ni bilo posebnega odziva. Uničili so vse slovenske knjižnice, ki so jim prišle v roke, in knjige sežgali ali pa zmleli za izdelavo novega papirja. V nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah je že v začetku maja 1941 bilo zaprtih nad 100 duhovnikov. Na 140 župnijah ljubljanske škofije pod nemško zasedbo je ostalo le nekaj ostarelih in bolehnih duhovnikov, pa še ti so bili pod strogo kontrolo in v strahu, kdaj jih bodo zaprli ali izgnali. Škof Rožman ni imel skoraj nobene možnosti, da bi kakorkoli pomagal, saj mu niti neposrednega stika s celovškim škofom niso dovolili, ampak je moral z njim korespondirati prek Vatikana, je pa o nemškem nasilju in posebno o preganjanju duhovnikov in redovnikov že v začetku maja obvestil Vatikan ter prosil za posredovanje. (Glej T. Grieser Pečar-France Dolinar Rožmanov proces, str. 219).
Iz izjav izgnancev, ki so tedaj v Šentvidu nad Ljubljano v Škofovih zavodih čakali na preselitev na Hrvaško ali v Srbijo, zvemo, da je med njimi bilo le malo komunistov in še ti so večinoma šli iz Šentvida domov. Hitler in Stalin sta bila tedaj še zaveznika. Ko se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo začelo govoriti o Osvobodilni fronti in osvobodilnem boju, je večina ljudi bila pripravljena sodelovati. Že avgusta 1941 so Nemci na Gorenjskem začeli streljati talce, najprej v Begunjah in potem tudi v drugih krajih. Do konca leta 1941 je tako pod nemškimi streli padlo več kot 150 talcev – Slovencev. V začetku leta 1942 se je nemško divjanje na Gorenjskem povečalo, samo januarja so v Dragi pri Begunjah ustrelili 53 talcev, po koncu bitke v Dražgošah pa je bilo postreljenih in sežganih 43 vaščanov. Do poletja 1942 je število gorenjskih talcev naraslo na skoraj 500. Koliko Gorenjcev pa so v tistih mesecih odpeljali v nemška taborišča, kjer so mnoge pokončali ali pa so sami umrli zaradi izčrpanosti in bolezni! Po vsem tem so ljudje začeli razmišljati, ali ni cena upora previsoka, če za enega Nemca pade deset in tudi več Slovencev. Ali ni to bliže samomoru kot uporu? »Narodno gibanje« pa je očitno razmišljalo drugače, saj je nasilju nacističnega okupatorja, ki ga je v dobri meri tudi samo povzročilo, kmalu pridružilo še svoje revolucijsko nasilje.
V Argentini je leta 1974 izšel drugi zvezek knjige Taboriščni arhiv priča; tam so objavljena pričevanja slovenskih beguncev, zapisana kmalu po vojni v begunskih taboriščih v Avstriji. Kot dokument številka 84 je v tej knjigi tudi izjava Janeza Brodarja o medvojnih dogodkih v njegovem kraju in v okolici. Povzemamo: Nekega dne proti koncu avgusta 1942 se je Brodar mudil po opravkih v Kranju. Srečal je znanca iz Voklega in ta ga je nekoliko boječe vprašal, ali res organizira belo gardo. Prejšnji večer so namreč bili v Voklem »gošarji« in fante spraševali o beli gardi, ki da jo organizira Brodar iz Hrastja. Na Gorenjskem tedaj ni še nihče pomislil na oborožen odpor proti OF, čeprav so mnogi dvomili v smiselnost njenih akcij, ker so sprožale silno težke represalije okupatorja. Brodar je znančevo vprašanje povezal z novico, ki jo je malo prej v Ljubljani zvedela njegova soproga, ko je obiskala bratranca dr. Hafnerja. Ta ji je zaupal, da ve iz zanesljivih virov, da bo OF na Gorenjskem kmalu odstranila nekaj glavnih klerikalcev, med njimi tudi njenega moža in bivšega smledniškega župana Burgarja. Brodar je dobro razumel, da se nekaj pripravlja, vendar je ostal doma in delal na kmetiji, kot da se nič ne dogaja. Kam pa naj bi šel? K Nemcem? Ne, tako daleč ga stiska še ni pripeljala. V Ljubljano? Mogoče, toda potem bi se Nemci znesli nad domačimi, on sam bi pa pred komunisti tudi v Ljubljani ne bil varen. Sklenil je, da ostane doma in počaka razvoja dogodkov.

stran: 018

1. septembra 1942 popoldne je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Po celi kranjski okolici so ljudje Bedenka poznali kot sposobnega živinozdravnika, še bolj pa kot dobrega človeka, saj je svoje delo večkrat opravil zastonj, če je videl, da je njegov naročnik v stiski. Bilo je znano, da je liberalno usmerjen, toda ljudje ga zato niso nič manj spoštovali. S partizani je Bedenk že od začetka imel dobre odnose. Kot veterinar je bil s svojim avtom na cesti ob vsakem času in prav nič ni bilo sumljivo, če so ga kdaj videli v oddaljenem zaselku ali na samotni kmetiji. Tako se je brez težav sestajal s partizani, jim prinašal zdravila in tudi zdravil njihove ranjence. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, se je z njim odkrito pogovarjal in med drugim tudi izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Tudi tisto popoldne sta Bedenk in Perko imela podoben razgovor. Prijateljsko sta se razšla in Bedenk je že sedel v avtu, da bi se s svojo asistentko odpeljal v Kranj. Tedaj pa je komandir pristopil k avtu in ustrelil svojega »zdravnika«.
   

Avtor slike:

Opis slike: Med dvanajstimi obtoženci v Beogradu zaradi šenčurskih dogodkov je bil tudi Jernej Vombergar iz Cerkelj

3. septembra popoldne so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Približala se jim je skupina partizanov in zahtevala, da gre oče Umnik z njimi. Kar skozi gozd in prek polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja. Ko so se bližali Brodarjevi domačiji, je bivši poslanec in predsednik Kmečke zveze spodkidaval gnoj v svinjakih. Nekdo od poslov, ki je zagledal »obiskovalce« še preden so prišli na dvorišče, je takoj obvestil gospodarja. Tako sta se on in najstarejši sin Ivan še utegnila skriti. Nenapovedani nočni gostje so preiskali celo domačijo, vendar ju niso našli.
Med preiskavo so seveda tudi napolnili svoje nahrbtnike. Antona Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical osemnajstletnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k nekdanjemu županu in nekajkrat ustrelil. Ni težko uganiti, kaj bi se zgodilo z Janezom Brodarjem in morda tudi s sinom, ko bi ju našli. Mrtvega Umnika so drugi dan odpeljali v Šenčur in ga doma položili na mrtvaški oder. Janez Brodar je noč prebil na sosedovem hlevu, naslednji dan je pa odšel v Kranj in takoj nato naprej na Koroško. Ko je čez nekaj časa začutil, da ga tudi tu zasledujejo, se je preselil k znancem na Dunaj.
V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in njegova žena Marija, rojena Jagodic. Janez, izučen mlekar, se je že od mladih let ukvarjal z mlekarstvom in pozneje imel svojo mlekarno na Visokem, zato je bil znan po vsej okolici Kranja. Ljudje so mu zaupali, saj je bil pri delu vedno natančen in dober plačnik. S svojim znanjem in pridnostjo je veliko pomagal tudi pri krajevnih zadrugah, pri gradnji prosvetnega doma in vodovoda v Olševku, pri skrbi za olševsko podružno cerkev in podobno. Marija je prišla z Visokega iz znane Jagodiceve družine, od koder je izšel tudi predvojni škofijski kancler dr. Jože Jagodic. Bila je ena izmed redkih takratnih kmečkih gospodinj, ki so pred poroko obiskovale Krekovo Gospodinjsko šolo. Gotovo je k temu pripomogel brat Jože. Otrok Janez in Marija nista imela, zato sta se laže posvečala prosvetnemu delu v domačem kraju. Janez je bil cerkveni pevec, Marija je režirala igre in brez njiju ni bilo nobene predstave v olševskem prosvetnem domu. Kljub vsej našteti in nenašteti zaposlenosti pa je Janez še našel časa za čebelice, ki so bile njegovo posebno veselje. In tak človek naj bi naenkrat postal narodni izdajalec?

stran: 019

Avtor slike:

Opis slike: Leto 1935 - Umnikovadružina iz Šenčurja - Spredaj mati Ana, Ivan in oče Anton, levo Milan, desno Stanko; stojijo od leve Ana, Tone in Marija

Nekega dne proti koncu avgusta so se pri Martinkovih oglasili »gošarji«. Janeza so zasliševali, zakaj ustanavlja belo gardo. Preiskali so hišo, da bi našli orožje ali kako drugo sled za to zloglasno organizacijo. Seveda nič takega niso dobili, pač pa so spotoma napolnili nahrbtnike. Janez se je potem potolažil, da jim je šlo bolj za »rekvizicijo« kot pa za preiskavo.
Ker je Janez dobro poznal veterinarja Bedenka, se je s še nekaj prijatelji odpravil na njegov pogreb v Kranj. Ko so ga svarili, da je nevarno, je odgovoril: »Veliko dobrega mi je pokojni Bedenk naredil, zato grem na pogreb. Sicer pa tudi doma nisem varen.« Na povratku iz Kranja so se možje ustavili v Šenčurju in kropili bivšega župana Antona Umnika.
Ni čudno, če se je Martinkov Janez s tiste poti vrnil zamišljen. Žena Marija je opazila njegovo zaskrbljenost in mu je prigovarjala, da bi se morda za nekaj časa umaknil k sestri, ki je bila poročena na avstrijski strani onkraj Jezerskega. Janez jo je zavrnil, da ne bo nikamor šel, saj ni nič zakrivil. 5. septembra okrog devetih zvečer so »gošarji« spet prišli k Martinkovim in spet so iskali orožje ter Janezu očitali belo gardo. Zaman sta jih Janez in Marija prepričevala, da prvič od njih slišita to ime. Kot nekaj dni prej v Hrastju je tudi tu poveljnik dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in Janez Ferjan je zadet od dveh strelov omahnil v ženine roke. Tudi tokrat so napolnili nahrbtnike, preden so odšli v noč. Sosed, ki je slišal dva strela, je pomislil, da so s prvim pokončali Janeza, z drugim pa ženo.
Slovenski poročevalec je 19. novembra 1942 v svoji gorenjski izdaji v poročilo o »justifikaciji voditelja bele garde« dr. Natlačena vpletel tudi tele vrstice: »Dr. Natlačen je bil sam neposredno v stikih z nemškimi okupatorskimi oblastmi. Glavni agenti dr. Natlačena iz belogardističnega štaba na Gorenjskem so bili Ivan Brodar, Umnik, veterinar Bedenk itd. Poslednja dva sta bila v avgustu (pravilno v septembru) mesecu po partizanskih oblasteh justificirana kot izdajalca in kot denuncianta, medtem ko je Brodar pobegnil pod zaščito gestapa. Posebno vlogo je igral Bedenk, mihajlovičevski privesek bele garde na Gorenjskem Poizkušal se je zamaskirati v organizaciji OF. Stopil je v stik z nekaterimi predstavniki partizanskih čet in jih pozival, naj zapuste svoje čete, da bo belogardistična organizacija zasigurala vsem svobodno gibanje po vsej Gorenjski itn. Pri takem poizkusu je bil aretiran in ustreljen. Ugotovilo se je, da je bil Bedenk postavljen od belogardističnega glavnega štaba za vojaškega poveljnika bele garde na Gorenjskem. Dr. Natlačenu in vsemu belogardističnemu štabu torej ni bilo dovolj, da je zanetil bratomorno državljansko vojno v korist italijanskih okupatorjev, ampak je šel z vso intenzivnostjo na delo, da bo zanetil državljansko vojno tudi na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem v korist nemških okupatorjev.« Tako Slovenski poročevalec.

stran: 020

V že omenjeni izjavi Janeza Brodarja beremo, da so se pred ubojem Vinka Bedenka in drugih v okolici Kranja pojavili letaki z naslednjo vsebino: »Brodar je voditelj in organizator bele garde, Umnik je njegov pomočnik, Vinko Bedenk pa vojaški instruktor. Dol z njimi, smrt izdajalcem–belogardistom.« Potrditev te izjave najdemo v 1. delu knjige Kokrški odred, kjer na strani 372 takole piše: »Justifikacijska skupina je najprej sama sestavila in mimogrede na pisalni stroj razmnožila letake, ki so razkrivali izdajalsko vlogo justificiranih belogardističnih izdajalcev. Letake so takoj razpečali po bližnjih vaseh. Takšna politična samoiniciativa je bila tedaj popolnoma na mestu. Brž zatem je tudi štab Kokrškega odreda sestavil ustrezen letak, ki ga je razmnožila ilegalna tehnika; ta letak je razkrinkaval nevarno delovanje prvih belogardističnih organizatorjev, še posebej pa vlogo Vinka Bedenka. Tam je pisalo, da je bil bivši poslanec Janez Brodar predstavnik bele garde za Gorenjsko, dr. Bedenk pa najbolj vnet belogardistični organizator.« V istem poglavju navedene knjige še zvemo, da je vodstvo OF za Gorenjsko Brodarja, Bedenka, Umnika in še nekatere obsodilo na smrt in že v drugi polovici julija izdalo povelje za justifikacijo, a v tistih razmerah ni bila možna.

Avtor slike:

Opis slike: Janez Ferjan iz Olševka, organizator zadružništva in prosvete - Komunisti so ga umorili septembra 1942

Informacija, ki jo je Brodarjeva prinesla iz Ljubljane od svojega sorodnika, je bila torej dokaj točna. Obsodba je bila izrečena, njena izvršitev je pa pri nekaterih prišla prej, pri drugih kasneje. Jožeta Burgarja, bivšega smledniškega župana so mučili in ubili 5. avgusta 1943. Jože je bil doma na Visokem v šenčurski župniji. V Hraše pri Smledniku je prišel, ko je tam po stricu podedoval veliko kmetijo, eno največjih v okolici. Z njim sta prišli tudi dve sestri. V nekaj letih so kmetijo tako uredili, da ni bila samo največja, ampak tudi najboljša in so jo hodili ogledovat iz bližnje in daljne okolice. Čeprav Jože ni bil domačin, so ga kmalu izvolili za župana občine Smlednik in to službo je vestno opravljal do leta 1941, ko so ga Nemci takoj po zasedbi odstavili. Kljub opozorilom, da je tudi on na seznamu, na katerem so bili Brodar, Umnik, Ferjan, je vztrajal na kmetiji. Enajst mesecev po ubojih Umnika in drugih, ki smo jih opisali v tem poglavju, je prišla vrsta tudi na Jožeta Burgarja. Dva meseca kasneje so našli njegov na pol zasuti grob v gozdu za Hrašami.
Jerneja Vombergarja iz Cerkelj, ki smo ga spoznali ob šenčurskih dogodkih in zaporu v Sremski Mitrovici, so odpeljali 4. oktobra 1944. Po hudem mučenju so ga ubili na Šenturški Gori nad Cekljami. Zaradi povezave s šenčurskimi dogodki bomo tu omenili še Jožeta Lobodo iz Dola pri Ljubljani. Z Brodarjem in drugimi takratnimi obsojenci je bil zaprt v Sremski Mitrovici, kasneje pa najbrž zaradi krajevne odmaknjenosti z njimi ni imel zveze. Odpeljali in umorili so ga 29. maja 1943. Izvrševalci njegove obsodbe so bili sicer drugi kot pri Bedenku in Umniku, obsodila ga je pa ista organizacija, da bi odstranila še eno oviro na svoji poti do oblasti.

Po mnogih desetletjih

stran: 021

Slovenski poročevalec je 2. junija 1945 pod naslovom Belogardisti se vračajo objavil kratko poročilo, ki se začne takole: »Kranj, 1. junija. Te dni je prispel iz Celovca v Kranj transport 1550 belogardistov, katere so zavezniške vojaške oblasti izročile kot ujetnike našim oblastem. To je v dveh dneh že drugi transport, napovedujejo pa se še novi. V prvi skupini, katera je prispela v Škofjo Loko, so bili povečini belogardisti iz gorenjskih postojank, v drugi pa so povečini notranjski in dolenjski izdajalci. Med njimi je tudi nekaj Ljubljančanov in civilistov.« Poročilo nato pove, kako klavrno so vrnjenci šli skozi Kranj in kako ogorčeni so bili meščani, ki so jih opazovali s pločnikov, zaključi pa s tole lažjo: »Po pripovedovanju ujetnikov je v Vetrinju tudi zloglasni Brodar iz Hrastja pri Kranju, ki je bil organizator bele garde na Gorenjskem in ki ima na vesti nešteto zločinov. Ujetniki ga sedaj obkladajo s psovkami kakor vse svoje zvodnike, še zlasti Rupnika in Rožmana.«
Ta kratka notica je eno redkih javnih poročil o vračanju domobrancev in drugih beguncev iz vetrinjskega taborišča in bi zato zaslužila več pozornosti, vendar nas zaradi naše zgodbe predvsem zanima, kaj pove o »zloglasnem« Brodarju iz Hrastja pri Kranju. Ali je Janez Brodar na Gorenjskem res organiziral protikomunistični odpor? Poleti 1942 na Gorenjskem še nihče ni mislil na kaj takega, v začetku septembra istega leta je pa Brodar že odšel od doma in se vrnil šele po dveh letih, ko je na Gorenjskem bilo že več domobranskih postojank. Ko je živel na Dunaju, so ga zlasti zadnje leto obiskovali gorenjski fantje, ki so se pred »gošarji« umaknili na Koroško, in iskali nasveta, kaj naj naredijo, ker jim matere in sestre od doma stalno pišejo, da je postalo doma zaradi partizanskih »rekvizicij« in groženj nevzdržno. Nekateri od obiskovalcev so tudi sami že prišli do zaključka, da bi bilo najbolje vrniti se domov in začeti samoobrambo, vendar so želeli slišati še mnenje bivšega poslanca, ki so mu zaupali.

Avtor slike:

Opis slike: Gorenjska domačija

Spomladi 1944 se je Brodar na pobudo iz Ljubljane odpeljal na Koroško in se tam sestal z Rainerjevim pooblaščencem Aloisom Perstererjem. O tem sestanku Jože Vidic v knjigi Po sledovih črne roke takole piše: »Brodar je želel samostojno upravo za Gorenjsko po zgledu Ljubljanske pokrajine, vrnitev Gorenjcev iz nemške vojske, splošno amnestijo za vse zapornike (tudi partizane), ustanovitev gorenjskega domobranstva s svojim štabom, vrnitev izgnane duhovščine, uvedbo slovenščine v šole in urade. Nemci naj bi gorenjske domobrance oskrbovali z orožjem, obleko in hrano. Brodar je nameraval postati predsednik Gorenjske, podobno kot je bil Rupnik v Ljubljanski pokrajini.« (J. V. Po sledovih črne roke, str. 236) Čeprav je pisec Črne roke navedene zahteve zapisal nekoliko po svoje, je s tem potrdil bistvo Brodarjevih razgovorov. Persterer je takoj odgovoril, da o priključitvi Ljubljani ni mogoče razpravljati, o drugih pogojih pa da se da govoriti, vendar se mora prej posvetovati z nadrejenimi. Brodar se je vrnil na Dunaj in nadaljevanja teh razgovorov nikoli ni bilo. V tem času je postajalo vse bolj očitno, da je propad Hitlerjeve Nemčije blizu, da je mogoče samo še vprašanje nekaj mesecev.
Tone Fajfar, doma s Spodnjega Brnika, ki je Brodarja sicer poznal, pa že od začetka bil na drugi strani, je že 14. septembra 1943 zapisal v svoj dnevnik: »Nemci so začeli obljubljati balkanskim narodom neodvisnost. Če bodo storili to tudi za Slovence, bomo brez težjih bojev prišli do svobode vsaj jugoslovanskega dela Slovenije … Angleži so še daleč, še vedno se pretepajo z Nemci po južni Italiji. Sicer je za nas bolje, da sedaj nimamo nepotrebnega opravka še z Angleži, ki bi brez dvoma skušali reševati reakcijo.« (T. F. Odločitev, str. 364). No, tudi Janez Brodar se je v razgovoru s Perstererjem potegoval za večjo svobodo Gorenjcev.
Septembra 1944 se je Brodar z Dunaja vrnil na Gorenjsko. Starejša sinova Ivan in Marjan sta tedaj že bila pri domobrancih in Ivan je kasneje postal poveljnik posadke v Voklem. Ko je bil v Kranju ustanovljen propagandni odbor za domobranstvo na Gorenjskem, so vanj povabili tudi Brodarja. Na eni prvih sej tega odbora je Brodar opozoril, da je v kratkem pričakovati kapitulacijo nemške vojske in ker bodo po poročilih iz Ljubljane Slovenijo zasedli Angleži, je treba takoj začeti z ukrepi, da bodo domobranci pripravljeni za ta trenutek. Čeprav je bil prepričan, da so na seji sami zaupanja vredni možje, je za Brodarjevo izjavo v kratkem zvedela nemška policija – gestapo. Poklicali so ga na zaslišanje in od tedaj so ga stalno nadzorovali. Še posebej so kontrolirali njegova potovanja v Ljubljano. Ko je leta 1944 po daljšem času prvič spet bil v Ljubljani, je obiskal tudi nekatere prijatelje iz Kmečke zveze, s katerimi je sodeloval veliko let. Iz pogovorov z njimi je razbral, da so si v marsičem neenotni, včasih celo sovražni. V enem pa med njimi ni bilo razlik, vsi so bili proti okupatorju.

stran: 022

Po površnem pregledu Brodarjevega dela v prvih mesecih leta 1945, se nam zdi, da se po povratku z Dunaja v razmere na Gorenjskem in v Ljubljani ni najbolje vključil. Čas vojne in revolucije je pač povsod pustil posledice, on pa je bil skoraj dve leti odsoten. V tistih tednih, ko se je že vedelo, da je vojne konec, so ga še klicali v Ljubljano, pa se je izgovoril na bolezen in ni šel. Morda ga je motila neenotnost, na katero je naletel v Ljubljani, ali pa je sprevidel, da je vse prepozno. 9. maja zgodaj zjutraj je doma v Hrastju zapregel konje, naložil na voz nekaj najnujnejše prtljage in se z ženo ter dvema hčerkama odpeljal proti Tržiču. Vključili so se v reko beguncev in z njo prišli na Vetrinjsko polje. Janez Brodar je tako za vedno zapustil svoj dom v Hrastju, kjer je gospodaril od leta 1906, za vedno zapustil Slovenijo, kjer je dvajset let bil poslanec SLS in nazadnje tudi senator, kjer je kot mlad fant postal predsednik okrajne Kmečke zveze v Kranju in kasneje več obdobij vodil vseslovenski odbor Kmečke zveze. Zaradi tega njegovega dela ga je predvojni centralistični režim obsodil na zapor v Sremski Mitrovici, medvojna komunistična OF pa na smrt. Rešil si je življenje, toda postal je begunec. V taborišču v Lienzu je še enkrat pokazal svoje gospodarske in organizatorične sposobnosti, ko je pomagal organizirati številne obrtne delavnice, ki so bile važne zlasti za mlajše begunce, da so se izučili obrti in se s tem pripravili za pot v daljni svet. Umrl je 22. marca 1969 v Spittalu na Koroškem in prav letos je tridesetletnica njegove smrti.
Kot prej pri delu za domačijo in v Kmečki zvezi je Janeza Brodarja tudi v begunstvu do konca spremljala žena Frančiška. Vse tri hčere so kljub skrbi za lastne družine ostale v zvezi s starši. Kaj pa sinovi? O vsakem od njih, Ivanu, Milanu in Marjanu, bi lahko napisali dolgo zgodbo, pa se bomo omejili le na nekaj poudarkov o njihovi smrti. Omenili smo že, da je bil Ivan, rojen leta 1919, poveljnik domobranske postojanke v Voklem pri Kranju. Verjetno je bil iz Vetrinja vrnjen prav s tistim transportom, o katerem je 2. junija 1945 pisal Slovenski poročevalec in obenem napadel bivšega poslanca Brodarja. Seveda poslančev sin Ivan do Kranja sploh ni prišel, ker so ga skupaj z drugimi domobranskimi častniki že pri Hrušici pred Jesenicami vzeli z vlaka in odpeljali v smrt.
Milan je bil rojen leta 1925. Pred vojno je obiskoval gimnazijo v Kranju in pomagal doma na kmetiji. Ko so Nemci v začetku leta 1943 na Gorenjskem začeli mobilizacijo, je bil vpoklican tudi Milan; nekaj časa je bil v delavski enoti blizu Salzburga, proti koncu leta so ga pa že poslali na rusko fronto. Baje ga je oče pred odhodom na fronto obiskal v kasarni in mu svetoval, naj se ne bojuje za Nemce, ampak ob priliki pobegne k Rusom. Kmalu po prihodu na fronto je za Milanom izginila vsaka sled. Res je prišel v rusko ujetništvo in se vključil v jugoslovansko brigado, ki so jo tedaj ustanavljali, in je jeseni 1944 prek Romunije odmarširala v Jugoslavijo. V zadnjih dneh vojne je padel nekje v Slavoniji. Brodarjevi so zvedeli za Milanovo usodo leta 1946, ko je njegov vrstnik iz Šenčurja in sotrpin v ujetništvu, ki je ostal živ, o tem pisal prijatelju v begunsko taborišče.
Tudi zgodba o Brodarjevem najmlajšem sinu Marjanu je pretresljiva. Bil je letnik 1928. Po vrnitvi iz Vetrinja je bil zaprt v Škofji Loki in v Šentvidu. Kot mladoletnik je bil po amnestiji izpuščen, toda niso mu dali miru, ampak so ga stalno klicali na zaslišanja. Da bi se tega rešil, se je začel skrivati in leta 1946 čez hribe zbežal na Koroško. Domači so bili zelo veseli, ko je prišel k njim v taborišče, on pa se nikakor ni mogel umiriti, stalno ga je vleklo v domači kraj. 13. aprila 1948 je kljub pregovarjanju domačih ponovno odšel čez mejo. Z njim sta bila še dva nekdanja domobranca iz Šenčurja. Šele ko se je eden od njiju v začetku junija vrnil v taborišče, so Brodarjevi natančneje zvedeli, kaj se je zgodilo. V začetku maja so se fantje odpravili nazaj proti meji in z njimi so šla tudi tri dekleta, ki so želela priti k staršem na Koroško. Ko so blizu meje naleteli na obmejno patruljo, so se razkropili. Marjan je z dekleti bežal nazaj v Šenčur in se zatekel h Kristančevim, pri katerih se je tudi prej že skrival. Ko so oznovci obkolili hišo, se je raje sam ustrelil, kot da bi jim živ še enkrat prišel v roke. Pri tem dogodku so na Gorenjskem pozaprli in obsodili več ljudi. Med obsojenimi so bile tudi Kristančeva mama in hčere iz Šenčurja (Glej: Vanja Kržan, Uničiti družino, Zaveza št. 31). Marjana niso pokopali v Šenčurju, ampak so ga odpeljali na kranjsko pokopališče.
Morda bo ob koncu tega sestavka ta in oni imel pomisleke, zakaj toliko besed o Slovenski ljudski stranki in o Kmečki zvezi in o predvojnih šenčurskih dogodkih, le malo pa o nemškem nasilju v začetku okupacije in kasneje in skoraj nič o nemški prisilni mobilizaciji, ki je na tisoče gorenjskih fantov pognala na fronto, kjer so mnogi padli v boju za okupatorja, ki ga nikoli niso marali. Težišče našega razmišljanja naj bi bilo v tem, kako je v tem težkem času Komunistična partija, ki se je sama oklicala za edinega in izključnega nosilca odpora proti okupatorju, začela revolucijo in boj proti lastnim ljudem. Zato smo v začetku povedali nekaj več o stranki in organizacijah, kjer so se oblikovali in delali ljudje, po katerih so komunisti najprej udarili. Očitali so jim belo gardo. Niti na lističih in letakih, ki so jih konec poletja 1942 trosili po Šenčurju, Hrastju in drugih vaseh, niti v Slovenskem poročevalcu niso povedali, kaj ali koga so izdali Bedenk, Umnik in Brodar, da so jih obsodili na smrt. Kdo je pri Križah netil državljansko vojno: veterinar Bedenk, ki je hodil zdravit ranjenega partizana Perka in mu pri tem zaupno razlagal svoje poglede o smislu in nesmislu upora proti Nemcem v letu 1942, ali komandir Perko, ki je Bedenka zaradi tega po ukazu partije ustrelil? In kdo je netil državljansko vojno v Hrastju: Brodar, ki je bežal od doma, da bi si rešil življenje, ali tisti, ki je v njegovi hiši ukazal ustreliti predvojnega šenčurskega župana Umnika?

stran: 023

Avtor slike:

Opis slike: Leto 1923 - Središče Šenčurja - Kapelico na levi so v povojni “modernizaciji” podrli

Ko so 4. septembra 1942 na nemškem glavarstvu v Kranju zvedeli, da je bil ponoči v Brodarjevi hiši ubit Anton Umnik, je neki višji uradnik rekel: »Škoda, da niso še Brodarja!« V čigavo korist je torej bil ta uboj? V korist pravemu osvobodilnemu boju gotovo ne. Povedali smo že, da je bil Umnik leta 1936 s 694 glasovi za in 76 proti ponovno izvoljen za župana občine Šenčur. Ko so prišli Nemci, so ga takoj odstavili in nastavili svojega komisarja. Pravo narodno gibanje bi moralo zato Umnika podpreti in morebitnim omahljivcem dopovedati, da okupator župana s silo lahko zamenja, demokratičnih volitev pa ne more zbrisati. Kaj se je v Šenčurju zgodilo, vemo. Okupator je župana samo odstavil, »narodno gibanje« pa ga je spoznalo za »belogardista« in obsodilo po »zakonu«, ki ga je v ta namen samo pripravilo.
Izvršitelj te in drugih obsodb je bil osemnajstletni domačin iz Šenčurja. Ko so Nemci dober mesec kasneje temu fantu sredi domačega kraja na krut način vzeli mlado življenje, so bili sovaščani in okoličani pretreseni. Na ta žalostni dogodek še danes spominja Beleharjeva cesta v Šenčurju in obeležje, na katerem piše, da je Janko Belehar »sledil klicu ogrožene domovine in partije.« V tem je tudi odgovor na vprašanje, čigava žrtev je pravzaprav bil ta fant. Anton Umnik, Janez Ferjan in drugi, o katerih govori naša zgodba, so bili žrtve komunistične revolucije, pa tudi osemnajstletni Belehar je bil njena žrtev, seveda na drug način. To je treba povedati, čeprav nam očitajo manipulacijo z mrtvimi, treba povedati zaradi prave slike o preteklosti, brez katere ne more biti normalne sedanjosti in prihodnosti.