Avtor: Anton Prelesnik

stran: 070

stran: 071

Kočevska je bila in je še za Slovence neka posebna dežela, kjer so nekoč živeli čudno govoreči ljudje, ki pa so nekega dne v letu 1941 svojo deželo enostavno zapustili. V tako izpraznjeno deželo so začeli prihajati ljudje od drugod. Tudi naša družina je tako nekega marčnega dne 1942. leta prišla v mesto Kočevje, kjer je oče od italijanskih oblasti dobil v najem lokal in začel s trgovino. Vzrok našega prihoda v Kočevje je bila prisilna izselitev iz stanovanja na Sušaku, kar so oblasti zahtevale zaradi njegove lege tik ob tedanji državni meji. Tako smo do jeseni 1944 živeli sredi Kočevja, po močnem bombardiranju jeseni 1944 pa smo se zaradi uničenega stanovanja in strahu preselili na obrobje mesta Kočevje. Med vojno smo v mestu doživeli in preživeli vrsto bombardiranj in napadov partizanov, ki so imeli za posledico porušeno mesto, požgano tovarno in rudnik pa veliko žrtev med napadalci in branilci.
Že 4. maja – prvi dan »osvoboditve« je OZNA odpeljala očeta, ki ga nismo nikoli več videli. Šele nedavno smo izvedeli, da je bil neke noči skupaj z drugimi odpeljan iz zapora v Novem mestu – nihče od teh ni prišel domov. Družina je v strahu preživljala te dni »svobode«, v pričakovanju kaj bo. Jaz sem bil premajhen, da bi se zavedal vseh nevarnosti in groženj, ki jih je doživljala mama, ko je iskala očeta po vseh zaporih Slovenije. Še danes nič ne vemo o tem, kje je oče končal; uradno ga je sodišče razglasilo za mrtvega le na osnovi pričevanja ene priče.

Avtor slike: Fakulteta za arhitekturo pod vodstvom prof. J. Koželja

Opis slike: Lega spominske kapele ob grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu Fakulteta za arhitekturo pod vodstvom prof. J. Koželja

Ker smo živeli zunaj mesta, nismo ničesar vedeli o konvojih, ki so prihajali v Kočevje. Nič nismo vedeli, da so gimnazijo in stavbi internata napolnili z ljudmi, ki so jih dnevno odvažali s kamioni nekam v smeri Roga. Nekega dne sem nabiral jagode na golem pobočju nad mestom. Bil je lep dan in daleč se je videlo, ko sem zaslišal v smeri Roga streljanje in detonacije. Čeprav sem bil otrok, sem zaslutil, da se tam nekaj dogaja. O tem skrivnostnem dogajanju sem dobil potrditev, ko smo otroci stikali po pralnici ob stavbi internata. V nekem prostoru je bilo natlačenih oblek, denarnic, denarja in vsega drugega. Iz kupa sem vzel vojaški opasač, ki ga imam še danes – čigav? Danes se mi zdi čudno, da smo otroci lahko brskali po tistem prostoru in zdi se mi čudno, da ni bilo straže. Morda pobijalcev, ki so opravili svoj krvavi posel, ni bilo več ali pa je popustila disciplina. Jeseni tega leta smo tudi otroci odbijali omet v stavbah internata in smo videli veliko napisov in podpisov, zaradi katerih se je najbrž moral omet tudi odbiti. Žal si nisem ničesar zapomnil, kar ni čudno, ker sem bil še premlad, da bi se zavedal tragedije, ki se je dogajala tudi v teh prostorih.

stran: 072

V letu 1949 sem šel med počitnicami na delo v roške gozdove, kjer sem delal pri izmeri gozdov. Peljali ali včasih hodili smo mimo kraja, ki so ga domačini imenovali »Trinajsti bataljon«. Vojaške enote s tem imenom nikoli ni bilo, so pa v partizanih tako imenovali »enoto«, kamor so poslali tiste, ki se nikoli več niso vrnili. Ta kraj ob sami vaški cesti je označeval velik črn madež in dolgo časa tudi pepel in ostanki sežganih oblek in drugega. Gozdni delavci so govorili o breznu in vojaški straži, ki je bila nekaj časa tam in streljala na vsakogar v bližini brezna.
Nekega dne smo si hoteli brezno ogledati, vendar ga nismo našli. Iskali smo ga daleč stran od ceste, ker si nismo mogli misliti, da je tako blizu. Šele po propadu prejšnjega režima je ta kraj dobil ime – grobišče pod Krenom.
Ne vem več, kdaj sem dobil v roke izseljeniški koledar, v katerem so bili članki o moriji na Rogu in drugod po Kočevskem, pa tudi pričevanja iz brezen pobeglih. Živeli smo v Kočevju, pa nismo nič vedeli o moriji v Mozlju, v Rugarskih klancih in drugod. Nič se ne čudim, če danes ljudje trdijo, da za Rog niso vedeli. Od vsega začetka pa so za to morišče vedele matere umorjenih, ki so kljub nevarnosti prihajale prižigat sveče. Tega niso mogle preprečiti občasne straže ob breznih in ovaduhi, ki so prijavljali kršitelje. Še ko se je že pisalo o breznih, sta milica in OZNA pazila na dogajanje okrog njih.
Kje je grobišče, danes znano kot grobišče pod Macesnovo gorico, dolgo časa nisem vedel. Poleti 1953 sem se pozno popoldne vračal skozi gozd, v katerem je bila sečnja takrat še prepovedana. Zakaj ta prepoved, ni nihče povedal, sem pa to sam ugotovil. Ko sem prišel na večjo jaso, sem zagledal od sonca obsijane stene in na njihovem dnu brezno. Takoj mi je bilo jasno, da je to še eno morišče. V drevesa vsekani križi so dokazovali, da brezno nekdo obiskuje kljub vsem stražam in prepovedim. Straže so bile tam najdlje okrog vseh svetih, druge dni pa vsaj občasno. O obiskovalcih so poročali OZNI sicer neznani sodelavci.
Sedaj se marsikaj razkriva o dogajanjih v letu 1945. Pripoveduje se o plitvo zagrebenih žrtvah ob sami roški cesti. Verjetno so hoteli pobegniti, pa so jih pokončali in zagrebli kar ob sami cesti. Tudi sam sem nekoč naletel na dve lobanji, ko sem šel po stezi med ovinkoma vaške ceste. Kasneje takih žalostnih ostankov mučenikov ni bilo več najti. »Tovariš« Maček je leta 1963 ukazal ponovno zminirati obe brezni, pa so morda takrat pospravili tudi grobove ob cesti. Ko so namreč kasneje širili vaško cesto, niso več našli kosti.
Ko se je že uradno pisalo o breznih in snemalo televizijske oddaje, je milica še budno pazila na dogajanja. To lahko trdim, ker imam sam takšno izkušnjo, saj so me brez razloga klicali na milico in me spraševali o dogajanjih, pa čeprav niso imeli nobene pravice. Težko so pač spremenili svoje obnašanje, saj so jih vrsto let drugače vzgajali in prepričevali.
Po osvoboditvi so se odkrila še druga morišča na Kočevskem, za katera nisem vedel. Veliko let sem se vozil mimo »konfina«, mejnega kamna nad vasjo Grčarice. Izvedel sem, da je tam blizu brezno, v katerem so pobiti ranjeni domobranci. Ko sem se po prvem obisku tega brezna vračal domov, sem v Grčaricah vprašal znanca, če ve za to brezno. Potrdil mi je, da so vaščani vedeli za morijo, vendar cela desetletja niso govorili o njej – pa tudi še danes ne. Podobnih brezen je na Kočevskem še več, vendar se zanje ne ve. Tisti, ki vedo, nočejo povedati in tako ne vemo, če je bilo brezno v Ušivi jami na Rogu. Nič se ne ve, kje so pokopani umrli kaznjenci iz taborišč v Ferdrengu in Mlaki, pa oni iz Gotenice, ki jih nekdanji zaposleni v Gotenici niso videli, na skrivaj pa so jih videli drugi. Čas pa teče in vedno manj je ljudi, ki jim ni vseeno, kje leže kosti nepokopanih mučenikov. Država zapravlja denar brez učinka, kar najlepše kažeta grobišči na Rogu, kjer se ni nič od obljubljenega naredilo, denarja pa že veliko zapravilo. Še dobro, da so domačini združili moči in uredili »Križev pot Slovencev« in tako združili umetniško izpoved s spominom na morijo.