Avtor: Mirko Kambič

stran: 031

stran: 032

Prijazni spremljevalci mojega slikovitega življenja so številni spomini. Eden teh je izjemno vztrajen. Že dolgo me vabi in prosi, naj ne prepustim pozabi svojih stikov z nekim sončnim človekom. Gre za kaplana Srečka Hutha, ki mu je teklo življenje, javno delovanje in poslednja, mučeniška pot v kratkem obdobju med leti 1907 in 1943.
Moji osebni spomini imajo drugačen časovni razpon. Gospoda Hutha sem spoznal kot prijetnega sogovornika šele leta 1937 v Beli Krajini in kmalu potem me je povabil na obisk k svoji mami na Gorenjskem, nato pa peš na Sv. Višarje. Moj zadnji spominski žarek me je presunil maja 1999 ob dotiku novomašnega keliha Srečka Hutha. Ta čudovito oblikovana sveta posoda, delo arh. Jožeta Plečnika, me je prevzela kot simbol njegovega mučeništva.
Biografski zapis o Srečku Huthu je bil objavljen že leto po njegovi smrti v knjižici »Kri mučencev«. Kratko je zapisano le to, da je na poti proti Koprivniku za njim izginila vsaka sled. Šele pol stoletja pozneje je izšla odmevna knjiga o žrtvah komunizma »Palme mučeništva«, kjer se je tančica Huthove skrivnosti že začela odgrinjati. Tudi sam sem prispeval nekaj novih informacij z opozorilom na pomemben arhivski vir, namreč na poročilo VOS z dne 1. novembra 1943. Decembra 1994 je izšlo v Zavezi pričevanje gospoda Roka Aleša, ki je osebno poznal kaplana Hutha in zvedel za podrobnosti o njegovi zadnji poti na Koprivnik. Njegovo pripoved sem ponovno preveril maja 1999. Našel sem tudi izvirno fotografijo, ki predstavlja Srečka Hutha kot novomašnika. Ta slika me je spodbudila, da sem si nabral še nekaj arhivskih podatkov o družini, v kateri se je Srečko rodil.
To je, skupaj z nekaj slikami, vsebinski okvir tega mojega zapisa, ki bo lahko služil za podlago obširnejši biografiji.

Peš na Sv. Višarje

Junija 1937 sem na klasični gimnaziji v Ljubljani uspešno opravil veliko maturo. Razposajeno vesel, ker sem bil ustnega dela izpita oproščen, sem se takoj vrnil v domačo vas Klošter in pomagal staršem pri poljskih opravilih. V tistih dneh sem se prvič v življenju srečal z nasmejanim kaplanom Srečkom Huthom, ki je bil redno zaposlen v Črnomlju, rad pa je spoznaval Belo krajino tako, da je hodil peš iz kraja v kraj. Omenil je, da bo kmalu obiskal svojo mamo v Podkorenu. Z veseljem sem mu pojasnil, da dobro vem, kje je to naselje in kje so Rateče, da sva bila z bratom že na obisku pri župniku in pisatelju Lavtižarju, da imam prosto železniško vozovnico po očimu, ki je delal na postaji. In tako me je gospod Huth povabil, naj ga spremim in da bova šla morda še na romanje proti Višarjam.
Prve dni meseca julija sva se znašla na vlaku, ki v hudi vročini in ob sajastem dimu iz lokomotive na premog ter na trdih lesenih klopeh ni bil ravno luksus. Na Jesenicah je gospod Huth skočil v neko postajno pisarno in se kmalu vrnil z dovolilnicama za prehod državne meje ter za potovanje po Italiji. Vlak je takrat vozil vse do Rateč, izstopila sva postajo prej, v Podkorenu. V lepi enonadstropni vili blizu cerkve naju je sprejela prijazna, vendar tudi resno zadržana mama. Spoznal sem še Srečkovo sestro Nušo, nekaj let mlajšo od njega. Imela pa je svoje delo in svojo druščino, zato se za naju ni veliko zmenila. Gospod Huth je izkazoval svoji mami veliko spoštovanje, meni pa je prijazno naročil, naj ga v bodoče kličem po domače, naj mu rečem kar Srečko.
V lepem sončnem jutru 6. julija 1937 smo se po jutranji maši v podružnici sv. Andreja in po dobrem zajtrku odpravili kar peš proti Ratečam. Pravim, da »smo se«, saj je Srečko pridobil za romanje še bogoslovca Krista Štolcarja. Bil je leto in pol mlajši od Srečka, miren in resen fant, toda prijeten sopotnik. Pri prehodu državne meje nismo imeli težav. Dovolilnice so bile v redu, vsa naša imovina pa je bila v planinskem nahrbtniku, kjer se je stiskalo ob ribjih konzervah nekaj kosov domačega kruha. Onstran meje smo se zagledali v mogočen vrh in severna ostenja Mangrta. Pri Fužinah smo zavili proti njegovemu podnožju, kjer počivata v popolni tišini dve očarljivi jezeri, znani kot Belopeški ali tudi Rateški ali Mangrtski jezeri. Srečko je vedel povedati, da je ta del pokrajine, vse do bližine Trbiža, pripadal do konca prve svetovne vojne Kranjski. Šele po vojni se je premaknila meja do Rateč, v našo škodo in žalost. Dodal je še, da so Žabnice, onstran Trbiža, slovenska vas in da bomo tam zavili navzgor proti Višarjam.

stran: 033

Od jezer smo se vrnili in ob železniški progi, ki je od leta 1870 povezovala Ljubljano s Trbižem, prišli peš do tega mesteca, pa naprej po Kanalski dolini do Žabnic. Tam nekje smo našli staro romarsko pot s severne strani Višarij, verjetno po Višarskem grabnu. Strma, serpentinasta pot me je kmalu začela utrujati, toda Srečko je bil veselo neugnan. Njegov obraz se mi je zdel lep in prijazen, po postavi je bil krepak, toda gibčen, njegov korak pa poskočen. Večkrat je obstal, da smo si malo oddahnili. Sprva sem rad pil vodo, ki je žuborela iz pobočja ali iz korita, namenjenega žejnim romarjem. Potem me je Srečko posvaril, da bremenim z vodo svoje srce in da bom še bolj utrujen . Resno in z neko žalostjo je dodal, da je bil njegov oče navdušen planinec, da pa je rad potopil svojo razgreto glavo v mrzlo studenčnico ali potok in da si je s tem nakopal hudo obolenje. Sicer pa Srečko o svojih osebnih zadevah ni govoril. Vedno je dajal prednost tekočim pogovorom in rad je prisluhnil sogovorniku.

Avtor slike:

Opis slike: Motiv iz Podkorena

Pozno popoldne smo precej utrujeni le prispeli do cerkve in hiš na Sv. Višarjah. Srečko nam je takoj našel prenočišče, saj romarjev ta dan ni bilo veliko. Zaspal sem kot ubit. V novi dan sem se zbudil kot prerojen. Srečko je z vidnim veseljem opravil jutranjo mašo, z vso zbranostjo mu je ministriral Kristo, jaz pa sem z radovednimi očmi ogledoval barvite slike, s katerimi je sedem let prej okrasil notranjost cerkve slovenski slikar Tone Kralj. Na klasični gimnaziji nas je profesor Gnjezda strokovno in obenem prijetno uvajal v likovno umetnost, predvsem slovensko. Tista razstava v višarski cerkvi se mi je zdela ob Srečkovem maševanju kot mala nebesa.
Po dobrem zajtrku, ki mu je dodal poseben apetit osvežujoč planinski zrak, sem si v mali žepni koledarček, na prazno hrbtno stran za mesec julij, odtisnil ovalni žig: »Monte Lussari-1972- Sv. Višarje«. Pripisal sem datum: »7. VII. 1937« in poprosil Srečka in Krista za lastnoročna podpisa. Dodal sem še svoje ime. Po vseh življenjskih dogodkih, selitvah, zaporu, potovanjih in kupih vseh vrst zapiskov, koledarčkov, revij in knjig se mi je na srečo ta listič iz koledarčka za 1937 ohranil. In prav ob spominu na Srečka Hutha ga štejem za izjemno dragocenost.
Z vrha nad cerkvijo smo privoščili svojim očem dolgo, radovedno ogledovanje gorskih velikanov Zahodnih Julijskih Alp, predvsem Mangrta, Viša in Montaža. Popoldne smo se začeli vsi trije spuščati po vzhodnem višarskem pobočju proti Mrzli vodi, ob sotočju gorskega potoka istega imena in Jezernice, ki priteka iz Rabeljskega jezera. Držali smo se večinoma steze, ubrali pa smo tudi nekaj bližnjic po gozdni strmini. Ob tem spominu se še sedaj nasmehnem. Srečko je nosil pristne irhovke, kratke kožnate planinske hlače, čisto nove, z lepimi okrasnimi gumbi in naramnicami. Rekel je, da so tako lepe hlače za pravega planinca zunanja sramota, da morajo biti zdelane, zamaščene in odrgnjene. Ko smo si ob kratkem počitku privoščili ribje konzerve, sva si morala oba s Kristom obrisati mastne roke ob njegove nove hlače. V strmini, kjer sem se jaz stoje lovil za drevje, se je Srečko hitro drsal navzdol po zadnji plati in se potem ogledoval, če je dobil na irhovkah kaj odrgnin.

stran: 034

Ob Ziljici in njeni soteski smo bili kaj kmalu blizu Trbiža, nato pa smo s športnim korakom hiteli mimo Bele Peči, Fužin, Mangrta na jugu do Rateč in Podkorena. Z veselim smehom in glasnim zadovoljstvom smo posedli za pogrnjeno mizo v domačiji Huthove mame.
Naslednji dan sem si še malo ogledal zanimivo naselje Podkoren, staro Rasingerjevo domačijo, hiše in hišice, pokrite z lesenimi skodlami, cesto, ki se vije na Korensko sedlo, dolino, kjer izvira Sava Dolinka, in za njo mogočne vrhove Ponc. Srečko je ostal še nekaj dni doma, mene pa je vlak lahkotno odpeljal v Ljubljano in naprej v Belo krajino. Zavedal sem se, da sem za vsa lepa doživetja romanja na Višarje dolžan zahvalo Srečku Huthu. Njegova prisrčna sproščenost je izvirala iz njegove harmonične osebnosti. Svojo vlogo pa je imela njegova navezanost na gorsko naravo, prepričanje v lepoto duhovniške službe in trdna, vendar uvidevna slovenska narodna zavest. Višarje je štel za povezovalno točko vernikov treh različnih narodnosti in jezikov.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Arh. J. Plečnik - Huthov kelih Mirko Kambič

Ob lepih spominih na Višarje bi dodal rad še nekaj besed o sopotniku Kristu Štolcarju, z drugim imenom Kristijanu Stolbičarju. Ime si je namreč pozneje spremenil, češ da zveni bolj slovensko. Rodil se je 1908 na Jesenicah, novo mašo je imel leta 1938, leto po našem romanju na Višarje. Umrl je kot upokojeni župnik 1985, pokopan pa je ob cerkvici v Podkorenu, prav tam, kjer smo začeli naše romanje in se tudi razšli. Na istem pokopališču je grob in spomenik Huthovih: Srečkove matere, sestre Nuše, pa tudi ime Srečka Hutha je vklesano, čeprav še sedaj ne vemo, kje naj bi bil njegov grob. Tisti, ki so Srečka leta 1943 ubili, mu celó groba niso privoščili.
Prav je, če omenim še Kristovega brata Darka Štolcarja, ki živi na Gorjah pri Bledu. V telefonskem pogovoru z njim marca 1999 sem slišal nekaj njegovih spominov na Srečka Hutha. Spoznal ga je nekoč na Kredarici, kjer je Srečko maševal še v prvotni Aljaževi kapelici. Pozneje sta naredila skupaj nekaj lepih planinskih izletov, tako na Sleme, na Mojstrovko in na Prisojnik. Skupaj sta prepotovala, nekaj z vlakom, še več pa peš dober del Koroške, vse do Velikovca. Večkrat sta bila skupaj gosta župnika Lavtižarja v Ratečah. Darko ima še danes Srečka Hutha za naravno sproščenega in zelo družabnega človeka, ki je bil široko razgledan in zelo dobrohoten.

Novomašna fotografija

Obraz Srečka Hutha se mi je po toliko letih nekoliko zabrisal in ostal je le vtis. Zato sem si močno želel, da bi našel kje njegovo fotografsko podobo. Izjemno veselje me je navdalo marca 1996 na bolšjem sejmu starin v Ljubljani, tam za Prešernovim spomenikom. Pregledoval sem nek spominski album in oko se mi je nenadoma ustavilo na izvirni fotografiji razgledniškega formata v rjavem tonu. V hipu sva se zagledala s Srečkom iz oči v oči, on na sliki negiben, jaz od presenečenja skoraj brez diha. Tiho sem zaklical: »Srečko!« Sliko sem hitro odkupil, odhitel domov in se v posebni zbranosti posvetil ogledovanju motiva. Čustvo spoštovanja in veselja sem ugasil, da bi ostal le nepristranski analitik tega zame zgodovinskega dokumenta.

Avtor slike:

Opis slike: Sv. Višarje (1921)

Hitro sem ugotovil, da so to fotografijo že uporabili, vendar le kot izrez iz celotnega motiva, le Srečkov obraz kot portret, tiskan v brošuri Kri mučencev in v knjigi Palme mučeništva, obakrat v šibkem rastrskem tisku. Izvirna fotografija pa predstavlja Srečka, ki drži v roki svoj umetniško izrezljani novomašni križ. Na njegovi desni sedi njegova mati, v izbrani temni obleki, z ogrlico okrog vratu in z nekim lepim odlikovanjem na prsih. Na levici sedi Srečkova sestra Nuša, v beli obleki in s prijaznim pogledom.
Dragoceni so podatki na hrbtni strani fotografije. S peresnikom je zelo čitljivo zapisano: »Jožetu v spomin! Srečko Huth – novomašnik – gorjanski kaplan – Radovljica, 12. julija 1931 – Gorje, 20. novembra 1931.« Ta izvod svoje slike je Srečko poklonil zelo verjetno Jožefu Pogačarju, ki se je rodil leta 1912 v Krnici pri Zgornjih Gorjah. Umrl je kot duhovnik 1977 na Tirolskem. Srečkova novomašna fotografija je skrbno delo ateljejskega fotografa. Imena na sliki ni, možno pa je, da gre za radovljiškega fotografa Vengarja.
Srečko Huth je upodobljen tudi na skupinski fotografiji ljubljanskih novomašnikov, ki so bili posvečeni 5. julija 1931. O tem je poročal časopis Slovenec, med drugim da bo imel g. Srečko Huth novo mašo v Radovljici 12. julija in da bo imel slavnostni nagovor profesor Jakob Kotnik. Ta skupinska fotografija je bila malo pozneje natisnjena v Ilustriranem Slovencu. Srečko sedi v prvi vrsti, desno ob spiritualu dr. Cirilu Potočniku.

stran: 036

Družina Huthovih

Novomašna fotografija me je spodbudila, da sem poiskal nekaj čisto novih, za Srečkovo biografijo dovolj pomembnih podatkov o družinskih koreninah.
Dne 16. novembra 1905 sta se v podružnični cerkvi v Podkorenu, ki spada v župnijo Kranjska gora, poročila Alojzij Hut, rojen 1871 v Sv. Ožboltu ob Dravi, in Mihaela Rasinger, rojena 1863 v znani družini Rasinger v Podkorenu. Ženinov oče je bil Karol Hut, mati pa Ana, rojena Cerar. Nevestin oče je bil Mihael Rasinger, mati pa Marija, rojena Golob. V poročni knjigi je zapisano ime Hut brez črke h, torej po izgovorjavi. V Srečkovih dokumentih pa je dosledno zapisano: Huth. V dokumentih Varnostno obveščevalne službe (VOS), ki je Srečka zasledovala, mučila in ubila, pa najdemo oblike: Hud, Hut in Hutt.
Oče Srečka Hutha je bil finančni komisar. Od leta 1901 je imel domovinsko pravico v Ljubljani, vse do leta 1904, ko se je preselil v Radovljico. Tu sta imela po poroki z ženo stalno bivališče in kot prvi otrok se jima je rodil Srečko, vendar ne v Radovljici, temveč v porodnišnici v Ljubljani, 9. junija 1907.
Srečko je začel svoj gimnazijski študij v Kranju ob koncu prve svetovne vojne, v šolskem letu ¹⁹¹⁷⁄₁₈. Veliko maturo je opravil 1926. V rubriki spričevala je zapisano, da mu je oče Alojzij umrl v Radovljici, datum smrti pa ni naveden. Čas tik po vojni in dom brez očeta Srečkovemu učenju ni bil naklonjen, zato so njegove ocene bolj skromne, z izjemo ocen za vedenje, verouk, prirodopis, nemščino in za prostovoljni predmet, za slovensko stenografijo. Na teološko fakulteto v Ljubljani se je vpisal jeseni 1926, novo mašo sem že prej omenil
Drugi otrok Huthovih je bila hčerka Ana Milena, po domače Nuša, rojena v Radovljici 16. junija 1910. Postala je učiteljica in nekaj časa je poučevala tudi v Srednji vasi v Bohinju. Mnogo pozneje je bila vzgojiteljica v Domu Gradbenega šolskega centra v Ljubljani. Ob nekem bežnem srečanju na cesti mi je rekla, da točno ve za ime tistega, ki je mučil in ubil njenega brata Srečka. Njegova smrt jo je težko prizadela. Nuša je bila poročena, vendar ni imela otrok. Umrla je leta 1969 in našla svoj počitek ob mami, ki je umrla že leta 1949. Ni mi znano, kdaj so se Huthovi preselili iz Radovljice v svojo novo hišo na parceli Rasingerjevih v Podkorenu. To je hiša, v kateri sem spoznal Srečkovo mamo in sestro leta 1937. Hiša še sedaj stoji, vendar je prešla v roke novih lastnikov.

stran: 037

Novomašni kelih Srečka Hutha

Prijazna gospa Ana Zaletel iz Radovljice, ki ima veselje do umetnosti in rada slika na steklo, mi je marca 1999 omenila, da ji je ime Srečka Hutha dobro znano in da je njegov novomašni kelih še nekje ohranjen. Dodala je še, da je bil Huthov kelih narejen po zamisli ahitekta Plečnika.
Pot do odkritja tega, kar je bilo drugim že znano, je bila potem tudi zame lahka. Obrnil sem se kar na prijaznega prijatelja in kolega, umetnostnega zgodovinarja, ravnatelja Arhitekturnega muzeja v Ljubljani, dr. Petra Krečiča. Povabil me je na obisk in mi 23. marca 1999 podaril izvod razkošne knjige »Plečnikovi kelihi«, v kateri je krasno upodobljen in opisan tudi Huthov kelih, kar je sedaj uradno ime za ta Plečnikov izdelek. Stroki pa ni bilo znano, da gre za kelih mučenca.

Avtor slike:

Opis slike: Sv. Višarje - Notranjost - Poslikal Tone Kralj

Huthov kelih si je že našel pot na domače in mednarodne razstave. V omenjeni knjigi ima svojo mednarodno razsežnost tudi jedrnato besedilo v slovenščini, francoščini in italijanščini, kratek tehnični opis in odlične barvne reprodukcije. Huthov kelih bo ponovno razstavljen konec leta v Narodni galeriji v Ljubljani. Dovolili so mi, da sem si ga ogledal in si naredil priložnostni fotografski posnetek.
Huthovem kelihu je posvetil posebno pozornost že leta 1935 umetnostni zgodovinar dr. France Stele. V reviji Mladika je objavil razpravo »Sodobna evharistična umetnost« in s primerjavo treh kelihov, tudi s slikami, opozoril na raznolikost Plečnikovih zamisli, od klasično preprostih do razkošnih, kot je kelih kaplana Hutha, na katerega merijo Steletove besede: »V svojem lepotnem stremljenju se (Plečnik) naslanja predvsem na smotru ustrezno obliko in naravno lepoto gradiva, ki jo olepšuje samo še z dodatkom dragocenih plemenitih kamnov.«
Skoraj šestdeset let pozneje je odkril dr. Krečič v strokovni analizi Huthovega keliha zanimivo primerjavo: »Umetnik je ustvaril kar dramatični kontrast med površinami, misel, ki je pozneje našla na fasadi Narodne in univerzitetne knjižnice še svojo veliko arhitekturno različico.«
Novomašni kelih Srečka Hutha je dobil z njegovo smrtjo novo, duhovno dimenzijo. Kot otipljiva likovna umetnina je postal simbol moralne zmage nad nasiljem, ki krši osnovne človekove pravice.

stran: 038

Nehote bi se lahko še vprašali, od koga je prejel Srečko tako lep kelih, delo tako znanega mojstra Plečnika. Odgovor najdemo v napisu na spodnjem delu podstavka ali stalca. Tu je vrezano sporočilo, da so kelih poklonile Srečku njegova mati ter gospe Erna Oman, Katarina Drof ter Polonca Fatur dne 12. 7. 1931. Za sedaj le domnevam, da je Srečko svoj edinstveni kelihi hranil med vojno pri svoji materi v Podkorenu. Po njegovi smrti ga je verjetno sama izročila v cerkveno varstvo.

Usodna pota

Z začetkom druge svetovne vojne se je neštetim Slovencem speljala življenjska pot v neznano, usodno bodočnost. Ta usodnost je bila zajeta v dvojnosti, ki je bila tudi uradno neštetokrat poudarjena, izgovorjena, zapisana in s spomeniki ovekovečena: »narodnoosvobodilni boj in revolucija«. Torej, ne le vojna, tudi revolucija!
Srečko Huth je bil katehet v Šentvidu pri Ljubljani. Nemci so gorenjske duhovnike večinoma pregnali, nekaj pa se jih je pravočasno umaknilo v kraje, ki si jih je z okupacijo prilastila Italija. Kaplan Huth je dobil začasno dušnopastirsko postojanko v okolici Šentjošta, najprej na podružnični cerkvi na Planini, potem na Betajnovi. Zaradi bližine razmejitvene črte so se začeli za domačine kruti časi. Nazorno jih je opisal Janko Maček v članku »Domačije pod zvonom sv. Lenarta« v Zavezi 1995. Omenja tudi Srečka Hutha, ki je v tistih nevarnih dogajanjih opravljal duhovniška dela in kmalu postal tarča levičarskega ekskluzivizma v OF. Neke julijske noči 1942 si je komaj rešil življenje. V začetku leta 1943, po drugih virih že na božič 1942, je kaplan Huth tvegal, da ga ujamejo Nemci. Odšel je namreč k svoji materi v Podkoren in si od tam ustvaril možnost za delovanje, zlasti na jeseniškem in bohinjskem dušnopastirskem področju. Že od mladih nog vajen hoje in obenem pri najlepših letih svojega življenja, poln duhovniške vneme, je bil kot rojen za takšen stik z verniki v župnijah brez duhovnika.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Črni vrh nad Polhovim Gradcem Mirko Kambič

Toda Srečko je hodil med Scilo in Karibdo. Nevarna mu je bila nemška okupacijska oblast, ki ga je tolerirala zaradi vernikov in strogo dušnopastirskega delovanja. Še bolj nevarna pa mu je začela postajati Varnostno obveščevalna služba – VOS OF, ki je imela svoje položaje nad Jesenicami in v Bohinju. Srečko jim je postal kot duhovnik na njihovem revolucionarnem terenu popolnoma odveč, kot premični dušni pastir pa skrajno sumljiv. Jeseniška VOS, ki je začela izvajati krute umore nad Slovenci, je s posebnim pismom že 21. avgusta 1943 naročila sodelavcem VOS v Bohinju, naj opravijo s Huthom kot domnevnim organizatorjem »bele garde«. Iz njega naj skušajo izvabiti imena drugih duhovnikov.

stran: 039

Avtor slike:

Opis slike: Novomašnik Srečko Huth, mati Mihaela in sestra Nuša

To so zgodovinska dejstva, ki temeljijo na arhivski dokumentaciji o delovanju VOS OF in na literaturi, ki je izšla še pod partijskim režimom. Tako je v dokumentu VOS okrožja Jesenice z dne 13. januarja 1944, štev. ⁵⁄₄₄ zapisano: »Pošiljam seznam vseh izdajalcev, ki so bili justificirani od meseca septembra dalje … « Poimensko je navedenih deset žrtev, od katerih je bil le eden Nemec, kar devet pa Slovencev. Ta seznam žrtev obsega le umorjene v Bohinju. In kot četrti po vrsti je naveden Srečko Huth, duhovnik, rojen 9. 6. 1907 v Ljubljani. Zapisano je še: »Z ozirom na pismo od OK VOSa Jesenice z dne 21. avgusta 1943 je bil likvidiran 19. oktobra 1943.«
S tem uradnim arhivskim dokumentom je potrjena nasilna smrt kaplana Srečka Hutha v Bohinju. Dolgo časa pa je ostala njegova smrt zapečatena skrivnost. Bila je tudi spretno načrtovana, da bi izginila vsaka sled za priljubljenim duhovnikom Skrivnostno izginotje pa je bila le premočna vaba za upravičeno ljudsko radovednost. Kljub nevarnosti pozvedovanja se je marsikaj razvedelo. Toda vse to govorjenje še ni pomenilo dokazljive resnice o celotnem poteku Srečkove tragedije.
Verjetno je bil zgodovinar Jože Dežman po slovenski osamosvojitvi prvi znanstvenik, ki je opozoril javnost na dokument o Huthovi smrti. V svoji strokovni razpravi »Ljudska sodba«, objavljeni v reviji Borec januarja 1994, navaja usodo duhovnika Srečka Hutha in le na kratko povzame dokument iz leta 1943, zaključi pa, da so ga usmrtili »po hudem mučenju«.
Na podlagi citirane opombe v razpravi sem se obrnil na takratni arhiv Ministrstva za notranje zadeve in dobil sem fotokopijo omenjenega dokumenta iz leta 1943, da bi lahko besedilo strokovno analiziral in pravilno povzel za objavo.

Nekoč strogo zaupni dokument

Za ta moj zapis o Srečku Huthu bi bilo navajanje celotnega besedila nekoč tajnega dokumenta preobširno. Zato sem skušal objektivno navesti le skico dogajanja tistih dveh usodnih dni v okolici Koprivnika v Bohinju.

stran: 040

Posvetimo se sedaj vsebini izvirnika: »Poročilo št. 16 – Na položaju 1. 11. 1943.« Poslal ga je sekretar OF za rajon I. Bohinj, namenjeno je bilo tovarišu S. Z. na Okrožni komisiji VOS Jesenice.
Najprej zvemo, da je bil Srečko Huth, duhovnik, zajet 18. oktobra in likvidiran naslednji dan, 19. oktobra 1943.
VOS je vedel za uro, ko naj bi Huth prišel na Koprivnik. Dva partizana, preoblečena v nemško uniformo, sta Hutha zajela na cesti iz Jereke na Koprivnik. S tem je VOS zabrisal sled. Sam Huth, ljudje in Nemci naj bi ostali v negotovosti, kaj se je dogodilo. S to negotovostjo so skušali zmesti Hutha, ki so ga potem zasliševali. »Med zasliševanjem smo igrali pravzaprav nekak cirkus,« piše tovariš E. in s tem priznava, da je bil osebno navzoč. Šlo je za to, da bi tudi z zvijačo kaj zvedeli. Huth je izpovedal običajne stvari: da prenočuje v Bohinjski Bistrici v hiši Nikolaja Sodje, da sta dve materi iz vasi Kamnje dali za maše, da bi ostala njuna sinova, ki sta odšla v partizane, verna. Povedal je, da skrbi za župnije, kjer manjka dvajset duhovnikov, da je delavnih le še pet mlajših. VOS je hotel zvedeti za imena teh petih. »To so tisti organizatorji, za katere si hotel vedeti imena. Imen teh nismo mogli izvedeti, « je zapisano v poročilu, z dodatkom, da je Huth nevede omenil le ime duhovnika Hitija, ki naj bi bil nekje blizu Kranja ali Škofje Loke.
Sledi zelo pomemben stavek poročila: »Palica mu ni v nobenem primeru mogla biti v pomoč pri njegovih izpovedih. S silo ni povedal prav ničesar, le na koncu je blebetal o Torkarju in Sodji, vendar pa tako nerazločno, da nismo mogli pravilno razumeti.«
Tu je dovolj jasno povedano, da so Srečka mučili do onemoglosti. Besedo »palica« razumemo lahko dobesedno, torej kruto pretepanje. Lahko pa pomeni tudi še hujši način mučenja. Poročevalec omenja kot zanimivost zaslišanja tudi to, da se je eden navzočih izdajal za tistega partizana, za katerega je dala njegova mati iz Kamenj za mašo. Ta partizan T. pa je bil med zaslišanjem Hutha nekje drugje. Huth je v prepričanju, da ima pred seboj tega fanta, ki je študiral v Škofovih zavodih v Šentvidu, naročil, naj sporoči mami v Podkoren in škofu Rožmanu, če ga bodo ustrelili. Poročevalec ne pove, kako so Huthu vzeli življenje. Iz nekega drugega pričevanja vemo, da so mu pripravili hujšo smrt, kot bi bil strel.
Izjemno dragocen je zadnji del Poročila št. 16. Ob vsem krutem »cirkusu« nam je pisec nehote poskrbel za uradni dokaz, kot priča v živo, da pri Srečku Huthu niso našli nič vojaškega, nič političnega gradiva. Prav nasprotno! V neki svoji čudni radovednosti ali v nezavedni želji po olajšanju zaradi zločina je zapisal: »Razen obleke smo mu zaplenili tudi aktovko s precej zanimivimi stvarmi. V nji je bilo mašno vino, jesenski del brevirja, posodice s svetim oljem, cela vrsta malih hostij, ter nekaj velikih. Vijoličasta štola za spoved, rožni venec, števec na pritiskanje, ter nekaj dokumentov. Kadar je vršil spoved, je imel v rokah števec, da je vedel koliko jih je bilo pri spovedi. Kadar je obhajal, je pritiskal nanj ministrant.«
Toliko opevana VOS je znala biti torej zelo kruta. Srečka Hutha je med zasliševanjem mučila, ga ubila in končno oropala oblačil, mašniške opreme in celo hostij, namenjenih otrokom, prvoobhajancem na Koprivniku in v Bohinjski Srednji vasi, v obeh župnijah isti dan.
Poročevalec končuje z obvestilom, ki nas nehote spomni na Golgoto. Tako pravi: »Par dni potem, ko se je izvedelo naokoli, da ga je zmanjkalo, sta prišli dve ženski. Mogoče, da je bila ena njegova mati, a druga pa je bila žena nekega Bohinca iz Jesenic in sta povpraševali v tej zadevi.«
Glede mučenja Srečka Kutha in njegove smrti na Koprivniku 18. in 19. oktobra 1943 imamo še neko zelo pomembno dopolnilo. Gospod Rok Aleš je slišal iz ust svojega nečaka, ki je bil član jeseniške VOS, kratko in pretresljivo pripoved. »Zadnjič so ga (Hutha) naši aretirali, ko je šel maševat na Koprivnik. Domačin ga je peljal iz Bohinja na kmečkem vozu. Iz zasede sta ju ustavila dva partizana, oblečena v gestapovsko uniformo. Hutha sta aretirala, kmetu pa ukazala domov. Potem so ga obesili na drevo, spodaj zakurili in ga spuščali v ogenj. Bil je že ves opečen, pa ni hotel ničesar priznati.«
O tej izjavi sem se hotel prepričati osebno in neposredno. Pred kratkim, 13. maja 1999, sem gospoda Aleša obiskal in mu pokazal njegov v Zavezi objavljeni tekst iz leta 1994. Potrdil je, da ga je prebral in da soglaša z mojo ponovno objavo. To svoje soglasje mi je potrdil tudi pisno. Ponovno mi je povedal, da je kateheta Srečka Hutha spoznal v Šentvidu še pred začetkom vojne in da so ga tam imeli vsi radi. Spominja se, da je Srečko maševal decembra 1941 na Šmarni gori in to na skrivaj, ker se je moral skrivati pred Nemci, potem pa tudi pred partizani. Že po koncu vojne je šel Aleš k svojemu znancu na Koprivnik. Želel je preveriti pripoved svojega nečaka, ki je bil že mrtev.

stran: 041

Avtor slike:

Opis slike: Jesenice na Gorenjskem

Februarja 1945 je padel pod nemško kroglo ali pa je morda naredil samomor. Kar je Aleš zvedel na Koprivniku, je bilo vse že objavljeno v Zavezi. Med drugim je zapisano o Huthu: »Tisti, ki ga je pobil, se je hvalil, kako ga je na koncu usekal s krampom po glavi.« To je povedal Alešu moški, ki je kot otrok oktobra 1943 čakal na prvo obhajilo. Potrdil je tudi govorico, da so Hutha mučili z ognjem.
Prvotna skrivnost o Huthovem izginotju se je spremenila v trdno dokazano zgodovinsko dejstvo. Zavestno se odpovem iskanju krivcev, ker so imena preprosto že znana. Odkriva jih razen prič in številnih pripovedi sama arhivska dokumentacija, skupaj z že objavljeno publikacijo o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije v letih 1941–1944, kjer imamo imena in celo fotografije nekaterih takratnih akterjev. Bistveno je, da je šlo za organizirano skupino pod vodstvom partije, z geslom o rušenju starega družbenega sistema, z revolucijo. Številne podrobnosti o delu VOS je nadvse odkrito in zanimivo naštel zgodovinar Dežman v že citirani številki revije Borec. Ime tega in onega akterja v Huthovi tragediji pa bi posredno našli tudi v zanimivi knjigi Mileta Pavlina »V ognju in snegu«, ki je izšla v drugi, razširjeni izdaji leta 1981. Avtor podrobno opisuje zelo hud poraz 3. bataljona Prešernove brigade, ki je terjal nad 70 mrtvih borcev. To se je zgodilo na Pokljuki, malo nad Koprivnikom, 15. decembra 1943, torej le dva meseca potem, ko se je VOS krvavo znesel nad Srečkom Huthom. Po porazu partizanov je nastal hud spor znotraj partijskega vodstva, krivdo pa so valili tudi na bohinjski VOS in terence, da bataljona niso pravilno namestili in zaščitili.

Avtor slike: Janko Ravnik

Opis slike: Koprivnik v Bohinju Janko Ravnik

Huthova tragedija in poraz celega bataljona sta bila tragična dogodka, povezana tako s komponento kraja in časa kot z akterji, ki so bili kruti, pa obenem neuki, kot pravi zgodovinar Dežman in še dodaja, da so »kasneje doživljali hude zdravstvene, predvsem duševne stiske«. Mi pa lahko presojamo Huthovo mučeniško smrt po sodobnem mednarodnem pravu, po štirih ženevskih konvencijah, ki navajajo, kaj so zločini proti človeštvu in vojni zločini, ki ne zastarajo. Med prepovedanimi postopki se izrecno omenja: »ogrožanje življenja in nasilje nad osebno nedotakljivostjo, kar velja zlasti za kakršen koli umor, pohabljenje, okrutnost in mučenje«. Tako je zapisal Gorazd Bohte v Delu z dne 3. maja 1999.

stran: 042

Slovenska Cerkev ima trdno osnovo za postopek, da se duhovniku Srečku Huthu tudi javno prizna čast mučeništva.

Viri in litaratura

– Poročna matična knjiga, Kranjska gora, 1905, zap. št. 11: Alojzij Hut in Mihaela Rasinger. – Rep. Slovenija, Upravna enota Jesenice, Oddelek za upravne notranje zadeve.
– Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mesto Ljubljana–domovinski oddelek, LJU 500, šk. 76 (Huth Alojzij, Srečko, Ana).
– Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Kranj (Gimnazija Kranj, zapisnik o višjih teč. izpitih, Srečko Huth, ¹⁹²⁵⁄₂₆).
– Arhiv republike Slovenije, gradivo MNZ, ³⁰¹⁄₄₄: Arhiv VOS za okrožje Jesenice, rajon Bohinj.
– Jože Dežman, Ljudska sodba. Revija Borec št. 526–528, januar 1994, str. 149–201. – S. H. (Srečko Huth), str. 186–187.
– Irena Mrvič, Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju in delovanju VOS OF Slovenije 1941–1944. Ljubljana 1984.
– Mile Pavlin, V ognju in snegu. Ljubljana 1963 (1. izdaja), 1981 (2. izdaja).
– Kri mučencev. Ljubljana 1944. Ponatis 1990 (S. Huth: str. 60–61).
– A. Pust, Z. Reven, B. Slapšak, Palme mučeništva. Celje 1994 (1. izdaja). S. Huth: str. 112–113.
– Šematizem Ljubljanske nadškofije, Ljubljana 1993.
– France Stele, Sodobna evharistična umetnost. Revija Mladika (Celje) 1935, str. 203 sl.
– Peter Krečič (et al.) Plečnikovi kelihi. Ljubljana 1993.
– Ilustr. Slovenec, 18. 7. 1931, str. 238.
– Tine Velikonja, Zapozneli takti revolucije. Zaveza, 1994, št. 15, str. 29–31 (Pripoved Roka Aleša).
– Janko Maček, Domačije pod zvonom sv. Lenarta. Zaveza, 1995, št. 19, str. 10–20.
– Gorazd Bohte, Vojni zločini in zločini proti človeštvu. Delo, 3. maja 1999, str. 6.