Avtor: France Papež

stran: 096

Še slišim prihajanje in odhajanje ljudi po stezah,

ljudi, prežetih s pojočo vedrostjo,

z žarino in bogastvom svojih stvari.

Kakšne želje in molitve so se v dneh proščenja

spočenjale v združenju brez in cerkvá!

Vse je bilo preprosto.

Osnova besedam, globokim pogledom,

osnova živemu vrvenju in petju,

klicanju in darovanju,

so bila odkrita čutenja in zaupnost,

Pieta je sprejela vse …

Bornemu življenju ožganih ljudi,

ki so se zbirali v popoldanskem žaru

najtežjih in najlepših dni,

je ostalo samo poznanje resnične beline

–

tiste, ki rešuje.

Belina med poletjem in jesenjo,

oči med brezami in zidovi,

smeh in vino.

Glasovi med drevjem so bili močni in razigrani

zaradi prisotnosti temnih oči

(žalostnih v pravem veselju),

prekritih z belo ruto.

Ljubezen je lahka

sredi odprtega kola, ki veže roke in srca.

Robčeci vežejo začetek in poezijo.

»Zelena je vsa gora!«

A to je bilo v drugih letih,

sredi drugega dogajanja

in ob primernejšem soncu in dežju.

Samo spomin je ostal, neminljiv spomin,

ki odpira in za trenutek razjasni vso preteklost.

V burnosti teh dni, v izumetničenosti plesa,

v ničnosti beline in barv

je možnost za živo petje in klicanje

za nekaj časa omejena.