Avtor: Thankmar von Münchhausen

stran: 093

Frankfurter Allgemeine Zeitung – 3. april 1999
Pred petdesetimi leti se je v Parizu končal kočljiv proces.
Poročilo v New York Timesu, ki je izšlo zvečer, 3. aprila 1944, na prvi strani, se je začelo s stavkom: »Z obdolžitvijo, da vodi sovjetska vlada do Združenih držav in Velike Britanije dvolično zunanjo politiko, in z očitkom, da Stalinov režim odreka ruskemu ljudstvu državljanske pravice, je Viktor A. Kravčenko, uradnik sovjetske nakupovalne komisije v Washingtonu, včeraj naznanil svoj odstop in se je postavil ‘pod zaščito ameriškega javnega mnenja’.« Dva meseca pred izkrcanjem zaveznikov v Normandiji je ta vest pomenila uvod v prvo poglavje zgodovine hladne vojne.
Inženir Viktor Kravčenko, rojen v revolucijskem letu 1905, od 1929 član sovjetske komunistične partije, je dva dni prej zapustil svoj udobni položaj v Washingtonu in poniknil v New Yorku. Raje kot zaščito ameriških oblasti je imel beg v javnost. Kako je bilo to nevarno, kaže reakcija Daily Workerja, partijskega organa ameriških komunistov: »Čuječa in maščujoča roka naprednega človeštva bo našla izdajalce in jih bo nazadnje iztrebila.« Kot nekak politični dr. Kimble je menjaval skrivališča in naslednji dve leti porabil za to, da je v poročilu o izkušnjah svojega življenja v Sovjetski zvezi razlagal nič hudega slutečemu demokratičnemu svetu vzroke za svoj prelom s totalitarno diktaturo.
Kravčenkova knjiga Izbral sem si svobodo, ki je bila prevedena v dvaindvajset jezikov, je izšla aprila 1946 v New Yorku. Naslov je postal krilatica. Velike pariške založbe so knjigo odklonile, ko jim jo je ponudil. Tako kratek čas po »libération« in »épuration« se nobena ni hotela spopasti s Sovjetsko zvezo in še celo ne s komunistično partijo Francije, ki je novembra 1946 z 28,6 odstotki glasov na parlamentarnih volitvah postala najmočnejša stranka. Slučajno se je našla mlada, malo znana založba S. E. L. F., nekoliko desničarska in zaradi udeležbe švicarskega kapitala neodvisna. Tudi v Franciji je po maju 1947 Kravčenkova knjiga postala bestseller.
Prve reakcije na neolepšano predstavitev sovjetske stvarnosti so kazale nekoliko zadrege. »Ali je vse to neresnično; v tem primeru naj primerne osebnosti čimprej demantirajo obstoj te more. Ali pa je vse to resnično, potem nas navdaja s sramom,« je pisal časnik Combat, ki je izšel iz rezistence. Novembra 1947 je komunistični kulturni časopis Les Lettres françaises objavil članek z naslovom Kako so sfabricirali Kravčenka. Avtor, domnevno ameriški novinar z imenom Sim Thomas, je trdil: Izbral sem si svobodo, so po naročilu ameriške tajne službe OSS sestavili ruski emigranti, Kravčenko sam »je nesposoben napisati knjigo, je kronični pijanec, goljuf, slaboumnež«, ki ga sovjetska stran dolži poneverb. Februarja 1948 je Kravčenko pri francoskem sodišču vložil tožbo zaradi obrekovanja proti izdajatelju časopisa Claudu Morganu, proti glavnemu uredniku Andréju Wurmserju in proti skrivnostnemu Simu Thomasu, ki ga še nihče ni videl.
Proces Kravčenko proti Les Lettres françaises se je v justični palači v Parizu začel 24. januarja 1949. Od zgodnjih jutranjih ur so ljudje čakali v vrsti pred razpravno dvorano, eno največjih v poslopju sodišča. Vendar so spustili noter samo maloštevilne, ki so se lahko izkazali s posebnim vabilom. Policijska prefektura je skrbela za varnost s številnimi policisti v uniformi in v civilu. Obdan s fotografi in snemalci je bil Kravčenko, temnolas, bled, smehljajoč se, bolj podoben pevcu popevk kot aparatčiku. Vendar pa se je zavedal političnega pomena svojega nastopa. Namenoma si je za prizorišče svojega spopada izbral Pariz: tam je bila komunistična partija politična sila, ki jo je bilo treba jemati resno, v New Yorku ni pomenila nič. Ni čudno, da je Thorezova partija razglašala avtorja škandalozne knjige za »agenta imperializma« in »vojnega hujskača«.

stran: 094

Obtožena Morgan in Wurmser, njuni odvetniki in priče, med temi Vercors, avtor romana o odporu Molk morja, fizik Joliot-Curie, filozof Roger Garaudy in canterburyjski nadškof dr. Johnson, so zanikali državne zločine in nepravilnosti v Sovjetski zvezi. Voditelj anglikanske cerkve z biblijsko preproščino: »Če piše Kravčenko resnico, sem jaz (v treh knjigah o Sovjetski zvezi) lagal. Če jaz govorim resnico, laže on.« Ruska pisateljica Nina Berberova, ki je dan za dnem spremljala proces za v Parizu izhajajoči emigrantski časopis Russkaja mysl, je kasneje v svojih spominih napisala: »Poslušati z lastnimi ušesi, kako so nekdanji minister ali svetovno znani znanstvenik, nosilec Nobelove nagrade, ali sorbonski profesor z znakom častne legije na suknjiču ali slavni pisatelj najprej prisegli, nato pa zagotavljali, da v Sovjetski zvezi ni nobenih koncentracijskih taborišč in da jih nikoli ni bilo, je bil eden najmočnejših vtisov v mojem življenju.«
Kajti to je bilo jedro procesa: obstoj kazenskih taborišč kot elementa sovjetskega zatiralskega sistema. V Franciji je bilo to spoznanje, ki je motilo in spravljalo iz ravnotežja v času, ko so mnogi iz politično aktivne generacije imeli za seboj nemška koncentracijska taborišča. Priče obtožbe niso imele zvenečih imen kot priče obrambe, v nasprotju z njimi pa so vedele, o čem govorijo. Bili so preprosti ljudje, Rusi in Ukrajinci, ki so iz lastne izkušnje poznali Stalinove metode in ki so sedaj kot osebe brez državljanstva, »displaced persons«, čakali v Nemčiji ali Avstriji na ameriške ali kanadske vizume. V njihovih izjavah so se prvič začrtovali obrisi »arhipelaga Gulaga«. Poslušalci so si le težko predstavljali velikostna razmerja. »Koliko jetnikov je bilo v taborišču?« je vprašal predsedujoči sodnik pričo, ki je imela za seboj štirinajst let prisilnega dela, nazadnje pri gradnji belomorskega prekopa. »Približno osemsto tisoč.« –»Kako veliko je bilo to taborišče?« – »Prekop je bil dolg 280 kilometrov. To je bilo taborišče.« Margarete Buber-Neumann, ki je preživela tri leta Sibirije in pet let Ravensbrücka, je ocenila, da je bilo »njeno« taborišče dvakrat tako veliko kot Danska. Poročilo nekdanje nemške komunistke je vzbudilo pri Sartrovi sopotnici Simoni de Beauvoir svojevrstne dvome: »Začeli smo se spraševati, ali Sovjetska zveza in ljudske demokracije res zaslužijo, da se imenujejo socialistične dežele.«
Sartre je v svojem časopisu Les Temps modernes s sovjetskimi taborišči, ki jih ni bilo več mogoče zanikovati, primerjal taborišča na grških otokih med državljansko vojno in grozodejstva kolonialnih držav. V vsakem primeru stoji Sovjetska zveza »grosso modo« na strani tistih, ki se »bore proti izkoriščanju človeka«. Ta »grosso modo« je bil predhodnik »globalne pozitivne bilance«, ki jo je desetletja pozneje šef komunistične partije Marchais priznal velikemu bratu.
Vendar pa tudi intelektualci, ki si že dolgo niso več delali iluzij glede sovjetskega sistema, niso bili pripravljeni zavzeti jasno stališče. Artur Koestler se je izognil temu, da bi pred sodiščem razložil mehanizem boljševističnega terorja in tako medsebojno povezal izjave prič. Za Raymonda Arona je veljalo: »To ni bil čist proces.« François Mauriac je imel za »kočljivo« obtožiti »uradno zavezniško državo«. Neizogibnega dejstva o primerljivosti obeh totalitarnih režimov pred sodiščem ni izrekel nihče od pomembnih mislecev, ampak ukrajinski ključavničar: »V Hitlerjevi Nemčiji, kjer smo videli Dachau in Buchenwald, so diktatorja vrgli. Pravim vam: v Stalinovi Rusiji je na stotine Buchenwaldov.« Pretres po tem spoznanju je čutiti še še v debati o Črni knjigi komunizma v Nemčiji in Franciji v zadnjih dveh letih.
Proces se je vlekel petindvajset dni, do 22. marca.
4. aprila je sodišče razglasilo sodbo. Obtoženci so bili spoznani za krive obrekovanja v vseh točkah in obsojeni na plačilo simbolične vsote 100000 »starih« frankov ter stroškov sodnega procesa. Ob tem je sodišče izjavilo, da ne more »razsojati o sovjetskem režimu, kot ga je opisal Kravčenko«. Ameriškega časnikarja Sima Thomasa ni bilo mogoče najti. Trideset let kasneje je Claude Morgan, ki se je po zatrtju madžarske vstaje 1956 ločil od partije, povedal, da je bil avtor obrekovalne potvorbe njegov partijski tovariš André Ulmann: »Imeli ste prav, Kravčenko!« Publicist André Wurmser prav do konca življenja ni pokazal kakih podobnih vzgibov vesti. Viktor Kravčenko je 26. februarja 1966 v newyorški hotelski sobi napravil samomor. »V nekaj letih se bo samo še Kravčenko zanimal za Kravčenkovo knjigo,« se je norčeval Wurmser v času med procesom. V tem cinizmu ni doumel, da je Kravčenkov primer v zidu molka napravil vrzel, ki je ni bilo več mogoče zamašiti.