Avtor: Mojca Velikonja
stran: 075
Stojim ob breznu, ki so ga do nerazpoznavnosti ranili, da bi prekrili temni zločin, ki vpije do nebes. Dva tedna po končani moriji na tem kraju je pred podobno jamo stal tudi moj dedek. Poznam ga s fotografij in po pripovedovanju svojega očeta, tet in stricev. Govoril in pisal je, da je komunizem zločinski, da bo sicer zmagal, a ga bo v pol stoletja pobralo, ker ne more nositi življenja. Tisti, ki nam zdaj svetujejo, da je treba na knjigo odgovoriti s knjigo, se takrat tega niso držali. Obsodili so ga na smrt in ustrelili. Tako me dogodki okrog druge svetovne vojne spremljajo že od rane mladosti. Oče mi je pripovedoval, kako je bilo v taborišču, v katerem se je znašel star šestnajst let. Bila sem ga že sita in videti je bil smešen s svojimi štorijami o kruhu, ki ga moramo spoštovati. Hvaležna sem mu, da se je potrudil in preživel, čeprav je bilo od njega bore malo odvisno, kako se bo izšlo. Ker je preživel, sem tukaj. Hkrati sem komaj čakala, da bom dopolnila šestnajst let in sama videla, kako se je tako mlad moral počutiti. Ko sem jih dosegla, sem videla, kako silovito je hotel živeti in kako obupno se je bal smrti.
stran: 076
Avtor slike: Bogomir Štefanič ml
Opis slike: Govori Mojca Velikonja Bogomir Štefanič ml
Velikokrat, ko naletim na ljudi, ki hočejo vedeti, kako mladi gledamo na sedanje politične razmere, oziroma kaj menimo o dogodkih po drugi svetovni vojni, ostajam brez besed. Preprosto zato, ker se najstniki o tem ne pogovarjamo. Smo pač v tistem obdobju, ko nam po glavi rojijo druge reči. Če se slučajno lotimo teme, kot je državljanska vojna, hitro kdo prekine pogovor, češ pustimo preteklost za sabo. Tako že dolgo vem za temo, o kateri se mladi sicer redko pogovarjamo, ker je preveč daleč: to je smrt. Gre za nekaj, kar se dogaja drugim: dedkom in babicam, sosedu, jaz in moji prijatelji pa nanjo nismo pripravljeni, saj smo komaj začeli živeti. Za nas je smrt blaga starka, ki jemlje breme življenja tistim, ki so omagali in ga ne morejo več nositi. Mladi ne umiramo in je videti, kot da nikoli ne bomo. Ko pa se zgodi, da morajo umreti tudi mladi, začutimo, kako težko je in kakšna muka je to. Mladi kratko in malo ne bi smeli umreti.
A tu v tem breznu so sami mladi; kako leto starejši, kot sem sama, a vsi še zelo mladi. Vprašati se moramo: Kaj je bilo tisto, kar so tako zelo ljubili, da so šli v boj z ljudmi, ki so imeli to v sebi, da so mogli uprizoriti tolikšno smrt? Kaj je bilo tisto, kar jim ni dovoljevalo, da se ne bi vpletli v nevarno igro, ki jih je nazadnje pripeljala na ta kraj? Moralo je iti za velike reči. Čeprav sem premlada, da bi komunizem zares občutila, ne morem reči, da me ni zadel. Še spadam v generacijo, ki so jo učili o dobrem Titu in hrabrih partizanih. Ni se me dotaknilo in sem se uprla že vzgojiteljici v vrtcu in rekla, da je bil Tito hudoben človek. Hitela mi je praviti, da to že ne bo res, saj je imel silno rad otroke, takšni pa res ne morejo nikomur storiti nič žalega. V četrtem razredu osnovne šole so nam pravili o ljudeh, ki so izdali domovino. Tu je učiteljica imenovala domobrance. Vedela sem, koliko je ura. Vedela sem, da so njene razlage pokvarjene, a sem bila tiho. Tudi drugi so bili tiho.
A tu je to brezno – grob neke slovenske mladosti. Tu je in terja odgovore. Tu je in terja našo zrelost. Terja, da pozabimo, kar so nas naučile brezčutne učiteljice, in dozorimo. To bomo storili tako, da bomo v slovarju poiskali besede, ki ga bodo razložile. In če bomo nazadnje uvideli, da bo brezno ostalo nerazloženo, dokler ne bomo našli besed, ki so v obeh žariščih človekovega obstajanja od začetka, tam, kjer stojita besedi dobro in zlo, bomo uvideli, da človeku ni dano dozoreti, razen v razumetju teh dveh besed. Vedeli bomo tudi, da je to brezno povezano s tem, ob čemer človek stoji in pade: dobro in zlo. Čeprav vsega še ne razumem dobro, slutim, da se je tu odigravala bistvena človekova drama. Zato nikomur ni bolj zaukazano, da hodi sem, kot mladim. To je zato, ker ta kraj vstopi v človeka z zahtevo po dozorelosti.
stran: 077
Fantje, ki ležijo v tem breznu in drugih breznih in jamah širom po Sloveniji, so bili ravno takšni, kot so moji prijatelji. Sanjarili so o dekletih, nekateri so se znojili po njivah, travnikih, v gozdu, se zavrteli na veselici, drugi so se v šoli grebli za čimboljšo oceno, nekateri so imeli srečne, drugi nesrečne ljubezni. Potem pa se je zgodilo, da so jih vozili na ta kraj, jih slačili in vezali, streljali in metali v jamo. Jemati življenje je nepopravljivo, vzeti življenje mlademu človeku je strašno. Brezno pred nami je brezno velikega trpljenja, brezno uničenih mladih upov, brezno razdivjanih strasti. Smo torej na kraju, ki nam, če se pokorimo njegovi govorici, podeli zrelost. Doseže, da se v nas spočne usmiljenje. Naredi, da smo boljši. Predvsem in v prvi vrsti pa je to kraj življenja. Čudno, a je res! Ob tako veliki smrti je skoraj nemogoče, da se ne bi zasvetilo življenje. Da ga ne bi občutili kot dar in milost in srečo. Pa tudi, kako velik greh je, ne biti na njegovi strani.