Avtor: Justin Stanovnik

Že čaka, da prestopi prag te hiše.
Panteles hronos – čas, ki pripelje vse do konca.
Ajshil – Hoeforoi


stran: 001

Stvari, ki jih življenje prinaša pred nas, da jih ali vzamemo za svoje ali pa pustimo, da gredo svojo pot dalje, imajo vse, čeprav so različne, skupno to, da zvečine niso čiste ali enostavne, samo dobre ali slabe, nam ne prina­šajo samo veselja ali žalosti, ampak vsakega nekaj. In potem moramo, če hočemo imeti eno, vzeti še drugo. Takšna je prevladujoča sestava našega življenja – osebnega, nič manj pa tudi javnega, političnega, ali če hočete, zgodovinskega.
Praški kardinal Miloslav Vlk, predsednik evropske škofovske konference, je v nekem nedavnem razmišljanju o prihodnosti Evrope opozoril na okoliščino, da so Združene države Amerike trikrat odločilno posegle v evropsko dogajanje: v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni in med tako imenovano hladno vojno. Vsi ti posegi, tako kardinal Vlk, so bili ne samo odločilni, ampak tudi rešilni. S to oceno bi se mogli strinjati tudi Slovenci. Razmere, ki jih je Amerika vsakič vzpostavila, so bile vzpostavljene, na določen specifičen način, tudi za nas.
Potem, ko je leta 1917 vstopila v vojno, nerada, tudi Amerika, je dobila na mirovni konferenci pomembno besedo pri oblikovanju povojne Evrope. Woodrow Wilson je s svojo doktri­no o samoodločbi narodov veliko prispeval k osamosvojitvenim aspiracijam avstrijskih južnoslovanskih narodov. Čeprav Wilsonova podpora narodnoosamosvojitvenim težnjam ni bila tako radikalna, da bi v njenem imenu zahteval izničenje takšnih mednarodnih obvez, kot so na primer izhajale iz londonskega pakta (1915) in ki so Italiji ob­ljubljale velik del zapadnega slovenskega narodnega ozemlja, moramo njegov prispevek vseeno oceniti pozitivno. Izgubo Slovenske Koroške seveda ne smemo obešati drugim, ampak jo moramo vpisati na svoj račun.
Neprimerno pomembnejša je bila ameriška evropska vloga v 2. svetovni vojni. Za razliko od 1. svetovne vojne (ali Velike vojne, kot jo nekateri zahodni zgodovinarji imenujejo), ki je bila še vedno samo spopad evropskih nacionalnih držav in je s svojo strukturo spadala v 19. stoletje, je bila zadnja svetovna vojna vojna 20. stoletja, v eminentnemu pomenu te besede, ne samo zaradi časa, v katerem se je odvijala, ampak predvsem zato, ker je bila to vojna, ki je izhajala iz tipično modernega nasprotja, lastnega dvajsetemu stoletju, nasprotja med tradicionalnimi liberalnimi demokracijami in med modernimi totalitarnimi družbenimi projekti. Za razliko od prvega svetovnega spopada v tem stoletju smemo za drugega z vso gotovostjo reči, da je imel svoj zgodovinski smoter: uničenje totalitarnega družbenega koncepta, ki je objektivno pomenil izstop iz civilizacije. V tem spopadu je razvidno šlo za civilizacijo. Ko se je po Pearl Harbourju decembra 1941 vpletla v ta spopad tudi Amerika in tako postala bojujoča se sila tudi v Evropski vojni, sta bili usodi italijanskega fašizma in nemškega nacizma zapečateni. To je neprecenljiv delež ameriške intervencije v drugem svetovnem spopadu tega stoletja. S tem je bil polovični del zgodovinskega cilja 2. svetovne vojne dosežen. Ostala je še druga polovica.
Nadaljevanje 2. svetovne vojne, ki je imelo za cilj doseči tudi drugo polovico in s tem v celoti uresničiti smoter vojne, nosi ime hladna vojna in je trajalo domala pol stoletja. To je bila vojna med demokracijami in totalitarnim komunizmom. Dobljena je bila ta vojna s padcem Berlinskega zidu novembra 1989, ki je simbolično označil konec komunističnega imperija. Tudi v tem obdobju je bila Amerika v Evropi ne samo prisotna, ampak je morala prevzeti tudi poglavitno breme dolgotrajne vojne: vojaškega, političnega, finančnega. Z raznimi vojaškimi in političnimi in gospodarskimi povezavami je vsa ta leta jamčila za samostojnost demokratskega zapada.
Resnično, kot pravi kardinal Vlk, trije odločilni in rešilni posegi Amerike v Evropo. Ali bi Evropejci – in z njimi tudi Slovenci – morali biti Ameriki zato nekako hvaležni? Zelo dvomimo, da bi bila hvaležnost pravi izraz za občutje, ki ga ob tem imamo ali bi ga morali imeti. Američani tega, kar so storili, niso storili zaradi nas, ampak v prvi vrsti zaradi sebe. Američani so prišli v Evropo preprosto zato, ker se je neki temeljni konflikt znotraj civilizacije vnel in razreševal v Evropi in ne v Ameriki. Američani pa se temu konfliktu niso mogli izogniti – dobro sicer poznamo pojav izolacionizma – ker enostavno niso mogli, da se ne bi imeli za del te civilizacije. Poleg tega pa so lokalni konflikti začeli preraščati v svetovne, Američani pa so se počasi začenjali zavedati, da postajajo svetovni hegemon. A o tem pozneje.

stran: 002

Prej še pogled na to, kako smo ameriške posege v Evropi doživljali Slovenci ali, bolje, kot kakšne smo jih mogli sprejemati. Sedaj bi bralce želeli spomniti na uvodne stavke tega komentarja, s katerimi smo se za trenutek ustavili ob temeljni dvojnosti stvari, ki nas v življenju zadevajo in skozi katere moramo iti. Napisali smo jih zato, da sedaj lahko, kot nekaj širše veljavnega, povemo, da smo Slovenci ameriških posegov, v kolikor so kon­kretno zadevali nas, bili lahko veseli, pa tudi manj veseli ali celo neveseli. Katere pa bi utegnile biti tiste reči, ki nas v tem ne samo ne zadovoljujejo, ampak nas celo delajo posebej pozorne in poudarjeno prisebne?
Po 1. svetovni vojni smo Slovenci prvič stopili kolikor toliko samostojno v evropski politični prostor – neizkušeni, predvsem pa popolnoma neznani. Nemogoče je, da ameriški diplomati tega ne bi vedeli. In če so Američani dovolj resno mislili s samoodločbo narodov, potem bi morali tudi vedeti, da morajo narodom narediti prostor, v katerem se bodo za samoodločbo lahko opredelili. Nemogoče je, če še enkrat povemo, pri tem to, da bi jim ušla okoliščina, da je londonski pakt iz leta 1915, s katerim so si Italijani zagotovili velik del zahodnega slovenskega narodnega ozemlja, bil v direktnem nasprotju z načelom samoodločbe narodov. A že čutimo kako si s takim govorjenjem nakopavamo očitek naivnosti, zato raje ostanimo zgolj pri tem.
Veliko resnejše in že na področje nedopustnega segajoče pa so bile zadeve med 2. svetovno vojno. Bile so tudi bolj očitne in opazljive. Vedeti moramo sicer, da so tu Američani igrali postransko vlogo in da teža odločanja in krivde leži na Britancih. Res je, da je Alexander Kirk, ameriški civilni svetovalec maršala Alexandra v Caserti, potem, ko je izvedel za Robertsonov ukaz o vračanju domobrancev, poslal glede tega vprašanje v State Department v Washington – a nič več. Američani so morali vedeti – Dulles v Švici je moral vedeti in drugi špijonski centri so morali vedeti – kakšne so razmere v okupirani Sloveniji: da smo Slovenci že tedaj bíli svoj samotni boj s tistim totalitarizmom, s katerim so potem Američani v imenu zapadne hemisfere bilí v vojnem stanju pol stoletja. Karte so bile dovolj jasne, igra je bila v glavnih obrisih pregledna. Ali se jim ni zdelo vredno upoštevati življenjske interese majhnega naroda, ki se bori za obstoj v kulturi in civilizaciji. In če so za vse to vedeli, kako to, da so mogli na primer dovoliti slovenskim komunistom v Dachau, da so aretirali domobranske oficirje – njihove nekdanje sotaboriščnike – da so jim dali celo vojaško spremstvo, da so jih lahko transportirali v Ljubljano – v smrt? Tako je torej to bilo: ko so nas reševali pred nacizmom, so nas potiskali v komunizem, ali vsaj niso ničesar naredili, da ne bi bili kaznovani zato, da smo se ga sami hoteli rešiti.
V času hladne vojne, ko smo se Slovenci prebijali skozi komunistični totalitarni čas – kakor je kdo mogel, vedel in znal, malo v prilagajanju, malo v taboriščih, malo v nevarnosti pred njim – tedaj je bila nemalo pomembna misel, da obstaja nekje življenje, ki je drugačno od tega, ki ga živimo sami; ko nam je oni svet zunaj dajal tolažbo – že s tem, da je sploh bil – hkrati pa tudi upanje, da bo ta svet nekoč postal tudi naš svet; ko smo naskrivaj, za zavešenimi okni, poslušali radijske postaje Svobodna Evropa in Glas Amerike, nam je svet , ki ga je vzdrževala Amerika in ga da­jala malo pokušati tudi nam, toliko pomenil, da bi lahko rekli, da nas je na neki način vzd­rževal. Da so se v takšnih razmerah bohotno in neobvladano razraščale tudi naše iluzije o tem svetu, o tem tu sedaj ne bomo govorili.
Toda, kot smo pozneje izvedeli – preko takšnih knjig kot je Nora Beloff, Počena dediščina Titova in Lorrain M. Lees, Kako so držali Tita nad vodo – so Američani komunistično Jugoslavijo dobesedno vzdrževali – z milijardami podarjenih dolarjev. In smo se vprašali – seveda pozneje: Kako to, da Amerikanci v zameno za mesečno ali letno vzdrževalnino niso zahtevali kaj za nas, kakšno olajšanje, malo večji prostor svobode? Sedaj vemo, da bi se bilo moglo doseči več. Ali torej ni bilo tako, da so geopolitični koncepti enostavno zakrili žive ljudi? Ali je vedno tako, se še vprašamo. Ali bo vedno tako?
Kaj torej lahko rečemo o vlogi, ki so jo Američani v tem stoletju igrali v Evropi? Kaj o tej vlogi lahko posebej rečemo Slovenci; tako kot smo kulturno oblikovani, zgodovinsko določeni, tako kot vidimo svojo prihodnost? Mislim, da smemo ali moremo reči dve stvari. Prvič, da jih imamo v bistvu za svoje ljudi v tem smislu, da s tem, ko so stali in stojijo za stvarmi, za katerimi smo stali in stojimo tudi mi, utrjujejo tudi naš svet. Da kljub vsemu vidimo v tem, kar so, garancijo osnovni človečnosti. In drugič, da imamo svojo lastno zgodovino in svojo lastno izkušnjo – da imamo svoje mere, ki se jim v nobenem primeru ne mislimo odreči. To jim moramo povedati že od začetka in tako jasno, da o tem ne bo nobenega nesporazuma. To moramo narediti zaradi nas samih, pa tudi zato, ker so Američani ljudje s politično kulturo, ki jih je naučila to ceniti.

stran: 003

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Sence se daljšajo Simon Dan

Z vzponom Združenih držav Amerike se je prvič po 2000 letih, zgodilo, da je svet dobil eno samo središče politične moči. Nekoč je bil tako središče Rim, ki je obvladoval svet dobro stoletje pred Kristusom in nekaj stoletij po njem. Vse kar je obstajalo v prostoru, ki so ga določale meje civilizacije – pa tudi še na njenih robovih, pa tudi še globoko v temi onstran nje – je moralo vzpostaviti modus vivendi z Rimom, kot osnovnim političnim dejstvom. Danes je, mutatis mutandis, ta vloga pripadla ZDA. Svet je postal, v važnem pomenu te besede, monocentričen ali enosrediščen. Kaj pa Evropa? Kakor je morala ne­koč Grčija prepustiti Rimu politično hegemonijo nad Sredozemljem, sama pa se omejiti na kulturo, s katero se je, kot pravi rimski pesnik Horac, polastila svojega političnega naslednika, tako je Evropa morala prepustiti politično vodstvo Ameriki, a je, kot nekoč Grčija nad Rimom, tudi ona kulturno zagospodarila nad novim središčem sveta. Sedanje dogajanje kaže na spremenjene razmere sveta. Nič ni bolj brezobzirno razkrilo evropske vloge ob koncu tisočletja kot vpra­ša­nje Balkana. Postalo je jasno, da Evropa svojih problemov ne more reševati – ali noče reševati, kar je seveda še mnogo huje. Prišla je končno Amerika in s tem demonstrirala svojo svetovno vlogo.
V dveh tisočletjih se je svet seveda spremenil. Washington ni več to, kar je bil nekoč Rim: je več in manj – a paralela ostaja. Danes je spet tako, da se vsa važnejša vprašanja nazadnje razrešijo na enem kraju. Vsaka racionalna politika se mora končno podati na pot, ki pelje na ta kraj, tudi mi bomo morali tja. Tu pa sta važni dve stvari: začetek in jasne konture naše politične volje. Tudi novo središče mora vedeti, s kom ima opraviti. To mora natanko vedeti in to mora vedeti takoj.
Ko je v ponedeljek 21. junija obiskal Slovenijo predsednik ZDA Bill Clinton, je po vseh mnogih ceremonialnih in nepomembnih re­čeh nazadnje obviselo pred nami vprašanje: Zakaj pa je pravzaprav prišel? Vprašanje je bilo toliko bolj zanimivo, ker je bilo zelo naravno in pričakovano, a ga ni nihče postavil. Kakor da bi vsi hodili okoli nekega središčnega prostora, vanj pa ne bi hotel nobeden vstopiti. Kakor da bi bil cilj predsednikovega obiska skrivnost, ki se je ni vljudno dotikati ali ki se je čut za delikatnost državniških zadev ne dovoljuje dotikati.

stran: 004

Nekoliko je nakazal smer reševanja našega vprašanja predsednik Republike Slovenije, ki je 14. avgusta govoril na taboru v Beltincih o Paktu stabilnosti za JV Evropo. Hotel je pregnati sum, s katerim mnogi Slovenci gledajo na vlogo Slovenije v tem paktu. Predsednik se je zelo potrudil, a vprašanja ostajajo. Rekel je, da smo pakt stabilnosti zahtevali tudi Slovenci. Tu bi ga morali nekoliko popraviti. Slovenci so želeli, da se razmere na Balkanu sanirajo, pri tem so vedno bili pripravljeni tudi sodelovati, a, kolikor je znano, nismo zato zahtevali oblikovanje posebnega pakta, zlasti pa ne pakta, v katerem bi Slovenija imela kako bolj vidno ali celo vodilno vlogo. Predsednik je rekel: »Za tem projektom stoji dobesedno ves svet.« V skladu s pomenom in moralo tega stavka pa bi Slovenci morali prevzeti zgolj ustrezni del opravilne odgovornosti v okviru obstoječih evropskih pa tudi svetovnih institucij. Dvomimo, da bi kdo imel kake zadržke do tega. Predsednik je še nadaljeval: »Slovenija ima prednosti, lahko ponudi znanje, odtod tudi ideja o mednarodni univerzi v Sloveniji za JV Evropo, o šolanju poslovnežev, o prenašanju naših izkušenj pri uveljavljanju vladavine človekovih pravic in demokratične manjšinske politike, o usposabljanju malih in srednjih podjetij, o razminiranju Kosova in BIH, o vzpostavljanju bančnih in finančnih zavodov, zavarovalnic, itd.«. Vse naštete stvari imamo lahko – ali celo moramo imeti – za slovensko, evropsko in človeško dolžnost, a z njimi nikakor ni mogoče ute­meljiti potrebe po posebnem paktu.
Predsedniku nas torej, kljub določenim emfatičnim poudarkom, zanj zelo nenavadnim, ni uspelo prepričati o tem, da so naši pomisleki glede pakta in naši strahovi odveč. Bil pa je zelo prepričevalen s svojim pozivom k solidarnosti in svojimi svarili proti egoizmu. V tej točki se z njim ne bi mogli bolj strinjati. Toda, na našo solidarnost svet ne bo mogel prav veliko računati, če bomo sproti vse požrli, kar pridelamo in zaslužimo. Predsednik bi bil še veliko bolj prepričljiv s svojimi pozivi, ko bi kdaj dvignil – jasno in nedvoumno – svoj glas proti ne dovolj upravičenim stavkam, proti visokim plačam direktorjev, proti privilegijem nekaterih državnih uradnikov in političnih funkcionarjev, proti pokojninam in drugim privilegijem borcev, ki dovolijo, da se jim sveta služba domovini tako vulgarno plačuje. Itd., itd. Tako pa so njegovi upravičeni pozivi obviseli v neodmevnem prostoru politične retorike.
A vrnimo se h Clintonovem obisku. V govoru na Kongresnem trgu je govoril tudi o potrebi po izgradnji nove Evrope. Tu je povedal tudi naslednji stavek: »Slovenija je lahko na čelu teh prizadevanj.« S tem stavkom je nekaj narobe: v najboljšem primeru je pretiravanje, v najslabšem žaljivost in norčevanje, lahko pa je v njem tudi skrit pomen, ki bi ga bilo mogoče razumeti šele v kontekstu širših, zaenkrat še neznanih razmerij. Naj bo že ka­korkoli, Clinton bi moral dobiti diplomatski odgovor na ta stavek že v zdravicah, ki so se brale še istega večera pri mizi na Brdu: da Slovenija prevzema svoj del odgovornosti za Evropo, posebej še zlasti za svoje sosedstvo, da pa bi bila, biti na čelu evropske obnove, čast, ki si je ne bi upala prevzeti.
Ali se bomo nazadnje morali res vprašati, zakaj Slovenija ni bila sprejeta v Nato takrat, ko so sprejemali Poljsko, Češko in Mad­žar­sko? Kaj bi bilo namreč bolj naravno, da bi se tedaj to zgodilo. Še več, da bi bila sprejeta med prvimi. Ali ni bilo tako, da smo si tedaj razbijali glave z vprašanjem, zakaj Slovenije ne sprejmejo. Kljub njeni geografiji, kljub njenemu gospodarstvu, kljub njeni kulturi? Ali je mogoče, da se obrisi odgovorov na ta vprašanja izrisujejo ravno sedaj? Ali nismo bili sprejeti morda zato, ker nam je bila dodeljena neka druga in drugačna vloga? Ali obstaja v State Departmentu kaka posebna, recimo, balkanska doktrina? Bi nam kaj torej pomagalo, če bi se spomnili na Bakerja in Zimmermanna?
Ob obisku predsednika ZDA pa se je zgodilo še nekaj, kar na poseben način zadeva Novo Slovensko zavezo – kar sicer zadeva ves slovenski narod, a na poseben način Novo Slovensko zavezo. Za nas je bil ta dogodek kulminacija predsednikovega obiska in hkrati nekaj, kar nihče ni hotel, najmanj predsednik sam. A je vendar bilo dovoljeno, da se je zgodilo! Za kaj gre?
Na začetku je bilo nekaj povsem zunanjega in, bi človek rekel, slučajnostnega, bila je neka banalna okolnost, ki pa je za ljudi s spominom v nekem trenutku, za vsakega od prisotnih različnem, postala pot, preko katere je spomin segal v preteklost do nekega drugega, povsem drugačnega dogodka, v drugem duhovnem in političnem območju koncipiranega in doživljanega, a je vendar prav ta dogodek spominu, potem ko se je vrnil nazaj k temu, kar je bilo tu in sedaj, dal oči, da je to, kar je bilo tu in sedaj, zagledal v neki drugi in popolnoma drugačni luči.

stran: 005

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Drevo med sencami Simon Dan

Ta banalna okolnost je bila to, kar so doživeli vsi prisotni na Kongresnem trgu in o čemer so poročali vsi poročevalci: dež, veter, toča, nalivi, vihar, v nekem trenutku vse tako intenzivno, da bi človek lahko rekel: razdivjana narava.
Tako, samo še v večjem obsegu in siloviteje, se je narava razdivjala skoraj natanko 54 let prej, 26. maja 1945, ko je na Kongresnem trgu – natančneje z balkona Univerze – govoril maršal komunistične Jugoslavije Josip Broz. V govoru je napovedal umor več kot deset tisoč vrnjenih slovenskih domobrancev iz Vetrinja: napovedal je to, kar se je pozneje zgostilo v metaforo Rog. V zavezi 24 smo to predstavo natančneje prikazali. Naj ponovimo njen osrednji odlomek, ki govori o tem, kako je bil napovedan slovenski holokavst:
»Medtem, ko je Tito govoril, so se v prostoru ustvarile razmere, ki so bile že po sebi nenavadne, poseben pomen pa dobijo, če jih povežemo s tem, kar je Tito v tem govoru povedal. Med govorom se je namreč razbesnela nevihta, ki je bila tako silovita, da je ostala v spominu vseh, ki so tam bili, poseben vtis pa je naredila na poročevalce obeh dnevnikov. Še preden je Tito nastopil, ‘se je nebo stemnilo in oblaki so se začeli kopičiti na nebu nad trgom’. Potem se je ulilo: ‘Ploha je neusmilje­no bila ob množico’. Z dežjem se je iz oblakov usipala toča. Nebo nad trgom je postalo črno in lilo je kakor iz škafa. ‘Voda je lila od vseh strani’ in v potokih drla po Kongresnem trgu. Eden od časnikarjev je svoje vtise izrazil z besedami: ‘Vse temne, elementarne sile so se zbrale in udarjale.’ Tone Seliškar, ki je bil pisatelj, je naslednji dan sobotno dogajanje povzel v vznesen stavek: ‘Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom.’ Tito je govoril ‘Med grmenjem, dežjem in točo’ in med ljudmi – o, vedno praktična slovenska pamet! – se je že slišalo, da ‘bi bilo morda dobro, da bi prekinil za nekaj minut svoj govor’. Toda Titove ‘jeklene besede’ niso nehale padati na množico, čeprav jih v divjanju razbesnele nevihte ljudje niso prav slišali in tudi govornika se je za slapovi dežja komaj videlo.

stran: 006

Med to govorico vzkipele narave so bili izrečeni tudi trije ali štirje stavki, ki so se neposredno dotikali Zločina. Z njimi je govornik najprej obvestil poslušalce o nekem izvršenem in dokončnem dejstvu: ‘Kar se tiče onih izvajalcev – to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo najmanjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele.’ S temi besedami je govornik mislil na vojake različnih armad in civiliste, ki so bili zajeti na poti od Brežic do Celja, in potem, ko se je reka razdelila na kraku, ki je tekel od Celja do Maribora, in na kraku, ki se je raztezal od Celja do Slovenj Gradca in naprej do Pliberka. Obenem pa je mislil tudi na tiste, ki so bili tedaj že onkraj Karavank na Vetrinjskem polju. Torej predvsem na slovenske domobrance. In glede teh je sedaj nadaljeval: ‘Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se pa to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.’ Te ominozne besede, ki jih je malo ljudi slišalo, še manj do kraja razumelo, so se začele uresničevati zelo kmalu, v nekem smislu še isti večer ob Brezarjevem breznu.

Ko se je zavest tistih, ki so, kakor smo rekli, imeli spomin, vrnila z obiska v preteklost – na pot jih je poslala neka povsem banalna okolnost – je mogla ali morala sedaj na Kongresnem trgu zagledati neke reči, ki jih sicer ne bi.
Poleg predsednika Billa Clintona je nenadoma videla stati predsednika vlade Republike Slovenije doktor Janeza Drnovška in predsednika države Republike Slovenije Milana Kučana, oba vidna in odgovorna človeka komunistične provenience. To spremstvo, ki bi se ji zdelo, ko ne bi bilo tiste poti nazaj, nekaj povsem navadnega, je moralo prizoru dati značaj in pomen, ki je sprva človek nad njim osupnil in se ga domala prestrašil, kakor nečesa, česar si človek ne upa priznati. Ko pa je zagledal še to, česar tam ni bilo, a bi moralo biti, se mu je začetni dojem začel jasniti v bolj in bolj jasno misel. Ko je vanj povsem stopilo, da tam ni ljudi, ki bi tam nujno morali biti: začetnikov izvorno demokratičnega gibanja, vodilnih članov Demosa, intelektualcev in disidentov, doktorja Jožeta Pučnika, slovenskega metropolita, kot predstavnika slovenskih katoličanov, ki so v polstoletnem vztrajanju držali duhovni, moralni in kulturni prostor, v katerem je mogla pozneje postaviti temelje nova demokratična dr­žava; ko je vse to vanj vstopalo po vrsti, tako da je vsako novo dejstvo prispevalo k podobi, ki je tako začela rasti in dobivati vedno določnejši pomen, in ko je zvečer na televizijskih posnetkih banketa na Brdu opazil tudi še Ivana Dolničarja, medvojnega in povojnega politkomisarja in visokega funkcionarja jugoslovanske politike, posebej pa še jugoslovanske ljudske armade, se mu je zazdelo, da se mu je podoba, ki jo je sedaj imel, pomensko za­ključila v nekaj, česar ni bilo mogoče več tajiti: nad predsednikom Združenih držav Amerike se je zgodilo strašno nasilje. Prvi človek največje demokracije na svetu, duhovni potomec Washingtona, Jeffersona, Painea, je bil postavljen v položaj, da je neki osnovni protičloveški akt, neko dejanje, ki je bilo ob koncu tisočletja obsojeno od dokumentov mednarodnega prava in človečanske zavesti, ne obsodil ampak potrdil. Ne da bi pri tem imel najmanjši pojem, kaj se dogaja in kakšno vlogo ima pri tem!
Predsednik, jasno, tega ni mogel vedeti, čudimo pa se, da niso o zgodovini slovenskega naroda – vsaj o njegovi novejši zgodovini – bili bolje poučeni drugi: ljudje v ameriškem zunanjem ministrstvu ali pa ljudje na terenu – ljudje iz ameriškega veleposlaništva v Ljubljani. Ali je mogoče, da ti ljudje o Sloveniji tako malo vedo odnosno tako nič ne vedo? Kako to, da so mogli tako blamirati svojega predsednika?
Mogoče bo pričujoči komentar Nove Slovenske zaveze ostal edino besedilo, ki je opozorilo na groteskno stran dogodka, ki je bil nekaj časa v medijih države, en dan pa celo v svetovnih medijih, ne da bi to stran kateri od njih opazil. Toda podoba, na katero smo opozorili ni bila zato, ker je ostala neopažena nič manj resnična. Za ljudi, ki čutijo z Novo Slovensko zavezo in njenim spominom, sta ta stran in ta podoba pomenila resničnost, ki je bila vseskozi v ospredju.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Pot med sencami Simon Dan

Množični pokol vrnjene Slovenske domobranske vojske je bil, ne morda ena od naj­več­jih, prav gotovo pa ena od najbolj dramatičnih kršitev osnovnih človekovih pravic, ki se je zgodila v tem tisočletju. Besede, ki se temu dejanju ponavadi dodajajo, so tu zato, da omogočajo njegov abstraktni opis, nimajo pa te moči, da bi pred nas stopila njegova notranja ali človeška zavrženost. Po tej strani ostaja to dejanje še vedno dejanje brez imena. Tako pravimo, da je bil ta umor holociden – kar pomeni, da je zajel celoto neke skupine ljudi; potem pravimo, da je to bil politicid – da je ubil politično dušo nekega naroda; da je bil nadalje genocid – h genocidu spada tudi umor iz verskih razlogov in z uničenjem domobranske vojske, ki je bila v celoti katoliška, so hoteli komunisti bistveno prizadeti narodovo versko substanco. Umor domobranske voj­ske v prvi polovici junija 1945 je bil koničasto uperjen zoper človeka kot človeka: bil je ne samo nečloveški, ampak protičloveški. Bil je proti vsemu, kar hoče razvit človek, dorasel in doleten človek, postati. Komunisti so na začetku hoteli ubiti človeka. Če so hoteli uresničiti svoj projekt, so morali eliminirati človeka – normalnega, iz evropske tradicije oblikovanega človeka.

stran: 007

stran: 008

Pravna zavest civiliziranega sveta je pozneje take delikte označila z izrazom kršenje človekovih pravic. Uvidela je hkrati – izučena od še ne videnih in še ne slišanih grozot stoletja – da jim mora posvetiti posebno pozornost: uvidela je, da mora človeka mednarodno pravno zavarovati. Že leta 1946 je bila sprejeta Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida, leta 1948 pa je generalna skupščina ZN sprejela še Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Tema dvema osnovnima dokumentoma so potem skozi celo pol stoletje sledili še drugi, praktično do pred nekaj leti, ko je bilo pod pritiskom dogodkov ustanovljeno Evropsko sodišče za kršenje človekovih pravic v Haagu. Iz tega se vidi središčno mesto, ki so ga v pravni zavesti mednarodne skupnosti zasedle človekove pravice. Postale so kriterij, s katerim se meri civiliziranost posameznikov in držav. V zadnjem času pa so se zgodile stvari, ki so tem pravicam naredile mesto na vrhu: človekove pravice so postale vrhovna norma – suprema lex, najvišji zakon. To pa ima daljnosežne posledice, ki jih tu vseh ne bomo mogli izčrpati. Pokazali bomo lahko samo na nekatere – na tiste, ki Slovence in Slovenijo posebej zadevajo.
Potem ko so se ugledne in vplivne mednarodne politične ustanove mesece in mesece trudile, da bi se kršenje človekovih pravic na Kosovu, ki je nosilo vse znake množičnega genocida končalo; ko niso ne Združeni narodi ne Evropska zveza, ne Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, ne Nato, ko ni nobenemu uspelo, da bi Srbi svojo kosovsko politiko usmerili v civilizirane vode, se je Nato 24. marca odločil, da to doseže z voja­ško silo. Šestnajst držav, ki so združene v Severno atlantski obrambni zvezi je sklenilo, da bodo njeni bombniki v nekem turbulentnem kotu zemlje dosegli spoštovanje človekovih pravic. To so dosegli. Dosegli pa so tudi bistvene spremembe v prioritetnem sosledju mednarodnih pravnih norm. Kako?
Vsem je bilo jasno, da je oborožen poseg nastal kot ultima ratio – skrajni ukrep, potem ko je vse drugo odpovedalo. Vsem je bilo jasno, da se je to zgodilo šele potem, ko dogajanja v nekem delu sveta človeško ni bilo mogoče več prenašati; ko je to dogajanje že začelo ogrožati »svetovni pravni princip« in » minimalni svetovni javni red«; ko je bilo jasno, da je treba v dogajanju na Kosovu videti grožnjo regionalni stabilnosti, torej grožnjo miru – vsem je bilo to jasno, a je vendar obo­roženo dejanje šlo v nasprotju z dvema drugima načeloma, doslej veljavnima vrhovnima načeloma: prepoved sile in suverenost drža­ve. Načelo suverenosti bi bilo možno kršiti, če bi Nato imel za svojo akcijo mandat Varnostnega sveta. Tega pa ni imel, ker se je izkazalo, da Varnostni svet ni pravni, ampak politični forum: kot pravni forum kršenje nekih veljavnih pravil ne bi bil mogel in smel trpeti, kot politični forum pa je to mogel. Tako odgovornim ljudem v zvezi Nato ni preostalo drugega, kot da na svojo roko zaščitijo nekaj, kar je v novi civilizacijski zavesti stalo najvišje: pravice človeka. Zgodilo se je pravzaprav nekaj velikega: nad pisanim pravom je zmagalo nepisano pravo – agraphoi nomoi – nepisani zakoni. Zmagala je Antigona. Pravni pozitivizem je dobil novo smer gibanja: red vrednot. Prva beseda je spet – kakor je že bila v srednjem veku – postala vrednota. Torej, ne pravo ampak vrednota. Prof.dr. Eckart Klein – iz njegovega eseja Nikogarš­nja notranja zadeva smo se dali poučiti o pravni plati tega problema – je novo smer takole izrazil: »Strašni dogodki 20. stoletja so dokončno potrdili zaton vrednostno nevtralnega klasičnega mednarodnega prava.«

Zlasti pa ima dvig človekovih pravic v vrhovno pravno normo nemajhne posledice za Slovence. Povojni pokol domobrancev in njihovih spremljevalcev, žena, deklet, starih ljudi – pa tudi otrok – je bila, kot smo rekli, kršitev človekovih pravic v emfatičnem pomenu te besede. Taka kršitev je bil tudi izkop trupel dr. Erlicha in dr. Natlačena in drugih iz njihovih posvečenih grobov. Taka kršitev je tudi skrunitev vojaškega domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. To so bile eklatantne kršitve človekovih pravic – vsi pa vemo, da so bile še druge in drugačne, a o njih tu ne bomo mogli govoriti. Posebej bi morali omeniti še eno najbolj brutalnih in tako rekoč izzivalnih. Ta se je zgodila pravzaprav še včeraj. Državna tožilka je umaknila zahtevo bivšega generalnega tožilca za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojen škof Rožman. A pri vsem je važno tole: to niso kršitve, ki so se zgodile in potem minile, ampak so to kršitve, ki so še vedno tu in še vedno trajajo.
Zakaj še trajajo, bomo poskušali razložiti tako, da bomo opozorili na dva momenta. Prvič država, ki je naslednica države, ki je človekove pravice kršila na način, ki smo ga nakazali, še ni ničesar naredila, da bi se nevzdržno sta­nje odpravilo. V občasnem neobveznem »ob­žalo­vanju« in izgovarjanju z »napakami« in drugim minimiziranjem ni mogoče videti drugega, kot ponovno žaljenje že žaljenih.

stran: 009

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Na večer Mirko Kambič

Drugič pa nekateri visoki in najvišji pred­stav­niki državnih in drugih institucij povzro­čajo, da te kršitve še trajajo tako, da njihov obstoj zanikajo. Sem spada ponavljajoči se stavek, da v Sloveniji ni sistematičnega kršenja človekovih pravic. S tem, da se ta stavek dosledno – torej sistematično – ponavlja, dokazuje, da je tu sistematično kršenje človekovih pravic. Ta kršitev je sistematična v tem, da država z vsemi svojimi organi dosledno – lahko bi rekli sistematično – odklanja ali ignorira vse predloge civilne družbe za razrešitev tega stanja. Ena takih ustanov civilne družbe je tudi Nova Slovenska zaveza, druga je Zbrani ob lipi sprave, ki jo vodi odvetnik Stanislav Klep, tretja so tako imenovani Svobodni partizani pod vodstvom Ludvika Čanžeka. Znani so tudi pozivi Cerkve po popravi krivic. Teh glasov je toliko in so tako močni, da jih ni mogoče ne slišati. Zato sklepamo, da je tudi volja, ki se je odločila, da jih ne bo slišala, tako dosledna, da ji moramo priznati lastnost sistematičnosti.
S tem, ko je človekovim pravicam bilo dano mesto vrhovne norme, pa se je položaj teh zanikovalcev zelo spremenil. Kako se je spremenil? Nenadoma so se znašli zunaj zakona. Če so človekove pravice postale vrhovna norma, potem je tako, da jih nič več ne more ščititi – sklicevanje na nobeno drugo normo. Če se jim na primer dokaže, da so kakorkoli vpleteni v »izginjanje oseb« – na primer tako, da so tisti, ki so izginili, še vedno v stanju izginulosti – potem so zunaj zakona, zakaj »izginjanje oseb« spada k minimalnemu standardu človekovih pravic.
Seveda se dejansko zanje ni nič spremenilo in se tudi spremenilo ne bo. V nekem smislu pa je njihov položaj vendarle bistveno drugačen: postali so potencialni delinkventi. In delinkvent je delinkvent, če tudi ni nobenih možnosti, da bi skusil empirične posledice svoje delinkventnosti.
Ko človek opazuje take in podobne aktualne dogodke, se vedno znova sprašuje, ali se komunisti zavedajo, kako zelo jim je zgodovina pomagala pri realizaciji njihovega projekta. Seveda ne smemo zanemariti njihove izjemne delavnosti, kar njihovi nasprotniki v škodo svojih analiz tako pogosto delajo. Za komuniste v polni meri velja eden od dveh stihov, s katerima je irski pesnik W.B.Yeats hotel označiti duhovno podobo stoletja:
Medtem ko so najboljši brez vsakega
prepričanja,
so najslabši polni strastne delavnosti.

stran: 010

Komunisti so čutili, da jih nosi nenavaden vzgon; njihov aktivizem – že čutimo, da to ne bo najbolj prava beseda – so gnale energije tiste temeljne arogantnosti, ki jim je dovoljevala, da so iz mnogoobrazne in nedoumljive zgodovinske snovi izdelali stroj, na katerega so se vkrcali in šli v pohod na svet. Bili so popolnoma sami: sami v tem, da so bili zunaj norm, ki jih je v naporu duha izdelala tradicija, sami tudi v tem, da so čutili, da se lahko zanesejo samo nase. To je nesluteno povečalo njihove moči – pa tudi njihovo ču­ječnost in njihov skrajni realizem. Odlikoval jih je specifičen, v revolucijo in oblast usmerjen talent. Bili so kot rojeni in narejeni, da dosežejo to, kar so dosegli. To moramo na vsak način vedeti.
Vedeti pa je treba tudi, da jim je zgodovina šla na roko. Priredila jim je vojno, brez katere nikoli, kljub temu, kar smo pravkar o njih povedali, ne bi speljali svojih načrtov. Okupacija jim je pripravila teren, ki sta ga določali dve stvari: sile tradicionalnega reda so bile, zaradi poraza, zbegane in zmehčane, ljudje pa so bili zaradi nasilnega vdora arogantnega tujca žaljeni v svojem najglobljem bistvu. Z drugimi besedami, v takem položaju je bilo mogoče uprizoriti »osvobodilno vojno«. To pa je največja usluga, ki jo je mogla revolucionarni kliki narediti zgodovina. Nobene socialne krivice, nobene kulturne krivice in sploh nič drugega se ne more primerjati z njo.
To verigo razmišljanja so sprožili dogodki, ki so se konec maja odvili v Italiji. Zlasti umor socialnega reformatorja prof. Massima D’Antone na rimski Via Salaria. Že so se pojavili strahovi, da je nastopila nova doba intenzivnega levega terorizma. Zlasti potem, ko je bil najden manifest, s katerim so Rdeče brigade prevzele odgovornost za umor in ga opravičevale v jeziku, ki je zelo spominjal na jezik Rdečih brigad iz konca 70-tih let. Pred očmi so nam stopile že na pol pozabljene številke: čez 200 pomorjenih civilistov, čez 70 pobitih policistov in osem uspelih atentatov na sodnike. Spomnili smo se, kako zelo nas je ta­krat dojmila organiziranost teroristov, njihova do kraja izdelana strategija in njihova osredotočenost in arogantna predrznost. Nič manj pa se nismo čudili družbeni podpori, brez katere teroristi ne bi mogli cela leta držati države v šahu. Spomnili smo se, kako so teroristi pošiljali cele legije policistov v razne kraje Italije, češ da bodo tam našli truplo umorjenega Alda Mora. Kako se je vsa italijanska država sramotila in zgubljala obraz z neumnim tekanjem iz kraj v kraj. Že smo mislili, da bo država začela pokati tudi sedaj. Mislili smo, da se bodo začeli pojavljati znani prizori. Toda k sreči se je izkazalo, da umor Massima D’Antone ni bil vžigalnik za dolgotrajnejši terorizem, ali pa je bil koncipiran zgolj za kratkoročne notranje in zunanje italijanske interese.
A za nas je važno nekaj drugega: kako majhne možnosti za uspeh imajo revolucionarne teroristične skupine, kot na primer Prima linea, Frakcija rdeče armade, ali njihove neštete latinsko-ameriške variante, če jim ni obenem dana možnost, da priredijo »narodnoosvobodilni boj«.
Prirediti »narodnoosvobodilni boj« za izvedbo revolucije – zato vse to pripovedujemo – pa je tudi najbolj nedopustna in malopridna stvar, za katero se del ljudi v narodu lahko odloči. Napasti narod za uresničenje socialnih ciljev v času, ko je narod že napaden od zunaj, izrabiti narodovo nesrečo za sebične ideološke cilje v situaciji, ki jo je naredil in jo vzdržuje primarni narodov sovražnik, je dejanje, ki mu po osnovni strukturi nič ne manjka do tega, da mu ne bi morali reči najbolj zavržena kolaboracija. Kar je družilo slovenske komuniste in italijanske in nem­ške okupatorje, je bila simbioza interesov: komunisti so razklali narod in tako bistveno zmanjšali njegovo odporno moč, Nemci in Italijani pa so s svojo prisotnostjo, predvsem pa s svojim nasiljem – čim več ga je bilo, tem bolje – dajali komunistom dragoceno prilož­nost, da v embalaži »osvobodilnega boja« organizirajo ljudi za revolucijo. Ko pa so bili ljudje enkrat notri, si niso mogli več pomagati. In ko so videli, da si ne morejo pomagati, so bili toliko praktični, da so se zvečine vdali. Potem se je pokrov poveznil. Pod njim pa so se dogajale takšne stvari, da zelo dobro razumemo, zakaj je Nadežda Mandelstam re­kla za Ruse, da so tam postali: »duhovno rahlo neuravnoteženi – ne čisto bolni, normalni pa tudi ne.« Ali hočete dokazov? Ozrite se okoli sebe! Tu je nekakšna kazen za cel narod, ker ni bil v nekem odločilnem času tako pri sebi, da bi videl, kaj je kaj.
Biti pri sebi pa je drugi izraz za dozorelost. Dozorelost je vrlina demokratičnega člove­ka. Če hočete, da bo demokracija delovala, mo­ra imeti večina državljanov to lastnost demokratičnega človeka. V absolutni monarhiji, kjer vladata kralj in uradništvo, državljan ni sooblikovalec države in zanjo ni neposredno odgovoren. V demokraciji pa je državljan zadnji – za njim ni ničesar več. To mu nalaga – če stvar malo bolj razumemo – sko­raj neznosno breme in odgovornost. Tu dobi sedaj svoje mesto misel o zrelosti. Za zrelega bi lahko imeli tistega človeka, ki ima toliko izkušenj, da zanj z neko pravico pravimo, da pozna svet – da ni naiven: naiven je tuja beseda in pomeni človeka, kakršen se rodi, torej še brez izkušenj – drugič pa mora njegova misel biti takšna, da lahko sama utemeljeno ali kompetentno misli. Za takega človeka bi lahko rekli, da ima suverenega duha. Beseda suveren ni tu slučajno, saj je suveren včasih bil vladar – kralj ali cesar – sedaj pa je suveren vsak državljan. Suveren je tudi tuja beseda in pomeni ravno to, kar smo rekli zgoraj – zadnji, tako da za njim ni nikogar več.

stran: 011

Demokracija je predragocena reč – kdo bi to bolje vedel kot mi, ki smo svoje življenje preživeli v njenem nasprotju – a je, kot vse dragocene reči, tudi zelo krhka in občutljiva. Kar naprej ji pretita dve nevarnosti – sebičnost in neumnost. Lahko bi rekli kar neumnost, saj je sebičnost samo posebna oblika neumnosti. Kdo bi morda hotel tu imeti še besedo pokvarjenost, a bi mi rekli, da je ni treba, zakaj, tudi pokvarjenost je, če malo pomislimo, zgolj neumnost. Na razstavnih panojih demokracije bi torej morali imeti vsepovsod priliko brati: Človeku ni dovoljeno biti neumnemu.
Govorimo torej o pameti, radi bi torej zapeli hvalnico pameti. Če bi nas kdo vprašal, kaj občutimo, kadar govorimo s pametnim človekom, bi rekli, da je to sreča. Če je na oni strani mize človek, ki govori o tem, kar je izkusil – ki je resničen človek – in ki polaga pred nas stvari svojega izkustva brez sile ali nasilja, tako da se same razvrščajo v red, ki nam nazadnje spregovori: tedaj vstopata v nas po vrsti mir in ravnotežje, potem pa še lahkost, ki izhaja iz tega, da smo vstopili v svobodno razmerje sveta. Pamet ni vezana na to, ali ima človek šole ali nima šol. Pameten je lahko pastir pod Triglavom ali pa človek z akademskimi naslovi. Pameten človek je bistven človek. Na njem je utemeljena demokracija.
Če pričakujemo suverenega duha od vsakega udeleženca v demokratičnem političnem obstajanju, je takšno pričakovanje upravičeno večje, če gre za demokratično politično elito. Suverenost politične elite se kaže v tem, da ima vrednostno razmerje do vsega dogajanja v političnem horizontu. Vrednostno obvladovanje političnega prostora torej in to se kaže v tem, da imajo politične elite pretehtano mne­nje o tem, kdo je kdo in kaj je kaj. In to tako, da ne upoštevajo samo trenutne usmeritve posameznih skupin, njihove pragmatike, ampak jih razumejo tako, da poskušajo posamezne skupine videti v njihovi zgodovinski logiki. Samo tisti, ki se potopi v zgodovinsko logiko političnega prostora, bo zmogel izrisati strukturo njegovih avtentičnih sil. Samo tako je mogoče zanesljivo ločiti resničnost od videza. Samo tako je mogoče odgovoriti na vprašanje: Zakaj v resnici gre? Katera je v tem tista moja pot, ki je v nobenem primeru in za nobeno ceno ne smem zamenjati za drugo?
Vprašanje se pravzaprav glasi: Zakaj stranke izvornega demokratičnega bloka, najprej Demos in potem pomladne stranke, niso v desetletju po osamosvojitvi opravili svoje zgodovinske vloge? Ta naloga je bila: demokratizirati družbo in postaviti državo. Zakaj se to ni zgodilo? Zakaj nimamo demokracije v pravem pomenu besede in zakaj nimamo države v pravem pomenu besede? Naj nam bo tu dovoljeno, da pustimo ob strani objektivni prostor, ki ga je nova demokratična politična volja našla. Vemo, da je bil ta prostor zelo neugoden, a vemo tudi, da ni bil že vnaprej določen, da ni bil determiniran. Zgodovinski cilj ni bil dosežen predvsem ali celo izključno zato, ker izvorne demokratične stranke niso bile nosilke suverenega duha. V odsotnosti tega duha pa niso razumele – dovolj jasno in dovolj ukazovalno – sporočila, ki ga je dajala logika političnega prostora. Ta pa je, ne govorila, ampak vpila naslednje: zgodovinsko nalogo, ki stoji pred slovensko družbo bodo opravile samo nove demokratične sile same, nikoli in v nobenem primeru ter pod nobenim pogojem pa ne skupaj s političnimi silami, ki so nekoč ustvarile in vzdr­ževale politični prostor, ki je bil po osnovni in politični biti negacija prostora, ki ga je sedaj čas ukazoval ustvariti. Zanesljiv dokaz, da bo novo zgodovinsko nalogo mogoče uresničiti s sodelovanjem nekdanjih totalitarnih sil, bi imeli v rokah samo tedaj, če bi se te sile tako spremenile, da bi temu, kar bi videli, ne mogli reči drugega kot spreobrnjenje. Stare sile pa tega dokaza ne samo da niso dale, ampak so arogantno odklanjale sodelovanje in niso dopuščale nobenega dvoma, da nameravajo v novih razmerah z novimi metodami nadaljevati staro politiko. Nihče nima pravice reči, da nam tega leta 1990 niso jasno povedali. Če bi nove demokratične sile imele ob­čutek za zgodovino, če bi jih odlikovala suverenost duha, bi kljub eventuelni trenutni zmagi starih sil, v zavesti, da je prihodnost njihova, čakali na svoj čas. Če bi zvesto držali pozicije bloka, bi ta čas kmalu prišel.

Tega duha in te vednosti ni bilo. Zato se je ta politika sprevrgla v natanko tak vzorec, kakor je bil tisti, s katerim se je začela pred pol stoletja slovenska narodna nesreča: v frontovsko politiko. Z njo je bilo komunistom omogočeno preživetje – na račun razvoja demokratične države in njenih institucij.

stran: 012

Priznali boste morda, da je to dokaj žalostna zgodba, odnosno, da so to dokaj žalostne zgod­be. Sedaj smo že v drugi ali tretji fazi frontovske politike. Njena posledica je ta, da nismo prišli v brezpotje samo v posameznih segmentih narodnega in državnega živ­ljenja, ampak imamo občutek, da nam usiha narodna substanca in njena volja do obstoja. Tudi o tem, kako komunisti ravnajo s Slovensko ljudsko stranko ne bomo govorili, vsaj ne direktno. Poskušali pa bomo, preko nekega prizora pokazati, kako obstajanje v nepristni frontovski politiki vpliva na politično integriteto posameznika.
V nedeljo, 15. avgusta je bil na TV Slovenija intervju z dr. Francetom Zagožnom. Ime intervjuvanca je obetalo napeto in zanimivo predstavo, pričakovali smo, da se bodo ob njej meje našega védenja o aktualni politiki razširile. Dr. Zagožna smo imeli v lepem spominu. Njegovi stavki so bili vedno sveži, nikoli ni bilo v njih nič politično preležanega. Njihova originalnost je bila v tem, da niso bili vnaprej pripravljeni – da na primer niso predstavljali standardnega védenja stranke – ampak jih je izdeloval takorekoč pred nami, v živem stiku z resničnostjo. Nikoli ni prav hitro, ali, lahko bi rekli, gladko govoril, videlo se mu je, da se mu misel ustavlja v nekih vozliščih in gre dalje šele potem, ko je z njimi opravila, a ko je nazadnje stopila pred nas, smo videli, da prinaša smiselno in pomembno sporočilo. Iz tega, kako je pred nami mislil, je izhajalo še nekaj drugega, zelo pomembnega: čutili smo, da mu lahko zaupamo.
Nekateri smo poznali njegovo zgodovino, a to ni bil razlog za njegov ogled. Ta je rasel iz tega, da je bil iz enega kosa. Danes, ko o tem razmišljamo, bi morda rekli, da je bil človek identitete. Videlo se je, da se ne boji, kaj bo povedal, ker je instinktivno čutil, da bo njegova misel šla skozi njegovo identitetno substanco in tam dobila podobo, ki bo nezamenljivo njegova. To ga je delalo, bi rekli, svobodnega.
V takem razpoloženju smo čakali ta razgovor. Toda od minute do minute je potem v nas raslo ne razočaranje, ampak neko spoznanje: kaj se zgodi s človekom, ki ne more delovati v skladu s svojim identitetnim temeljem. V nekem trenutku smo se tudi že vprašali, če v tistem zlaganem političnem prostoru ni tudi že prišlo do korozije temeljev samih, a smo misel kot nespodobno pregnali tudi zato, ker se nam je zazdelo, da bi bila takšna kazen prehuda. Pomislili smo tudi na trenutno nervozo ali na začasno nerazpoloženost, a smo v resnici vseskozi vedeli, da se je tu zgodilo nekaj globljega in usodnejšega. Zdelo se je, kakor da nima tal; kamor je stopil, se mu je vdrlo. Na nobeno vprašanje – in vsa so pri­hajala, kot pričakovano, iz zelo skromnih virov – ni odgovarjal tako, da bi ga zajel v celoti, ampak je iskal odgovore nanj po kanalih strankine retorike – prerivajoč se, padajoč, vračajoč se na že povedano, nikoli prav zadovoljen s seboj, nikoli prav pokrit s seboj.
Prizor, ki smo ga gledali, nas je prizadel, ne samo v tem, v čemer je zadeval dr. Zagožna, ampak bolj v zgodbi, ki jo je tako pripovedoval o neki celi politiki. Lahko bi rekli, da smo v tistem intervjuvu doživljali tragiko celotne katoliške politike iz desetih let. Pa ne samo zadnjih 10-tih let.
Dr. Zagožnu moramo biti hvaležni. Njegova pristnost mu ni dovoljevala, da nam ne bi pokazal pogubnih posledic nekega neavtentičnega političnega obstajanja. Le pomislimo, kaj bi v tem intervjuju imeli priliko videti, ko bi namesto njega bil tam kak drug človek njegove stranke, kateri od mojstrov »po­javljanja in izginjanja«, kako spretno – a passo di donna, da tako rečem – bi preplesal težka mesta. In ne bi prav ničesar opazili. Dr. Zagožen pa je, na način, ki ne bi mogel biti bolj resen, opozoril vse, zlasti pa lastno stran­ko, da je sedaj zadnji čas, da zapusti svojo negotovo in dvomljivo samostojnost in se združi z drugo katoliško stranko v eno silo. Mi bi pa tej stranki še posebej svetovali, da strese s sebe še zadnjo sled arogantnosti – ne samo zato, ker nič ne prispeva k njeni spre­jemljivosti, ampak tudi zato, ker do nje res nima nobene pravice.