Avtor: Tine Velikonja

stran: 048

Zgodovinar prof. Lojze Likar iz Ajdovščine mi je lani pokazal fotografijo srebrne cigaretnice in spremljajoče pismo, ki ga je leta 1993 geolog in jamar Andrej Mihevc iz Logatca poslal prijatelju Igorju Benku v Ajdovščino:
Spoštovani,

v letih 1972 ali 1973 je Jamarsko društvo Logatec obiskalo tudi Jamo za Robom na Predmeji. Na nasipnem stožcu pod vhodom smo našli več okostij, nekatera so pripadala po uniformi in činih sodeč nemškim voja­kom, ostala nismo identificirali. V jami smo med kostmi našli srebrno cigaretnico, v kateri je vgraviran datum 30.IX.1937, ter štiri imena. Imena so vgravirana z različnimi čr­kami v pisani pisavi. Sam lahko z gotovostjo razberem le Jos. Lončar, Ant. Rojina, zgornji levi se morda piše Zor. Podpis četrtega po legi, spodaj desno, ter pisavi nekoliko izstopa. Po mojem mnenju je to podpis lastnika, ki se je morda pisal Dolinar. Pošiljam ti fotografijo, poglej jo, poprašaj po Vipavski dolini, poprašaj graverja, zlatarja, lepopisca, zavod za statistiko, kjer hranijo v računalniku vse slovenske priimke itd. Če boš kaj ugotovil, mi prosim sporoči, lahko tudi na Inštitut v Postojno. Lep pozdrav

Andrej Mihevc

Pravilna letnica je 1931. Kot je razvidno iz pisma, so najditelji domnevali, da je lastnik morda žrtev in da ga je treba iskati po Vipavski dolini. No, kasneje se je odkrilo, da so se podpisali Ljubljančani, vsi pa so umrli naravne smrti. Za podatke je vedela Marija Žolgar iz Ljubljane; podpisan je namreč tudi njen oče. Bil je lastnik industrijsko-mizarskega podjetja v Ljubljani. Po vojni so mu zaplenili vse premoženje, umrl je leta 1958.
Drugi podpisniki so:
Vinko Zor, duhovnik, rojen leta 1892 v Govičanah pri Preski, takrat tajnik Prosvetne zveze. Obsojen na Bitenčevem procesu leta 1948 na osem let ječe, izpuščen leta 1951, umrl leta 1964.
Josip Lončar, gostilničar blizu Tišlerja, nasproti starega Akademskega kolegija.
Dr. Anton Dolinar, duhovnik, roj. 1894, Trata-Gorenja vas, prof. na liceju v Ljubljani, umrl leta 1953 v Yates Center Kansas, ZDA.
Cigaretnico so darovali neznanemu prijatelju leta 1931. Že prej mi je prišla v roke skupinska fotografija, posneta nekaj let prej v Poljanski dolini, najverjetneje v Gorenji vasi, ki jo objavljamo. Presenečen sem odkril, da sta na posebnem listu dva od podpisov, ki ju najdemo na cigaretnici. Med goste so se pomešali domačini, na sredi z odpetim suk­njičem, očali in začetno plešo sedi moj oče. Brat Jože piše sledeče: »Slika je verjetno v zvezi z Ljudskim odrom, ki ga je papa vodil v Ljudskem domu v Ljubljani. Rad se je družil z igralci pa drugimi prosvetarji. Doma smo imeli lovorov venec, na katerem je bil napis: Svojemu predsedniku-režiserju, članstvo. Slo­venski trak je mama po letu 1930 skrila, da bi ga policija ne našla. Govorim o Aleksandrovi, ne Titovi policiji.«
Na razpolago imamo štirinajst podpisov. Dva, ki sta podpisana tudi na cigaretnici, sta: Josip Lončar zgoraj v sredini in dr. Anton Dolinar spodaj desno. Očetov podpis je tak, kot se je podpisoval do kapi, ki ga je zadela leta 1933. Na ograji vidimo sedeti Josipa Gostiča, takrat že uveljavljenega opernega pevca. Drugi z desne je Gregor Dolinar, oče g. Antona, ki se ni podpisal, ni pa na fotografiji duhovnika samega. Od podpisanih je bil Rudolf Wagner učitelj, med vojno domobranski oficir v Trstu in je kasneje umrl v Argentini, Josip Musar mesar na Trubarjevi, nekdanji Šempetrski cesti, ki je tudi umrl naravne smrti. Za druge bomo potrebovali pomoč.

stran: 049

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prešerna kulturnoprosvetna druščina v Poljanski dolini okoli leta 1930

Ali imajo urejeni in zadovoljni ljudje, ki jih vidimo na fotografiji, kaj skupnega z mračno najdbo v šestdeset metrov globokem breznu na Angelski gori? Ali se je v njem znašel lastnik cigaretnice? Morda si jo je nekdo prisvojil kot vojni plen, potem pa še sam končal v jami. Jamarji so videli na dnu nemške vojake v uniformah, ti pa so lahko padli partizanom v roke šele po kapitulaciji Italije. Domnevamo, da so tudi druge žrtve pahnili vanj približno takrat in je morda med njimi tudi nekdo od ljudi, ki jih vidimo na fotografiji. Vse bolj kaže, da ne.
Verjetna postaja namreč domneva, s katero je prišel na dan brat Jože:
»Marsikaj je mogoče ugibati. Nosil jo je torej nekdo iz Ljubljane. To bi bil lahko naš papa ali stric Stanko, morda stric Franček. Naš papa bi jo lahko komu dal ali pa izgubil. Datum 1931 in imena so lahko povezana s Prosvetno zvezo, kajti tam bi bil prisoten Zor. Naš papa je sicer imel srebrno cigaretnico, a se ne spomnim, da bi bilo tam vgravirano kako ime. Gorjani nočejo sprejeti tega, da je bil stric Stanko oefar, da ga je oče pregovoril, naj gre pogledat na Goro, kaj je tam, ko so strica Lojzeta odpeljali Nemci. Njemu nič ne morejo. Stanko je napravil to napako, da ni iskal dovolilnice OF, preden je šel na Goro. Vse govorjenje, da naj bi organiziral belo gardo, so današnji izgovori. Prišel je iz Ljubljane brez potnega dovoljenja, in zato sumljiv. To je bilo dovolj, da so ga ubili. Za papana takrat niso vedeli, kje je in kaj je, jaz sem prišel na Primorsko šele nekaj mesecev kasneje. Faloti so ga pograbili in kot sumljivega ubili. Saj vemo, kako so razmišljali: Nekaj je že moral napraviti, sicer pa kaj naj bi bil iskal na Gori!«


stran: 050

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Srebrna cigaretnica, najdena na dnu šestdeset metrov globokega groba

Na pot je šel 25. novembra 1943, torej dober mesec po zlomu goriške fronte. Ogledal naj bi si položaj in videl, kaj se da pomagati, saj je družina ostala brez gospodarja. Kot vemo, se je bil zadnje dni septembra velik del partizanov prebil iz Vipavske doline na Trnovski gozd in se tam preuredil, center je sicer postalo Cerkno, pomembne ustanove pa so imeli na Vojskem, na Lokvah in končno tudi na Predmeji, očetovi rojstni vasi. Kot beremo v Borcu (570–572,100), je tam delovala celo inštruktorska šola VOS-a za Primorsko in so se v tistem času na Predmeji in njeni okolici reorganizirale kar tri partizanske brigade. In v to preurejanje je padel stric Stanko. Iz Ajdovščine je potreboval tri ure hoje, da je prišel na Predmejo, takrat Dol-Otlica. Čeprav se je partizansko ozemlje začenjalo že v dolini, so ga ustavili šele nekaj sto metrov pred domom. Odpeljali so ga na poveljstvo, ki je bilo v »Bajti«, ga zaslišali in izpustili. Doma je prespal, naslednjega dne pa so prišli ponj in ga odpeljali. Od takrat so se in se še vedno širijo štorije, da je prišel ustanavljat belo gardo, kako so ga odpeljali na Vojsko, tam so ga imeli dva tedna pod nadzorom, da bi preverili resničnost njegovega zagovora, hotel je pobegniti in bil na begu ustreljen. Videti je, da ni nič tega res, ampak da so ga brez posebnih procedur pahnili v bližnje brezno. Srebrna cigaretnica se ima zahvaliti samo naglici, da je skupaj z žrtvijo zletela v globino in kaže s prstom na zločin in njegove storilce.
Na svoj način je bil lahko zraven tudi kasnejši narodni heroj Franc Pokovec - Poki. Prištevamo ga v najožji krog vosovskih atentatorjev, ki so leta 1941 in 1942 pobijali po Ljubljani. Zadnje mesece leta 1943 pa ga najdemo ravno na Predmeji, kjer je vodil omenjeno inštruktorsko šolo. Ko že domnevamo in špekuliramo, je neka možnost, da je odločal tudi o stričevi usodi. A dobra in zla dejanja so hodila za njim kot za vsakim človekom. Po vojni je svoje stanovanje prepustil hčerki in se preselil k materi Na jamo v Zgornji Šiški. Ko je umrla, je tam živel sam. Ponujali so mu večje stanovanje, pa ga je odklonil. Sosedom ni ostalo skrito, da pri njem vse noči gori luč. Izdeloval je gobeline. Moj svak Marjan Krašovec, tudi s statusom borca, čeprav puške ni povohal niti od daleč, se je z njim spoprijateljil. Poki mu je razlagal, da se s tem zamoti. Ponoči da ne more spati, ker ga strašijo oči njegovih žrtev. Morda se mu je prikazoval tudi mož s srebrno cigaretnico. Krog je na neki način sklenjen.