Avtor: Justin Stanovnik

stran: 034

stran: 035

V noči od srede na četrtek, med 25. in 26. avgustom 1943, se je nad Stično in okolico razdivjala nenavadna nevihta. Da v takem ni bilo mogoče spati, je razumljivo, ljudje na Muljavi pa so za to imeli še dodaten razlog. Nad vasjo Potok, onstran ceste, ki pelje z Muljave na Krko, se je nočno nebo nenadoma pordečilo od požara. Podoba je bila, da je nekje zagorelo od strele. Ljudje so se zbrali malo nad vasjo, da bi bolje videli, gasiti si pa niso upali iti pomagat, ker se nikoli ni vedelo, kdaj boš naletel na Italijane, ki so bili v Stični in na Krki. Nevihta se je medtem začela počasi umirjati, nekaj bliskov je še zaplesalo po nočnem nebu, potem pa je vse utihnilo. Ljudje so se že začeli razhajati, ko je nekje pri Stični nenadoma zaregljala strojnica, potem pa sta, v ne prav dolgem presledku, počila še dva strela. V tistem času takim stvarem nihče ni posvečal posebne pozornosti. Zjutraj, še preden se je vas prav prebudila, pa je prišla novica.
Tisti nočni streli v Stični niso bili oddani tjavdan, ampak so pokončali življenje mladega Lojza Malenška, ki so ga na Muljavi dobro poznali. Novica je vse pretresla, v Hočevarjevo hišo pa je prinesla žalost, ki je bila takšna, da se je zdelo, da ne bo nikoli minila. Kdo je bil Lojze Malenšek in kako je bil povezan z Muljavo in s Hočevarjevo hišo? Ko bomo iskali odgovor na ta vprašanja, se bomo morali prebiti skozi neki čas, ki je bil tako nenavaden, da njegove neznanskosti ne moremo več podoživeti in občutiti, ampak zanjo lahko samo še vemo. Za nas – se pravi za našo pripoved – je važno predvsem to, da se je v napetosti, ki je v tistem času nastala, pokazalo, bolj kot sicer, iz kakšne snovi je kdo. V središču naše pripovedi bosta tako zrasli dve postavi – dva človeka, ki sta v nekem zahtevnem času živela kulturo, v katero sta bila izučena tako, da nas, ko ju v spominu gledamo, še danes tolažita. Napajala ju je ista duhovna energija. V njuni notranjosti pa se je pretvarjala v dejanja, ki so bila različna, različnemu življenju namenjena, a nikoli niso nehala pripovedovati, od kod izvirajo.
Lojza Malenška je na Muljavo zanesla vojna. Vse do jeseni 1941 je živel v Zalokah, v svoji rojstni vasi. Zaloke so ena od 20 ali 30 vasic, raztresenih po pobočjih, ki se od severa, od Studenca in Svetega Duha, spuščajo proti kostanjeviški in šentjernejski ravnini. Naravno središče teh ne pretirano velikih naselij je Raka. Zaloke same ležijo na južnem robu tega področja, tam, kjer višinski svet že pre­haja v ravnino. Od Krakovskega gozda jih loči le ozek pas pašnikov. Zaloke niso gručasto naselje, ampak ga sestavljajo posamezne redke domačije, oddaljene 5 minut druga od druge. Malenškovi so imeli lepo in zao­kro­ženo posestvo, že pred vojno so imeli do deset glav živine, vozili so z voli, včasih so imeli pri hiši tudi konje. Za posestvo so skrbeli oče Lojze, mati Jožefa in otroci: Lojze (1921), Jože (1923), Franc (1925), Stanko (1927), Martin (1930), Albin (1935) in Žefka (1937). Vsi so bili doma in rok za delo pri hiši ni manjkalo.
Malenškovi so bili zelo verna krščanska dru­žina. Lahko rečemo, tudi cerkvena. Kar se je reklo in priporočilo v cerkvi, je bilo že vnaprej sprejeto. Cerkev in kmetija sta bili eno. A to je tedaj veljalo tudi za večino drugih hiš. Povsod se je bralo katoliško, politično, kulturno in versko časopisje, mladi so se vklju­čevali v kongregacije, fantovske odseke in dekliške krožke. Župnik Martin Bukovec je z občutljivo roko držal skupaj ta mali, a hkrati velik človeški svet. Ljudje so cenili njegovo dobroto in mu bili vdani. Še pozneje po vojni so njegovi nasledniki imeli veliko prilož­no­sti, da so govorili: «Ah, vedno samo ta Bukovec!«
Ko se je 1941 začela vojna, je bil Lojze star že skoraj 20 let. Ljudje, s katerimi se o njem pogovarjamo, vedo povedati, da je bil drugačen od drugih: bolj miren, bolj tih, bolj sam zase. Prijel je za vsako delo, a se je videlo, da ga ne bi hotel imeti za svoj poklic. Kakor da je v njem neka skrita misel. Veliko je bral, čeprav mu v šoli ni šlo dosti bolje kot drugim otrokom. Predvsem bi morali reči, da je bil pobožen. Stvari, o katerih je govorila vera, so bile zanj tako trdne kakor katerokoli izkustveno dejstvo iz njegovega sveta. Ob tem pa je bil, kakor bi lahko rekli danes, politično ozaveščen. Vedel je, kaj so Nemci, kaj so Italijani in kaj so komunisti. Ko so Nemci napovedali prisilno selitev, ni imel oče nič proti, da se družina pridruži večini in gre v Šlezijo. Kot mnogi nekdanji avstrijski vojaki je tudi on cenil nemško gospodarnost. V hiši se je glede tega razvnela debata. Lojze je vztrajal: »Oče, Nemci so dobri gospodarji, a za sebe.« Nazadnje je obveljala Lojzetova in Malenškovi so se uvrstili med tiste družine, ki so se namenile pobegniti v tedanjo Italijo. Iz vasi okoli Rake je bilo takih družin okoli 40. Bežali so ponoči.Tisti, ki so imeli vozove in vprežno živino, so natovorili, kar so imeli za nujno potrebno, in se odpravili skozi Kra­kovski gozd k ljudem, pri katerih so upali najti zatočišče. Drugi so vzeli s sabo le toliko, kolikor so mogli nesti. Eni kot drugi pa so se potem še nekajkrat vrnili po stvari, pred­vsem po živino.

stran: 036

Prehod na italijansko stran je pri Malenškovih organiziral Lojze. O tem je zapustil nekaj, sicer skopih, dnevniških zapiskov, iz katerih je razvidno, kako je to šlo. Ker je to hkrati tu­di vzorec, po katerem so se ravnali tudi drugi prebežniki, mislimo, da je vreden nekaj spomina.
Te zapiske je Lojze vnašal na Muljavi 28. novembra 1941, »v letu uničenja slovenske omike«. A že tu takoj pove, kateri je bil temelj nje­govega upanja: »Tudi v teh dneh živi Bog.«
Dne 22. oktobra so po vaseh okoli Rake plakati naznanili izselitev. V soboto, 25. oktobra, so se pri Malenškovih dokončno odločili, da gredo čez mejo na italijansko stran. Tistega večera sta z bratom Jožetom že pripeljala prvi voz čez Krakovski gozd v Zameško in naprej h kmetu Zameščanu na bližnji Čisti Breg. S to kmetijo so imeli Malenškovi dobre zveze še iz časov, ko se je njen gospodar, sedaj že 90-letnik, hodil učit brat in pisat k Malenškovemu dedu, ki je bil nekoč učitelj na Raki. Tu sta pustila stvari in bila ob enih ponoči spet v Zalokah. V nedeljo sta šla k maši na Rako. Lojze ni pozabil zapisati, na kaj je med mašo mislil: »Bog ve, kdaj bom spet v tej cerkvi«.
Zvečer sta se spet odpravila na pot. Tokrat sta čez mejo spravila živino. Še ponoči sta se vrnila in drugi dan spravila čez mejo pri Zameškem celo družino. Sredi Krakovskega gozda je mati zahtevala, da se ustavijo.Vsi so stopili z voza in posedli po tleh, da še zadnjikrat na svojem nekaj pojedo. Tisti del gozda – rekli so mu Gabrovec – je po reformi namreč pripadel Malenškovemu posestvu. Pri Zameškem je družina spet prestopila mejo. Mlajši del družine z materjo se je od­peljal naprej v Žabjo vas pri Novem mestu, kjer so Malenškovi imeli sorodnike, drugi pa so prespali pri Zameščanu. Naslednji dan, v torek 28. oktobra, se je Lojze sam peš vrnil v Zaloke, da bi se še zadnjič poslovil. Ne vemo, kaj ga je gnalo. Mogoče je to bila slutnja, da doma ne bo več videl. Šel je v domači vinograd Savink in se še zadnjič zagledal čez dolino proti Gorjancem. Potem je od nekega znanca kupil kolo in se skozi Krakovski gozd odpeljal v Zameško.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župna cerkev na Raki

Naslednjega dne, v sredo 29. oktobra, sta z bratom Jožetom sedla v Novem mestu na vlak in se odpeljala proti Muljavi. Upala sta, da bosta tam našla stalno prebivališče za družino. Na Muljavi so Malenškovi namreč imeli teto Ančko. To je bila očetova sestra, ki je bila za kuharico pri upravitelju muljavske duhovnije Pavlu Perku; ta je bil nekdaj kaplan na Raki. Perko je Malenškove poznal in takoj pokazal pripravljenost, da beguncem pomaga. Ponudil jim je, da se za prvo silo naselijo na koncu mežnarije, ki je bila trenutno nezasedena. Stopil je do kmeta Hočevarja, ki je bil takrat ključar, da bi dobil njegovo privolitev. Tako je čisto običajen, tako rekoč posloven obisk povzročil zvezo, ki je potem trajala domala štiri leta.

stran: 037

Hočevar je bil namreč mnenja, da naj mež­narija ostane prosta za cerkvene potrebe, dal pa je drug predlog: »Malenškovi lahko pridejo stanovat kar k nam, saj bo v naši veliki hiši dovolj prostora za vse«. Lojze in Jože sta se zahvalila za plemenito ponudbo in naslednji dan, 30. oktobra, odšla z veselo novico v Žabjo vas k materi in k tistemu delu družine, ki je bil pri njej, že naslednjega, dne 31. oktobra, pa v vas Dramo h kmetu Košaku, kamor so se Malenškovi medtem premaknili.
Vse dni, v katerih so Malenškovi opravljali ta pota, je močno snežilo, kar je bilo za begunce velika nadloga. Vse svete je Lojze preživel pri Košaku, k maši pa je šel v Šentjernej. Spominjajoč se tega dne, je pozneje zapisal: »Zadeli so nas hudi časi. Toda vedno upamo v božjo pomoč. Prišel bo čas, ko bodo spet zapeli zvonovi po cerkvah in bodo spet zavihrale slovenske zastave. Upanje v prihodnost slovenskega naroda nam ne bo nobeden vzel.«
Na Muljavi se spominjajo, da so begunci prišli že na vernih duš dan, 2. novembra, Lojzetov dnevnik pa postavlja prihod na 11. november. Ker je to pisan dokument, mislimo, da se ga moramo držati. Tega dne naj bi bili odrinili v dveh partijah: mati z otroki naj bi bila šla z vlakom do Ivančne Gorice, potem pa peš na Muljavo, oče in starejši fantje pa z vozom čez Sotesko in Žužemberk na Muljavo. Lojze jih je v Žužemberku zapustil, sedel na kolo in bil ob 11-ih že na cilju. »Z vozmi, kravo in dvema telicama so na večer prišli na Muljavo tudi ostali. Sedaj je bila naša družina spet skupaj. Koliko časa pa bo, ve samo Bog«. Konja so Malenškovi prodali že v Novem mestu, tu pa so morali poiskati kupca tudi za vola, ker so se, razumljivo, pokazale težave s krmo.
Značilnost prebivalcev Hočevarjeve hiše je tedaj bila ta, da so zvečine to bili otroci. Še preden so begunci prišli na Muljavo, je oče Hočevar zbral svoje in imel nanje krajši nagovor. V njem jim je povedal, da so begunci veliki reveži in da zato ne želi, da se komu od njih kaj reče ali zgodi, kar bi on lahko imel za nespodobno. To je sicer bilo zelo učinkovito, a se je izkazalo, da sploh ni bilo potrebno. Otroci so se namreč imeli zelo radi. Vsi, kolikor jih je še živih, se radi spominjajo, koliko je bilo direndaja okoli hiše in po hiši. Zlasti ob večerih sta obe materi imeli veliko opraviti, preden se jima je po mnogih neuspelih poskusih le posrečilo otroke spraviti spat. Sedanja Hočevarjeva gospodinja Micka se takole spominja prvega srečanja z Malenškovo Žefko: »Ona je bila majhna, jaz sem bila majhna.« S tem je pravzaprav utemeljila prijateljstvo med vsemi otroki. Bili so si vrstniki.
Prav kmalu pa sta se družini začeli manjšati, zlasti Malenškova. Najprej je odšel Lojze. Vzrok njegovega odhoda je bil kaplan Janez Kopač iz Škofje Loke, ki je kot begunec začasno prebival na Muljavi. Imel je tesne zveze s KA, zlasti s tistimi ljudmi, ki so imeli na skrbi organiziranje kmečkih fantov. Kopač je že med prvim Lojzetovim obiskom na Muljavi odkril v njem človeka, ki ima vse lastnosti, da postane član KA. Tudi Lojze je že takrat zapisal v dnevnik: »Ako je božja volja, bom stopil v čete Kristusa Kralja.« Zveza kmečkih katoliških mladcev – tako se je imenovala organizacija Katoliške akcije za kmečke fante – je ravno takrat pripravljala 4-mesečni tečaj za nove člane. Tečaja se je udeležil tudi Lojze in ga zato ni bilo na Muljavi od 29. novembra, ko se je tečaj začel, pa do konca marca naslednjega leta. Na Lojzeta je tečaj naredil velik vtis. Bil je dovzeten za vse, kar se je tam govorilo in razmišljalo. Iz njegovega dnevnika izvemo, kakšen je bil dnevni red za delavnike, za nedeljo in praznike, katere od predlaganih knjig si je sklenil priskrbeti, kdo so bili predavatelji in kaj se mu je ob kakem govoru zdelo vredno zapisati. Tečaj so vodili: Janez Kopač, Ladislav Lenček, dr. Franc Mihelčič, Franc Pernišek in Peter Golobič. Lojze se je s tečaja vrnil utrjen v vsem, kar si je že prej mislil o življenju in veri.
Kako je preživel pomladanske in poletne mesece leta 1942, in kako so nanj vplivali, preden je stopil med legiste, v mesecih, ko se je po Dolenjskem razdivjala revolucija in so se ustvarile razmere, ki so vodile v državljansko vojno, bomo skušali pokazati pozneje. Sedaj povejmo na kratko, kako so še drugi odhodi razbremenili Hočevarjevo hišo.
Dva, Jože in Franc, sta odšla v Gorenjo vas, Jože k Grosovim, kjer je bila doma Hočevarjeva mati, Franc pa je našel delo pri kmetu Zamanu. Stanko je ostal kar pri Hočevarju »za hlapca«, kar je pomenilo, da je pri njih delal in sedal za njihovo mizo – da so ga imeli tako rekoč za svojega. Pozneje, čez kako leto ali dve, se je odselil tudi Martin. Odšel je za pastirja k Adamovim na Bojanji Vrh. Nazadnje je bilo tako, da so od Malenškovih ostali samo štirje: oče, mati, Albin in Žefka. Prostora so sedaj imeli dovolj. Obdelovali so njive, ki so jih dobili v najem – nekatere tudi od samostana v Stični – pod pogoji, za katere so se dogovorili: v glavnem je šlo vse napol.

stran: 038

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Malenškovi 1939 – Spredaj z leve Lojze, Martin, Jože, Albin, Stanko, zadaj mati Jožefa z Žefko, France

Od Hočevarjevih pa je proti koncu vojne odšel z Muljave tudi Ciril, in sicer najprej v Gorenjo vas, potem pa v samostan v Stično, da bi se tam izučil za mlinarja. Mišljeno je bilo, da bo nekoč prevzel mlin, ki ga je Hočevar kupil zanj v Žužemberku in ga je tedaj imel nekdo v najemu »za tretjo merico«. To je pomenilo, da sta dva dela »merice« bila najemnikova, tretjega pa je dobil lastnik Hočevar.
Čeprav sedaj Hočevarjeva hiša ni bila več tako polna, se njena središčna vloga ni niti najmanj zmanjšala. Naj je bil kdo od njenih nekdanjih prebivalcev že kjerkoli, vsi so se vračali za krajši ali daljši čas, za eno uro, za en popoldan, pa tudi za dan ali dva. Malenškovi so imeli Hočevarjevo hišo za svoj dom in, zanimivo, v središču tega doma nista bila samo Malenškov oče in Malenškova mati, čeprav so ju otroci zelo spoštovali in imeli radi, ampak je tam bil tudi, morda še prej, nekdo drugi. To je bila Hočevarjeva mati.
Hočevarjeva mati je bila preprost, a obdarjen človek. V središču te obdarjenosti je bil poseben čut, ki je pomagal, da je razumela ljudi okoli sebe. Razumela jih je v njihovih potrebah. Čut, ki je bil od nekod vanjo položen, ji je povedal, kaj ljudje potrebujejo, še preden so izrazili svoje želje. Ta isti čut je tudi postavljal meje, ki jih niso prestopale ne njene besede ne njena dejanja: kakor da bi jo imela v oblasti neka temeljna modrost. Njena dobrota je bila pravzaprav samo izraz te osnovne modrosti.
Vsega tega ne govorimo kar tako. Kadarkoli smo v pripravi tega besedila prišli v pogovoru na begunce, na Muljavo, na medvojna leta, je vedno prav kmalu od nekod vanj stopila tudi Hočevarjeva mati. Kakor da bi bila ona tisti zares važni človek, ki je bistveno pripomogel, da se je kljub vsej grozi v tistih dneh zgodilo tudi toliko lepega in človeškega, da se nanje sedaj lahko ljudje spominjajo ne zgolj z grenkobo.
V letih 1941–1945 so v Hočevarjevi hiši neki slovenski ljudje priredili predstavo, ki skoraj ne bi verjeli, da se je zgodila, če ne bi vsi, ki so bili v to predstavo vpleteni, v en glas zatrjevali, da je bila natanko takšna, kakor se je spominjajo. Pomislimo: v neki hiši je usoda vrgla skupaj ljudi, ki do takrat še slišali niso drug za drugega, pa ne za en dan ali za en teden ali za en mesec, ampak skoraj za štiri leta in »niti enkrat ni prišlo do nobenih besedi«. Pomislimo tudi, da je to sobivanje obstajalo med ljudmi, ki so imeli vsega dovolj in niso ničesar pogrešali, in pa med ljudmi, ki so bili domala v vsaki stvari odvisni od drugih. In vendar, ne samo da med njimi nikoli ni prišlo do prepira, ampak tudi ni nikoli prišlo »do nobenih besedi«.

stran: 039

Da se je to, kar po malem meji že na čudež, moglo zgoditi, je že od vsega začetka moralo imeti vzrok še v nečem drugem. Vsa mnoga znamenja naklonjenosti, ki jih je Hočevar­jeva hiša izkazovala beguncem, so morala biti izkazovana na tak način, da niso bila žaljiva. Človeški medsebojni svet je namreč tak, da je tudi dobrota lahko žaljiva. Dobroto človek lahko sprejema – vsaj za daljši čas – samo če jo izkazujejo občutljive roke. In take roke je Ana Erjavec, Grosova iz Gorenje vasi, ki se je poročila na Muljavo, postala Ana Zajec in jo je svet poznal pod imenom Hočevarjeva mati, takšne roke je ta ženska imela. To lahko sklepamo z gotovostjo, ker sicer tista predstava, o kateri smo govorili zgoraj, ne bi bila uresničljiva. Vsa mnoga drobna dejanja, ki so ostala v spominu Malenškovih otrok, so bila takšna: na njih ni bilo nič hotenega, nobeno od njih ni bilo sad posebne odločitve, ampak so vsa ta dejanja prihajala iz nekega globokega središča v njeni naravi, tako ka­kor se studenec naravno razdaja žejnim ljudem.
Zato so Malenškovi, kot smo rekli, mogli nekatera dejstva mirno sprejemati: da je bil zaboj, v katerega so spravili krompir, ko so prišli z Rake, vedno poln; da je bila peč v njihovi hiši vedno zakurjena, čeprav niso imel svojih drv; da so se na mizi pozimi pojavljali peharji jabolk; da se jim ni nič zgodilo, ko je eden od Malenškovih fantov na dvorišču ubil piščanca – da Hočevarjeva mati tega niti omenila ni, ker je vedela, da ni to bilo narejeno iz hudobije; da so Hočevarjevi, potem ko je eden od Malenškovih otrok razbil dragoceno majoliko, na kateri je stala častitljiva letnica 1780, šli mimo tega, kakor da se ni nič zgodilo.
Tu je morda čas, da povemo, da Hočevarjeva mati, takšna, kakršno smo jo poskušali v nekaj potezah predstaviti, ni bila nobena red­kost – nikak osamelec, ki bi pritegoval pozornost od blizu in daleč. Takih žena, kot je bila Hočevarjeva mati, je bilo veliko. Zakaj jih je bilo veliko? Zato, ker je bila nekoč v Sloveniji kultura, ki je omogočala, da so ljudje mogli uresničevati to, kar je bilo v njih naj­boljše. Za to kulturo sta jamčili dve sili: izkušnja, ki je povzemala temeljno resničnost sveta, in tridentinska Katoliška cerkev, ki je tej resničnosti dajala smisel. V tej kulturi je bila mogoča tista dragocena reč, ki ji pravimo usmiljenje in ki omogoča, da se ljudje med seboj razumejo v najgloblji resničnosti svojega obstajanja. Ljudje so sebe in svet tako razumeli, da se je med njimi moglo pretakati usmiljenje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Partíja mlatičev na Raki

Zakaj tega sveta ni več? Ali, zakaj ni več tako cel, kot je bil nekoč? Ta svet je napadla moderna. Napadla ga je na celi fronti svojega upora, zlasti pa s tisto ostjo, ki se je iz moderne oblikovala in ji pravimo komunizem. Komunizem je pognal čez meje domovine 10.000 ljudi – najboljših ljudi; komunizem je pobil 15.000 ljudi – najboljših ljudi. Poleg tega je komunizem zmago razumel kot zmago nad kulturo; v svoji zmagi je komunizem videl dovoljenje zgodovine, da namesto kulture uveljavi ideologijo. Kulturo, ki je omogočala usmiljenje in razumetje, je zamenjala ideologija – umetna, najlonska snov, ki ni dajala možnosti ne fizičnemu, kaj šele duhovnemu življenju.
Štirimesečni tečaj, ki je potekal v organizaciji Zveze katoliških kmečkih mladcev v ljubljanskih Križankah od novembra 1941 do marca 1942, je v Lojzetu osmislil in utrdil vse tisto, kar mu je dala katoliška vzgoja v domači hiši in domači cerkvi. Katoliška akcija je bila pravzaprav način katoliškega odpora proti verskemu in moralnemu relativizmu, ki ga je prinašal moderni svet. Katoliška akcija ni bila proti spremembam, hotela je le, da se spremembe dogodijo v okviru temeljne katoliške kulture. Promotorji KA so verjeli, da ne obstajajo notranji ali bitni razlogi, da se moderni družbeni in proizvodni odnosi ne bi mogli razvijati in cveteti v svetu, ki bi stal na krščanskih duhovnih premisah. Verjeli so, da je krščanstvo soobstojno z vsakim stanjem, ki ga prinesejo sile avtentične evolucije. Ni se še vedelo, tako kot se ve danes, da je moderna, tako v svoji liberalni kot v svoji totalitarni fakturi, nespravljiva v tem smislu, da hoče imeti svet zase, vsega in v celoti.

stran: 040

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tečaj Kmečke katoliške akcije v Ljubljani 1941 – Lojze Malenšek tretji z desne v prvi vrsti – Predavatelji z leve France Pernišek, Ludvik Štrancar, Joža Basaj, dr. Gregorij Rožman, Valerijan Učakar, dr. Ignacij Lenček, dr. Stanislav Lenič

Da bomo bolje razumeli nekatera stališča, ki jih bomo našli pri Lojzetu Malenšku, moramo spregovoriti nekaj besedi o slogu duhovnega in družbenega obstajanja, ki se je uveljavil v KA. Obnovitveno katoliško giba­nje je samo po sebi in od začetka imelo dve mož­nosti. Lahko bi se bilo osredotočilo na miselni napor, v katerem bi doseglo nove uvide v krščansko sporočilo, tako da bi ga lahko postavilo pred modernega človeka v njegovem modernem idiomu, torej na najvišji možni prepričevalni način. Druga možnost pa ni peljala prek globljega razumetja, ampak je videla uresničljivost svojih ambicij v intenzivnem krščanskem in katoliškem obstajanju. Zmagala je druga izbira in skoraj v celoti določila slog Katoliške akcije. Od njenih članov so se odslej zahtevale te reči: in­ten­zivno versko in zakramentalno življe­nje, samooblikovanje ali samovzgoja, askeza in organizirana kateheza družbenega okolja.
Vera je bila na prvem mestu. Vendar zaradi pravičnosti ne smemo prezreti, da je KA vendar gradila na integralnem človeku: od svo­jih članov je zahtevala, da so Slovenci in da se odzivajo na osnovne zahteve politične kulture.
Tudi v skromnih zvežčičih Lojzetovega dnevnika je vera na prvem mestu. Vera in samovzgoja. Nekje prav na začetku zapiše: »Vsi smo slabi. A nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.« Iz zavesti nepopolnosti vstajajo njegove mnoge molitve in prošnje. Ob novem letu 1943 se takole obrača k Bogu: »Da se naša družina v prihodnjem letu ne bi izneverila Tebi, da bi vsi ostali zvesti katoliški veri in da bi v tem letu zdravi prišli v svoje kraje.« Ko naslednji dan začenja s pobožnostjo »petih prvih sobot«, še enkrat prosi: »Gospod, daj mi milost, da bom v novem letu iskal Tebe in Tvojo ljubezen.« Že čez en mesec si takole sprašuje vest: »Minil je mesec januar. Sprašujem se, ali sem naredil kaj takega, da mi bo koristilo za večnost.« Ko se okoli njega gosti nasilje, izreče tole prošnjo: »Jezus, iskreno Te prosim za naš slovenski narod. Skrajšaj dneve njegovega trpljenja.« Ob tem se spomni škofa dr. Gregorija Rožmana: »Temne sile so Vas obsodile na smrt. Ne sprašujem se, zakaj. Zato, ker ste zvest sin slovenskega naroda, ker ste zvesti Katoliški Cerkvi, ker ste katoliški škof. Jaz pa vam z božjo pomočjo ostanem zvest, po­seb­no v tem, kar sem vam osebno obljubil.« Dne 26. maja 1943 se je Stiška protikomunistična legija posvetila Brezmadežnemu srcu Marijinemu. Lojze je to posvetilo pospremil z naslednjo molitvijo: »Marija, prosim Te, da boš te fante, ki so se Tebi posvetili, varovala, da ne zablodijo v greh. Da bodo dobri katoličani in zvesti Slovenci.« Po hudih bojih po gozdovih okoli Polževega junija 1943 naleti na truplo mrtvega partizana. Tudi ob njem razmišlja v tej luči, gledajoč njegovo obličje: »Ubogi človek, kako neznaten si, pa si se hotel boriti z Bogom. Toda Usmiljeni ti je gotovo odpustil, saj se nisi zavedel, da si naperil puško proti Bogu, Cerkvi in slovenskemu na­rodu.« In takoj zatem molitev: »Gospod, usliši nas, ki vpijemo k tebi v stiski in smrtni sili.«

stran: 041

Lojze Malenšek je stopil med legiste 21.oktobra 1942, na svoj rojstni dan. Kako je do tega prišlo, bomo povedali pozneje, zdaj pa poiščimo v njegovih tankih zvezkih razloge, zaradi katerih je naredil ta korak. Ti razlogi so zanimivi zato, ker nam spet odkrijejo, zakaj se je sploh organiziral protikomunistični upor. Poleg tega, da so ljudje branili svoja življenja, sta bila za to odločitev dva idejna razloga: vera in narod.
V začetku septembra 1942 se v dnevniku pojavijo prvi znaki, da glas komunističnih zločinov prihaja iz grobov v vasi in doline. Takoj zatem pa sledi lakonična in še nekoliko zadržana vest, da se je osnovala tudi neka protipartizanska organizacija pod imenom Legija smrti in da nastopa uspešno. »Res čudne razmere.« Toda že dober mesec zatem zapiše Lojze v dnevnik tole: »Danes sem vstopil med borce Kristusove fronte proti brez­božnemu komunizmu.« Nekaj dni zatem sledi tale opis: »Mi se borimo za vero, najdražjo svetinjo našega naroda. Vero hočemo ohraniti slovenskim potomcem.« Potem sledijo podobni opisi. V njih utemeljuje svoje poglede na oborožen aranžma, obenem pa si daje poguma in utrjuje upanje na uspešen konec. Na primer takole: »Za vero, za domovino, za materni jezik – za to troje se mi borimo. Zato bomo, če bo treba, žrtvovali tudi svoja življe­nja.« Z odobravanjem sprejema Rožmanove besede, ki jih je izrekel na Natlačnovem grobu: »Zvežite se vsi, ki verujete v Boga in sebi in potomcem želite življenje.«
Januarja 1943, komaj po mesecu dni legistovskega življenja, si znova zatrjuje, da je prijel za orožje, »da bom branil vero, dom, jezik in svete pravice slovenskega naroda«. Kmalu za tem, v februarju, ponovi te temeljne razloge in obenem zavrača kakršnekoli druge: »Jaz ne bi nikoli prijel za orožje, ne za čast, ne za čin, ko ne bi vedel, da moram braniti vero in narod.«
Kako je poleg verskega bil v njem razvit tudi narodnostni čut, dokazuje v pismu na veliko soboto 1943. V Stični so imeli zvečer ob pol 7-ih velikonočno procesijo. »Nudila je žalostno sliko. Italijani spredaj na častnem mestu, mi predstavniki naroda in branilci vere pa zadaj. Seveda smo tega sami krivi!« Takoj zatem pa sledi: »Gospod, prosim Te, da kmalu vstanemo«. Kako bistvena se mu je zdela zavest narodne pripadnosti, kaže pretresenost, s katero je zabeležil neko opažanje iz prvih dni med legisti: »Dopoldne sem govoril z nekim fan­tom, ki se je naravnost izrazil, da ne mara biti Slovenec in da od slovenskega naroda ne pričakuje ničesar.« Ne vemo natanko, kaj je s tem misli, a dodal je eno besedo: »Sirota.«
Značilno za miselnost legista Lojzeta Malenška je tudi to, da nikakor ni bil pripravljen zapirati oči pred napakami svojih bojnih tovarišev. Že prvi dan, ki ga je v Dragi pri Ivančni Gorici preživel v »narodni gardi«, razočaran ugotavlja, da je mislil, da je »vse bolj idealno«. Ni mu bilo všeč njihovo govorjenje, zdeli so se mu premalo spoštljivi do žensk. Na veliko nedeljo 1943 je nejevoljno zapisal tole: »Potem smo imeli skupno kosilo. Ža­lost­no je, da smo sedli za mizo in vstali od mize kakor živina.« Ko je bila 20. junija leta 1943 v Stični birma, se mu je zdelo neznosno, da se je verska slovesnost proti večeru razvila v petje in vriskanje in da se je zaslišala harmonika. »Drugi pa toliko trpijo!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hočevarjeva hiša na Muljavi pred vojno

Včasih se mu zazdi, da ni za vojaka. Ko so legisti marca 1943 napravili dolg pohod na sever proti Sv. Križu, »proti poslednjemu središču dolenjskih partizanov«, je po povratku zapisal stavke, ki nam ga prikazujejo v pričakovani luči: »Vzeli smo nekaj ljudi, ki so sodelovali s partizani. Smilili so se mi ti ljudje. Očitno nisem za tako službo. Pretresel me je jok otrok in tiho ihtenje mater in deklet. Saj, gotovo so bili nekateri krivi; premalo plemenito so ravnali s svojimi brati.« Značilen je tudi vzklik, s katerim ta zapis zaključuje: »Ubogi slovenski narod!«

stran: 042

Včasih nas sredi vojne, orožja in aktivizma preseneti z opažanjem, ki ga v takšnih razmerah ne bi pričakovali: »Ko sem se peljal po cesti pod Slemenom proti Muljavi, sem v gozdu zaslišal peti kosa.« In neke junijske nedelje 1943 je takole dokazal, da ima fino občutje za naravo: »Ko pišem, sedim pod Hočevarjevim kozolcem na Muljavi. Krasen poletni dan je. Žitna polja so ravno v klasju in bujno zelenje krasi božjo naravo.« Potem pa doda: »Toda, človek se je uprl.«
Ves čas pa mu misli po malem uhajajo v Zaloke in na Rako. Oktober 1942: »Kdaj bom spet videl rojstno hišo, domači vrt in travnike; kdaj bom z Gričarjevega hriba užival pogled od vasi pod seboj do Gorjancev?« In za božič ne more, da se ne bi vprašal, kdaj bo spet »v farni cerkvi na Raki zaslišal začetek slavnega božičnega evangelija«. Na Rako pomisli konec februarja, »ko je na Bučki Matijev se­jem«, na Rako posebno pomisli zlasti na cvetno nedeljo: »Kako je bilo včasih na Raki na cvetno nedeljo! V cerkvi butara pri butari, povsod vonj po mladem zelenju. A danes! Raška cerkev je prazna, po njej ne odmeva več slovenska pesem in tuji duhovnik morda stoji pred oltarjem. Čuj, Gospod, usliši naše molitve in naše prošnje in vrni nam drago domovino.«
Od vsega so ga seveda najbolj zaposlovale obveznosti do KA. Pogosto je odhajal v Ljubljano in nikoli ni pozabil obiskati svojih nekdanjih učiteljev z mladčevskega tečaja, zlasti Kopača in Lenčka. Ko se v poletnih mesecih 1942 zaradi komunistične in italijanske blokade ni mogel nikamor premakniti, je osamljenost skoraj neznosno pritiskala nanj: »Že od 20. julija je ustavljena vsaka pošta in vsak osebni promet. Nobenega časopisja, že dolgo nimam več nobene zveze.«
Tako stanje je trajalo do septembra: »Minilo je že skoraj pol leta, ko sem bil v šoli KA. Še vedno nimam nobene zveze. Ostal sem popolnoma sam. A se držim gesla, ki sem si ga vzel za življenje: »Ne bom se izneveril.« In ko se je decembra 1942 znašel med legisti Na Preži, je zapisal: »Sedaj spoznavam svoje katoliško akcijsko polje.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ana Zajec – Hočevarjeva mati

Videti je, da so mu pri legistih dajali veliko prostosti. Zato večji del časa sploh ni nosil uniforme. Veliko se je vozil s kolesom po okolici in raznašal propagandno čtivo: na Krko, v Šentvid, v Temenico, šel je celo do Šentjerneja. Največje veselje pa so mu delali obiski v Ljubljani. Poleg duhovnih gospodov je ob­iskal tudi Račane, ki so preživljali vojna leta v Ljubljani: župnika Bukovca, nek­dan­jega tečajnika Švala in nekdanjo vaščanko z Rake Leketovo Reziko, pri kateri so se zbirali Račani, ki so živeli v Ljubljani, in tisti, ki so v Ljubljano prihajali. Po enem takih obiskov je zapisal: »Hvala Bogu, kar dobro sem danes opravil; ne samo zase, tudi za druge.« Najgloblje pa se mu je vtisnilo v spomin dvodnevno zborovanje ZKKM (Zveza katoliških kmeč­kih mladcev) od 24.–25. julija 1943 v Slom­škovem domu. Poslušal je predavanja, srečaval stare znance in si pridobival novih. Govorili so o potrebi po novih jedrih KA, o tem, da je treba »reševati slovenski kmečki stan pred novodobnimi zmotami«. Dr. Odar je v svojem govoru povedal, da je padlo že nad 100 članov KA. Človek ob tem pomisli, kako »civilna« je bila ta vojska. Ali jih ta podatek ni nič streznil? Mojbog, še pomisli človek, kako neenak je bil boj med komunisti in katoličani!
Razmere, ki so Lojzeta Malenška pripeljale med legiste, so bile nekako takšne, kot so bile tiste, ki so po Dolenjskem, Notranjskem in po Beli krajini polnile enote protikomunistične vojske. Lojze je te razmere videl takole: »Organizirani komunisti so po raznih krajih delali atentate na italijanske vojake in na vodilne in zavedne katoliške Slovence.« Zasedli so cele vasi in jih strahovali. Seveda so povsod našli tudi somišljenike, a v glavnem so gradili na strahu. Ljudje so trepetali, kdaj bodo prišli Italijani in naredili svoje.

stran: 043

Na Muljavi so konec maja 1942 prisilili ljudi, da so prekopali ceste do vasi. »Pred praznikom svetega rešnjega telesa so prisilili več vasi, da so partizanom nosili moko iz Višnje Gore.« Moko so nosili kar iz gasilskega doma sredi mesta! V Gorenji vasi so morali podreti most. S tem so komunisti veliko dosegli: ljudi so naredili za sokrive, bili so notri, bili so vpleteni. Bili so tudi osramočeni, zakaj isti ljudje, ki so prej cesto prekopavali in delali zaseke, so morali, ko so prišli Italijani, ceste spet zasipati in jih čistiti debel in vej. Nad njimi je zagospodovalo nasilje – ne samo na zunaj, počasi jim je začelo lesti v dušo.
Med ofenzivo so Italijani prodirali proti Muljavi z dveh strani: 6. junija iz smeri Zagradec – Krka, naslednji dan pa iz Stične. V strahu pred tem, kaj bo, ljudje trumoma beže iz vasi v gozdove. Italijani vas najprej bombardirajo in obstreljujejo s topovi – ena granata pade tudi na Hočevarjevo hišo. Lojze in Jože se skrijeta v cerkev in tam ju Italijani izsledijo. Srečanje ostane brez posledic. Ko ju sprašujejo o stanju v vasi, se izogneta s tem, da sta tujca in da razmer ne poznata.
Nekako čez mesec dni Italijani spet pritisnejo, hrupno in bahaško, iz Stične. Lojze pomaga pri košnji pri Grosovih v Gorenji vasi. Ravno zarežejo prve redove v travnik na Škrjančah, ko se pojavijo Italijani. Kosce pustijo in gredo naprej, a kmalu poči partizanski strel in iz Mihove domačije se pokaže dim. Nato zagorita še dve hiši naprej v dolini. Lojze se potem ozre na drugo stran muljavske doline. Tam, na Vrheh, gorijo Zavrtače. »Enaj­stim gospodarjem je zgorelo vse.« Komentar, ki sledi, je tale: »Italijanski banditi se znašajo nad revnimi slovenskimi domovi in nad nedolžnimi žrtvami.« Na Muljavo se Lojze vrne šele 9. avgusta, morda se mu je zdelo v Gorenji vasi varneje. Italijansko nasilje se ne neha. »V četrtek, 10. septembra, so Italijani ustrelili dva mlada moža z Bojanjega Vrha. Ustrelili so ju kot dva psa, brez sodbe, v gozdu nad vasjo. Tako padajo Slovenci.« Smrt in opustošenje je vsepovsod. »Ko se ozrem po muljavski dolini proti Stični, štrlijo na obeh straneh doline pogorišča in ruševine.« A to še ni poglavitno, poglavitno je naslednje: »In poleg tega, ko nas uničuje tujec, se je sredi naroda skotila temna sila, ki od znotraj uničuje njegovo enotnost.« Medtem so Italijani 17. avgusta obkolili Gorenjo vas in odpeljali v internacijo vse moške, tudi Jožeta, ki je, kakor vemo, delal pri Grosovih. V dnevniku posveti Lojze duhovno pismo bratu, »ki je odšel brez slovesa v tuje, neznane kraje«. Jeseni se v Stični organizira enota Legije smrti. 21.oktobra se je, kot že vemo, legistom pridružil tudi Lojze. A je na postojanki v Dragi le 14 dni, potem se, morda zaradi bolehnosti, vrne domov na Muljavo. Ko se 6. decembra organizirajo legisti še na Muljavi, se jim pridruži tudi Lojze. Utaborijo se v nekdanji gostilni Na Preži, sredi doline, na pol poti med Muljavo, Kompoljami in Bojanjim Vrhom. Komandant legistov Na Preži je bil Cene Špendav – nekdanji španski borec. Ker je bila majhna in izpostavljena postojanka vedno v nevarnosti, se je po nekaj mesecih pridružila legistom v stiškem samostanu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hočevarjeva družina pred vojno: spredaj oče Ciril, Micka, mati Ana, zadaj Ciril, sosedova Slavka, Ani, Milan

Legist Lojze Malenšek sicer ni hodil na patrulje, poglavitnih pohodov pa se je vendarle udeležil in nekatere v dnevniku tudi registriral. Da pokažemo, katera območja so obvladovali legisti iz Stične, naj jih nekaj naštejemo.

stran: 044

V začetku januarja 1943 je večja skupina legistov – kakih 50 – naredila tridnevni pohod od Police do Ljubljane in nazaj.
Posebno mesto ima v dnevniku pohod dne 21.januarja 1943 proti Radohovi vasi in dalje proti Škofljemu in Pristavici do Biča. Tu se je vnel hud boj, ki je trajal celo popoldne in celo noč. Padli so trije legisti in trinajst Italijanov. Drugi dan, 22.januarja, so šli na Pristavico po padle vojake. Videli so, da so se partizani znesli nad mrtvimi Italijani: »Tako razmesarjenih trupel še nisem videl.« Dodaja pa tole: »Naše fante so samo sezuli.« Čez dva dni, 24.januarja, so v Stični pokopali dva od padlih legistov: akademika Antona Hartmana in legista Franca Breganta. Na Biču je bil smrtno ranjen tudi nekdanji komandant Na Preži Cene Špendav in umrl v ljubljanski bolnici. Eden od večjih pohodov je bil tudi pohod 24.marca 1943 v kraje na desni strani velike dolenjske ceste v smeri Sela – Šumberk. Šli so skozi vasi Velike Pece, Vrhpolje, Male Pece, Rdeči Kal, Hrastov Dol, Lučarjev Kal, od tam pa se spustili v Male in Velike Kompolje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročnik Jože Nadrah, komandant legistov v Stični

Legisti so ta pohod ponovili 30. julija. Pri Lučarjevem Kalu se je vnel boj, v katerem je padel Lojzetov prijatelj Jože Rus iz Doba. »Bil je mirnega značaja, nikoli se ni z nikomer prepiral. Bog mu bodi milostljiv sodnik.« Rus je bil ranjen v nogo in se je s kolono vračal proti Šentvidu. Partizani so kolono napadli in Rusa, ki zaradi rane na nogi ni mogel bežati, ujeli. Ubili so ga tako, »da so mu zadaj na glavi s topim predmetom naredili veliko odprtino«. Rusa so 2.avgusta Italijani pobrali nekje pri vasi Sad in ga z avtomobilom pripeljali v Stično.
Poslednji Lojzetov vpis v dnevniku je z dne 3.avgusta. Zadnji stavek se glasi: »Pogreb Jožeta Rusa bo jutri.« Takrat je tudi Lojze imel pred seboj samo še tri tedne življenja.
Kot toliko smrti, ki so se zgodile v zapletenem in nečistem času komunistične revolucije, je obdana z mnogimi nejasnostmi tudi Lojzetova. Komunisti so bili profesionalni revolucionarji. Revolucijo so vodili prisebno, lokavo, brezobzirno. Pred ničimer se niso ustavljali, vsako zvijačo in vsako intrigo so imel za dovoljeno.
Avgusta 1943 se je že vedelo, da se bo v kratkem nekaj obrnilo. Martin Malenšek se spominja nekega pogovora iz tega časa med očetom in Lojzetom na Muljavi. Oče: »Sin, ali ni to prenevarno zate?« Lojze: »Oče, če bo treba, bom pa narodni mučenec.« Skrivnostne besede! Takrat so se okoli Muljave pojavili četniki in v Hočevarjevi hiši se je domnevalo, da se jim bo Lojze pridružil.
Kaj se je tistega usodnega popoldneva v sredo, 25.avgusta 1943, še bolj pa v noči na četrtek, 26. avgusta, dogajalo, tega ne Malenškovi ne Hočevarjevi niso mogli nikoli natanko ugotoviti. Gotovo je to, da so še popoldne videli Lojzeta v civilu v družbi še dveh drugih civilistov, od katerih je bil eden stiški legist Ludvik Markovič, doma sicer iz Šentruperta. Kdo je bil tretji, se, nenavadno, ni nikoli ugotovilo. Zato je zgodba o Lojzetovi smrti nekako zgodba o »tretjem človeku«. Po neki verziji so bili vsi trije namenjeni z vlakom v Ljubljano, a vlak tistega popoldneva sploh ni odpeljal, ker je bila proga nekje pri Višnji Gori razdrta. Fantje naj bi se bili zvečer vrnili na postojanko, a so našli svoje prostore zasedene – spet nenavadno! – zato so šli spat na Mestnikov senik – že zunaj Stične. Morda so šli k Mestnikovim tudi zato, ker naj bi se bil tega dne vrnil iz Ljubljane Mestnikov sin, s katerim so se dobro poznali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Muljavski legisti nesejo mrtvega Lojzeta Malenška iz Hočevarjeve hiše

Ponoči, potem ko so zaspali, je »tretji človek« izginil in se tudi pozneje ni več pojavil. Pač pa je prišel morilec – morda jih je bilo tudi več, odkod sicer glas mitraljeza – ki je moral zelo dobro vedeti, kje ležita, saj je z enim strelom zanesljivo ubil Markoviča, z drugim pa do smrti ranil Malenška; ta je še imel toliko moči, da je skočil s senika, a je potem na tleh obležal. Stara Mestnikova mati je iz hiše še zaslišala krik: »Jezus, Marija!« potem pa še en strel. Morilec se je namreč pognal za njim – lahko pa ga je tudi na tleh čakal kak drugi ali tretji ali četrti človek – in ga iz razdalje, kot se je pozneje ugotovilo, ustrelil skozi glavo. Ljudje so potem govorili, da tega ne bi bil mogel narediti, če ne bi bil ravno takrat noč razsvetlil eden od bliskov, ki so spremljali odhajajočo nevihto. Markoviča so pokopali v Stični, Lojzeta pa so naslednji dan prepeljali v Muljavo in ga v Hočevarjevi hiši za nekaj časa dali na mrtvaški oder. Pravijo, da je bil pogreb velik. Osem duhovnikov ga je pokopavalo, govorila sta mu kurat in pater Placid iz stiškega samostana. Duhovnik Janez Kopač pa je iz Ljubljane prosil, naj mu shranijo kos krvave rjuhe, na kateri je nekaj časa ležal pokojni Lojze. Lojze Malenšek leži na muljavskem pokopališču. Zraven njega – tako rekoč v istem grobu – leži tudi njegov brat Franc. Tega so v oktobru 1943 mobilizirali partizani in je nekje pri Polici v začetku januarja 1944 padel. Če je bilo res tako! Ko je njegova enota nekoč šla skozi Muljavo, se je za trenutek lahko ustavil doma. Pripovedoval je, da je v hudih težavah. Ko ga je oče tolažil, naj potrpi, saj večno to ne bo, je odgovoril: »Oče, vi ne veste, kakšni ljudje so to.«

stran: 045

Res, kakšni ljudje so to bili: da so narod, ko je bil napaden, napadli še sami; da so mu zasekali tako globoko rano, da si morda ne bo več opomogel. Še danes ne vemo, kakšni ljudje so to bili.