Avtor: Miloslav Vlk

stran: 091

stran: 092

Od velike srečne ure evropske zgodovine v tem stoletju je sedaj minilo deset let: države Srednje in Vzhodne Evrope so se nekrvavo – v »žametni revoluciji«, kot pravimo pri nas na Češkem – osvobodile totalitarne diktature marksistično-leninističnih partij. Komunizem se je zrušil. Berlinski zid, simbol komunističnega zatiranja, so podrli. Železna zavesa je izginila. Skupaj z razcepljenostjo Nemčije je bila premagana razcepljenost Evrope. V tistih tednih so v krščanskih cerkvah najpogosteje prepevali psalm 126: »Ko je Gospod obrnil usodo Siona, smo bili kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja.«
Občutek sreče ob preobratu se je izrazil tudi v političnem dokumentu. V svoji »Listini za novo Evropo« so voditelji držav in vlad držav, združenih v Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju (KEVS), dne 21. novembra 1990 v Parizu izjavili: »Doba konfrontacije in delitve Evrope je minila. Izjavljamo, da bodo naši odnosi v prihodnje temeljili na spoštovanju in sodelovanju. Evropa se osvobaja dediščine preteklosti. Zaradi poguma mož in žena, odločnosti narodov in moči idej zaključnega dokumenta iz Helsinkov se začenja v Evropi nova doba demokracije, miru in enotnosti. Prišel je čas, da se izpolnijo večdesetletna upanja in pričakovanja naših narodov: neomajna opredelitev za demokracijo, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, blaginja zaradi gospodarske svobode ter socialna pravičnost in enaka varnost za vse naše države.«
Veselo razpoloženje leta ¹⁹⁸⁹⁄₉₀ pa se je kmalo razblinilo. Bolj ali manj boleče razbijanje komunističnih držav, nacionalistično motivirani spori in vojna na Balkanu so pokazali, da je bil pogosto omenjani konec zgodovine le dober knjižni naslov. Vsakdanji napori, zlom starih industrijskih vej, socialna negotovost, razočarana pričakovanja in strah pred prihodnostjo ter nesposobnost mnogih novih demokratičnih strank s podobnimi interesi, da bi se združile v večje stranke s politično težo, so kljub številnim očitnim razvalinam socializma pripeljali do tega, da so se stranke naslednice komunističnih partij v mnogih državah s svobodnimi volitvami vrnile v vlado. To je bil drugi preobrat. Tega razpoloženja ni več izražal psalm 126 z radostno pesmijo povratnikov iz babilonskega suženjstva, temveč Druga Mojzesova knjiga (Eksodus) s potovanjem Izraelcev v puščavi po izhodu iz Egipta. Lonci mesa v ujetništvu so se iz oddaljenosti zdeli privlačnejši kot svoboda in mana v nerodovitni puščavi.
Medtem pa smo priče tretjega preobrata. V celi vrsti držav, kjer je večina volilcev sredi devetdesetih let povezala svoje upanje s strankami naslednicami komunističnih partij, npr. v Litvi, Poljski, Madžarski, Slovaški in Bolgariji, so te stranke na volitvah spet odstavili. Drugič – ali prvič, kot v Romuniji – so preoblikovanje zaupali novim, demokratičnim strankam, ki so v mnogih državah šele v opoziciji razumele, da bodo lahko uspele le tako, da bodo premagale svojo razdrobljenost. S tem tretjim prebratom od leta 1997 dalje pa ni prišlo do stabilizacije le v političnih sistemih, temveč so se v tem času stabilizirali tudi postopki gospodarskega in zunanjepolitičnega preoblikovanja. Propadanje gospodarstva je skoraj povsod napravilo prostor vztrajni rasti. Samo v moji deželi poteka razvoj nekoliko v nasprotju s splošno smerjo. Potem ko so nas dolgo hvalili kot vodilne med državami v tranziciji, doživljamo sedaj streznjujoče težave s padajočo stopnjo rasti in rastočo stopnjo brezposelnosti.
Glede integracije srednjeevropskih držav v zahodne povezave ni več načelnih nasprotij. Marca 1998 je Evropska unija začela pogajanja za vstop s Poljsko, Češko, Mad­žarsko, Estonijo, Slovenijo in Ciprom, 12. marca 1999 so Poljska, Češka in Madžarska postale članice Nata. Preobrata iz let ¹⁹⁸⁹⁄₉₀ ni mogoče zavrteti nazaj in ni omejen na Evropo.

Srbska vojna se je dejansko začela junija 1991

Spraševanje o položaju v Evropi ne more prezreti vojne v Srbiji. Posledice te strašne vojne so krute: uničenje, preganjanje, posilstva, plenjenje, poboji; mrtvi, brezdomci, travmatizirani; sovraštvo, zaslepljenost, mesta v razvalinah, požgane vasi, zmanipulirani mediji, zastrupljene duše.
Toda ta vojna se ni začela šele 24. marca 1999 z Natovimi zračnimi napadi. Začela se je junija 1991 z napadom srbsko-jugoslovanske vojske na Slovenijo, ki so mu sledili napadi na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter končno na Kosovo. Osem let so Evropska unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Združeni narodi, t. i. kontaktne skupine in Nato skušali ukrotiti srbski imperializem s pogajanji, mirovnimi sporazumi in »političnimi rešitvami«. V teh letih pa je tudi postalo jasno, da Evropa ni sposobna razviti skupne balkanske politike. Šele v povezavi z Ameriko in pod njenim vodstvom so konec leta 1995 dosegli Daytonski mirovni sporazum, ki je končal pobijanje in preganjanje v Bosni in Hercegovini.

stran: 093

Po načelu, ki ga zastopa cerkvena mirovna etika in ga priznava tudi mednarodno pravo, da je namreč dolžnost vseh narodov, da preprečijo genocid, nimajo demokratični narodi le pravice, ampak obveznost, da – po vseh predhodnih mirovnih prizadevanjih – s humanitarnim posegom, katerega zadnji izhod morajo biti vsa vojaška sredstva, preprečijo pobijanje kosovskih Albancev in jim zagotovijo oz. ponovno pridobijo domovinsko pravico. Če pa pride do humanitarnega posega z vojaškimi sredstvi, je treba upoštevati merila nauka o pravični obrambi, na katera vedno znova spominja Cerkev. Neutrudno je treba iskati poti, ki so primerne, da od vojaške konfrontacije preidemo k političnemu zagotavljanju miru in k spravi in uveljavimo zgoraj omenjeno listino KEVS za novo Evropo.
Evropa je več kot »azijski polotok« (Paul Valéry), tudi več kot celina in več kot gospodarska skupnost. Evropa je ideja, »mišljenje« (Romano Guardini). Evropa je določen način gledanja na človeka, družbo in svet, skupnost vrednot – kljub katastrofam v njeni zgodovini in sedanjosti. Nosilne vrednote, ki se neločljivo povezujejo z evropsko kulturo, so dostojanstvo osebe, vladavina prava in raz­likovanje med duhovnim in posvetnim. Tvorijo evropsko istovetnost. Neločljivo so povezane s krščansko vero in krščanskimi izročili.
»Gotovo, evropska istovetnost je resničnost, ki je ni lahko dojeti,« je rekel Janez Pavel II. pred parlamentarno skupščino Sveta Evrope 8. oktobra 1988 v Strasbourgu: »Daljni viri te civilizacije so raznoliki. Izvirajo iz Grčije in iz Rima, iz keltskih, germanskih in slovanskih tal, iz krščanstva, ki jih je globoko zaznamovalo. In vemo, kakšne razlike glede jezikov, kultur in pravnih izročil so značilne za narode, pokrajine in tudi za institucije. Toda z ozirom na druge celine se zdi Evropa kot ena sama enota, čeprav tisti, ki spadajo k Evropi, manj jasno dojemajo to notranjo povezanost. Ta pogled lahko pomaga Evropi, da bo bolje ponovno našla samo sebe. V skoraj dvajsetih stoletjih je krščanstvo prispevalo k razvoju pogleda na svet in na človeka, ki danes ostaja temeljni prispevek – onkraj raz­dvo­jenosti, šibkosti, celo zamujenih dol­žnosti kristjanov samih.«
V pogledih na svet, človeka in družbo, ki so dali pečat posebni istovetnosti Evrope in jih ne moremo ločiti od krščanstva, lahko raz­likujemo šest razsežnosti.
1. Razlikovanje med spiritualijami in temporalijami.
Razlikovanje med duhovnimi zadevami in posvetnimi rečmi ali med religijo in politiko je na začetku moderne evropske istovetnosti. V antični Grčiji in rimskem cesarstvu sta bili religija in politika še eno. Ta enost je mnoge izmed prvih kristjanov pripeljala v mučeništvo, ker niso hoteli častiti rimskega cesarja kot boga. Usmerjali so se ob Jezusovi zahtevi, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Hodili so po poti, ki jo je začrtal Peter v sporu z velikim zborom: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.«
Iz teh sporov prvih kristjanov s politično-verskimi oblastmi se je razvilo razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi zadevami, med religijo in politiko, ki velja še danes in je nosilno v svobodni ustavni državi. Niso razbo­žanstvili le države, temveč svet nasploh. Relativizirali so politiko in omejili kraljevo vladarsko oblast. Krščanstvo je uvedlo proces sekularizacije, ki je nepovrnljiv. To je tudi prvi pogoj, da ljudje raziskujejo svet in si ga podvržejo.
Razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi rečmi tako skupaj z božjim naročilom, naj človek vlada svetu, vodi do novega ravnanja s svetom, do razvoja znanosti in tehnike, ki sta neločljivo povezani z evropsko kulturo. »Vera v Boga stvarnika,« je rekel papež leta 1988 pred Svetom Evrope, »je demitizirala kozmos in ga prepustila človekovemu racionalnemu raziskovanju.« Četudi se to razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi rečmi uveljavlja šele v stoletja dolgem, konfliktnem procesu, je temelj omejevanja politične moči in s tem tudi svobodne ustavne države.
2. Človekovo dostojanstvo.
Krščanska vera ostri pogled za vrednost posameznika. Človek je oseba. Ima nedotakljivo in neodtujljivo dostojanstvo, ki – kot je ugotovilo nemško Zvezno ustavno sodišče samo v svoji sodbi leta 1993 o kazenskem pravu glede splava, »pripada že nerojenemu človeškemu življenju.« Kot oseba človek ni »ne­kaj«, stvar, temveč »nekdo«, bitje, ki prepoznava samega sebe, soljudi in okolje, ki ima neumrljivo dušo, ki je kot telesno bitje deležen animalične narave in je umrljiv. Kot oseba je človek enkraten subjekt z načrti, zasnovami in pobudami. Odvisen je od drugega, biva skupaj z njim, deli veselje in trpljenje ter oblikuje svet. Je spolno bitje, moški ali ženska, sposoben predajanja samega sebe v ljubezni. Je bitje, ki se vsak dan na novo odloča za določena dejanja in proti drugim, nosi odgovornost, lahko greši in ima vest. Je bitje, ki mora dajati račun za svoje dejanje in nehanje in ostaja odvisno od božjega usmiljenja. Je božja podoba, kar pomeni, da ni le ustvarjen od Boga, ampak da tudi hrepeni po Bogu, zanj živi in v njem najde svojo izpopolnitev, kar se je uresničilo v Kristusu, ki je bil križan in je vstal.

stran: 094

1. Človekove pravice.
   Očrtane razsežnosti človeškega bivanja so dobro, ki ga varujejo človekove pravice. Človekove pravice so gotovo pozen razvoj v evropski kulturi. Šele konec 18. stoletja so jih prvič formulirali – najprej v Združenih državah, ki jih ne moremo ločiti od evropskega kulturnega kroga, nato v Franciji. Ker so jih med francosko revolucijo in v laicističnih izročilih 19. stoletja v Evropi pogosto uporabljali kot orožje proti Cerkvi, je bilo razmerje Cerkve do človekovih pravic poldrugo stoletje precej naporno in konfliktno. Človekovo svobodo so napačno razumeli kot osvoboditev od Boga. Ta napetost se je šele polagoma sprostila sredi našega stoletja. Vendar je krščanstvo pripravilo tla za človekove pravice. »Krščanska dediščina v človekovih pravicah so vodilne misli o enotnosti človeškega rodu in o enakosti njegovih udov, o enkratnosti in dostojanstvu vsakega človeka kot osebe, s katero ne smejo razpolagati ne drugi ne on sam, ki je poklicana k lastni odgovornosti, ljubezni do bližnjega in k temu, da se izkaže na tem svetu. Samo v krščanskem kulturnem krogu … so se lahko razvile človekove pravice« (Josef Isensee). Človek ima te pravice, ker je človek, torej po naravi. Država je sicer pomembna za njihovo uveljavljanje, vendar jih ne ustvarja.
   Prav v klasični obliki, ki bi lahko služila za zgled za morebitno evropsko ustavo, to izraža nemški Temeljni zakon v 1. členu: »Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Naloga vsake državne oblasti je, da ga spoštuje in varuje. Zato se nemško ljudstvo izreka za nedotakljive in neodtujljive človekove pravice kot temelj vsake človeške skupnosti, miru in pravičnosti na svetu. Temeljne pravice, na­vedene v nadaljevanju, vežejo zakonodajo, izvršno oblast in sodno prakso kot neposredno veljavno pravo.«
   

2. Svobodna ustavna država in civilna dru­žba.
   K istovetnosti Evrope spada svobodna ustavna država, katere namen so vladavina prava, varstvo človekovih pravic in s tem zagotavljanje svobode državljanov. Svobodna us­tavna država omogoča udeležbo držav­ljanov pri oblikovanju politične volje. Je temelj demokracije. Zahteva delitev politične oblasti.
   V svobodni ustavni državi se kaže dediščina krščanstva na dva načina. Enakopravno sodelovanje vseh državljanov pri procesu oblikovanja politične volje je logična posledica krščanske podobe človeka. K tej podobi človeka pa spada tudi dvojnost človekove narave. Človek je lahko dober ali zloben, deluje lahko ustvarjalno ali razdiralno. Politično moč lahko uporablja za pospeševanje skupnega blagra ali za njegovo uničevanje. Iz tega izvaja svobodna ustavna država konsekvenco, da razdeli oblast na zakonodajno, izvršno in sodno, da bi tako dosegla uravno­teženost in medsebojni nadzor.
   Delitev oblasti pomeni omejevanje oblasti. Prvi korak k omejevanju oblasti je bilo že razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi rečmi. Delitev oblasti pa to presega. Z ločitvijo in medsebojnim nadziranjem zakonodajne, izvršne in sodne oblasti kroti posvetne reči same. Kar najbolj hoče zmanjšati skušnjavo zlorabe oblasti in tam, kjer oblast vendarle zlorabijo, omejiti škodljive posledice. Kjer delitev oblasti odklanjajo, kot v totalitarnih sistemih, skupaj z dostojanstvom in svobodo osebe, vedno zatirajo tudi krščanstvo.
   Svobodna ustavna država za svoj razvoj in stabilnost vedno potrebuje tudi aktivno družbo, ki jo danes navadno imenujemo civilna ali državljanska družba. Civilna družba je družba svobodnih, samozavestnih in aktivnih državljanov, ki se na sorazmerno brez­državnem področju gospodarstva, politike in kulture sami organizirajo v združen­jih in strankah, sodeljujejo pri procesu oblikovanja politične volje v predparlamentarnem prostoru in do države niso le strpni, temveč jo tudi podpirajo kot osrednji pogoj skupnega blagra. Civilna družba je nujni sogovornik svobodne ustavne države.
   Preobrat ¹⁹⁸⁹⁄₉₀ je pokazal, kako zelo svobodna ustavna država in civilna družba spadata k istovetnosti Evrope. Praktično vse pokomunistične države so ob njima usmerjale svoje preoblikovanje. Od zgradbe civilne družbe je odvisna stabilnost svobodne ustavne države, od stabilnosti svobodne ustavne države pa uspeh preoblikovanja.
   
   stran: 095

3. Socialna pravna država in socialno tržno gospodarstvo.
   Tudi to, da država ni le pravna država, temveč mora biti tudi socialna država, spada k Evropi. Vedno znova se pojavlja skušnjava, da bi državo skrčili na vlogo nočnega čuvaja, ki sicer skrbi za uveljavljanje prava in pogodb na znotraj ter za organizacijo obrambe navzven, se pa ne briga za socialno stanje svojih državljanov. Le-to velja za njihovo lastno, zasebno zadevo. Logična posledica tega gledanja je razcepitev družbe. Socialna pravna država pa nasprotno ne skrbi le za pravo in varnost, ampak tudi za človeka vredne življenjske in delovne pogoje. Državljana varuje pred tveganjem izgube dohodka, do katere pride zaradi bolezni, invalidnosti, starosti in brezposelnosti. S socialno varnostjo zagotavlja socialno pravičnost, družbeno integracijo in svobodo posameznika. Ta naloga skupnosti je krščanska dediščina.
   K temu, kar dela Evropo, spada skupaj s socialno pravno državo tudi določen pogled na gospodarstvo, ki povezuje svobodo konkurence s socialno izravnavo, ki obvezuje državo, da z delovnim in statutarnim pravom skrbi za humane delovne pogoje, z dobro gospodarsko, zaposlovalno in davčno politiko pa za čim manjšo brezposelnost. Podrejenega pomena je ali tako pojmovanje gospodarstva imenujemo »socialno tržno gospodarstvo« kot v Nemčiji ali »podjetniško gospodarstvo« ali preprosto »svobodno gospodarstvo«, kot ga imenuje Janez Pavel II. Pomembno je, da imamo opraviti s koncepcijo gospodarstva, ki povezuje prednosti trga, konkurenco, z visoko ravnijo zaposlenosti in s socialno varnostjo za tiste, ki se ne morejo udeleževati storilnostne konkurence.
   

4. Mednarodno sodelovanje.
   Šesta razsežnost evropske istovetnosti je mednarodno sodelovanje. Evropa je bolj kot katera koli druga celina v tem stoletju razvila strukture sodelovanja in združevanja. Skeptiki lahko temu ugovarjajo, češ da tudi z nobene druge celine niso izšle tako nacionalistične razmejitve in vojne kot iz Evrope. Dejansko to spada k senčnim stranem tistega, kar je Evropa; srbska vojna kaže, da nacionalistični izgredi in krutosti, kot je »etnično čiščenje«, niso le temna zgodovina, tem­več boleča sedanjost.
   Toda k temu, kar je Evropa, spada tudi nepretrgano in uspešno prizadevanje za spravo, sodelovanje, mednarodnopravne strukture in za združevanje. To daleč presega Evropsko unijo. Pred 50 leti, 5. maja 1949, so ustanovili v Londonu Svet Evrope, da bi utrdili mir v Evropi na temelju pravičnosti in mednarodnega sodelovanja. Danes ima Svet Evrope 41 članic. Hočejo – tudi s pomočjo Evropskega sodišča – zagovarjati človekove pravice. Hočejo zagotavljati pluralistično demokracijo, gojiti zavest o kulturni istovetnosti Evrope, iskati skupne rešitve za socialne probleme ter podpirati pokomunistične demokracije Srednje in Vzhodne Evrope pri njihovih procesih preoblikovanja. Hočejo religijo kot partnerja demokracije. »Demokracija in religija nista nezdružljivi, nasprotno,« je izjavil Svet Evrope 27. januarja 1999. »Religija je lahko na osnovi svoje moralne in etične angažiranosti, vrednot, ki jih zagovarja, svoje kritične zavesti in oblik izražanja v kulturi dragocena partnerica demokratične družbe.« Katoliška Cerkev pozdravlja to izjavo. Papež je 29. marca 1999 spomnil, »da morajo dati religije poseben prispevek k izgradnji Evrope in da so gonilna sila za uresničevanje tesnejše povezave med narodi.«
   K strukturam mednarodnega sodelovanja, ki izhajajo iz evropskega kulturnega kroga, spadajo tudi leta 1945 ustanovljeni Združeni narodi s svojimi številnimi specializiranimi organizacijami, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in končno tudi Severnoatlantska obrambna zveza, ki je bila prav tako ustanovljena pred 50 leti kot vrednostna skupnost, da bi varovala mir na osnovi demokracije, svobode osebe in vladavine prava. Je zveza, ki povezuje Evropo z Zdru­ženimi državami. V srbski vojni je Evropa izkusila, da se brez Združenih držav ne bi bila sposobna postaviti po robu nasilju nekega diktatorja. Že v boju proti Hitlerju bi bila Evropa brez Amerike izgubljena. ZDA so v tem stoletju Evropi večkrat pomagale, da je ostala Evropa.
   Posebno zgodovino uspeha ima Evropska unija. Velja za nekakšno utelešenje strukture evropskega sodelovanja in združevanja in je privlačna tudi za vse pokomunistične tranzicijske države. Ob njeni zibelki so stali trije možje – Adenauer, Schumann in de Gasperi, za katere je znano, da so bili krščansko motivirani za nov začetek v Evropi po 2. svetovni vojni. Danes ima Evropska unija 15 članic. Z uvedbo skupne valute 1. januarja 1999 jih je 11 od njih naredilo še en pomemben korak k združevanju. Lani se je Evropska unija začela pogajati o pristopu s šestimi od enajstih kandidatk za pristop – med njimi tudi z mojo domovino. Želeti bi bilo, da bi pogajanja o pristopu potekala hitro, v duhu sodelovanja in uspešno in da jih ne bi odlagali zaradi še ne čisto jasne poglobitve Evropske unije.
   
   stran: 096

Za enotnost ljudi in enotnost narodov

Bilo bi tudi želeti, da bi dali naslednjim petim kandidatkam za pristop – Litvi, Latviji, Slovaški, Bolgariji in Romuniji – pregledno in spodbudno perspektivo za začetek pogajanj o pristopu. Osvobodile so se komunizma, ker so se usmerjale ob razsežnostih evropske istovetnosti. Želijo si več kot le »politiko odpiranja« in »strategijo pritegovanja«, namreč konkretno integracijsko perspektivo.
Katoliška Cerkev je vedno podpirala oblikovanje in razvoj mednarodnih organizacij, tudi Evropske unije. Cerkev dela za enotnost ljudi in narodov. Samo sebe razume v skladu z izjavo 2. vatikanskega koncila kot »znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«.
Toda strukture sodelovanja in združevanja, ki izhajajo iz Evrope, kot vsa človeška dela niso imune proti skušnjavam in sprevr­ženjem. Evropska unija se mora upreti skušnjavi, da bi se zaprla pred drugimi drža­vami, ki ji ne pripadajo, zlasti pred tistimi iz tretjega sveta, in postala trdnjava beati possidentes (srečnežev, ki imajo bogastvo ali oblast – op. prev.). Združeni narodi se morajo varovati, da ne bodo izigravali načel suverenosti in nevmešavanja proti obveznosti humanitarnega poseganja in dopuščali preganjanje, posilstva in genocid. In Svet Evrope se mora upirati poskusom raznih držav, da bi svoje deklaracije človekovih pravic pod plaščem človekove pravice do proste izbire reprodukcije in življenjskega sloga razširil na pravico do splava in na homoseksualne zakonske zveze. Take razširitve bi bile spre­vrženje pravice do življenja, ki jo imajo tudi nerojeni otroci, in tudi sprevrženje varstva zakonske zveze in družine.

S tem sem pri tretjem vprašanju: Kam naj gre Evropa? Odločanje o tem, katere države in pod kakšnimi pogoji, naj bodo sprejete v Evropsko unijo, Svet Evrope ali v Nato, ni stvar Cerkve. To je politično vprašanje. Pač pa mora Cerkev spominjati na vrednote in grozote, na vrata in slepe ulice, ki jih mora Evropa upoštevati na svoji poti v prihodnost.
Različne razsežnosti evropske istovetnosti kažejo, da vprašanje, kako daleč sega Evropa, ni v prvi vrsti vprašanje zemljepisa. Tudi vprašanje optimalne razširitve Evropske unije ni predvsem zemljepisno vprašanje. Gotovo so meje Evrope tam, kjer se neha njena zmožnost ukrepanja. Če se politika neke države usmerja ob očrtanih razsež­nostih evropske istovetnosti, če varuje dostojanstvo osebe in spoštuje človekove pravice, torej tudi versko svobodo, če se podvrže vladavini prava, si prizadeva za pravičnost, mir in socialno varnost, če vsem državljanom omogoča udeležbo pri oblikovanju politične volje, daje prostor podjetniški pobudi ter zagotavlja trg in konkurenco, je ta država partnerica Evrope. Evropa mora biti odprta za politične, gospodarske in kulturne odnose s to državo. Tako je samoumevno, da mora biti Evropa odprta proti vzhodu in da se srečuje s pokomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope v pripravljenosti za sodelovanje in združevanje.
Evropa torej ne potrebuje predstav o sov­ražnikih, s katerimi bi določala samo sebe in mobilizirala integracijske sile. Mora se le spomniti na svoje korenine in varovati svoj izvir. Kdor želi spet doseči izvir, od katerega se je oddaljil, mora plavati proti toku. »Če bi verski in krščanski temelj te celine,« je rekel papež pred Evropskim parlamentom 1988, »v njegovi funkciji navdihujočega vira etike in v njegovi družbeni učinkovitosti potisnili na rob, s tem ne bi zatajili le celotne dediščine evropske preteklosti, ampak bi bila hudo ogrožena tudi prihodnost evropskega človeka … vsakega evropskega človeka, vernega ali nevernega.« Papež je sklenil svoj govor, naj bi bila jutrijšnja združena Evropa »odprta proti vzhodu celine, velikodušna do druge poloble« ter naj bi s spravo človeka s stvarstvom, s soljudmi in s samim seboj »spet prevzela funkcijo svetilnika v svetovni civilizaciji«.
Že nekaj let po tem govoru smo dobili mož­nost, da to vizijo uresničimo. Pri uresničevanju smo že precej napredovali. Toda v marsikateri državi, in to ne le na vzhodu, ampak tudi na zahodu Evrope, so v preteklih desetletjih krščansko vero potisnili na rob. Vera in kultura, vera in življenje se močno razhajajo. Naloga kristjanov je, da na novo odkrivajo svoje korenine in raz­vijajo civilizacijo ljubezni, ki je bolj krščanska in človeško bogatejša.
Frankfurter Allgemeine Zeitung, 15. 6. 1999