Avtor: Neoznačeni avtor
stran: 096
Farne spominske plošče
stran: 096
V uvodu k knjigi, na katero vas bi radi spet – ne vemo, kolikokrat že – spomnili, stoji zapisano tudi tole:
Farne spominske plošče pa postavljamo tudi zaradi nekega drugega spomina. Temu spominu pravimo zgodovinski spomin in ga gojimo izključno zaradi sebe. Mislimo namreč, da so ljudje, ki se jih spominjamo, za nas na poseben način pomembni. Čutimo, da nam s svojim delovanjem in nehanjem sporočajo nekaj česar nikakor ne smemo pozabiti. Če bi namreč dovolili, da nas v džungli vsakdanjih skrbi njihovi glasovi ne bi več dosegali, bi bili zelo osamljeni in se ne bi imeli, če bi se kdaj bilo treba o čem važnem odločati, z nikomer posvetovati.
Zgodovinski spomin nam govori o tem, kakšna resničnost je svet, in o tem, kako so se ljudje, ki jim pripadamo, v tej resničnosti izkazali. Čim več bomo vedeli o preteklosti in čim bolje jo bomo razumeli, tem varnejša bo naša sedanjost: tem bolj bomo resnični in trezni in manj naklonjeni slepilom, ki nam jih ponuja svet in jih spočenjamo sami. Proti spominu in proti preteklosti govorijo samo tisti, ki bi radi, da se zaradi vloge, ki so jo v njej imeli, pozabi; ali pa tisti, ki vedo, da je človeka, ki ne ve, od kod prihaja, lahko voditi. Pogosto – v slovenskem primeru je že tako – so to isti ljudje.
Prepričani smo, da bo ta spominska knjiga postala dragocena lastnina mnogih slovenskih hiš. Ne samo tistih, ki imajo v njej zapisane svoje ljudi, ampak tudi tistih, ki ne bodo hotele biti brez temeljnega dokumenta o nekem času, ki s svojimi odločitvami usodno sega še v današnji čas. S to knjigo bodo v marsikatero slovensko hišo spet stopili ljudje, ki so jo zapustili pred pol stoletja: možje, žene in dekleta. Predvsem pa fantje: samo s to spominsko knjigo se bo v svoje domove vrnilo čez pet tisoč mladih slovenskih fantov. Mater, ki so jih čakale, nekatere dolgo, ne bo več, prav tako ne očetov, ki niso nič manj trdno upali. Včasih jih bodo sprejeli že čisto drugi ljudje, a jim bodo, ker so bili nekoč pač tu doma, pa tudi zaradi neznanskih stvari, ki so se jim dogodile na dolgi poti, naredili prostor v hiši in v spominu.
O teh stavkih je mogoče reči karkoli, ni pa mogoče reči, da niso resnični: če ne bomo imeli spomina, ne bomo vedeli, kdo smo, in ne bomo vedeli, kaj bi s seboj. Ali ni sedaj tako, kakor da ne bi vedeli, kaj naj s seboj? Saj je tako, mar ne?
Naj bo vaša knjižnica skromna ali bogata, ta knjiga v njej ne sme manjkati. Naj bo tam, da jo bo lahko vzel v roke še pozni vnuk. Če bo tam, jo bo vzel in ne bo več tako, da ne bi vedel, kdo je in kaj naj s seboj.