Avtor: France Papež

stran: 050

stran: 051

Takrat je sonce samo še med otroki …

Ko se bojujemo v času,

ki je povezan s preteklostjo,

kot cesta tostran porušenega mostu,

bojevniki že niso bojevniki –

nedosežni, v slavi izgubljeni,

ampak je vse nepopisno blizu –

blizu, v nas samih,

in vse je spet resnično,

kot v prvih dneh.

V pozni skrivnostni jeseni

se vse izpreminja

in preliva

v težko, rdeče vino.

Takrat bi se morale končno za vse izpremeniti

besede v resničnost,

žalost v veselje

in preteklost bi morala biti samo še trenutek,

v katerem nismo cenili dovolj

brezmejne bodočnosti.

Sladki sadovi,

skriti v svojih suhih svetovih,

prinašajo zdaj še nekaj luči.

Tu smo končno

kot oní,

vendar čas, ki ga poznamo,

ne more ničesar sprejeti,

ničesar vzeti,

samo orumeni,

osuši

in odda za drugo življenje.

Tako hodim

od enega morja do drugega,

od obale do obale,

v težkih,

a nepogrešljivih dneh.