Avtor: Janko Maček

stran: 012

stran: 013

V 33. številki Zaveze smo v naši rubriki spregovorili o začetkih revolucionarnega nasilja v Šenčurju pri Kranju in v okolici. Pod pre­tvezo boja proti okupatorju in zaščite tega boja sta komunistična partija in OF začeli boj proti domačim ljudem za katere sta spoznali, da si jih ne bosta mogli podrediti, da jim nikoli ne bodo slepo sledili, da s svojim vplivom in zgledom lahko tudi druge odvrnejo od njih. Bivšega šenčurskega župana Umnika, kranjskega veterinarja Bedenka in olševskega prosvetarja ter naprednega kmeta Ferjana so »likvidirali« konec poletja 1942, ko so v tako imenovani Ljubljanski pokrajini že pomorili nekaj sto županov, duhovnikov, članov Katoliške akcije, učiteljic in drugih uglednih posameznikov, pa tudi nekaj celih družin.
Med prvimi žrtvami komunistične revolucije na Gorenjskem so bili možje, ki jih je zaradi njihovega slovenskega prepričanja že v predvojni Jugoslaviji preganjal unitaristični režim in so zato nekateri bili zaprti v Ljubljani, Beogradu in Sremski Mitrovici. Verjetno bi teh prvih žrtev komunizma bilo še več, toda Nemci so kmalu po prihodu na Gorenjsko pregnali veliko število vidnih in vplivnih Slovencev in s tem naredili uslugo komunistom, ki so na to že težko čakali, saj je odstranitev teh »protinarodnih elementov« močno spremenila razmere in prinesla nove možnosti za komunistični »osvobodilni« nastop. Tako je bilo tudi v Smledniku, bolje rečeno v fari in občini Smlednik, kjer je tedaj v vasi Hraše živel in delal Jože Burgar, eden izmed mnogih žrtev revolucionarnega nasilja. V že omenjenem sestavku v 33. številki smo ga na kratko omenili, danes pa bi radi podrobneje povedali zgodbo o njegovem življenju in smrti, ki je gotovo pripomogla k temu, da je marsikateri prebivalec tega dela Gorenjske spoznal pravi obraz OF in se odvrnil od nje, da so komaj eno leto pred koncem vojne tudi v Smledniku, Vodicah, Cerkljah in drugod nastale domobranske postojanke.

Jože Burgar z Visokega pri Šenčurju

Leta 1877 je bil v Burgarjevi družini na Visokem rojen sin Jože. V tistem času ni bilo nič izrednega, če je bilo v družini deset ali več otrok. Pri Burgarjevih se jih je nabralo devet. Mati jim je zgodaj umrla, toda oče je poskrbel, da otroci zaradi te izgube niso bili preveč prizadeti. Njegova skrb zanje se ni ustavila pri hrani, obleki in telesnem zdravju, ampak jih je tudi vzgajal k delavnosti, poštenju in vernosti. Marsikaj so na tem področju postorili otroci sami, saj so z razumevanjem podpirali drug drugega in si med seboj pomagali. Pri vzgoji se je oče seveda opiral na versko izročilo, s katerim je bilo prežeto takratno življenje in so se ga pri Burgarju zvesto dr­žali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Burgar

Ko so se v začetku stoletja po farah začela ustanavljati verska in katoliška društva, sta bili tudi v Šenčurju ustanovljeni dekliška in fantovska Marijina družba. Jože Burgar je bil med prvimi fanti, ki so se v Šenčurju vpisali v Marijino družbo in ker se ni nikoli poročil, se je do konca življenja držal njenih pravil in se počutil njenega člana. Med pravicami in dolžnostmi družbenikov je bila tudi ta, da so pri cerkvenih procesijah šli skupaj za Marijino zastavo. S tem so javno pokazali, kam spadajo, in to jih je tudi obvezovalo k odgovornemu življenju in delu. Slovesna procesija je bila tedaj dogodek, na katerega so se ljudje že prej pripravljali in se dogovarjali, kdo bo komu za par. Gotovo je pri tem bilo kar nekaj razkazovanja, zato ni bilo vseeno s kom si pri procesiji hodil v par. Jože Burgar je tako v času pred drugo svetovno vojno, ko je že dolgo gospodaril v Hrašah in bil poleg tega še smledniški župan, hodil pri procesijah s smledniškim baronom Hansom Lazarinijem. Menda je doma nekajkrat pripomnil, da pač ne more drugače kot iti z baronom, vendar bi se precej bolje počutil med fanti pod Marijino zastavo. Tedaj najbrž ni pomislil, da bo kmalu prišel čas, ko bo nevarno biti baronov prijatelj in ko bodo zaradi članstva v verski organizaciji marsikoga proglasili za narodnega izdajalca in sodelavca okupatorja.

stran: 014

Prav gotovo pa Jože na kaj takega ni bil mislil, ko je bil še na Visokem in niti ni pričakoval, da bo kdaj hodil v par s smledniškim baronom. Njegov stric Tone je bil lastnik velike kmetije v Hrašah pri Smledniku. Obsegala je okrog 60 hektarov obdelovalne zemlje in gozda. Stric, ki ni bil poročen, jo je obdeloval z najetimi delavci. Ni jih bilo težko dobiti, saj so bile družine skoraj povsod velike, mož­nosti za zaposlitev in zaslužek pa slabe. Seveda je bilo bolj imenitno iti na delo v Ameriko ali v belgijske rudnike kot za hlapca k Purgarju – tako so pri Burgarju v Hrašah rekli po domače, toda marsikdo se je prav rad odrekel takšni imenitnosti, da je le lahko ostal blizu doma. Ne vemo natanko, kdaj je Jože Burgar nekaj časa bil v šoli v Celovcu in zakaj je šolo kmalu obesil na klin in se vrnil domov na Visoko. Morda mu je stric že tedaj namignil, da mu namerava izročiti svoje veliko posestvo. Kljub temu pa je kot mlad fant nekaj let delal na kmetiji drugega sorodnika v Lahovčah v občini Komenda. Lastnik posestva v Hrašah je postal šele leta 1923 – po smrti strica Toneta.

Lastnik velike kmetije in župan občine Smlednik

Še preden je Jože Burgar prevzel kmetijo v Hrašah, sta z Visokega k stricu Tonetu prišli dve Jožetovi sestri: Lojzka in Johana. Obema je le malo manjkalo do šestdesetih let, toda bili sta zdravi in sposobni poprijeti za vsako delo. Pozneje sta bili bratu v veliko pomoč. Kadar je bil zaradi raznih opravkov zdoma je bil lahko miren, saj je vedel, da je domačija v dobrih rokah. Johana je prevzela vso skrb za gospodinjstvo, Lojzka je pa z drugimi delavci od jutra do večera delala v hlevu, na njivi ali na travniku, kjer je pač bilo potrebno. Johana je bila dobra kuharica in skrbna gospodinja; njeno oko je bdelo nad vsako malenkostjo pri hiši, da je vedno bilo vse na svojem mestu. Glede tega je bila prav tako zahtevna do brata in drugih domačih kot do članov »družine« in brat, ki je ostal neporočen, se je podrejal njenemu hišnemu redu.
Pri »Purgarju« so navadno imeli tri hlapce, tri dekle in morda še kakega pastirja. Klicali so jih po imenih, skupaj so jim pa rekli »dru­žina«, medtem ko so bili gospodar, njegovi sestri in drugi sorodniki, ki so bili pri hiši, »domači«. Zadnja leta pred Jožetovo smrtjo so poleg njega in obeh sester spadali k domačim še nečak Feliks Jerala, ki je delal kot hlapec in se obenem pripravljal za bodočega gospodarja, Feliksova sestra Kristina, sestrična Mici in njena hčerka Cirila.
Z vztrajnim in načrtnim delom je Jože popolnoma preuredil domačijo v Hrašah. Prezidal in olepšal je stanovanjsko hišo, postavil velike, za tisti čas zelo moderne hleve, nabavil kosilnico na konjsko vprego, obračalnik in puhalnik, da je olajšal delo pri košnji in spravilu sena, in še nekaj drugih strojev, ki jih je preskrbel iz Avstrije ali iz Nemčije. Da bi se seznanil z modernim kmetovanjem, se je posvetoval z domačimi strokovnjaki, pa v ta namen tudi potoval k severnim sosedom. Doma je imel posebno delavnico, kjer je sam popravljal orodje in stroje, ki so ga posebno zanimali. Od domačih in »družine« je zahteval, da so orodje in stroje po končanem delu primerno očistili in jih spravili na določeno mesto. V začetku je bil sam pri vsakem delu, kasneje pa le še pri glavnih opravilih in še to bolj zaradi lastnega veselja kot zaradi potrebe, saj se je lahko zanesel, da bo nečak Feliks z »družino« tudi v njegovi odsotnosti za vse poskrbel. Sam je bil pri delu natančen in je to zahteval tudi od drugih. Če je opazil, da ne­kaj ni v redu opravljeno, je na to opozoril, vča­sih pa kar sam popravil. Burgarjeva kmetija je bila na Gorenjskem in v Sloveniji znana kot ena najnaprednejših, zato so jo hodili gledat tako strokovnjaki kot kmetje, ki so tudi sami želeli vpeljati kaj novega.
Jože Burgar je bil v smledniški občini priseljenec, toda domačini so nanj kaj hitro postali pozorni ne samo zaradi njegovega naprednega gospodarjenja, ampak tudi zaradi njegove splošne razgledanosti in lepega odnosa do sosedov in soobčanov. Tudi vodstvo Slovenske ljudske stranke v Ljubljani se je zanimalo zanj. Za las se je izognil preganjanju v zvezi s šenčurskimi dogodki, čeprav je že tedaj osebno poznal dr. Korošca in neposredno sodeloval z Janezom Brodarjem iz Hrastja, Antonom Umnikom iz Šenčurja ter drugimi. Pri občinskih volitvah leta 1935 je bil ponovno izvoljen za župana občine Smlednik in potem vestno skrbel za občinske zadeve do aprila 1941, ko so ga Nemci kmalu po zasedbi odstranili in za nekaj časa celo zaprli. Bil je dejaven pri Kmečki zvezi, pri Kmetijski zadrugi in kot svétnik pri Vzajemni zavarovalnici, kar mu je vzelo precej časa. Doma so se že navadili, da je bil večkrat odsoten. Skoraj vsak ponedeljek dopoldne je imel opravke v Kranju, ob petkih je bil v Ljubljani, vmes pa bolj mimogrede še na občini v Smledniku. Delo na kmetiji je kljub temu normalno potekalo, saj so za to poskrbeli Jožetovi domači in »družina«.

stran: 015

Skoraj čudno se nam zdi, kako je Jože Burgar ob obilici dela na kmetiji in skrbi z županstvom ter drugimi funkcijami še našel čas za branje. Bil je naročen na Slovenca in Domoljuba, na Bogoljuba in Katoliške misijone pa še na kup drugih listov, ki jih je vsaj prelistal, če že ne prebral. Pri hiši so že zgodaj imeli tudi radio in Jože je rad poslušal razne strokovne nasvete, pa tudi poročila in politične komentarje. Tudi zato je leta 1941 razumel, kakšna nevarnost grozi narodu tako od nacizma kot od komunizma. Njegovi nasprotniki so seveda vedeli, koliko jih ceni, in ker so poznali njegovo odločnost ter pokončnost, niso mogli pričakovati, da ga bodo kakorkoli pregovorili in spremenili.
Prav bi bilo, da bi vsaj nekaj povedali tudi o Burgarjevem značaju in osebnosti. Pravijo, da je bil globoko veren in skromen, da je od časti bolj bežal, kot pa jo iskal. Med vsakodnevna opravila na njegovi domačiji je spadala tudi molitev. Molili so pred jedjo in po jedi in zvečer pred odhodom k počitku. Domači in »družina« so po večerji ostali v veliki sobi in kleče zmolili rožni venec. Z redkimi izjemami je z njimi molil tudi gospodar. V poletnih mesecih, ko so bili utrujeni in je noč že tako bila kratka, je bila tudi večerna molitev krajša. Matere so svoje hčere tudi zato rade dale v službo k Burgarju, ker so vedele, da se tam vsak dan moli in da ob nedeljah in praznikih redno gredo v cerkev.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nedeljsko popoldne na Burgarjevi domačiji v Hrašah leta 1930

Nedelje in prazniki so bili dnevi počitka, vendar je bilo treba oskrbeti živino in postreči gostom, pri Burgarju so namreč zadnja leta pred vojno imeli tudi gostilno. V nedeljo popoldne so navadno od litanij v Smledniku v Hraše prišli fantje te ali one okoliške vasi, si nekoliko poplaknili grla in potem do večera prepevali narodne pesmi. Večkrat je k njim prisedel tudi gospodar. Ko so peli »Polje, kdo bo tebe ljubil«, se je morda kdo spomnil nedavnih šenčurskih dogodkov in treh pevcev: župana Umnika, župnika Škerbca in soboslikarja Vombergerja, ki so to pesem prepevali v srbskih zaporih, temu in onemu je ušel pogled proti Karavankam in za trenutek ga je spreletela zla slutnja, ki pa je kmalu izginila, ko je prišla na vrsto druga, bolj vedra pesem. Takšni so pač bili tisti nedeljski popoldnevi, takšni so bili fantje, ki so jih lepšali s svojo pesmijo.

stran: 016

Nemci so ga preganjali, domači komunisti pa obsodili na smrt

V prvih tednih po zasedbi Gorenjske so Nemci odstavili veliko županov, med njimi Jožeta Burgarja v Smledniku. Pa to še ni bilo dovolj. 21. maja se je v Hrašah ustavil črn gestapovski avtomobil. Burgarja so aretirali in odpeljali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Hkrati z njim so odpeljali tudi smledniškega učitelja, župnika Platišo pa so zaprli že prej.
Ivan Platiša je prišel v Smlednik leta 1934. Pred tem je bil kaplan v Komendi in zaradi znanega šenčurskega zborovanja so ga šest mesecev vlačili po zaporih. Kot marsikateri pregnanec z nemškega zasedbenega področja, se je proti koncu leta 1941 tudi on zatekel v Ljubljansko pokrajino; pod svojo streho ga je vzel ostareli župnik Povše na Čatežu pod Zaplazom in s tem pridobil dobro pomoč za delo v župniji. Ob kapitulaciji Italije so tako bili na Čatežu kar trije duhovniki: domači župnik Povše, izgnani smledniški župnik Platiša in domačin Viktor Vitigoj, ki je bil doma na študijskem dopustu in se ni mogel vrniti v Ljubljano. Zadnje dni oktobra je na Čatežu prišlo do spopada med partizani in Nemci. Partizani so se kaj hitro umaknili, nemški vojaki pa so vdrli v na pol požgano in porušeno vas ter se znesli nad nemočnimi prebivalci. Med talce so uvrstili tudi župnika Platišo in mladega duhovnika Vitigoja. Šele dober teden kasneje so domačini oba duhovnika našli mrtva pod cesto približno 1 km od vasi in ju 8. novembra pokopali ob cerkvi na Čatežu. (Palme mučeništva, str. 132 in 152)
Tako se je končalo izgnanstvo smledniškega župnika Ivana Platiše. Kaj pa župan Jože Burgar? Po petih tednih je Gestapo prišel do zaključka, da bo Burgar bolj koristen na kmetiji v Hrašah kot v izgnanstvu v kaki odmaknjeni srbski vasi. Niso želeli, da bi se zaradi izgona domačih gospodarstvenikov preveč poslabšal ekonomski položaj na okupiranem področju. Burgarja so torej izpustili in nekega vročega popoldneva je z malim kovčkom v rokah pripešačil domov. Takoj se je pridružil domačim in »družini« pri delu na travniku. Tako tedaj kot kasneje pri Burgarjevih o Šentvidu niso veliko govorili. Pač pa so menda kak mesec kasneje neki kmetijski strokovnjaki iz Celovca spraševali ravnatelja Kmetijske zadruge v Kranju, ali je Burgar že pozabil na Šentvid in dobili odgovor, da to ni mogoče. Kljub temu so še isto leto v Hraše pripeljali gauleiterja dr. Rainerja, ko je bil na obisku na Gorenjskem. Hoteli so mu pokazati nekaj naprednih kmetij. Burgarju ni preostalo drugega, kot da visoki okupatorski obisk sprejme. Seveda so to njegovo dejanje najbolj obsojali prav tisti, ki so prve tedne po okupaciji na ves glas hvalili nove oblastnike in njihovo gospodarstvo, od katerega so tudi zase pričakovali materialne koristi, vse druge probleme pa mirno postavili na stran.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Birma v Zapogah – Burgar (desno) in svak Bohinc iz Zapog – Burgar je bil boter nečaku Stankotu

stran: 017

V zaporu v Šentvidu je Burgar na lastni koži občutil, kakšno blagostanje pripravlja okupator Gorenjcem. Videl je, kako so ravnali z zaprtimi duhovniki in kako so nekateri sojetniki to odobravali, češ nas bodo vsaj rešili farjev in njihovih podrepnikov. Po prihodu domov je videl, koliko se je v petih tednih, ko ni mogel spremljati vsakodnevnih dogodkov, v občini spremenilo. Slovenske šole ni bilo več. Na občini so uradovali v nemščini. Seveda je bil vesel, da mu ni bilo treba biti pri tem zraven. Rednega bogoslužja ob nedeljah in praznikih v Smledniku ni bilo in bilo je dobro, da je vsaj včasih smel priti ostareli žup­nik Franc Čemažar iz Trboj in prinesti ljudem nekaj duhovne tolažbe. Da bi otroci versko ne bili čisto zanemarjeni, so jih učila verouka domača dekleta, prvošolčke pa tudi pripravila na prvo obhajilo.
Vedno več je bilo novic o ustrelitvah talcev v Begunjah in drugod po Gorenjskem in o bojih med partizani in belo gardo v Ljubljanski pokrajini. Ko se je Burgar nekoč sredi poletja 1942 na poti v Kranj mimogrede ustavil pri Brodarju v Hrastju, je prvič slišal o seznamu za »likvidacijo«, na katerem naj bi bil tudi on. Ni veliko dal na to. Novica o smrti šenčurskega župana Umnika in begu prijatelja Brodarja ga je vznemirila, toda niti tedaj ni pomislil, da bi se kam umaknil. Na ponovna opozorila, da je tudi on v nevarnosti in naj vsaj za nekaj časa izgine iz Hraš, je samo zamahnil z roko in se nasmehnil: »Saj nisem nikomur nič naredil.«
Ostal je doma in se posvečal kmetiji. Včasih je šel v Kranj na Kmetijsko zadrugo in tam srečal kakega znanca ter z njim na hitro izmenjal misli o težkih razmerah. Kljub vsemu so tedni in meseci hitro minevali. Poletje 1943 se je že prevesilo v drugo polovico. Za Anino nedeljo konec julija je župnik Čemažar v Trbojah, Smledniku in Zapogah oznanil mašo na Brezjah, kar je bilo nekaj posebnega, saj na Brezjah tedaj ni bilo nobenega du­hov­nika. Romarjem se je pridružil tudi Jože Burgar in na svojem vozu popeljal še žup­nika. V mirnem času je Jože večkrat pohitel na Brezje. Samo domnevamo lahko, da je ob romanju konec julija 1943 slutil, da se s tem poslavlja in zaključuje svoje življenjsko potovanje.
Bilo je dober teden kasneje, 5. avgusta 1943. Pri Burgarjevih so se pripravljali, da bodo naslednji dan mlatili pšenico. Gospodar Jože je že v mraku zaključil pripravo mlatilnice in vidno utrujen prišel v hišo. Kar v veži je hotel na hitro povečerjati in oditi k počitku. Zmotilo ga je divje lajanje domačega psa. V vežo sta stopila dva oborožena partizana, drugi pa so ostali na dvorišču. Ker psa niso mogli umiriti, so ga potolkli z motiko. Vodja je od gospodarja zahteval, naj jim izroči puške. Skušal ju je prepričati, da jih nima, kajti tudi svojo lovsko puško je moral oddati Nemcem. Ko sta še vztrajala in grozila, da bo moral iti z njimi, če ne bodo dobili zahtevanega, se je oglasila Johana: »Nikar ne mislite, da vam kaj prikrivamo. Tudi sto pušk bi vam dali, ko bi jih le imeli.« Nič ni pomagalo. V veži so se pojavili še drugi oboroženci. Domače in »družino« so nagnali v kuhinjo in jih zastražili, gospodarja pa odvedli v zgornje prostore, kjer so ga zasliševali in iskali denar. Razkropili so se po celi hiši, pobrali v shrambi sveže pečeni kruh in drugo hrano, pripravljeno za mlatiče, točili v kleti pijačo, jemali iz omar obleko in iskali, kje bi še našli kaj primernega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župnik France Čemažar s tremi dekleti, ki so med vojno v Smledniku učile verouk – Prva z leve Burgarjeva nečakinja Kristina Jerala, sedaj sestra Alojzija

Menda je bila polnoč že mimo, ko so se začeli odpravljati. Na prošnjo domačih, naj Burgarja pustijo doma, so odgovorili z vprašanjem: »Zakaj se tako bojite zanj, saj bo prišel nazaj.« Niso jim branili, da ga pospremijo do vežnih vrat. Sestričina hčerka Cirila mu je tu stisnila v roko medaljonček sv. Male Terezije. Vse je objel z očmi in rekel: »No, saj bom prišel nazaj.« V njegovem glasu je bilo čutiti negotovost. Odšli so po cesti skozi vas in kmalu zavili na desno v gozd. Po gozdnem kolovozu so se povzpeli na položen greben, ki se vleče od Repenj do Smlednika, še malo hodili po prostranem gozdu in že so bili na cilju. Potem se je zvedelo, da so ga pred smrtjo mučili in da si je moral sam skopati jamo. Znaki mučenja so bili vidni na truplu, ko so ga pet tednov kasneje izkopali in prepeljali na pokopališče. Pred odhodom iz Hraš so »osvoboditelji« naročili domačim, da dva dni ne smejo nikomur povedati o nočnem dogodku. Domači so se ukaza držali, saj so verjeli, da s tem pomagajo gospodarju. Sosedom, ki so vprašali zanj, so govorili, da je za nekaj dni odpotoval.

stran: 018

Čeprav se je govorilo, da so z Burgarjem že na poti v gozd grdo ravnali, domači nekaj časa niso hoteli misliti na najhujše. Molili so za njegovo vrnitev ali da bi vsaj zvedeli za grob in v ta namen so šli prosit tudi na Brezje. 11. septembra so zvedeli, da je nekdo v gozdu med Hrašami in Repnjami našel grob, ki so ga delno odgreble že lisice. Najprej se je odpravil v gozd Burgarjev nečak Feliks in se prepričal, da v slabo zasuti jami res leži stričevo truplo. Naslednji dan so ga šli iskat in ga doma v Hrašah položili na mrtvaški oder. Novica o odkritju groba se je hitro razširila po okolici. Ljudi je zanimala skoraj bolj kot poročila o kapitulaciji Italije. Prvi novici je takoj sledila druga, ki pravzaprav ni bila novica ampak ukaz. Govorila je o tem, da je bil Burgar kaznovan zaradi sodelovanja z okupatorjem in da naj zato ljudje ne hodijo na njegov pogreb. Kljub tej grožnji so ljudje prišli v Hraše kropit, mnogi pa tudi k pogrebu. Čeprav je tedaj bilo na Gorenjskem malo duhovnikov in je mnogo pogrebov bilo brez duhovnika, sta Burgarja k blagoslovljenemu grobu spremljala kar dva. Ob grobu se je od njega poslovil smledniški baron Hans Lazarini.
Kot dolgoletni župan in napreden kmet je bil Jože Burgar v Smledniku in okolici toliko znan, da tudi po pogrebu še ni bilo konec razmišljanj o njegovi smrti v gozdu nad Hrašami in o vzrokih zanjo. Vesti iz Ljubljanske pokrajine o usodi branilcev Turjaka in drugih postojank vaških straž, ki so prav tiste dni padle v roke partizanskih brigad, so se ljudi komaj dotaknile, Burgarjeva zgodba pa je bila v središču njihovega zanimanja. Postavljali so si različna vprašanja in iskali odgovore nanje. Celo tisti, ki niso bili navdušeni za OF, so komaj verjeli, da bi oni v gozdu Burgarja kar brez vzroka umorili. In v tistem napetem vzdušju se je pojavila razlaga, ki naj bi zadovoljila tudi najbolj kritične duhove. Bila je seveda izmišljena, lahko bi rekli z zlobnim namenom prirejena, zato do tistih, ki so bili popolnoma prepričani o Burgarjevi poštenosti, sploh ni prišla, nekateri pa so jo sprejeli in ji še danes verjamejo. Po tej razlagi naj bi neposredni vzrok za Burgarjevo »likvidacijo« bil nekakšen seznam sodelavcev OF v občini, za katerega naj bi partizani izvedeli povsem slučajno in preprečili, da bi prišel v roke Nemcem. Burgar naj bi na zaslišanju odločno zanikal kakršnokoli zvezo s seznamom, toda zasliševalci mu niso verjeli. Šele kasneje naj bi izvedeli, da bi morali glede seznama vprašati njegovo sestro Johano. Toda če bi bilo vse to resnično, zakaj tistega seznama niso nikomur pokazali, zakaj Johane Burgar, ki je živela še dvajset let po bratovi smrti, niso o tem nikoli vprašali. Lahko si mislimo, kakšen proces bi ji pripravili, ko bi res imeli v rokah kak papir, s katerim bi lah­ko dokazali njeno sodelovanje z okupatorji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Platiša, zadnji predvojni župnik v Smledniku – Oktobra 1943 so ga ustrelili Nemci na Čatežu pod Zaplazom, kjer je živel kot begunec

Vendar pa je zgodba o seznamu bila za tiste čase kar primerna. Vselej, kadar so ljudje slišali ali brali o streljanju talcev, so bili pretreseni in ogorčeni. Tu in tam so celo pomislili, da so za talce krivi partizani. Vsakogar, ki bi imel tudi najmanjšo zvezo s streljanjem talcev, so najstrožje obsojali. Da, zgodba o seznamu se je v Hrašah gotovo bolje prijela, kot pa bi se prijelo kakšno zmerjanje čez kleri­kalnega župana in njegovo predvojno stran­ko, kot pa zahteva po delitvi njegovega »veleposestva«, na katero je ta ali oni že itak pomislil.
Sicer je pa v tistem času po Sloveniji krožilo več podobnih zgodb. Naj omenimo samo eno, o Karlu Žužku, župniku pri Sv. Vidu nad Cerknico. 14. julija 1942 se je sredi sončnega dopoldneva s kolesom odpeljal v Cerknico. Področje njegove fare je tedaj spadalo k osvobojenemu ozemlju, zato si je preskrbel posebno dovoljenje za prestop »meje«. V gozdu nedaleč od Sv. Vida ga je pričakala zaseda. Niso ga ustavili, ampak kar streljali nanj, ga na pol mrtvega zvlekli pod cesto in zagrebli. Ko so domačini nekaj mesecev kasneje našli župnikov grob, se je »zvedelo«, da so partizani tik pred njegovim odhodom na pot odkrili, da namerava odnesti Italijanom seznam somišljenikov OF v fari. Straža ob cesti je imela ukaz, da ga ustavi in privede nazaj v vas. Ker ni ubogal na poziv, so ga ustavili s streli in tako preprečili, da bi oni seznam dobili Italijani. Torej zaščita življenj pred okupatorjem! Samo nekaj dni po tem dogodku so k Sv. Vidu prihrumeli Italijani. Ofenziva je bila v polnem zamahu. Italijanska premoč je bila več kot očitna, toda partizani so kljub temu proti njim sprožili nekaj strelov, preden so se umaknili iz vasi. Okrog šestdeset mož in fantov od Sv. Vida, z Osredka in z Otav so Italijani potem postrelili – brez župnikovega seznama.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Namestnik političnega komisarja 8. bataljona, ki se je imenoval tudi škofjeloški in je spadal k Gorenjskemu odredu, je 30. junija 1943 pisal Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko in prosil navodil za boj proti beli gardi. Iz pisma je razvidno, kako malo konkretnega je ta “tovariš” vedel o beli gardi na svojem področju, saj je o njej slišal samo od nekega zaupnika, poznal pa je nujen ukaz najvišjega vodstva, da je treba “neusmiljeno razkrinkavati belo gardo in se ne udajati iluzijam, da na Gorenjskem ne bo nič opravila” (Zbornik dokumentov VI/4, str. 326), da je treba “partizane vzgojiti v brezmejni mržnji tako proti okupatorjem kakor proti domači izdajalski beli gardi.” (Zbornik dokumentov VI/5, str. 700).

Toda vrnimo se nazaj v Hraše. Vsaj del slike o takratnih razmerah in o vzrokih Burgarjeve smrti dobimo v pismu okrožnega partijskega sekretarja, ki ga je 30. junija 1943 pisal Pokrajinskemu komiteju KP za Gorenjsko. Takoj v začetku svojega pisanja pove, da so v smledniškem rajonu prišli na sled dvema belogardističnima organizatorjema, in nadaljuje: »Prvi belogardist je veleposestnik Burgar iz Hraš pri Smledniku. V Jugoslaviji je bil klerikalec, takoj po njenem razpadu pa se je že družil z znanim belogardistom Brodarjem. V ponedeljek 10. t. m. je bil v Kranju z že osumljenimi belogardisti iz Št. Vida, nekaj dni nato pa na Bledu z Jan­kotom Jeralo iz Polja pri Vodicah. Ta je bil v Jugoslaviji petokolonar. Po izjavi člana OF je na nekem sokolskem sestanku vpil: Heil Hitler! Pred kratkim je dobil podaljšanje dovoljenja za potovanje v Ljubljano za pol leta. – Po mnenju smledniškega sekretarja in sodelavcev je treba oba aretirati in zaslišati, da bosta še kaj povedala. Predlagajo, naj v ta namen pride kdo iz pokrajinskega komiteja in istočasno tudi kakih 25 mož kamniškega bataljona, ki poznajo teren in bi se v slučaju nemškega zasledovanja najlaže umaknili. Zadeva je nujna, zato naj pohitijo.« (Arhiv INZ 660/IV–4)

stran: 020

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Začetek pisma, naslovljenega na Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko v katerem predlagajo aretacijo in zaslišanje Jožeta Burgarja in Janka Jerale. Pismo se zaključuje: Na položaju 30. VI. 43, O. K. Samo (Igor). AINZ 660/IV

Res so prišli dober mesec po tem pismu. Kaj je Burgarja najbolj obremenjevalo? To, da je bil velik kmet in bivši župan, izvoljen na listi Slovenske ljudske stranke. Tudi v času okupacije ni spremenil svojega prepričanja in se je tu in tam celo srečal s kakim somišlje­nikom. Iz tega so enostavno zaključili, da organizira belo gardo. »Petokolonar« Janko Jerala iz Polja pri Vodicah ni bil nihče drug kot Burgarjev nečak. Burgarjeva sestra Fran­čiška je bila namreč poročena v Polju in Jan­ko je bil njen najstarejši sin, ki ji je po prezgodnji očetovi smrti pomagal pri vodenju kmetije in gostilne. Drugi sin Feliks je bil določen za Burgarjevega naslednika. Nekaj časa je Janko Jerala bil tudi župan občine Vodice. Menda je bil najmlajši med takratnimi gorenjskimi župani. Nič čudnega, če je kdaj iskal nasvet ali pomoč pri starejšem in izkušenem sorodniku. Sedaj pa sta bila oba osumljena, da organizirata belo gardo, kar je pomenilo toliko, kot biti obsojen na smrt.
Kaj pa grožnje udeležencem Burgarjevega pogreba? Težko verjamemo, da so se nad Lazarinijeve spravili samo zato, ker so bili na pogrebu, prav tako težko bi pa našli kak drug vzrok pri Francu Zlatetu, Jeriševem očetu iz Moš. On in njegov brat sta pri pogrebu nosila venec. Nekaj mesecev kasneje je France delal na svoji njivi blizu gozda. Približala se mu je skupina partizanov in kar tam na robu gozda so ga ustrelili. Očitno je bila obsodba izrečena že vnaprej. Ali je bilo to potrebno zaradi zaščite osvobodilnega boja?
Poleg Jožeta Burgarja so v tistih mesecih partizani na Gorenjskem pomorili še nekaj bivših županov. O Antonu Umniku iz Šenčurja pri Kranju smo že govorili. – Vladimirja Kapusa iz Krope so preganjali Nemci kmalu po zasedbi. Dvakrat so ga imeli zaprtega v Begunjah, pa se je vendarle spet vrnil domov. Ko so ga potem vzeli partizani, češ da gre samo na zaslišanje, ga ni bilo več nazaj. – V Hrašah pri Lescah je živel Ivan Ažman, bivši župan občine Lesce in voditelj samostojnih kmetov v radovljiškem okraju, znan tudi kot navdušen član sokolskega društva. Svojega prepričanja tudi v času okupacije ni skrival. Nekega pozno­jesenskega dne 1943 so ga partizani od­peljali od doma. Po tednu dni so domačini na savskem produ našli njegovo truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja. Na pogreb v Radovljici je prišlo le malo ljudi, kajti za udeležbo je bila zagrožena smrt. (Taboriščni arhiv priča I. str. 197 in 177. Stalinistična revolucija II. str. 110) Na Brodu pri Vižmarjih je marljivo zidaril Karel Erjavec, predvojni župan občine Št. Vid nad Ljubljano. Kljub opozorilu, da imajo njega, njegovega brata Franca in še pet drugih Brodčanov na seznamu organizatorjev bele garde, je ostal doma. Sredi junija 1944 so neke noči na Brod prišli partizani in vzeli bivšega župana, njegovega brata in še dva sovaščana, ki sta bila na omen­jenem seznamu. Odpeljali so jih v gozdove pod Tehovcem in nobeden se ni vrnil. (Zapozneli takti revolucije – Št. Vid nad Ljubljano, Zaveza št. 15, str. 23). – V Kovorju so »likvidirali« žu­pana Lukanca. Kot vzrok za to svoje dejanje so navedli, da »so pri njem našli seznam oseb (za Nemce), ki naj bi bile ustreljene«. (Zbornik dokumentov o NOV VI/3, str. 205, Stalinistična revolucija na Slovenskem I, str. 271). Čeprav Dolsko pri Ljubljani ne spada pod Gorenjsko, bomo tu omenili tudi Janeza Zajca, po domače Hrovata iz Dolskega. Pred vojno je bil župan in zelo ugleden v svoji okolici. Sredi poletja 1943 so ga partizani odgnali v gozd in baje vrgli v neko brezno blizu Sv. Trojice pri Dobu. (Revolucija okoli Limbarske gore, str. 505)

stran: 021

Poleg naštetih županov je v času nemške okupacije na ukaz komunistične partije na Gorenjskem padlo še veliko dobrih Slovencev. Oktobra 1943 so na Koprivniku nad Bo­hinjem mučili in umorili duhovnika Srečka Hutha, ki je od začetka leta 1943 oskrboval župnije od Kranjske gore do Jesenic in Bo­hinja. Nemci so ga zaradi njegovega nem­škega imena tolerirali, domači »osvoboditelji« ga pa niso mogli prenesti. Glavno besedo pri njegovi obsodbi in usmrtitvi je že imela VOS (varnostno obveščevalna služba), ki pri obsodbi Jožeta Burgarja še ni nastopila.
Iz že omenjenega pisma Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko lahko razberemo, da je »prijava« glede Burgarja prišla od rajonskega sekretarja v Smledniku, ki je tudi predlagal, naj pokrajinski partijski komite pošlje izvedenca in oddelek partizanov, da bodo dokončno rešili problem. Še bolj konkretno kot v smledniškem primeru je to izraženo v Tratomirjevem poročilu iz Škofje Loke, ki je prav tako namenjeno sekretarju pokrajinskega komiteja. Ko Tratomir (ilegalno ime škofjeloškega poročevalca) našteje več imen domnevnih organizatorjev bele garde, takoj postavi tudi zahtevo: »Nujno zahtevam, da se mi zaradi likvidacije navedenih belogardistov pošlje na teren sposobnega likvidatorja, če le mogoče tov. Tarzana. Zadeva naj se izvrši čimprej.« (AINZ 660/IV–1)
Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da je bila hkrati z ovadbo izrečena tudi obsodba, izvršitev pa je bila samo še vprašanje tehnične izvedbe. Vse pobude in odločitve so bile v rokah partijskih komitejev, konkretneje povedano njihovih sekretarjev. V Smledniku je od novembra 1942 vodil partijsko organizacijo ilegalec Kosec, ki ni bil domačin, ampak je na področje prišel po odloku partije in z njenimi navodili za netenje revolucije. Ko je proti koncu leta 1943 bila tudi na Gorenj­skem vzpostavljena mreža VOS, je smledniš­ki Kosec postal načelnik Okrožne komisije VOS za Kranj. Tako je postal specialist za delo, ki ga je prej opravljal bolj spotoma, ki pa ga je slej ko prej usmerjala in nadzirala komunistična partija.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogreb Jožeta Burgarja 13. septembra 1943 v Smledniku – Vence nosita brata Zlate iz Moš, na levi je France, ki so ga potem partizani za kazen ubili – Za vencem gresta Lazarinija, Hans in Godfried

Epilog

Dogodki, kot smrt in pogreb Jožeta Burgarja v Smledniku, Karla Erjavca v Šentvidu in drugih po raznih delih Gorenjske, so bili dovolj odmevni, da so se ljudje zamislili. Če se OF bori za osvoboditev izpod Nemcev, zakaj vendar pobija domače ljudi? Zgodbe o raznih seznamih in podobne niso bile vedno prepričljive. Tudi novice, ki so kljub oviram prišle iz Ljubljanske pokrajine, tu in tam je v skopo odmerjenih besedah kaj povedal celo gorenjski list Karawanken Bote, so govorile o uničevalni revoluciji ne pa o osvobodilnem boju. V posebni stiski so bili fantje določenih letnikov. Mobilizirali so tako okupatorji kot partizani. Le koga je veselilo iti na fronto in se boriti za okupatorja, za katerega se je vse bolj vedelo, da je njegov propad samo še vprašanje časa. Pa tudi glede partizanov je marsikdo imel pomisleke. Kako naj sodeluje s tistimi, ki so umorili Umnika, Burgarja in toliko drugih? Kljub temu nekateri fantje, ki so se na vsak način hoteli rešiti fronte, niso imeli drugega izhoda kot iti v gozd. Naj so naredili tako ali drugače, so bile v nevarnosti tudi njihove družine. Nekateri so se v tej stiski zatekli čez mejo Ljubljanske pokrajine in pod drugim imenom vstopili k domobrancem. Precej fantov, zlasti iz Črnega vrha nad Polhovim Gradcem in iz Cerkelj je tako prišlo v Šentjošt. Prav ti so nekaj mesecev kasneje postali jedro domobranske posadke v domačem kraju.

stran: 022

Tudi Burgarjev nečak Feliks po stričevem pogrebu ni upal ostati doma v Hrašah, čeprav bi bil kmetiji zelo potreben. Ko je bila v Valburgi pri Smledniku ustanovljena posto­janka gorenjskih domobrancev, je Feliks postal njen član. Podobno je ravnal Franc Zlate, Jerišev iz Moš. Njegovega očeta so ubili zaradi udeležbe na Burgarjevem pogrebu, zato se nikakor ni mogel odločiti za OF in partizane. Postal je domobranec. Skupaj s Feliksom in drugimi fanti smledniške posadke – med njimi so bili trije Govekarjevi sinovi iz Moš – je maja 1945 odšel na Koroško in bil vrnjen. Vsi so postali žrtve »povojnih pobojev in drugih nepravilnosti«. Zanimivo bi bilo raziskati, koliko gorenjskih domobrancev je le nekaj mesecev pred koncem vojne pobegnilo od partizanov, kamor so se zatekli pred mobilizacijo ali po povratku s fronte. Ob tem bi se seveda pojavila nekatera tehtna vprašanja, na katera bi pa težko našli zadovoljive odgovore.
Pri Burgarju v Hrašah se je maja 1945 hiša izpraznila. Povedali smo že, da je Feliks odšel kot domobranec na Koroško. Za isto pot so se odločile tudi njegova sestra Kristina, sestrična Mici in njena hčerka. Vse tri so po vrnitvi domobrancev ostale v taborišču. Kristina je leta 1947 odšla v Rim in tam vstopila v redovno skupnost Šolskih sester sv. Frančiška. Po več desetletjih dela v večnem mestu se je vrnila v domovino in sedaj živi v samostanu na Brezjah, kamor je nekoč tudi iz Hraš rada romala. Od domačih sta ob »osvoboditvi« ostali Johana in Lojzka. Nekaj časa sta s pomočjo »družine« še gospodarili, toda kmalu so v hišo prišli drugi gospodarji. Obe sestri so odrinili v podstrešno sobico. Kljub njunemu dolgoletnemu delu na posestvu in visoki starosti, sta ostali brez primernega stanovanja in sredstev za preživljanje. Odšli sta k sestri Neži, ki je bila poročena v Zapogah in na njeni kmetiji ostali do smrti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marijina kapelica pri Burgarjevi domačiji v Hrašah – Postavil jo je Burgar, za obisk Nikita Hruščova pa so jo podrli

Na podržavljenem posestvu v Hrašah je bila najprej nekakšna vojaška ekonomija, kasneje pa so tu organizirali agrokombinat. Že obstoječim Burgarjevim hlevom so dodali še no­ve in se na veliko ukvarjali z živinorejo. Posebno lepo so ti hlevi izgledali ob obisku sovjet­skega predsednika Hruščova. Menda so tedaj iz cele Slovenije pripeljali v Hraše najboljše bikce in jih razporedili po hlevih, da je vse kar prelepo izgledalo in je celo Hruščov, ki se je tudi sam nekoliko spoznal na kmetijstvo, podvomil, da bi v kombinatu mogli vzgojiti toliko lepih živali. V skrbi za dobro počutje velikega gosta so tedaj podrli Marijino kapelico ob cesti pri Burgarjevi hiši. Saj vendar niso mogli dopustiti, da bi predsednik države, ki je že zdavnaj za vselej opravila z religijo, videl tako znamenje poleg vzornega agrokombinata.

stran: 023

Ali je ob odstranitvi kapelice v Hrašah kdo pomislil, da s tem ne odstranjujejo samo verskega znamenja ampak tudi spomin na Jožeta Burgarja, ki je to kapelico nekoč postavil in na njegove sodobnike. V času okupacije se niso pridružili komunistom in njihovi revoluciji. Burgar in njegovi somišljeniki so brez dvoma bili za osvoboditev izpod okupatorja, bili tudi za odpravo socialnih krivic, niso pa odobravali spremembe družbenega reda, kot jo je načrtovala komunistična partija. Seveda je njihovo nasprotovanje do tedaj bilo samo idejno, toda že samo to je bil zadosten vzrok, da so jih obsodili kot izdajalce in pomorili. Kdo je potemtakem začel državljansko vojno?