Avtor: Branko Rozman

stran: 045

Domobransko taborišče v Vetrinju. Mislim, da je bilo 28. maja 1945.
Zjutraj je prišel k meni v 22. četo, tako kot vsako jutro, moj najstarejši brat Dušan, domobranski poročnik, ki je bil sicer kot rekonvalescent v posebni skupini. Rekel mi je: »Vso noč se mi je sanjalo, da so nas Angleži poslali v Slovenijo.« Ko sva še malo pokramljala, je odšel. Potem se nisva več videla.
Tisto dopoldne sta dobila povelje za na pot »v Italijo« 4. domobranski polk, dopolnilni bataljon in posebna skupina rekonvalescentov, vsega skupaj 3000 domobrancev. Ko je kolona že krenila, je Dušana domobranski motorist peljal nazaj v taborišče, da se je poslovil od mame. Potem se je odpeljal za zmeraj.
Ko je čez dva dni mama zvedela, da je bil Dušan vrnjen, se ji je zaradi žalosti ponovilo vnetje žolčnika in 2. julija je v celovški bolnišnici umrla. Z očetom sva bila takrat že v begunskem taborišču Lichtenstein pri Judenburgu. Za mamino smrt sva zvedela šele, ko je bila že štirinajst dni v grobu.
V naši družini smo se imeli zelo radi. Oče je bil doma iz vasi Kamnje v Bohinju, po poklicu krojaški mojster. Mama je bila iz Zgornje Šiške, doma blizu Vodnikove domačije. Stanovali smo v Spodnji Šiški, na Podjunski ulici 13. Pol kletnega stanovanja je zavzemala očetova krojaška delavnica. Otrok nas je bilo pet: štirje bratje in sestra. Duša družine je bila mama, skromna, srčno dobra, plemenita in globoko verna žena. Vzgajala nas je predvsem s svojim zgledom. Če le ni bila preutru­jena, je šla zjutraj k šesti maši in obhajilu, po­tem pa ves dan garala: kuhala, prala, pospravljala, pa še očetu pomagala pri šivanju.

stran: 046

Ona je tudi dosegla pri očetu, ki je bil sicer nesporni gospodar v družini, da smo se vsi šolali: sestra Minca je končala trgovsko akademijo, brat Janez tri letnike srednje tehnične šole (leta 1943 so Nemci šoli zaprli), Dušan klasično gimnazijo, jaz Škofijsko klasično, Ciril pa do konca vojne pet razredov Škofijske; ostale in maturo na slovenski gimnaziji v begunskih taboriščih Servigliano in Senegallia, maturo pa še ponovil v Trstu. (V Barceloni je doštudiral medicino, postal profesor za notranjo medicino in med drugim postal osebni zdravnik pevca Joséja Carrerasa).
Mama je gojila globoko željo, da bi postal kateri od sinov duhovnik. Kot sem zvedel, ko je bila ona že v grobu, jaz pa v bogoslovju, je dvajset let molila v ta namen. Zato je tudi vpisala Dušana na klasično gimnazijo, naju s Cirilom pa v Škofove zavode. Plačevanje v zavodu je bilo za družino ogromen strošek in še danes ne razumem, kako je mogla pripraviti očeta do tega, da je v to privolil.
Dušan se je po maturi zaposlil pri Okrožnem uradu v Ljubljani, kasneje pri Trgovski bolniški blagajni v Slaviji. Rad bi nadaljeval na univerzi s študijem tehnike, pa za to ni bilo denarja. Ob delu je zasebno študiral pravo in na pravni fakulteti naredil nekaj izpitov. Sicer pa je bil kljub svojemu umirjenemu značaju neobičajno aktiven. Zavzeto se je udeleževal prosvetnega življenja župnije v Spodnji Šiški, bil je član fantovske Marijine kongregacije, kasneje tudi član uradniške Katoliške akcije, naredil je izpit za športnega sodnika, kot član Fantovske zveze je postal predsednik šmarnogorskega okrožja, gotovo je bil tudi član SLS. Imel sem vtis, da pozna pol Ljubljane. Poleg tega je redno hodil na duhovne pogovore k frančiškanu p. Otmarju Vostnerju. Zadnja leta je šel vsako jutro pred službo k maši in obhajilu.
6. aprila 1941 je nemška vojska vdrla v Jugoslavijo, 11. aprila pa še italijanska. Jugoslavija je bila okupirana.
Ko je začela KP pripravljati NOB, so nam pri dijaški Katoliški akciji rekli: »Fantje, roke proč od tega, tu gre za čisto navadno stalinistično revolucijo!« Stalina in njegove milijonske zločine smo vsaj člani Katoliške akcije dobro poznali; načrt naših politikov je bil skloniti glave, do okupatorja zavzeti pasivno rezistenco in se pripravljati na trenutek, ko ne bo oborožen upor proti njemu pomenil samo brezkoristnega odtekanja slovenske krvi, ampak dejanski prispevek k mednarodnemu boju za osvoboditev Evrope. Katoliških fantov ne bi bilo treba prav nič siliti v boj proti okupatorju, posebno ne rdeči internacionalisti, saj smo bili globoko narodno zavedni. Kdaj bo prišel dan X za upor, nam bodo sporočili naši zastopniki v jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Ena od priprav na to je bil enotedenski vojaški tečaj, ki ga je za člane dijaške Katoliške akcije vodil v Lichtenturnu v Ljubljani stotnik Cerkvenik.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dušan Rozman

Bilo je poleti leta 1941. Lepega dne me je Dušan povabil v svojo sobo, ki jo je najemal v isti hiši, kjer smo stanovali. Prosil me je, naj mu z zemljevida izrišem glavne kraje na Dolenjskem in h krajem pripišem imena bogoslovcev, ki so bili takrat na počitnicah. Kot član Slovenske zaveze (SZ) je imel nalogo, da vse bogoslovce na Dolenjskem obišče – pot je prevozil s kolesom – in jih opozori, naj z OF ne sodelujejo, ker je to le kamuflaža za revolucijo. Tudi mi je naročil, naj o tem nikomur nič ne pravim, tudi doma ne.
Glede SZ moram omeniti tole. Sedež je imela v Rokodelskem domu na Komenskega ulici v Ljubljani. Njen predsednik je bil bivši jugoslovanski poslanec Rudolf Smersu, tajnik pa Miloš Kobal. Smersu je bil odličen katoliški prosvetni delavec. Umrl je letos v visoki starosti v Argentini. Kobal je bil pa organiziran vosovec. Kot tajnik SZ je poznal vse njene načrte in o njih sproti obveščal vodstvo KP. Nekdo mi je pripovedoval, kako ga je pred križem zaprisegel za člana SZ. Dva ali tri dni po koncu vojne se je Kobal v uniformi vosov­skega oficirja zglasil v družini Luka Mil­harčiča, nekdanjega vrtnarja v župnišču v Šiški, med vojno aktivnega člana SZ. Prišel je s še dvema vosovcema. Milharčičevo ženo je vprašal, kje je njen mož. Rekla mu je: »Kaj misliš, da je tako neumen, da te bo čakal?« Kobal je kasneje postal profesor psihologije in zdravil razne vosovce in likvidatorje v njihovih psihičnih stiskah.

stran: 047

Ob teh podatkih bo laže razumeti atentat, ki ga je VOS v prvi četrtini leta 1942 pripravila na našega Dušana, saj je po Kobalu poznala vse načrte SZ. Nekega dne je šel Dušan k frizerju Kranjcu na Černetovi cesti, tri minute od našega stanovanja. Naenkrat je v ogledalu opazil, da se na nasprotni strani ceste sprehaja mlad moški, ovratnik suknje je imel zavihan. Hodil je nekaj časa v smeri proti cerkvi, potem v smeri proti Podjunski ulici, pri tem pa ves čas pogledoval v frizerski salon. Dušanu se je zazdel sumljiv. Ko je frizer končal, je Dušan počakal, da je šel vosovec proti cerkvi, potem je pa brž zapustil salon in se s hitrimi koraki usmeril proti domu. Ko je prišel do domačih ograjnih vrat, se je ozrl proti vogalu Černetove in Podjunske: izza vogala je gledal proti Dušanu nesojeni atentator. Dušan je malo počakal, zatem pa se je obrnil in šel za njim. Videl je, kako je mož skoraj tekel za Bežigrad.
Avgusta 1943 so se širile po Ljubljani vesti, da nameravajo partizani po italijanski kapitulaciji vdreti v Ljubljano in pobiti 20.000 Ljubljančanov. Pri KA so nas seznanili z njihovimi načrti. Ti so bili do potankosti izdelani. Med drugim so bila določena mesta, kam bodo vozili mrliče in kje mora biti pripravljeno apno za razkuževanje. Z Dušanom sva se o tem pogovarjala. Načrt SZ je bil, da bo na začetek revolucijskega pobijanja naše ljudi opozorilo zvonjenje cerkvenih zvonov. V začetku bi se morale ogrožene družine braniti same, potem bi pa prišli ponje oboroženi člani SZ in jih odpeljali v svoja središča. Menila sva se, da bi dobila kje vsaj nekaj bomb. Družina bi se zatekla na podstrešje in se od tam branila proti napadalcem, ki bi prihajali po stopnicah. Hvala Bogu, z revolucijskim načrtom ni bilo nič: prekrižali so jim ga ljubljanska meščanska straža in nemški bataljon ter odpor vaških stražarjev na Turjaku in na Notranjskem, ki so skoraj dva tedna zadrževali partizanske sile.
Konec septembra 1943 je general Rupnik ustanovil Slovensko domobranstvo za boj proti revoluciji. To se je hitro množilo in postojanke so rastle po ljubljanski pokrajini, kasneje tudi po Primorskem in Gorenjskem, kot gobe po dežju. Bilo je odlično organizirano, imelo je visoko bojno moralo, v boju je bilo izredno uspešno.
Tudi v naši družini je nastalo vprašanje, kako naj v boju proti revolucijskemu terorju sodelujemo. Dušan in jaz sva vstopila k domobrancem v Ljubljani, Janez na Primorskem, Minca pa, sicer uradnica v Mestni hranilnici, je imela po raznih podjetjih protikomunistična predavanja. Dušan je opravil oficirski te­čaj in postal poročnik. Jaz sem bil dodeljen kot navaden vojak v 22. četo. Po štirih mesecih me je poveljnik čete nadporočnik dr. Branko Jan poklical v četni štab za pisarja.
Naša četa je bila najprej na Pijavi Gorici, kasneje je postala del višnjegorskega udarnega bataljona, potem je bila prestavljena na postojanko v Velikem Gabru, končno pa je postala del stiškega bataljona. V našo četo v Višnji Gori je bil dodeljen tudi Dušan. Kdaj in kam je bil kasneje prestavljen, ne vem. Le toliko se spomnim, da je odšel v enega od drugih udarnih bataljonov. Mislim, da v stiškega ali pa šentviškega. Nekaj tednov pred koncem vojne je zbolel za črevesnim katarjem. Zdravil se je v ljubljanski Splošni bolnišnici in se toliko okrepil, da se je ob koncu vojne lahko z drugimi umaknil na Koroško.
4. maja so dobile domobranske čete ukaz za umik. Moj oče in mama sta hotela ostati doma, pa ju je pisateljica Ilka Vaštetova, ki je stanovala v isti hiši kot mi, opozorila, naj se umakneta. Ker so se v njenem stanovanju shajali člani OF je vedela, kaj bo z njima, če ostaneta.
Tako smo se vsi umaknili. Oče in mama skupaj peš na Koroško. Dušan s svojo posebno skupino rekonvalescentov prav tako na Koroško, Minca in Ciril kot civilista na Koroško in naprej v Italijo, Janez s primorskimi domobranci tudi v Italijo, jaz pa s svojo četo na Koroško.
Dušan je prihajal v Vetrinj vsako jutro v našo četo na kavo in polento, saj smo bili s hrano bolj založeni kot njegova vojaška enota. Vselej sva se malo pogovorila. Pri enem takšnih pogovorov je bil, čeprav sicer po naravi velik idealist in optimist, poln pesimizma. Najbrž je bil tega kriv še ne povsem pozdravljeni katar, mogoče je pa tudi slutil bližnjo tragično usodo.

stran: 048

Potem je prišel dan njegovega odhoda, kakor sem ga opisal v začetku. Da sem se jaz rešil, je bila vzrok zamenjava, ki sta jo glede dneva odhoda naredila poveljnik našega prvega in poveljnik četrtega polka. Naš polk bi moral iz Vetrinja 28. maja, po omenjeni zamenjavi pa šele 31. maja, ko smo že zvedeli, kam pošiljajo Angleži domobrance. Od naše čete je kljub temu tretjina domobrancev odšla. Pod vplivom neke nerazumljive množične psihoze so govorili: »Kamor so šli drugi, gremo še mi!«
Kam je bil Dušan poslan, ne vem, mislim pa, da v Teharje. Če so ga partizani prepoznali kot poročnika, je moral z drugimi častniki skozi njihovo grozno mučilnico.
Tako je KPS »osvobodila« deset do dvanajst tisoč domobrancev, ki jih je kupila od An­gležev s tem, da je Koroško prodala tujcem.
Glede brata Dušana se mi pa vedno bolj utr­juje prepričanje, da je mučenec.