Avtor: Anton Drobnič

stran: 063

Sredi Ljubljane in po vsej Sloveniji stojijo številni spomeniki »padlim v revoluciji«, mnogi živi revolucionarji pa še danes od slovenske države prejemajo izredne pokojnine in druga priznanja za svoje posebne »revolucionarne zasluge«.
Komunistična revolucija je prevzem oblasti z zločinskim nasiljem. Revolucionarne zasluge so torej zasluge za zločinsko nasilje, posebne pokojnine in drugi privilegiji za revolucionarne zasluge so nagrade za zločine. Teh je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej na tisoče. Že spomladi leta 1942 je vsako partizansko taborišče imelo svoje morišče in vsa Slovenija je posejana s stotinami povojnih »grobišč«, kar je olepševalna beseda za partizansko morišče. Če pustimo ob strani vse drugo revolucionarno nasilje, imajo nekateri Slovenci samo pri brezpravnem pobijanju Slovencev vsaj trideset tisoč »revolucionarnih zaslug«.
Čeprav uradna Slovenija revolucionarne zasluge še vedno nagrajuje in plačuje s posebnimi pokojninami in drugimi borčevskimi dobrotami, se revolucionarji, ki so se še nedavno z njimi na vsa usta hvalili z govorjeno in na njihovo nesrečo zlasti s pisano besedo, danes zavedajo, da je njihova revolucija s strašnim nasiljem in grozotami v javnosti že razgaljena, da kljub raznim koprenam, s katerimi jo pokrivajo, ni več družbeno priznano dobro delo, ni več moralno politična kvalifikacija in priporočilo. Zavedajo se, da je zločin čaščen in nagrajen samo v družbi, v kateri imajo oblast zločinci. Zato so po sramotnem propadu komunističnega totalitarnega sistema in nastopu demokratične oblasti začeli na vso silo in na vse načine zanikati revolucijo – ne da bi se odrekli revolucionarnim nagradam – in na vsa usta poudarjati tako imenovani NOB – narodnoosvobodilni boj. Nič ne vemo za revolucijo, pravijo, borili smo se za osvobitev naroda.
Tokrat se ne bomo spuščali v nasprotje med njihovimi zvenečimi besedami in za slovenski narod pogubnimi sadovi njihove »borbe«. To nasprotje je kričeče in razvidno vsem mislečim Slovencem, zaradi česar se jih je velika večina uprla temeljni »pridobitvi NOB« – komunistični Jugoslaviji in se odločila za samostojno in demokratično Slovenijo. Ogledali si bomo njihove besede same, pravi pomen teh besed in njihovo zlorabo.
Kot rečeno, zaslužni revolucionarji zadnja leta pozabljajo in zanikajo revolucijo in na vso moč poudarjajo »NOB – narodnoosvobodilni boj«. NOB naj bi v nasprotju z revolucijo pomenil boj za narodno, t. j. nacionalno osvoboditev. Ali je »narodnoosvobodilni boj« res nasprotje komunistični revoluciji, ali pa gre samo za zlorabo in prevaro?
V Komunistični partiji Jugoslavije, katere sestavni del je bila tudi Komunistična partija Slovenije, je občevalni jezik pred drugo svetovno vojno in po njej bil srbščina. Besede, ki so jih komunisti izgovarjali ali zapisali, je zato treba razumeti v njihovem izvirnem srbskem pomenu. V srbščini besedi »narod, naroden« pomenita »ljudstvo, ljudski«. Seveda komunisti tudi pojma ljudstvo niso uporabljali v njegovem širšem pomenu kot skupnost prebivalcev določene države, ampak v ožjem pomenu kot skupnost preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva, prirejenem za partijske potrebe v skupnost izkoriščanih delavcev in malih kmetov – proletarcev. V partijskem jeziku in dokumentih uporabljena beseda narod torej pomeni izkoriščano ljudstvo, ki se mora z razrednim bojem – revolucijo rešiti vladajočega razreda in samo prevzeti oblast. Narodnoosvobodilni boj zato ne pomeni boja proti tujemu okupatorju za nacionalno osvoboditev, ampak boj za osvoboditev ljudstva – delavskega razreda in prihod na oblast njegove avantgarde – komunistične partije. NOB je torej isto kot revolucija in ne njeno nasprotje.
Takšno razlago pojma NOB potrjuje tudi dejstvo, da sta Komunistična partija Slovenije, ki je začela, vodila in povsem obvladovala NOB v Sloveniji, in njen ideolog Edvard Kardelj že leta 1938, torej tri leta pred sovražno okupacijo Slovenije, pisala in govorila o nujnosti »narodnoosvobodilnega boja«. Očitno je, da z narodnoosvobodilnim bojem niso mislili na boj proti sovražnemu okupatorju, ki ga še več let ni bilo, ampak na »osvoboditev ljudstva«, kot nekateri zagovorniki revolucije pišejo in priznavajo tudi danes, t. j. na raz­redni boj, na revolucijo.

stran: 064

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Spomin in opomin Mirko Kambič

Drugače kot v srbščini imata besedi »narod, naroden« v slovenščini predvsem pomen, ki je enak pojmu »nacija, nacionalen«, samo včasih pomenita »ljudstvo, ljudski«. Srbski »narod« zato v slovenščini ne more ostati nepreveden, treba ga je spremeniti v slovensko »ljudstvo«. Če ta beseda narod ni prevedena, dobi v slovenščini drugačen pomen, kot ji je namenjen v srbskem originalu.
Slovenski komunisti so besedo narod včasih pravilno prevedli v ljudstvo: prvotne narodne odbore so spremenili v ljudske odbore, prvotno Jugoslovansko narodno armado so popravili v Jugoslovansko ljudsko armado, Narodno milico so kasneje popravili v Ljudsko milico, FNRJ so pravilno prevedli v FLRJ, narodne republike v ljudske republike itd. V drugih primerih, zlasti v tistih, ki so povezani z medvojnim dogajanjem, prevoda niso napravili in so tudi v slovenska poimenovanja in besedila prenesli srbski besedi narod in naroden. S tem je tisto, kar je v srbščini pomenilo ljudstvo, ljudski, v slovenski rabi dobilo napačen pomen nacija, nacionalen. Na­rod­noosvobodilni boj je zato pravilno ljud­sko­osvobodilni boj, narodna osvoboditev je pravilno ljudska, razredna osvoboditev, t. j. revolucija.
Slovenski komunisti in revolucionarji so tako dvoumnost besed narod, naroden v slovenščini zlorabili za svoje namene. Kadar se hvalijo z revolucijo, besedo narod razlagajo kot ljudstvo, kadar hočejo revolucijo skriti in zanikati, se obešajo na njen glavni slovenski pomen kot nacija, nacionalen. Nič novega, saj je bil ves komunistični sistem zgrajen na laži in prevari, zlasti prav na spremembah pravega pomena številnim besedam, ki so jih potem razlagali tako ali drugače.
Naj samo mimogrede omenimo, da se pojem boja za narodno kot nacionalno osvoboditev prilega predvsem prizadevanjem na političnem, kulturnem in gospodarskem področju. Ko gre za vojaške akcije in za pravi boj z orožjem pa govorimo o boju za osvoboditev zasedene domovine ali državnega ozemlja. Zato tudi Stalin po nemškem vdoru v Sovjetsko zvezo ni oklical narodnoosvobodilnega boja, ampak je pozval k domovinski vojni. Tudi to dokazuje, da slovenski komunisti z NOB niso mislili na boj proti okupatorju, ampak na razredno revolucijo, na boj proti razrednim in političnim nasprotnikom.

stran: 065

Takšno naravo njihovega boja lepo kaže tudi njihov bojni pozdrav ali geslo: Smrt fašizmu – svoboda narodu. Niso rekli »smrt okupatorju« ali smrt Italijanom, Nemcem, kar bi bil povsem jasen poziv na vojaški upor proti sovražni okupaciji za osvoboditev slovenske domovine. Raje ideološko in politično: smrt fašizmu! Za fašiste pa so komunisti imenovali svoje razredne in politične nasprotnike, tako tiste v domovini kot one v tujini, in ne okupatorske vojake. Njihovo bojno geslo »smrt fašizmu« zato ni bil poziv na boj proti sovražnemu okupatorju, ampak je bil v resnici poziv na boj proti razrednim in političnim nasprotnikom komunistične partije, poziv na revolucijo in nasilno polastitev oblasti. Za drugi del partizanskega bojnega gesla »svoboda narodu« smo že povedali, da bi se moral pravilen prevod glasiti »svoboda ljudstvu«, kot so ga zlasti na Primorskem pravilno uporabljali.
Ne samo komunistična dejanja in njihovi sadovi, tudi njihove besede torej dokazujejo, da partizanski NOB ni bil boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod sovražne okupacije. Osnovni namen tega boja je bila nasilna odstranitev idejnih in političnih nasprotnikov komunistične partije in nasilna polastitev državne in družbene oblasti. Med NOB in revolucijo ni nobenega nasprotja, gre za isti pojav z dvema različnima imenoma, ki pa oba pomenita isto: revolucionarno nasilje. Sklicevanje na besedo »narod, naroden« v slovenski partizanski terminologiji, da bi skrili in zanikali komunistično revolucijo, je še ena od mnogih komunističnih prevar.