Avtor: Franc Rode
stran: 069
Na tem kraju strašnega spomina bi morali molčati. Kajti ob tem, kar se je tu dogajalo konec maja in v prvih tednih junija 1945, nas prevzame nema groza in ostanemo brez besed.
Zbrani smo na kraju zločina. Zločina, ki je bil na videz dokončni obračun revolucije z nasprotniki, v resnici pa je pomenil njen moralni samomor.
Vendar se iz molka, iz grozeče tišine umorjenih dviga neogibno vprašanje: Kako je bilo to mogoče? Zakaj se je to zgodilo?
Stojimo pred pomnikom totalitarne ideologije, ki je svoj obstoj gradila na sovraštvu, računala na zmožnost sovraštva v človeku in uporabljala sovraštvo kot sredstvo za širjenje in utrjevanje svoje oblasti. S tem je legitimirala množični umor kot sistem vladanja: najprej pri odstranjevanju vseh resničnih ali samo domnevnih nasprotnikov, v kasnejši fazi pa kot spomin na teror, ki drži prihodnje rodove v strahu in servilnosti.
Za to taktiko vladanja se skriva mesijanski načrt komunizma: odpreti novo poglavje v zgodovini s prihodom novega človeka. To naj bi bilo očiščeno človeštvo, ki ga predstavlja svetovni proletariat pod vodstvom komunistične partije. Temu novemu subjektu zgodovine, tej zgodovini odrešenja je treba žrtvovati vse, kar ovira njen zmagoslavni pohod v času. Vse, kar spominja na stari, zavrženi svet, mora biti brez usmiljenja odstranjeno. Vsi, ki nasprotujejo temu zgodovinskemu dogajanju, morajo biti počiščeni s površja zemlje. Njihova trupla pa zakopana globoko v zemljo in njihovi grobovi zabrisani, da s svojim duhovnim sevanjem v spominu množic ne bodo zavirali napredovanja na svetli poti, ki vodi v prihodnost. In če se komu ob tem zbudijo moralni pomisleki, mu pride na pomoč ideologija, ki trdi, da pomorjeni sploh niso ljudje, ampak »sovražniki ljudstva«, izdajalci, kolaboracionisti, zavrženi ostanki propadlega sveta.
V teh kriminalnih fantazijah prepoznamo to, kar Sveto pismo imenuje greh zoper Duha. Tu smo pred popolnim nasprotjem z vsemi duhovnimi, miselnimi in moralnimi vrednotami civiliziranega sveta. Tu smo pred pojavom barbarstva, ki ga evropska in slovenska zgodovina pred 20. stoletjem nista poznali.
Pošastnost teh dogajanj pa se je vendarle globoko zapisala v vesti njihovih storilcev, utrujenih od vseh teh potokov krvi, kot je že leta 1956 priznal neki sovjetski voditelj: »Stotisoči, ki so bili postreljeni, nam bodo za vedno ostali na vesti.«
Ta barbarski obračun Slovencev s Slovenci, v katerem je prišla na dan sprevržena narava komunizma, je mejnik v duhovni zgodovini našega naroda. Nihče, noben Slovenec, se ne more sprenevedati, kot da teh žrtev ni. To so krvniki in njihovi nasledniki sicer desetletja poskušali, toda grozota zločina je danes vsem pred očmi. Odslej so ti dogodki globoko vrezani v narodovo zavest. Soočiti se z njimi je naša moralna dolžnost in pogoj odprte prihodnosti.
Najprej moramo priznati, da so to naše žrtve. Ne žrtve enega dela slovenskega naroda, ampak žrtve, ki pripadajo vsem. Noben Slovenec ne more reči, da se ga ta zločin ne tiče, da ga ta zločin ne prizadene, ne glede na politični tabor, ki mu je pripadal v tistih časih, ali na njegov sedanji svetovni nazor. Tisto nedoumljivo, kar se je zgodilo tu v Kočevskem Rogu in na drugih moriščih po Sloveniji, nas vse zavezuje, nas vse bremeni. Kdor bi hotel ignorirati ta strašni zločin, ga ideološko opravičevati, ga zbrisati iz spomina ali ga celo zbanalizirati s krilatico o preštevanju kosti, ta se sam izloči iz slovenskega občestva in potepta svojo človečnost. Kolikor je v tem narodu še človečnosti, kolikor je med nami še čuta za pravičnost in osnovne pietete do mrtvih, bo sprejel medse te žrtve, jih vpisal v knjige mrtvih in dostojno označil njihova množična grobišča. S tem bo Slovenija priznala, da jih sprejema za svoje sinove in hčere.
Te žrtve, ki so naše moralno breme in naš največji poraz, pa so lahko za nas tudi izvir milosti. »Očem nespametnih so se zdeli mrtvi« pravi Knjiga modrosti, »njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru. Duše pravičnih so v Božji roki« (Mdr 3, 1–3). Smrt jih je zadela v takem stanju ponižanja in zasramovanja, v takem stanju popolne brezpravnosti, da sijejo pred nami kot čiste in nedolžne žrtve slepega in norega sovraštva, da se jim more in mora prikloniti vsak, ne glede na svojo politično ali svetovnonazorsko opredelitev. Zgolj iz vzgiba svoje preproste človečnosti. Vsak, ki nosi v sebi trohico človečnosti, jih mora sprejeti za svoje in počastiti njihov spomin.
stran: 075
Tako nas te žrtve, namesto da se ob njih še naprej razhajamo, lahko združujejo in povežejo na temelju čiste in preproste človečnosti, ter ustvarijo med nami novo enotnost. Dajejo nam možnost, da se ob njihovi strašni usodi sami prečistimo, zavržemo sovraštvo, ki jih je peljalo v smrt, ter obnovimo skupni narodni spomin in najdemo pot do narodne sprave.
Avtor slike: Bogomir Štefanič ml
Opis slike: Govori ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode Bogomir Štefanič ml
»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jan 12, 24–26). Naj bo sad tega plemenitega klasja slovenskega naroda, ki je bilo pokošeno v svoji mladosti, obnovljena zaveza z Bogom in trajna sprava med nami.