Avtor: Leon Marc

stran: 077

Ko v teh dneh govorimo o mitološkem pojmovanju zgodovine pri srbskem narodu, se kar pozablja, da se tudi v Sloveniji mnogi, celo narodova skupna zgodovinska zavest prav tako še ni odrekla mitološkemu pojmovanju nekega drugega, sicer manj oddaljenega zgodovinskega časa, naše medvojne tragedije. Ker se to ni zgodilo, ker se je treba na mitologiziranje tega časa še naprej odzivati, je debata o preteklosti vsiljena, ne pa spre­jeta, in preteklost ne razčiščena, zato tudi morda neprijetna in gotovo še bolj boleča. Za mlade prav zaradi tega tudi moteča. Moteča v svoji veliki razliki med mitom, o katerem so bili poučevani, in realnostjo, ki zdaj počasi prihaja na plano.
Zaradi tega odnos do preteklosti ne more biti politična modna muha. Tudi ni le stvar osrednje Slovenije, kjer je bila tragedija največja, saj je bila vseslovenska. To govorim kot Primorec. Kajti takšen, ta mitološki odnos do tega tragičnega časa obremenjuje danes cel narod, tudi tiste, ki jih je manj prizadel. Ta odnos namreč pomembnemu in nemajhnemu delu prebivalstva dejansko jemlje dostojanstvo in vnaprej želi zmanjšati tudi legitimnost njegovega javnega nastopa. Takšen, mitološki odnos – ali pa, za mlade generacije odsotnost zgodovinskega spomina, ki bi mu lahko pogledali v oči – nas kot narod v celoti slabi tudi navzven, v naših odnosih s preostalo Evropo in svetom, v naši državni in narodni samozavesti.
Tisti namreč, ki so domnevno sestopili z ob­lasti, niso zmogli širine, evropskosti in svetovljanstva, da bi se odrekli temu mitu. Ta ozkost pa se je široko razprla. Pred nami je vrsta odnosov do preteklosti. En mitološki, partijski, ki nas dejansko drži v preteklosti, ki jo je Evropa zavrgla. Drugi, ki iz preteklosti živi naprej. Ki je v vsej realnosti tu pred nami. Realnosti, podobni prizorom, ki jo na Kosovu za seboj pušča odhajajoča srbska soldateska.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Govori Leon Marc Tine Velikonja

Vi, tukaj zbrani, ste priča te preteklosti. Ne le, da ste ohranili spomin na svojce, ampak ste ohranili kulturo spomina na mrtve sámo, tudi, ko to ni bilo zaželeno ali celo dovoljeno. Bili ste tiho, a najbolj dosledno disidentstvo, disidentstvo proti jedru totalitarizma, ne le v njegovih vsakdanjih, praktičnih spodrsljajih. Bili ste disidentstvo samemu bistvu tega totalitarizma, še preden so se mu uprli maloštevilni filozofi, še preden je ta začel ogrožati ekonomsko podstat države, še preden so v uporu proti njemu začutili priložnost njegovi sinovi in vnuki ter predvsem veliko preden je disidentstvo postalo modno. Ko mislim, da se prek tu ležečih mrtvih oziramo v prihodnost, ko pravim, da naj iz te preteklosti tudi živimo in zaživimo, mi ne gre za oživljanje časov, ki se povrniti ne morejo, ne mrtvih v njihovi človeški naravi ali v njihovih političnih odločitvah – čeprav je čas, da tudi te zagledamo pravično in neobremenjeno – temveč predvsem za času primerno prebujo vrednot, v katerih so bili vzgojeni in oblikovani. Pa tudi za ovedenje nas samih, ki smo ves čas v sebi nosili in gojili prav določene vrednote. Ko smo torej tu in se spominjamo tako odmaknjenih časov, da so že skoraj davnina, smo tu danes tudi kot državljani te mlade države. In kot taki ter kot polstoletno disidentstvo temeljni zmoti totalitarizma, zmoti o človeku, tudi polnovredni sinovi in hčere tega naroda, vredni boljše države in poklicani, da jo tudi uresničimo.

stran: 078

Če hočemo, da te smrti v naši zavesti ne bodo več tako hude in obremenjujoče, ker so tako neodmevne v zavesti te države, potem jih moramo mi sami osmisliti in svojo zavest udejanjiti, jih narediti za meso. To pomeni, da moramo biti zvesti svojim prepričanjem tudi v javnosti, da moramo mi biti realna javnost; ne imaginarna javnost javnomnenjskih raziskav, v katerih se topijo prepričanja, ampak oblikovalci tega trenutka, oblikovalci narodove javne zavesti. Potem bodo tudi te smrti in jok našle svoj zamolčani in prepovedani smisel.