Avtor: Vanja Kržan

stran: 023

»Obtožujemo…« Pod tem naslovom je Slovenski dom dne 27. januarja 1945 posredoval slovenski javnosti nedoumljivo vest o partizanskem požigu vasi Hinj in Hriba in o izgonu 63 družin »v sneg in bedo«.
Kdo je tistega zimskega popoldneva 12. januarja slišal obupane krike mater in jok otrok, tožbe hišnih gospodarjev in starcev, kričanje partizanov, ki so oboroženi seganjali družine z njihovih domov in jih do naslednjega jutra zaprli v tri hiše na Hribu? Kdo je naslednjega dne rano zjutraj videl žalostno kolono izgnancev, ki se je borila s snegom in mrazom in se v grozi ozirala na plamene, ki so požirali njihove domačije?
Kdo? Samo prestrašeni prebivalci Pleša ob vznožju hriba, ki so se v tesnobi stiskali v svojih podrtijah brez oken in vrat in prisluškovali strahoti, ki se je dogajala nedaleč od njih, pa ljudje iz Lazine, ki so kasneje sami od sebe zapuščali domove iz strahu pred izgonom in požigom. Pa kdo še? Tisti, ki jih je ta prizor zabaval in jim dajal zadoščenje zlobnega maščevalca, »tolovaji VIII. komunistične brigade« kot jih poimenuje Slovenski dom v omenjenem članku.
In kdo se je čutil prizadetega obtoženca takrat in kdo se čuti danes? Ali sploh kdo? Zgleda, da nihče, saj se nam niti po 54 letih v pravno in demokratično urejeni državi ne zdi vredno iskati vzrokov in posledic takih grozodejstev. V tem je in ostaja naša slovenska tragika.
Danes so lahko milijoni gledalcev po vsem svetu priča izgonu in pobojem srbskih Albancev na Kosovu, uničenju osebnih dokumentov, požigu njihovih vasi in matičnih knjig z enim samim namenom, da se jih izbriše kot ničvredno golazen s tega dela srbske zemlje. Ob koncu tega stoletja strahot smo ponovno priča genocidu.
Morda zdaj lažje razumemo, zakaj se tudi pri nas toliki bridki »obtožujemo« še vedno no­čejo slišati, zakaj vodilni politiki rajši izgubljajo zgodovinski spomin, kot pa objektivno razčistijo en sam medvojni ali povojni dogodek. Ali ne zato, da rešujejo lažno ideologijo, lažne mite in s tem sebe, svojo oblast in privilegije?
Članek z naslovom »OBTOŽUJEMO« zato še vedno čaka na odgovor. Prebivalci Hinj, kolikor je še živih, še danes samo ugibajo, zakaj so morali takrat toliko pretrpeti, zakaj so bili izgnani in njihovi domovi požgani. Zakaj se je morala vojna vihra kruto razbesneti prav nad Suho krajino? Nad njenimi prebivalci so se znašali Italijani, Nemci, najbolj pa so trpeli zaradi partizanske okupacije. Zakaj se je njihovo trpljenje nadaljevalo še toliko let po vojni?
To ugibanje ni obtoževanje; preživeli so se po vojni vrnili na požgane domačije in opustošena polja, jih v potu svojega obraza obnavljali in obdelovali. Od obtoževanj se ne da živeti, od zagrenjenosti nad krivicami tudi ne. Starejši so sčasoma pomrli, mlajši so še naprej poslušali, da so narodni izdajalci in je težko povojno življenje pravična kazen za njihove »zločine«. Tako so bili vedno obtoženi in kaznovani le oni; zgleda, da je to komunistična taktika, ki nasprotniku onemogoči, da on postavlja vprašanja in obtožuje. Kljub ponižanju in raznim pritiskom dolgo vrsto let, so mnogi ohranili osebno dostojanstvo, ponos in poštenje. Nekateri pa so se »znašli« in prilagodili toku življenja, da so lažje in boljše živeli kot tisti, ki so si izbrali hojo »nasprotnikov«.
Ta zapis naj bi vsaj malo pripomogel k temu, da bi preživeli s Hinj, s Hriba in vsi težko preizkušeni prebivalci Suhe krajine končno lahko glasno razmišljali o »svoji resnici«, o svojem trpljenju med vojno in po njej, pa čeprav se vseh strahot ne da opisati. Pravijo, da jih lahko razumejo samo tisti, ki so jih doži­veli, in po krajšem premoru še dodajo, da se »vse prestane«, čeprav je bilo »res hudo«.

stran: 024

Povprečen bralec bo najprej vprašal za Hinje, saj se malokrat sliši zanje in celotno Suho krajino. Nič bolj mu niso znani ostali kraji, ki so danes redkeje naseljeni kot pred in med vojno. Pred vojno so pod hinjsko faro spadale tele vasi: Prevole, Ratje, Visejec, Sela, Vrh, Lipje, Lopata in Žvirče (kjer se bomo pomudili v eni od naslednjih številk). Štirje zaselki, Hinje, Hrib, Pleš in Lazine, pa se še danes prištevajo pod »hinjski zvon«.
Če se pelješ po dolenjski magistrali in se pri Ivančni Gorici, Trebnjem ali nekje vmes odpraviš v osrčje Dolenjske proti dolini reke Krke, te zlasti v tem letnem času prevzame opojno zelenje valovite pokrajine z vasicami. Ponekod pa iznad zelenja kukajo le posamezne strehe hiš in senikov, ki dajo slutiti, da pod svojim krovom še ohranjajo življenje, ki žal počasi izumira.
Pred Žužemberkom, še preden se spustiš v dolino Krke, se ti nenadoma odpre pogled v daljavo, kjer zaznaš obrise visokih vrhov kočevskih gozdov, pod njimi pa manj valovito, manj poraščeno in bolj kamnito Suho krajino. Na drugem bregu Krke, takoj za Gradencem, pa se že voziš po Suhi krajini in te pritegne tudi ta, še posebej, če jo gledaš prvikrat. In kot že tolikokrat, spet ugotavljaš: »Kako je Slovenija lepa! Kako slabo jo poznamo!«
Pred vojno je bil v Suhi krajini skrbno obdelan vsak košček zemlje, saj je edino ta nudila preživetje, družine pa so bile številne. Zemlje je bilo malo, toda ta je bila rodovitna. Trebili so kamenje in si tako povečali njive, košček za koščkom. (Kako skrbno so negovane, se nazorno vidi na fotografiji predvojnih Hinj.) Kakšnega vira zaslužka, npr. trgovanja z lesom ni bilo. Za zaslužkom je bilo treba v tujino, v rudnike, celo v daljno Ameriko. Zato so bili ljudje še toliko bolj navezani na zemljo, ker so bili od nje povsem odvisni. Kruha ni bilo vsak dan, morda le koruzni. Toda lačen ni bil nihče. Krompirja, žgancev in fižola je bilo vedno dosti. Bele kolače so otroci videli le dvakrat na leto, za Božič in Veliko noč. Takrat je običajno dobil vsak otrok svoj kolaček, ga skrbno hranil, varčno rezal in budno pazil, da se kakšnega koščka niso polastila dobrot željna usta brata ali sestre. Sicer so kruh prodajali tudi v eni od štirih gostiln v Hinjah, toda denar se je težko prislužil, pa tudi sramotno je bilo, če si moral kupovati v trgovini, kar nisi mogel pridelati doma.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Silvester Skebe, ki je s Hinjci delil izgnanstvo, se skupaj z njimi vrnil in zgradil kapelo v požganem župnišču

Prav to pokrajino so od leta 1942 tri poletja in tri zime ustrahovali najprej Italijani, potem Nemci, neprestano in najhuje pa partizanske brigade: enkrat Cankarjeva, drugič Tomšičeva, tretjič Šlandrova ali Gubčeva. Čeprav sami revni, so Suhokranjci sprva nudili partizanom gostoljubnost: v njihovih hišah so stanovali in za njihovimi mizami jedli, kadar so prihajali posamezni partizani in ni bilo bojev. Naročili so obed za pet partizanov, za mizo sta sedla le dva. Zgleda, da so bili obroki skromnih, izobilja in dobrot nevaje­nih domačinov za partizane premajhni. Kadar pa so prihajale brigade, so pripeljali s seboj svoje kuharje in kotle. Navadni partizani so jedli le pri kotlih in jim nikoli ni bilo dano, da bi se gostili po hišah.
V začetku vojne je duhovnik Lampret po podružnicah hinjske fare pričel organizirati mitinge za upor proti okupatorju, tudi v Žvirčah, Lipju in drugod. Cerkveni ključar iz Žvirč je vedel povedati, da so se ljudje navdušili za boj proti okupatorju. Na nedeljo sv. Trojice leta 1942 pa se je njihovo navdušenje sprevrglo v dvome. Takrat so namreč partizani zverinsko ubili v gozdu blizu Poloma kaplana Henrika Novaka, ki so ga obdolžili protikomunističnega delovanja in širjenja protikomunistične propagande. Vse prošnje domačinov, naj mu prizanesejo, so naletele na gluha ušesa. Ko pa so ga partizani po uboju »pokopavali«, so dovolili, da mu smejo zvoniti.

stran: 025

Skupaj z Novakom so odpeljali učiteljico Darinko Čebulj, ki je bila sicer članica Sokola, nečakinja španskega borca in zato kazensko premeščena v Hinje. Bila je socialna delavka v pravem pomenu besede: na tamkajšnji šoli je za otroke organizirala toplo malico in jim po končani šoli iskala vajeniška mesta po industrijskih krajih Gorenjske, ker je bila doma iz Radovljice. Ali je bila v tem njena krivda? Verjetno v tem, ker je domačinom nekaj pomenila. Za narod vrednih ljudi pa komunisti niso marali. Ni znano kdaj in kje so njo ubili. Ko so jo partizani odpeljali in zatem še njeno pohištvo, so zlobno natolcevali, da peljejo njeno in Novakovo »balo«.
Že pred tem so v avtobusu na poti iz Ljubljane v Žužemberk ustrelili žužemberškega organista. Na odseku poti skozi gozd, nekje za Zagradcem, so avtobus ustavili, potnike nagnali ven, zadržali organista in ga ustrelili. Potem so potniki smeli ponovno vstopiti in avtobus je odpeljal naprej …
Maja leta 1942 so partizani okradli gostilničarja, trgovca in družinskega očeta Angela Pečjaka, ki je bil župan do leta 1935. Pečjakova družina je v vasi uživala velik ugled. Oče Angela Pečjaka, Franc Pečjak, je bil župan vsega sodnega žužemberškega okraja, brat le-tega, dr. Gregor Pečjak pa bral­cem znani teolog in prevajalec Sv. pisma. Iz skladišča so Angelu Pečjaku pokradli čevljarsko usnje, njega pa zaprli in zasliševali na Polomu. Komunistična revolucija je že pričela preganjati »kulake«.
Hčerka Marija pa ga ima še danes v najlepšem spominu zato, ker je bil tako dober oče, z vsem srcem navezan na ženo in otroke. Večkrat ga je slišala modrovati: »Kdor ima svojo družino rad, je silno bogat.« To modrost je vcepil svojim otrokom in Marija jo danes širi naprej svojim vnukom … Tudi taki očetje so bili komunistom trn v peti. »Vaš sin je iz hiše bombe metal na partizane!« so ga obdolžili, ko so ti napadli vaške stražarje. Zato je, nedolgo zatem, ko se je rešil iz Poloma, Pečjakov oče bežal in se skrival v Ambrusu. Naslednje leto so ga zaprli v Kočevju. Zasliševal ga je terenec, po rodu iz Hinj. Toda zakaj se je potemtakem prav v Pečjakovi hiši po italijanski kapitulaciji za stalno naselil partizanski štab in oddelek vojske državne varnosti (VDV), nekakšna partizanska policija? Mar ne zato, ker so bili prepričani, da so Pečjakovi skrajno pošteni? Zakaj se niso namestili raje v novi šoli, ki jo je doslej uporabljala italijanska vojska, partizani pa so jo takoj požgali. Mar ne zato, ker so bili pri Pečjakovih doma: zasedli so jim hišo, v ku­hinji sta za partizanske oficirje kuhali naj­boljše jedi dve partizanki in celo mama bi se po njunem morala iz kuhinje odstraniti, pa se ni hotela. Iz svoje kuhinje, to pa ne … Enajstletna deklica Pečjakova Marija je dobro videla, kakšne dobrote so jedli partizani v ku­hinji, medtem ko so v kotlu v Pečjakovem bivšem trgovinskem skladišču kuhali za »navadne« partizane neslan močnik. V svoji otroški preproščini je to oponesla partizanom, nato pa so zasliševali in ustrahovali mamo.
Ni čudno, da se je v ljudi naselil dvom in strah. Partizanskih prevar je bilo vedno več: ti so npr. Italijanom na pot nastavili barikade in nato izginili, Italijani pa so zato ustrelili nekaj domačinov, talcev. Seveda so bili med partizani mnogi dobri po srcu in jih je bolelo, ko so videli krivice.
Možje in že trinajstletni fantje so morali za partizane kar naprej voziti: enkrat hrano, drugič ranjenca, tretjič žito v mlin in moko iz mlina. Vse poti skozi Suho krajino vodijo proti kočevskim gozdovom, Rogu in naprej v Belo krajino, bodisi direktno v smeri severozahod–jugovzhod, ali pa pripeljejo na cesto, ki povezuje Dvor na Krki s Kočevjem in predstavlja nekakšno ločnico med Suho krajino in kočevskimi gozdovi. Prav zato je bila Suha krajina strateško tako zelo pomembna za partizane in so se preko nje kar naprej dobesedno valile omenjene brigade, zlasti po kapitulaciji Italije. Suha krajina jim je nudila vse, kar so potrebovali za svoj obstoj, ki so ga vedno bolj utrjevali.
Marsikateri fant je tvegal življenje, ko je vozil z vprego. Takrat trinajstletni Kastelčev Milan, po domače Vodopivčev iz Žvirč, je pripovedoval, da je moral partizanom večkrat voziti po raznih poteh. Ceste so bile vse prekopane, obvozi pa minirani. Ko so peljali preko takih mest, mu je partizan razlagal: »Pazi, ko se boš vračal: tamle je mina, pa tam je mina. Pazi!« Ko se je vračal in prišel do takega mesta, je stopil z voza, trdno prijel konja za uzdo in zmolil kesanje. Potem je zapeljal čez minsko polje in – hvala Bogu, ostal živ.
Tudi trinajstletni Skebetov Janez, sin hinj­skega župana Franca Skebeta, ki je leta 1935 nasledil Angela Pečjaka, je bil voznik. On pa se je najbolj bal tega, da bo moral kdaj peljati do Smuke, od koder se po tako imenovani Cinkovi poti pride v osrčje Kočevskega Roga. Vsakdo je vedel, da se iz Smuke noben konj ne vrne več. In nekoč ga je doletela prav ta pot.

stran: 026

Partizanski stražar, ki ga je spremljal, ukaže pot do Smuke. Ubogi fantič! Bo tudi njihova družina ob svoje tako veliko bogastvo kot je konj? Se bo to moralo zgoditi prav njemu, ki je tako ljubeče in skrbno vodil konja po tolikih poteh in mu je konj tako zvesto služil?! Ko pridejo na določeno mesto, s pravico skrbnega in ljubečega lastnika Janez trdno poprime za uzdo. Ali partizan res ne more doumeti, kaj mu pomeni konj? Jok, prošnje, moledovanje, obljube, vse to v vojski ne pomeni nič. Groba roka partizana mu izpuli konja in ga odpelje … Še danes je ta spomin izmed najbridkejših v njegovem življenju.
Aprila leta 1943 so Italijani bombardirali Suho krajino. Gorele so skoraj vse vasi: 200 hiš in senikov je pogorelo, saj je bila večina hiš pokritih s slamo. Hinj takrat niso bombardirali, ker je bil v šoli na Hinjah štab italijanske vojske. Bombardiranje je mnoge domačine presenetilo na njivah. V Žvirčah je bilo sedem ljudi mrtvih, šestnajstletnemu fantu je odtrgalo obe nogi. Pokrajina ni bila tako porasla kot danes, le posamezne skale in grmičevje jim je lahko nudilo skrivališče. Domove so pred zimo za silo prekrili in si uredili nekakšna bivališča. Ostajalo je upanje na boljše čase, ki bi bilo lahko po kapitulaciji Italije še toliko večje, če ne bi bilo vedno hujšega pritiska partizanske okupacije.
Če so Hinjam pred bombami in požigom prizanesli Italijani, jim niso Nemci. Na velikonočni ponedeljek leta 1944 so Nemci bombardirali Hinje. Zgorelo je šest hiš in veliko gospodarskih poslopij, štiri ljudi je ubila bomba. Zgleda, da je bilo partizansko vodstvo vnaprej opozorjeno. Marsikateri partizan, zlasti od tistih, ki so bili prisilno mobilizirani, je prestrašeno pritekel na njivo k domačinom, ki so mu oponašali, kaj morajo zaradi partizanov pretrpeti. Seveda je bil v tem primeru očitek krivičen.
Toda preizkušenj še ni bilo konec. Najhujše jih šele čaka. In prav to zadnje, najhujše, so jim zadali partizani.
Vodi vojske državne varnosti so bili partizanska policija, ki je tvorila približno tretjino par­tizanske vojske, vsak vod pa je sestavljalo približno trideset partizanov. Skebetov Janez se spominja, da so bili dobro oboroženi z nemškim orožjem in oblečeni v nemške uniforme. Prve dni januarja leta 1945 so imeli v Hinjah vojaške vaje, niso pa bili prav nič previdni in premalo zastraženi. Nekega jutra so jih navsezgodaj obkolili Nemci in jih čisto nepripravljene napadli skupaj z domobranci. V bitki je bilo mrtvih deset partizanov – toliko je vklesanih imen na spomeniku pod Hribom.

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ruševine požgane in zminirane mogočne hinjske farne cerkve – Kamenje ruševin so komunisti po vojni dali zvoziti na ceste – Ostala sta le dva zvonova

V tej bitki sta se dva partizana skrila v Skebetov hlev, zato so ga Nemci razbili in hišo razdejali. Janez in še nekaj mlajših bratov in sester so morali živeti razkropljeni pri sosedih, pa tudi bali so se biti doma. Gostilničar Pe­čjak je baje ujel pogovor med partizani, ki so pripravljali domačinom maščevanje. Partizanski zdravnik, ki je stanoval pri Komendarjevih, je na dan izgona Hinjcev zjutraj pri zajtrku omenil, da gre k obhajilu, ker je zadnjikrat v Hinjah maša … Slutnje, ki so oklenile srca domačinov, niso napovedovale nič dobrega.
Vas se je pogreznila v tišino, ki ni bila nič v skladu s spokojno tišino narave. Pričel je naletavati sneg in v dveh dneh ga je veliko zapadlo. Zjasnilo se je in škripalo pod nogami. Ljudje so se držali doma … Kdaj spet se bodo pojavile partizanske brigade? Ali je mogla biti takrat kakšna stvar še bolj moreča?

Triinšestdeset družin na poti v sneg in bedo

Dne 13. januarja 1945 ob pol enih popoldne je bilo, ko je v vas navalilo pet do osem brigad. (Slovenski dom omenja 11. januar, toda do­mačini so si edini, da je bilo to 13. janu­arja, en teden po prazniku Treh kraljev). Spominjajo se, da jih je bilo kot »listja in trave«. Pričakovali so najhujše. »Pa so se drznili ne­kateri vprašati,« (navaja Slovenski dom), »za­kaj so se vrnili.« Eden od komandantov jim je odgovoril, naj kar vsi v Hinjah počakajo, da jim bo partizanski kuhar razdelil menažo. Toda že v naslednjem hipu so videli skozi okna, da je dal komandant partizanom nalog, da morajo nasaditi bajonete na puške. Po dva in dva sta odšla po hišah in dala povelje, da se morajo vsi do zadnjega v desetih minutah odpraviti zdoma in zbrati na Hribu, kjer bo miting. S seboj naj vzamejo nekaj tople oble­ke, češ da je mraz, in pa skodelice, ker so jim par­tizani pripravili hrano, da se bodo »počasi navadili partizanskih navad«. Ko so partizani videli, da so ljudje začeli pobirati boljše obleke in odeje, so jim začeli vse puliti iz rok in jih vedno bolj silovito naganjati z domov, vse do zadnjega, od dojenčkov do bolnih star­čkov. Nič prida niso mogli odnesti s seboj, ker so matere v naročjih nosile najmlajše, starejši bratje in sestre pa mlajše. Morda so tisti, ki so imeli malo več časa, utegnili vzeti s sabo kakšno odejo, košček kruha ali kakšno stvar skriti v vodnjak? Ko so jih segnali na Hribu skupaj, so jih zaprli v veliko Šebčevo hišo, ki je bila nekdanja šola in v Jakličevo gostilno, zaklenili in zastražili.
V Pečjakovi gostilni, domovanju Pečjakovih, so se kot vedno bohotili partizani. Pečjakova Marija, takrat ji je bilo enajst let, se spominja, da je oficir poklical mamo iz kuhinje in ta je v naslednjem trenutku v grozi zakri­čala: »Kaj smo hudega storili?« Oficir ji je namreč dal povelje, naj se v desetih minutah vsi odpravijo zdoma, ker bo vsa vas izseljena. Njo in petletnega bratca je mama zavila v volnena oblačila, odgnali so jih v sosednjo Jak­ličevo gostilno in zaprli. Bili so tako nagneteni, da niso mogli niti sesti. In tako žalostni, da so samo jokali.
Kako pa se tega dogodka spominja trinajstletni Janez Skebe? Panika, vpitje in tekanje ljudi, jok otrok, tožbe mater, prestrašeno kri­ča­nje, groba povelja, vse to daje slutiti, da ljudje niso verjeli, da odhajajo na miting in da se jim pripravlja menaža. Janezova mati je zbegana pritekla k sosedom, ki so nudili zatočišče Janezu, ga pograbila za roko in še preden se je ovedel, sta odhitela v drugo hišo po mlajša dva. Vse, kar je lahko odnesla s seboj, je bil najmlajši, ki ga je stiskala v naročju, Janez in sestrica sta nosila vsak po ene­ga od mlajših. Bilo je šest otrok, sedmi je bil na poti. Podobno je bilo pri drugih hišah, saj je bila povsod kopica otrok.
Oblečeni in obuti so bili slabo, saj toplih oblačil in obutve že dolgo niso imeli. Mnogi otroci so bili v strganih copatah iz cunj ali so imeli noge povite v vrečevino. Janezova sestrična, trinajstletna Marija Ivan, po domače Komarjeva, se spominja, da je bilo na tleh nekaj slame, toda kdo bi legel, saj je v slami gomazelo uši, čeprav so bili teh že vsi polni od prej.
Dali so jim redek, neslan močnik, toda nihče se ga ni dotaknil, ker so se bali, da je zastrupljen. To so jim torej skuhali partizani, med­tem ko so jih Hinjci tri poletja in tri zime gostili z najboljšim, kar so iztrgali iz svojih njiv in vzredili v hlevih! Tri poletja in tri zime so jih prenočevali v svojih hišah, zdaj pa so jim partizani pripravili tako nočevanje!
Nihče ni spal. Preveč jih je zeblo, preveč so bili zaskrbljeni, kaj se bo z njimi zgodilo. Morda so od utrujenosti od časa do časa zaspali otroci, ko jim je zmanjkalo moči za jok. Ali kakšen starček, potem ko je v dolgih nočnih urah pretehtal vse možnosti svojega konca in kot že tolikokrat napravil obračun s svojim življenjem.

stran: 028

Kljub moreči skrbi so odrasli spremljali dogajanje zunaj, kolikor so lahko videli skozi špranje oken. Samo to so videli, kako so partizani gnali njihovo živino. Vse popoldne so tudi praznili hiše. Izropali so vse, kar so našli uporabnega: živež, obleko, obutev, posteljnino, predvsem pa so do čistega izpraznili kašče, hleve, svinjake in kokošnjake. Perutnino in zajce so poklali, živino odgnali proti Beli krajini. Vozovi so bili naloženi, vasi Hrib in Hinje pa izropani.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prva birma po vojni na ruševinah požganega župnišča – Birmovalec je ljubljanski škof Anton Vovk

Vedeli so, da so ta trenutek postali popolni berači. Torej so zato morali biti zaprti, da so lahko partizani nemoteno, brez prič, do zadnjega izropali njihove domačije? Kakšna organizacija! Ostaja jim le še golo življenje. Jih bodo pobili? Danes so ničkolikokrat že slišali, da so izdajalci, belogardistične svinje in podobno.
Po dobro opravljenem delu se je treba še gostiti. Partizanskega kuharja so že dan prej partizani vabili: »Greš z nami Hinje likvidirat?« – »Ne grem.« Zdaj so mu prinesli vsega: »Boš torej vsaj pekel?« – »To pa bom.« In imel je kaj kuhati in peči.
Medtem so partizani že nosili slamo v mogočno hinjsko cerkev, prav tako v župnišče, mež­na­rijo, prosvetni dom in v vse druge ve­čje zgradbe. Pa ne le slame, podstavljali so tudi mine. Delali so hitro in vešče. Zgleda, da se jim je mudilo. Ali so se bali, da jih ne bi presenetili Nemci? Verjetno, zato so bili aktivni ponoči, ko je tema …
Zgodaj zjutraj, ob štirih ponoči, so nagnali prezeble ljudi ven in jih napodili v sneg in temo. Spet vpitje, psovke, prerekanje, jok, obupni klici. »Kam nas ženete?« – »Poberite se, kamor veste in znate!« – Kam naj gremo v tem snegu in mrazu? Pustite nas domov!« – »Je vse podminirano. Če greste domov, boste skupaj s hišami šli v zrak!« Kopita pušk so se grozeče dvigala nad glavami, stražarji so jim bili tesno za petami.
»Če ne bi bilo toliko snega in tak strupen mraz, bi nam bilo v tistem trenutku vseeno, kam nas ženejo, toliko hudega smo že prestali«, je takrat modrovala in poslušala obup starejših deklica Marija Ivan. »Kako dolgo je že, odkar se doma nismo počutili več varne in nam dom ni več nudil topline in zavetja! Morda pa bomo kje drugje tega neprestanega strahu in grozot rešeni? Rešeni pred partizani! Zakaj smo sploh tolikokrat trepetali za vsako kravo posebej in jokali, ko je izginila iz hleva? Zdaj smo te bojazni rešeni, saj smo brez vsega. Zdaj se nam ne bo treba ničesar več bati. Morda se nam bo drugod bolje godilo?« Je lahko v srcu otroka še večja bridkost od te, da nje in njenih ne more doleteti nič hujšega, kot jih je že? Desetletna je trpela v Gonarsu. Tudi tam so bili lačni in jih je zeblo, toda pustili so jih vsaj na miru …

stran: 029

Torej kam? K sorodnikom in znancem, v smeri proti Prevolam, Žvirčam ali še naprej v Struge, do Kompolja in Dobrepolja. Partizani so jim sicer ponudili možnost, da kdor želi, gre lahko z njimi v Belo krajino. Kdo le bi si želel! Samo vdova, ki so ji moža ubili Italijani, se je odločila za to pot, Šebčeva družina pa se je napotila v Kočevje k sorodnikom.
Zagazili so v cel sneg. Matere z dojenčki v naročju, večji otroci z mlajšimi na hrbtih, starčki in starke s palicami v rokah. Nekateri s koši in culicami. Janez in sestrična Marija sta do pasu globoko gazila v snegu in tako zelo ju je zeblo v jasni zimski noči, ki je lahko sicer srebrno lepa … Vsak od njiju je nosil v naročju mlajšega. Kako to, da takrat nobenemu niso pomrznili prsti na nogah, se danes sprašuje Marija. Človek pa res veliko prestane! Bodo zdržali tistih nekaj kilometrov do Prevol? Zgodaj zjutraj je še. Ves dan je pred njimi.
Kolona izgnancev se že pomika navzdol po hribu. Partizanska straža še vedno vpije, priganja, zmerja, otroci in matere jokajo. Marija se spominja, kako so se ustavljali in čakali, ko so pobirali iz snega zdaj otroka, zdaj staro ženico. Nobena kamera ni zapustila spomina na ta prizor, le Marijine oči so si ga za vedno vtisnile v spomin. »Ali si lahko predstavljate, kako je to izgledalo?« me je vprašala. Predstavljam si lahko, toda to bo vedno le predstava, njej pa se je za vselej vtisnila v spomin resnična podoba. V nočeh brez spa­nja si jo je tolikokrat obnavljala in seštevala ljudi te bedne kolone. Okrog 250 jih je končno naštela, saj je za vsako domačijo vedela, koliko ljudi je bilo pri hiši, koliko otrok je imela družina.
Pa si lahko predstavljate prizor, ko so nenadoma pričele bobneti v zimsko jutro eksplozije min in je kolona že tako obupanih ljudi zagledala ogenj in dim, frčanje kamenja in opeke? Najprej je na samem vrhu Hriba zagorela cerkev, v eksplozijah so se sesuvale njene meter debele stene, nato župnišče, mež­na­rija, prosvetni dom, Šebčeva hiša – nekdanja šola, Pečjakova gostilna.
Same mogočne zgradbe, osrčje njihove vasi! Ponosno so kraljevale prav na samem vrhu Hinj in predstavljale ime za Hrib. Mogočna baročna cerkev iz sedemnajstega stoletja, posvečena Mariji, od angela pozdravljeni, njihov drugi dom, je začela goreti prva. Še nekaj dni so jo minirali, tako trdovratno se je upiralo debelo zidovje. Mogočni zvonovi so drug za drugim popadali na tla in molče oble­žali. Največji, bronasti, je ostal nepoškodovan, toda kasneje ga je nekdo razbil: naj noben spomin ne ostane živ in se ne oglaša v pričevanje preteklosti. Zagorel je prosvetni dom, ki je hranil toliko srečnih spominov na predvojno družabno in kulturno življenje Hinjcev. Koliko prireditev so si lahko ogledali ne samo odrasli, ampak tudi otroci. Predstava Sneguljčice jim je za vedno ostala v spo­minu, pa otroške igrice na sveti večer! Vas je imela svojo godbo na pihala, ki je ob slovesnostih in cerkvenih procesijah povzdigovala srca v praznično razpoloženje. Na Hribu je bila pošta, ki je tolikokrat svojcem izseljencev prinašala tudi radostne novice, celo iz daljne Amerike, kjer so se uveljavljali Hinjci: eden med njimi je postal guverner, drugi industrijalec. Zdaj pa se vse to sesuva v prah in pepel – za vedno. Po vojni ni noben zadružni dom nobeni razrušeni in izumrli vasi vrnil srca ali jo oživil z utripom življenja pred vojno. Cinizem brez primere, če je kdo to zlonamerno poskušal!
In kmalu zatem so kot bakle zagoreli njihovi domovi! Resnično, zdaj kolona izgnancev ni imela ničesar več izgubiti, ničesar hujšega več pričakovati. Samo še pobili bi jih lahko. Ko izgubiš dom, si ob vse.
Si lahko zamislite, s kakšnimi občutki je zadnjikrat gledala svojo vas kolona brez­dom­cev? Svoje domove in gospodarska poslopja, ki jih je sedanji rod prejel od prejšnjega v dragoceno dediščino ali pa zgradil z lastnimi rokami! Kako je bilo pri srcu Kazučarjevemu gospodarju Janezu Grmu, očetu desetih otrok? Bil je brez zemlje in z dolgoletnim garaškim delom v rudnikih v Franciji si je toliko prihranil, da si je v svojem rojstnem kraju tik pred vojno zgradil hišo na ovinku na poti v hrib v Hinje. Pod hišo, bila je dobro grajena, so nastavili štiri mine in hiša se je v strašni eksploziji dobesedno zvalila navzdol. Štiri mernike pšenice (približno 100 kilogramov) je zazidal pod peč, za hude čase … Bodo lahko kdaj še hujši časi? Vse je šlo, tudi drugim; pri Komarjevih so skrili v fižolico lonec masti, zgorel je. Ob skrivanju takega »bogastva« se danes nasmehnemo, v vojni in po njej pa je tak zaklad marsikateremu rešil življenje.
Skebetovi so se ustavili na Prevolah pri mamini sestri. Na topli peči so otroci nekoliko pozabili na prestano gorje. Dolgo niso mogli ostati; saj jih ni nihče podil, pa vendar … Čez en teden so odšli naprej k mamini teti v Žvirče, od tod v Četež pri Strugah k drugi teti. Hiša je bila zapuščena in izropana, prav tako hlev, ker je bila družina tete izgnana v Velike Lašče. V tej hiši so ob beračenju nekako prebili do pomladi, ko se je pričelo delo na polju. Takrat se je vrnila domov tudi tetina družina, zato so se selili k Štihovim na Videm, ki so jim odstopili prosto sobo in kuhinjo. Tu so ostali do osvoboditve maja. Toda daleč je bilo od tu hoditi domov na njive, zato so se spet selili, tokrat k stari mami in staremu očetu na Ratje. Od tu so eno leto hodili z motikami obdelovat njive v Hinje, da so pridelali vsaj toliko, kolikor se je dalo. Jeseni 1945 je oče na Gorenjskem kupil kravo: zvedel je, da tam partizani niso vsega pokradli, pa mu je uspelo eno peš prignati domov. Požgane deske so pokrili z deskami in lepenko, da so bili za silo pod streho, sicer pa je Janez najraje spal v hlevu pri kravi, poleti pa na senu.

stran: 030

Podobno so se tudi druge družine selile od enega do drugega. Komarjevi so se končno ustavili v Kompoljah pri sorodnikih. Marija je s cekarčkom po hišah beračila za fižol, da so sploh preživeli. Drugič za drva. Mnogi so hodili prosjačit čez gore vse do Ribnice. Tudi oni so peš iz Kompolj hodili z izposojenimi motikami na ramah prekopavat njive in sadit krompir in fižol. Toda jeseni so jim divji prašiči, ki so se med vojno zelo razmnožili v okoliških gozdovih, požrli ves krompir. Velikokrat so prenočevali v neki lopi v senožeti, do jeseni pa jim je mama prekrila zidove nad obokanim, ki jim je ostal od požara. Od tete v Seču pri Polomu so prignali kravo, kamor so jo skrili pred partizani. Marija je imela še štiri mlajše sestrice in bratca, očeta so po vojni ubili … Vse bi kljub lakoti in garanju še nekako šlo, če bi imeli očeta. Tako pa je bila na materi vsa skrb, kako bodo preživeli; otroci so občutili, da so brez očetove zaslombe, morda najbolj bridko Marijin edini brat. Ko so očeta pred ustrelitvijo obiskali v Ribnici, so bile prve besede štiriletnega sinčka: »Ata, saj bomo posekali smreke in si naredili novo hišo.« Pa so ostali brez očeta in zato tragično zaznamovani vse življenje.
Pečjakovi so morali v tistem mrazu in snegu pripešačiti v osemnajst kilometrov oddaljeno Kompolje, kjer so starši ostali do svoje smrti. Do konca življenja starša nista mogla preboleti smrti drugega sina, obetavnega dijaka Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, ki se je pridružil domobrancem in bil ubit v Rogu. Prvi sin je bil tudi domobranec, vendar je bil pred tem pri partizanih skupaj s šestnajstimi fanti iz Hinj. Vseh šestnajst je bilo ubitih v bitki na Javorovici 16. marca 1944, ko so domobranci iz Kostanjevice in Novega mesta obkolili hrib in je tedaj padla večina partizanov IV. bataljona Cankarjeve brigade. Njega je partizanski zdravnik dva dni pred tem zaradi ozeblin na nogah poslal v Ljubljano. Še danes se sprašuje, kako so mogli partizani svojim soborcem požgati njihove domove v Hinjah.
Ko so tistega tragičnega jutra ob požigu Hinj izgnanci prigazili do nekaj kilometrov oddaljenih Prevol, so jih sorodniki od tam z vprego peljali dalje, največ do Žvirč ali pa so prišli ponje sorodniki, ki so že zvedeli za njihovo nesrečo. Večinoma so ostali na Žvir­čah, dokler niso čez en mesec dobili povelja, naj se še od tam izselijo. Žvirčani so bili vedno bolj prepričani, da se enaka usoda zgrinja tudi nadnje.
Pri prevozu prezeblih, lačnih in onemoglih izgnancev sta se še posebej izkazala nam že znani fantič Kastelčev Milan iz Žvirč in njegov prijatelj, ki je tudi vozaril za partizane. Na eni takih poti sta dva dni pred požigom Hinj pripeljala stvari za partizane v Hinjah. Zvečer sta legla pri Žnajdarjevih pod klop pri peči. Izbo je za silo razsvetljevala izdolbena repa z ovčjim lojem in koščkom cunje v njem, ki je počasi gorela. Poslušala sta partizane, ki so se pogovarjali: »Teh dveh do jutra ne smemo pustiti domov, ker bosta vozila v Belo krajino.« Kaj naj bi vozila, bralec že ve. Fantoma ni dišalo potovanje v Belo krajino, zato sta še isti večer skrivaj vstala in zapregla. V Prevolah ju partizanska straža ni pustila naprej, zato sta se vrnila in ustavila v Plešu. Med italijanskim bombardiranjem je bila vas požgana, zato so ljudje že drugo zimo zmrzovali po kleteh. V eno praznih kleti sta spravila konje, v drugo sta šla prenočevat z ostalimi »stanovalci«, domačini. Partizana, ki je prišel vohunit za njima, je gospodinja pomirila, da ni nobene nevarnosti. Mirno sta zaspala.
Navsezgodaj zjutraj zaslišita s ceste vpitje in jok. Stečejo gledat: S Hinj proti Plešu se je vila dolga procesija ljudi, s culami na ramah, s koši, z materami in dojenčki v naročju, s starčki. Brez oklevanja sta oba zapregla kon­je. Prtljago in stare ljudi so dali na sani, potem sta zajahala konje in odpeljala proti Žvirčam. V Prevolah ju spet ustavi stražar. Fanta sta se izgovorila. »Partizani so nama tole naložili v Hinjah, da morava peljati v Žvirče.« Pustil ju je naprej. Tako sta se fanta rešila prevoza v Belo krajino.
Med Hinjci je bil takrat Bankov oče na smrt bolan. Hčerke so ga spravile do Prevol in prosile pri neki hiši, če bi ga začasno vzeli pod streho. Čez nekaj dni je tam umrl. Ena od hčera je šla v Ambrus prosit duhovnika, če bi ga prišel pokopat. V Žvirče bi prišel, v Hinje si ni upal. Same so odšle v Hinje in na pogoriščih nabrale ožganih desk ter zbile zaboj. Odnesle so ga v Hinje in položile vanj truplo očeta in na samotežnih saneh odpeljale v Žvirče, kamor ga je prišel pokopat duhovnik iz Ambrusa.

stran: 031

Hinjci so se kasneje, ko ni bilo partizanov, kot tatovi skrivaj in oprezno vračali v po­žgano vas. Kaj je ostalo od njihovih domov? Tudi Skebetovega Janeza sta mladostna drznost, predvsem pa bolečina nad izgubo doma prignali na pogorišče. Povsod pepel in ož­gani zidovi, tudi njihov dom je bil samo še to! Okoli so se klatile sestradane mačke, tu in tam se je slišal zamolkel lajež kakšnega psa. Čebelnjak pa, ki ni pogorel, je bil izropan. Satje je izpraz­njeno ležalo po tleh. Prvič je resnično brid­kost občutil takrat, ko mu je partizan od­peljal konja, zdaj so mu uničili še dom! Tudi trpkost tega prizora ostaja Janezu za vse življenje v spominu.
Dvajsetletni Tone Papež iz Hinj se je s štirimi prijatelji skrival v skrivališču v hosti Beli kamen nad Polomom že od leta 1943, da se je izognil prisilni mobilizaciji, ki so jo takrat izvajali partizani po Suhi krajini. Ko so se tistega jutra priplazili iz skrivališča, so zagledali, kako gorita Hrib in Hinje. Nemudoma mora poizvedeti, kaj se je zgodilo z domačimi, s starši. Pa ne, da so jih ubili, ali da se jim je kaj hudega zgodilo ob požaru! Z nekaj suhimi hruškami v žepu sta se Tone in prijatelj mukoma prebila na Pleš, kjer sta izvedela kruto resnico o izgonu domačih. Kje so, je lahko Tone samo ugibal. Kdo bo skrivače odslej oskrboval s hrano? Ko sta se vračala v skrivališče, sta bila tako oslabljena, da je zdaj eden, zdaj drugi padal v sneg. Še dobro, da sta bila dva, da sta drug drugega vlekla iz snega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zunanjost kapele ob blagoslovitvi 1951 – Leto kasneje so jo spet požgali – V ozadju ruševine cerkve

Kaj pa se je zgodilo z duhovniki iz Hinj? Takrat so bili v Hinjah kar trije: župnik Franc Barbič, ki je pred Nemci pribežal s Štajerske, Simon Kotnik s Koroške in domačin Silvester Skebe, ki je bil v začetku vojne župnik v Starem logu, po pobegu iz zapora v Spoletu, od koder ga je rešil prijatelj, ki je kasneje postal partizan, pa je živel s svojo materjo in sestro v Hinjah. Vse tri duhovnike so partizani zaradi pogumne preteklosti upoštevali. Hinjskega župnika F. Barbiča so partizani že tri dni vnaprej obvestili, naj umakne cerkveni inventar na podružnico v Veliko Lipje, ker bodo farno cerkev v Hinjah porušili. Natovoril je v koš, kolikor je mogel odnesti, nekaj cerkvene posode, mašne plašče in knjige. Dan pred po­žigom Hinj so vse tri že dopoldne obvestili, naj se pripravijo za od­hod. Partizani so jim sami znosili prtljago na sani z volovsko vprego, kamor so namestili koš, ki ga uporabljajo kmetje za vožnjo gno­ja. V košu so peljali tudi bolno Skebetovo mamo in sestro. Odpeljali so jih proti Prevolam. Tako so bili vsi na varnem, še preden so partizani pričeli naganjati ljudi iz domov in jih zaprli v omenjenih stavbah.

stran: 032

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Notranjost kapele – Z Najsvetejšim blagoslavlja ljudi župnik Silvester Skebe

Silvester Skebe je ostal v Kompoljah in tam maševal v podružni cerkvi, kasneje se je z mamo in sestro preselil na Ratje, kjer si je v stari hiši uredil zasilno bivališče in kapelo, ki je bila vedno do zadnjega natrpana. Hinjci od takrat poznajo primero »drenj kot na Ratju«. Kasneje je uredil kapelo v požganem hinj­skem župnišču. Razumljivo, da Skebetova apostolska gorečnost ni bila všeč povojnim oblastem in so kapelo leta 1952 nekateri naščuvani domačini zažgali, Skebe pa je bil medtem zaprt.
Leta 1944 je imel v Hinjah novo mašo Franc Kern, doma iz Velesovega, ker se zaradi zasedbe Nemcev ni mogel vrniti na Gorenjsko. Le pol leta je bil kaplan, potem pa so ga partizani odgnali v Metliko. Tam ga je ljudsko sodišče v prosvetni dvorani sodilo vso noč in obsodilo na smrt. Vprašali so ga za zadnjo željo pred smrtjo in prosil je, če bi lahko še enkrat maševal. Stražarja sta ga odpeljala v farno cerkev in metliški kaplan Golja mu je ministriral in ga spovedal, sveto popotnico si je med mašo podelil sam. Naslednji dan so ga v podružni pokopališki cerkvi sv. Roka v Metliki pobili s puškinimi kopiti. Neki cigan je pokopal zmrcvarjeno truplo. Pozneje so na kraju, kjer so ga pokopali, napravili odlagališče smeti.
Če danes vprašate Hinjce, kaj menijo, zakaj so jih partizani izgnali in jim požgali domačije, lahko le ugibajo. Povsem iz trte zvita je domneva, da so Hrib in Hinje požgali zato, ker je imel župnik Franc Barbič v tabernaklju radijsko postajo. Če bi bilo temu tako, bi ga pri priči likvidirali. To trditev so širili partizani sami. Leta 1992 se je Marija Ivan zdravila v Valdoltri skupaj z bivšo partizanko iz Velenja, ki je bila bolničarka v eni od brigad, ki so se klatile po Suhi krajini. Ta je poočitala Mariji, kakšni izdajalci so bili Hinjci, največji pa njihov župnik, ki je imel v tabernaklju radijski oddajnik. Isto je materi Marije Ivan povedala neka bivša partizanka v bolnici v Novem mestu.
Po drugi domnevi, naj bi partizani hoteli preprečiti domobrancem, da bi imeli v Hinjah domobransko postojanko. Tako strateško po­membnega področja za partizansko vojsko niso na noben način hoteli spustiti iz rok. Od tega naj bi bila celo odvisna zmaga partizanov. Tudi ta domneva ne drži, kajti leta 1945 so bili partizani v svojo zmago že popolnoma prepričani: ruski komunisti so bili že od leta 1944 v Beogradu, kamor se je vrnil tudi maršal Tito. Jugoslovanska vlada je bila že osnovana, imela je svojo vojsko in policijo.

stran: 033

Najbolj verjetna je trditev, da je šlo za maščevanje: s tega delčka slovenske zemlje naj bodo ljudje, ki niso zanje, izgnani, izkoreninjeni, naj bo za njimi izbrisana vsaka sled. Ali ni to nekaj podobnega kot genocid? Še danes bi genocid na Kosovu mnogi najraje kar prezrli, podobno kot si zakrivajo oči pred našo narodno zgodovino.
Po vojni so prebivalci Suhe krajine pokazali izredno trdoživost in ljubezen do svoje zemlje. Vedelo se je, da so preprosti, dobri po sr­cu, bistri, zviti, vztrajni in podjetni. Samo ena od razseljenih hinjskih družin se je po vojni odselila v tujino, vse druge so se vrnile domov, čeprav mnoge brez očetov, brez sinov … Strehe ni bilo nobene, povsod same ruševine, ožgane stene, ostanki kakšne kleti. Po ves teden so preživeli na prostem, spali so pod drevesi. Z motikami so prekopavali njive, saj ni bilo ne živine, ne pluga. Sejali in sadili so prvo borno letino. Veliko jim je uničila divjad. Kako kruto jim bo država plenila z muko prigaran pridelek in vzrejeno žival, takrat še niso slutili. Čez nedeljo so se vračali v Dobrepolje k maši in na svoje begunske domove.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kapelo so neznani zlikovci požgali 1952 – Ostanki kapele

Do prve jeseni so si že postavili zasilna prebivališča, da so se za stalno vrnili domov in uži­vali svojo skromno letino. Najhuje je bilo, ker ni bilo vode. Kapnice ni bilo, zato so bili prazni tudi vodnjaki. Pod laporjevim hribom, na katerem so Hinje, je nekaj zelo skromnih izvirkov, ki ob suši takoj presahnejo. Kjer se pojavi voda, so napravili ljudje majhna za­jetja, bazenčke. Po dve uri so čakali v vrsti, da so iz plitve, blatne mlake z zajemalko nalivali vodo v vedro. Po vodo so prihajali tudi ponoči. In če si se v temi na poti domov spotaknil, se ti je voda razlila in ponovno si moral nazaj v vrsto. Vodo iz teh izvirkov so imeli samo za kuho. Za gradnjo in pranje so hodili po vodo v Močile, kake štiri metre dolgo in štiri metre široko mlako. Sem so hodili napajat tudi živino. Nekateri otroci so se v njej naučili celo plavati. Tujci se niso mogli načuditi. »Mar otroci iz Hinj znajo plavati? Neverjetno!«
V zasilnih bivališčih niso mogli prebivati za stalno. Treba je bilo misliti na gradnjo novih hiš. Seveda niso bile take, kakršnih smo vajeni na podeželju danes, ampak skromnejše in po večini podobne predvojnim, predvsem pa so se ujemale s kulturo arhitekture na deželi, ki jo je slovenski človek izoblikoval skozi stoletja in je iz slovenskih vasi ustvarjala podeželske bisere.
V Žužemberku je bil ustanovljen gradbeni odbor. Pomagal je ljudem z gradbenim materialom, toda ustvarjal je nove krivice. Ljudi je delil na »naše« in na narodne izdajalce in tem je bilo vse odmerjeno dosti bolj skopo. Vse bi še bilo, če veliko družin ne bi bilo brez očetov in so morale matere same preživljati številno družino, graditi, otroci pa svoje otroštvo in mladost preživljati v trdem delu, lakoti in pomanjkanju. Najbolj boleče pa so bile rane tistih, ki so ostali brez očetov, saj se te rane ne dajo ozdraviti. Mnogi so te rane še namenoma odpirali z zapostavljanjem in krivicami, češ da so otroci narodnih izdajalcev. Samo na farni spominski plošči na pokopališču v Hinjah so vklesana imena 120 očetov in fantov, ki so bili pobiti med vojno in po vojni kot domobranci.
Podobno kot druge vasi tudi Hinje vedno bolj izumirajo. Po vojni se niso nikoli več opomogle. Danes je ostalo le še 600 do 700 ljudi, medtem ko jih je bilo pred vojno preko 2000. Mlajši so se zaposlili v tovarnah, starejši umirajo. Če so kje ostali zidovi ali temelji po­žganih hiš, jih je občinska oblast sčasoma dala odstraniti. Polja so vedno bolj zaraščena, travniki nepokošeni, sadovnjaki zane­mar­jeni. Divjad ponekod prihaja že na dvorišča.
Suha krajina je bila po vojni s strani države kaznovana dežela. »Vedno se je samo jemalo, nikoli nič dalo,« pravi danes Marija Ivan. Vas je ostala brez šole, naj otroci pešačijo drugam. Elektriko so dobili šele leta 1960, vodovod pa dosti kasneje. Leta 1978 so ga dobili v Dobrepolju, prvo asfaltirano cesto pa leta 1993! Vse je bilo narejeno s pomočjo samoprispevka domačinov. Kdaj šele je v te kraje prišel prvi zdravnik, domačini ne vedo, čeprav so ljudje že med vojno in po njej umirali za tifusom zaradi okužene vode, ki je ostala po vodnjakih in nepokopanih trupel padlih vojakov po hinjskih gozdovih. Ljudje so se pred boleznimi zavarovali tako, da so jedli brinove jagode in česen …

stran: 034

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predvojne Hinje – Hiše se stiskajo v bregu pod cerkvijo – V ospredju so skrbno in spoštljivo obdelane njive – Danes teh njiv ni več

Jancovi materi na Prevolah je umrl sinček, skupaj s sosedovim fantkom, ker sta oba jedla razstrelivo. Vsi so mislili, da imata otroka tifus in nihče si ni upal blizu, da se ne bi okužil. Nesrečni mami sta sami skopali jamo pri podružni cerkvi na Prevolah, čeprav tam ni pokopališča, in zagrebli otroka.
Kolikor ljudi, toliko človeških usod in zgodb bi lahko zapisali. Pričujoča zgodba pa ne bi imela svojega epiloga, če ne bi omenili še tega, da so 13. aprila 1971 v Hinjah pričeli graditi novo cerkev in župnišče. Naslednje leto na praznik Gospodovega oznanjenja so bili posvečeni zvonovi, 22. julija pa cerkev. Takratni župnik Maks Kozjek meni, da brez požrtvovalnih in zagretih Hinjcev cerkve in župnišča ne bi bilo, Hinjci pa trdijo isto za svojega župnika: brez njegove požrtvoval­nosti in zagretosti cerkve v Hinjah ne bi imeli. »Ko smo imeli enkrat domove, smo si še bolj zaželeli svoj drugi dom, svojo cerkev,« je povedala Marija Ivan. »Tako ponosni in srečni smo bili, ko je bila zgrajena, da smo vedno govorili: Naša cerkev je od vseh najlepša.« V župnijski kroniki pa je gospod Maks Kozjek zabeležil tudi tale podatek: »Ko smo pomladi leta 1971 kopali gradbeno jamo, sta nas obiskala dva novinarja od revije Tovariš. Spraševali so, kaj in kako gradimo. V njihovem članku sem potem prebral, da so v Hinjah videli na njivah same stare ljudi, kakih štirideset mladih pa je z vsem navdušenjem kopalo gradbeno jamo za župnišče. Ugotavljali so, da bi se morala marsikakšna organizacija priti učit idealizma v Hinje. Potem so župnika vprašali, odkod pa denar? Župnik se je samo smehljal in na to vprašanje ni odgovoril.«