Avtor: Justin Stanovnik, Marija Zgonc

stran: 067

stran: 068

Kočevski Rog, nedelja, 20. junij. Stojim visoko na pobočju, že nad breznom, na robu mno­žice, ki počasi narašča. Začnem šteti leta. Ali je mogoče, da smo tu že desetič? Že si hočem reči, da si rečem, kako čas beži, a se še zavem, da obstaja čas samo za nas, ki sem prihajamo, ti, zaradi katerih prihajamo, pa so zunaj časa. Z nenavadno ostrino začutim, da sem na meji – med časom in nečasom, med gibanjem in premikanjem na eni strani in med nepremičnostjo in tišino na drugi, med besedo in molkom. Tu, na tem prehodu, bom pre­živel naslednji dve ali tri ure: z mislijo, ki se bo podrejala sedaj nemirnemu utripu te mno­žice, potem pa spet skrivnostnemu in vznemirljivemu molčanju ljudi, ki ležijo nekje tu spodaj. In že vnaprej poznam besedo, ki se bo kar naprej prerivala v ospredje in zahtevala, da ji posvetim svojo pozornost: Vem, da bo prej ali slej pred mano stalo vprašanje smisla. Ali hkrati že vem, da ga bom tudi danes, kakor že tolikokrat, moral odriniti. Preveč stvari bo udarjalo vame, da bi mogel doseči mir, ki bi mi odprl pot v tisto zgoščeno središče.

Toda nekoč …! Ne spomladi ali poleti ali jeseni, tudi ne pozimi, ko utegne biti svet pokrit s snegom, ampak med jesenjo in zimo, pravzaprav že bolj pozimi, ko na drevesih ne bo več nobenega lista in bodo sive veje bukev gole in same molele v nebo in bo nebo sivo in svinčeno, a nikakor ne težko in temno, ni­kakor tudi ne nizko, ampak tako visoko nad vrhovi dreves, da se bo razločno videlo, da sta to dve stvari, nebo in drevesa; ko bo vse tako, da bo že na prvi pogled jasno, da v to podobo ne sodi nobena druga stvar kot temne, mol­čeče smreke, skoraj črne, potem ko so izgubile svoj medeni prah; nekoč, ko bo tak čas, da bo svet hkrati majhen in brezkončen in tako nepremičen, da bo samo stal in samo bo in bo le ptič, ki se bo spreletel z drevesa na drevo, opozoril, da čas še ni izginil povsem; nekoč v takem času – to si danes obljubljam že desetič – bom prišel sem in sedel na eno od teh skal. Ne bom se trudil in mučil, ampak bom, izučen od mnogih neuspešnih spopadov s smislom, rajši čakal, da pride sam k meni, sede na skalo poleg mene in začne pripovedovati. To bo nekoč.

Danes pa se bom le izročil času in se začudil, da Slovenci hodimo že deset let na ta, nekoč izgubljeni kraj sredi brezkončnih gozdov. Spomnim se prvega leta in že me hoče preplaviti grenkoba. Ali je moralo priti do tega, da je bilo toliko ljudi prevaranih, prav na tem kraju? Več kot trideset tisoč ljudi je takrat prišlo sem z eno samo željo: da bi bili zraven, ko se bo brala pogrebna maša za ljudi, ki so bili pokončani na tem mestu in ki so bili na neizbrisen način njihovi ljudje, njihovi ljubljeni ljudje. Mislili so, da jih bodo po tem dejanju lahko imeli za pokopane. Nazadnje pa so si morali priznati, da je mogočna slovesnost bila izrabljena: da so jo izrabili komunisti, da so z njo zblefirali spravo. Videli so, da ta sprava ni bila nikakršna sprava, ampak klin na lestvi, po kateri so se komunisti vzpenjali na nov vrh oblasti. Bridkost spomina je toliko večja, ko se človek spomni ljudi, ki so jim pri tem pomagali. Ali mora res biti tako, da se nazadnje vse pokvari?
Dva utrinka iz tiste sončne nedelje 8. julija 1990 pa le ostajata prečudovito čista: pesem Presrečni bratje in sestre, ki jo je na začetku zapel mašni zbor, in nato še Doberdob, izvirni posnetek pevskega zbora slovenske domobranske vojske. Bil sem na pobočju Krena, med tistimi, ki so se vzpeli najviše, ko sem zaslišal to pesem. Zazdelo se mi je, da prihaja iz osrčja Roga, iz nekih silnih globin in da njeni glasovi gredo čez ves Rog, čez vso Slovenijo, čez ves svet. Nobena stvar te pesmi in njih, ki jo pojejo, ne bo mogla ustaviti, sem takrat pomislil. Prevzelo nas je slovesno občutje in vsem, ki smo tam stali, so zatrepetale ustnice.
Toda kaj vse je bilo pozneje narejeno, da bi se ti glasovi ustavili! Koliko zla se je zateklo v potoke, ki so poganjali mline sovraštva, da so klopotali dan in noč. Hudobija, ki je gnala njihove kamne, je bila ali groba in brutalna, ali rafinirana in prebrisana: in kakršno so potrebovali bosi, takó so zažvižgali in takó so pritekli hlapci, ki so imeli talent za eno ali za drugo.
In zakaj so te glasove tako sovražili? Zato, ker spričo njih takšni, kakršni so bili, niso mogli obstajati. Polovica Slovencev – tista polovica, ki je prikrito ali neprikrito kolaborirala s komunisti – se je vdala zavedni ali nezavedni mržnji. V tistih glasovih je bila namreč tudi zahteva po priznanju resnice. Ta pa je bila nevarna in je zato niso marali. Rajši so postali sužnji sovraštva.

stran: 070

Tu pa stopi v spomin prva pesem, ki je bila zapeta na tisto sončno julijsko nedeljo leta 1990: Presrečni bratje in sestre. Govori preprosto o tem, da tistih, ki jih pesem naslavlja preganjanje ne doseže več. Nekoč so se borili za neko stvar in se čutili zanjo odgovorni, sedaj pa je boja konec in odgovornost za njihovo stvar je prešla v druge roke. To je tolažljivo sporočilo. So prostori, »kamor moč preganjavcev ne seže«.
Letos je oltar, pri katerem bo nadškof bral mašo, že drugič doli v majhni dolini pod breznom, v kateri so se dogajale zadnje reči, preden so domobrance pognali tistih nekaj metrov čez rob do brezna. V tej dolini so sedaj zadnje postaje »Jarmovega križevega pota«. Načrtovalci tega, sicer hvalevrednega spominskega podjetja, so tako posegli, ne da bi se o tem prej s kom posvetovali, v prostor, ki je najtesneje povezan z roškim spominom. Poleg tega je tam malo prostora za vse, ki si med obrednimi dejanji iščejo svoj prostor. Stvar kljub vsemu ni toliko moteča, kot je koristen opomin, da se je nekaterih stvari treba dotikati z občutljivimi prsti.
Tako raste množica iz male uvale po bregovih na obrobja, se prelije v nižjih predelih čeznje, na zgornjem koncu, kjer je sámo brezno, pa je dovolj prostora tudi za tiste, ki se zadnje pol ure s ceste po dveh rokavih stekajo na prizorišče. Ko se ura bliža enajsti že vemo, da ljudi ne bo manj kot druge barti, raje več. Ponoči in zjutraj je kljub drugačni napovedi malce deževalo, tako da že nismo več brez strahu čakali, kaj nam prinese dan. Vreme se je končno uredilo, a imamo vendar veliko udeležbo za upravičen dokaz trdnosti Roga.
Večina tistih, ki prihajajo, se priključi mno­žici, nekateri pa si poiščejo oddaljenejše prostore, kjer se počutijo bolj proste. Vsi pa se po­dredijo središču doli v dolinici, od koder prihaja molitev preko zvočnikov v vse kote velikega gozda. Letos molijo samo rožne vence, ki so za take romarje, kot smo tisti, ki prihajamo na Rog, zelo primerni: človeka vključujejo v molitveni ritem občestva, obenem mu pa dovoljujejo, da gre za lastnimi mislimi in spomini. Tudi litanije vseh svetnikov so molitev, ki bi ji Rog dal naravno duhovno resonanco. Vedno se mi zdi škoda, kadar se iz enega ali drugega razloga ne uvrsti.
Kakor vsa zadnja leta, se tudi to pot lotim svojega posla kot urednik Zaveze. Zdi se mi, da se ne smem zadovoljiti z opazovanjem, ampak moram doseči, da mi ljudje tudi povejo, kaj mislijo in čutijo. Toda ali je prav, da ljudi motim? Že vseskozi poznam ta pomislek, a ga občutek, da bo bralce zanimalo, kateri ljudje prihajajo na Rog in zakaj, vsakič premaga. Vsakomur se seveda opravičim, pri čemer ne pozabim povedati, da kot urednik Zaveze vsako leto »moram« napisati poročilo o slovesnosti. Slovenci smo takšni ljudje, da je besedi »moram« zagotovljen uspeh: človek »mora«, ni tako, da bi sam tečnaril, ampak »mora«. Ljudje so seveda tudi prijazni. Letos je samo eden dajal znamenja, ki jih ni bilo mo­goče raztolmačiti drugače, kot da mu ni do pogovora.
Tako hodim od enega do drugega in moj rekorder se polni s kratkimi odgovori, za katere vem, da so samo mikroskopski drobci velikih zgodb. Včasih se ustavim in pomislim: Ali je sploh dovoljeno, tako na kratko se dotikati nečesa tako velikega kot je človeško življenje? Ali ni to nespoštljivo? A se brž spet podredim svoji vlogi in grem dalje.
Presenetljivo, koliko ljudi srečam, ki so prišli na Rog, ne da bi tu imeli svojega človeka. Prišli so enostavno zaradi vseh. Nekdo pravi, da je prišel zato, ker je Rog »simbol«. S tem je hotel povedati, da ima Rog neki pomen, ne samo zanj, ampak za vse ljudi. Tudi tri gospe, ki jih prve nagovorim, nimajo tu nikogar. Dve prihajata iz daljnih krajev, ena iz Nove Zelandije, druga iz Avstralije, tretja, gostiteljica, pa jih je pripeljala sem. Tako? Kako pa ste zašli v tisti daljni konec sveta? Izkaže se, da sta mati in hči, s Krasa, da sta že leta 1950 odšli »malo pogledat, kakšen je svet« in pristali v Novi Zelandiji. Mati je tam ostala, hči pa se je pozneje poročila v Avstralijo in živi v Brisbanu. Zvem tudi, da v Novi Zelandiji ni slovenske maše, v Brisbanu pa ne samo da je, ampak se Slovenci v cerkvi tudi sicer zbirajo. Preden grem naprej, še vprašam starejšo od obeh: Ali veste, kaj se je tu zgodilo? Kaj ne bi vedela? Cel svet ve danes, kaj se je tu zgodilo. Odgovor me razveseli kljub svoji širokogrudnosti. Bog vaju živi, dragi Slovenki, jima še pravim. Sebi pa: nenavadno, kakšno srečanje lahko človek doživi na Rogu.
Gospa, ki jo sedaj nagovorim, živi v Celju, doma pa je iz Novega mesta. Tu na Rogu ima brata. »Če je tu.« Vprašam se: Kako pa je mogoče, da ta gospa ne ve, kje leži njen brat? Ali mar to ni njena pravica – njena »človeška pravica«, saj je brat bil človek in je ona človek in je nekaj neodtujljivo človeškega, da sestra ve, kje je pokopan brat. Ob tem še pomislim, da je tu sedajle nekaj tisoč ljudi, ki nimajo nobenega zagotovila, da svojcev, za katerimi žalujejo, ni več, kaj šele, da bi vedeli, kje ležijo in kdo je kriv njihove smrti – kdo jih je pokončal in zakaj. In vendar obstajajo ljudje, ki ob vsaki priložnosti zagotavljajo, ne v svojem zasebnem imenu, ampak v imenu ustanov, ki jih predstavljajo, da v Sloveniji »ni sistematičnega kršenja človekovih pravic«. In pri tem to niso kake zanemarljive obrobne ustanove, ampak središčne ustanove države in civilne družbe: predsedstvo republike, urad varuha človekovih pravic, Amnesty International, Helsinški komite. Od kod tem ljudem ta pogum, hočem reči, ta predrznost, da si upajo briskirati tako pomembna dejstva?

stran: 071

Ne, to niso nobene napake, to je zarota mol­ka. Nimam veliko časa, a vseeno sklenem, da grem malo za to mislijo. Struktura tega mol­ka je zelo zapletena. Eni molčijo, ker je takšna moda, drugi molčijo iz uslužnosti resničnim ali umišljenim gospodarjem, eni pa molčijo zato, ker morajo molčati: ker bi jih sicer odneslo. Če bi se zrušili okopi molka in bi se v luči svobodne besede pokazalo, kaj so – kaj so v resnici: od kod prihajajo, kakšna je bila njihova zgodovinska vloga, kako je s higieno njihovih rok – enostavno ne bi mogli več obstajati. (Samo po sebi se razume, da mislimo na politično obstajanje.) V tisti svetlobi enostavno ne bi mogli več biti. Zato se potegujejo za senco, za somrak, za temo. Te besede pa so same metafore za molk. Sedaj tudi razumemo, od kod začetna ukinitev besede. Ko je leta 1942 – kaj pravim 1942, moral bi reči 1941 – vstal prvi človek in svobodno spregovoril, so ga ubili. Tako radikalno je bila beseda ukinjena: z ubojem njenega izrekovalca. In tako je bila ukinjena vse do danes. Pri tem moramo vedeti, da so komunisti vedno ubijali tako, kakor je dovoljeval čas: nekoč je čas dopuščal fizično ubijanje, danes pa čas fizičnega ubijanja ne dopušča, zato komunisti danes – v drugi fazi svojega temeljnega početja – ubijajo politično, moralno, duhovno. Z eno besedo – medijsko.
Na Rogu boš težko srečal človeka, ki je prišel sem sam. Večidel so to sorodniki, zelo mnogo je družin. Z leta v leto je več mladih družin. Kaj to pomeni? Ali je to nekaj prehodnega ali pa se v narodovi zavesti že utrjuje prihodnost Roga?
Nekaj me pritegne, da se ustavim pri družini s Krke. Pet jih je: oče Franc, mati Helena in sinovi Peter, Gašper, Matija. In zakaj so prišli? Oče ima tu štiri strice. Pa tudi slovesnost sama je pomenljiva in pretresljiva, dostavi mati. In kaj človek zagleda, ko se tako zamisli, vprašam. Da to ni bilo prav, da se to ne bi bilo smelo zgoditi! Mimogrede izvem, da v družini ni neznano ime pisatelja Zorka Simčiča. To pa ne more biti slučajno: knjiga – spomin – smisel za čas.
V bližini stoji še mlajša družina: oče, mati in dve deklici. Ali sta vaši, vprašam. Da, doma pa imamo še tri. Izvem še, da so iz Polja pri Ljubljani, da tu še niso bili nikoli, sedaj pa so na obisku pri sorodnikih v bližnji dolini in tako se je zgodilo, da so se znašli na Rogu. Čudijo se nad toliko množico in nad tem, kako se ljudje vedejo. Slovesnost se jim zdi lepa, umirjena, dostojanstvena. Želim zvedeti, kakšen zven ima beseda domobranec v njihovem koncu. Ali je od nje že odpadlo blato petdesetletne komunistične propagande. Oče mi ne odgovori naravnost, domnevam, da zato, ker me ne more razveseliti s pozitivnim odgovorom. Potem ga še vprašam, če misli, da bi se lahko reklo, da smo Slovenci politično ljudstvo. Delno, delno, pravi. Za katoličane misli, da je velika škoda, da smo politično razdeljeni. Težko bi kdo povedal misel, s katero bi se mogel bolj strinjati. Oba izraziva upanje, da bo voditelje obeh krščanskih strank končno obsijala pamet.
Ko poizkušam izvedeti, kako pogosto kdo prihaja na Rog, so odgovori seveda različni. Nisem presenečen nad odgovorom, ki se najčešče ponavlja: do sedaj še vsako leto. Žena iz Žalne pri Grosuplju je to takole razložila: Tu imam dva svoja strica in še dva moževa brata. Obljubila sem si, da bom hodila sem, dokler bom mogla. Ko jo še vprašam, če je v teh mnogih letih prišla do kakega globljega razumetja Roga, mi ne odgovori naravnost, pač pa pravi: Moja stara mati je petnajst let čakala na svoje tri sinove. Tako je torej to: del Roga je tudi čakanje mater na svoje sinove. Potem, ko že ni bilo več upanja, so jih čakale »proti upanju«. Ko jo potem še vprašam, kako so to mogle, mi spet odgovori tako, da vplete staro mater: Cele noči je premolila.
Del Roga so tudi mlade žene, ki so ostale same z nedoraslimi otroci. Eno teh zgodb mi povesta sestri Albina in Anica iz Dobrave pri Dobrniču.
Ko je bil oče nazadnje doma – to je bilo leta 1944 – je bila Anica stara en mesec, Albina pa dobra tri leta. Po tistem ga nista več videli. Pri Radečah so ga zajeli, zvezali, vrgli na kamion in nekam odpeljali. Sedaj hodita za njim vsako leto na Rog in v Teharje. Prejšnje čase se je teh romanj udeleževala tudi mati, odkar pa je brez nog na vozičku, v tako gnečo ne more, zato ju peljeta v oba kraja takrat, ko ni toliko ljudi. Ko je Anica, ki je še na Dobravi, letos odhajala na Rog, ji je mati naročala: Pozdravi ga! Kaj pa leto 1945, potem ko ste ostali sami? Kdo pa danes o tem kaj ve, pravita. Kdo bo pa danes to še razumel? Osem hektarjev zemlje so jim vzeli. S tistim, kar je ostalo, se je ubijala mati, da je preživela sebe in otroke. Ničesar niso imeli. Če je tako prišlo, so jim potegnili zadnji rep iz hleva. V nedeljo so vse oprali, da so v ponedeljek imeli kaj obleči. Ko je šla Anica v Žužemberk vprašat za službo, je vse bilo opravljeno že v pisarni, ko je povedala, kako se piše.

stran: 072

En del Roga so matere, drugi mlade žene z otroci, tretji pa otroci sami. Albina in Anica pripovedujeta tudi, kako so z otroci pobitih domobrancev ravnali v šoli: Imeli smo učitelja, ki nas je vsak teden dvignil in vprašal, kdo je brez očeta. Natanko se je vedelo, zakaj je to naredil. Vidite, je nadaljeval, danes pa ste bili spet v cerkvi. Ali ne veste, da so farji krivi, da ste brez očetov? Potem pa je prišel čas za malico. Otroci partizanov so dobili kruh, namazan z marmelado, za nas pa je bilo na hodniku vedro vode z zajemalko, ki je visela na robu. Vidite, to je bila živa resnica, dostavi ena, kakor da bi začutila, da pripovedujeta o nečem, česar skoraj ni mogoče verjeti. Potem pa se oglasi druga, ki je začutila, da je vsemu, kar sta povedali, treba še nekaj dodati: Toda ne smemo se pritoževati. Poglejte, kaj delajo z ljudmi doli na Jugu. Enkrat trpi en narod, potem pa zadene drugega. Vse pa pride od hudobije velikih. Vesel sem teh zrelih besedi in sem jim zanje hva­ležen. Sklenem, da ne bom začel debate, le glede »hudobije velikih« si mislim, da ne bi bi­la tako uspešna, če je ne bi tako obilno pod­pirala neumnost malih.
Nekatera srečanja so posebej zanimiva, ker so nekolikanj nepričakovana. Tako se nemalo začudim, ko odkrijem nekoga, ki se piše Dejak. Takoj pomislim na Franceta Dejaka, ki mu je uspelo ubežati iz brezna pod Krenom in ki smo mu dolžni zahvalo za pretresljiv opis tega bega. Pojasni mi, da je sam Tone, France pa je njegov brat Frenk, kot so mu pravili doma. Medtem ko se je France skrival doma in v okolici – čez mejo mu je uspelo priti šele leta 1948 – je bil Tone na Koroškem. Po določenih signalih, ki jih je dobival od doma, je uganil, da se je France rešil in ker mu je mati na razne načine namigovala, da bo »laže kuhala« in laže »kupovala cigarete«, če bo imela enega moškega uradno pri hiši, se je po šestnajstih mesecih odločil vrniti domov. Na hitrico se dogovoriva, da mi nekoč za Zavezo pove napeto nadaljevanje Francetove zgodbe: Kje se je skrival in kaj pri tem vse doživel.
Drugo srečanje, ki me s svojo nepričakovanostjo veselo preseneti, mi pripravi nekdanji izgnanec iz Kopic s Krškega polja. Ko je bil star sedem let in je hodil v prvi razred, je moral iti v izgnanstvo v Nemčijo, kjer je preživel štiri leta. Tu na Rogu seveda nima nikogar, a je z ljudmi, ki so bili tu pokončani, vedno globoko čutil in bil skozi na njihovi strani. Pred partijo je imel ves čas mir, ker so vedeli, da hodi v cerkev in tega ni niti malo skrival. Če pa ne bi bili krščanski človek, pripomnim, vas pa verjetno tule sedaj ne bi bilo. Ne, pravi, če ne bi bil kristjan, me tu verjetno res ne bi bilo. Ko nas pozneje po očenašu opozorijo, naj se med seboj pozdravimo, stopim do njega in njegove žene in jima z veseljem stisnem roko.

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml

Opis slike: Na poti mimo križa Bogomir Štefanič ml

Na visokem mestu mi je v spominu ostal kratek pogovor z dvema intelektualcema, mo­žem in ženo, iz Šempetra pri Gorici. Tu sta že tretjič. Ko vprašam, zakaj prihajata, zaslišim stavke, ki zadevajo temeljna dejstva Roga: To je prostor naše slovenske tragedije. Tu smo izgubili glavo in ostali brez kompetentnega vodstva. Kriza sedanjosti ima svoj izvor na tem kraju. Tu so ostale pokopane naše vrednote. Ne da bi koga od njiju poznal, takoj vem, s kakšnima človekoma imam opraviti, zato vprašam: Zakaj Rog še ni vstopil v slovensko zavest s svojim integralnim sporočilom? Sedaj odgovori gospod: Stvar je v volji. Očitno tega nočemo. Nismo pripravljeni živeti iz zgodovine. Odidem z mislijo, ki si jo bom zapomnil: živeti pomeni prav za prav hoteti živeti.

stran: 073

Med posebne štejem tudi pogovor z Viktorjem Blažičem. Ne da ga na Rogu nisem pri­čakoval, saj je predsednik državne komisije za ureditev takšnih krajev, kot je Rog, toda dejstvo, da je bil partizan, še bolj pa to, da se pogosto pojavlja v družbeno-politični periodiki s kompetentnimi aktualističnimi prispevki, dopušča možnost novih in nenavadnih perspektiv. Ko mu predlagam, da dá priložnostno izjavo za Zavezo, izrazi obžalo­vanje, da na Rogu še nič ne stoji. Ker je to obžalovanje odgovornega človeka, ga vprašam, zakaj »tu še nič ne stoji«. Odvrne mi: Zaradi birokratskih ovir. Ko ga ob tem začudeno pogledam, takoj pojasni: V ozadju so seveda drugačne ovire. V tem pojasnilu vidim iztočnico za neko drugo prevažno vprašanje: Zakaj so pri nas takšne težave s tranzicijo? Ali je to zato, ker smo Slovenci v svoji politični čudi drugačni od drugih mittelevropskih narodov – nekaj posebnega? Blažič misli, da je razlaga za našo tranzicijsko retardacijo v naših drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Ruska zasedba Beograda je bila samo zunanji okvir za komunistični prevzem oblasti. V resnici pa so notranje komunistične sile ta prevzem že prej same temeljito pripravile. Naš komunizem je avtohton, zato je tako obstojen in trdoživ. Vprašanje, ki ga kanim sedaj postaviti, vidim, kljub drugačnemu videzu, povezano s prej povedanim. Kar bi rad vedel, sem izrazil takole: Ali je Milošević bolj tradicionalno srbski ali bolj postkomunistični fenomen? Blažič misli, da je Milošević v bistvu postkomunistični ali bolje komunistični fenomen, in sicer iz dveh razlogov: prvič je vešče izrabil srbski nacionalizem – podobno vešče kot so slovenski komunisti izrabili slovenski nacionalizem – drugič pa je svoje politično podjetje zavaroval z množičnim umorom, ki je razpoznavni znak slehernega totalitarizma, posebno pa komunističnega. Množični umor namreč pomeni neizbrisno zavezo za vse udeležence – zavezo, ki ne dopušča umika. Važno pri tem je to, da so udeleženci vsi: prvič zato, ker nosi mno­žični umor nacionalni predznak, drugič pa zato, ker so udeleženci zavezani z začetnim molkom.
Vprašanje, ki sedaj sledi, se spet zdi iztrgano iz nekega drugega konteksta, a jaz ga ne vidim takega, zato ga postavim: 20. stoletje je stoletje genocidov. Ali je ta pojav pogojen z degeneracijo evropske krščanske tradicije? Tu se z Blažičem nisva razumela. Jaz sem mislil na duhovni vzgon Evrope, on pa je razumel vprašanje politično. Vseeno je odgovor tako tehten, da ga bom zapisal: Evropa nikoli več ne bo to, kar je bila pred prvo svetovno vojno. Izgubila je svojo mundicentričnost. Nehala je biti popek zemlje. »Postala je vojni plen.«
Še več razgovorov sem posnel na trak v tistih dveh urah in pol pred mašo, ki se je začela ob 11. uri. Poleg tega, kar je tu zapisano, sem izvedel še druge zanimive in poučne stvari: glede domobrancev je tako, da se v nekaterih krajih govori o njih tako naravno kot o katerikoli drugi reči, drugod pa podaljšana komunistična roka ljudi še vedno drži v strahu, še vedno so v rokah družbenih in medijskih vzvodov postkomunističnih sil; roške spominske slovesnosti – način, kako so organizirane in izpeljane – je večini všeč, zdijo se jim, da so globoko občutene in dostojanstvene; ko bodo odšli, vedo, da bodo nesli s seboj lep spomin; mnogi mislijo, da nikjer drugod v Sloveniji ni mogoče doživeti stvari, ki bi človeka bolj utrdile, obogatile in oplemenitile; mnogi so izrazili željo, da bi na Rogu že kaj stalo – kaka spominska zgradba; na to željo sem – izučen od dolgega življenja – vedno odgovarjal – da bo nekoč že kaj stalo, mogoče celo kaj zelo mogočnega, a bodo takrat tisti, ki so doživeli to, kar imamo sedaj, in ono, kar bo takrat, zelo verjetno govorili: najlepše, najgloblje, najbolj slovesno pa je bilo takrat, ko ni bilo še ničesar.
Poročilo o letošnji spominski slovesnosti na Rogu bi tu lahko končal. A bi bilo škoda, če ne bi povedal dve besedi še o nekem sreča­nju.To je bil kratek pogovor z dvema dekletoma iz neke samotne in čudovite doline, ne prav daleč od Novega mesta. Ker že dolgo vem, da imajo Dolenjke, kar zadeva besede, absolutno prvenstvo med Slovenkami, se nisem čudil, da smo bili kmalu sredi živahnega pogovora. Vrtel se je okrog tega, kaj dela stvari lepe in fine. Potem pa smo prešli na zgodovino. Tu je padla beseda resnica, ne z moje strani, ampak z njune. Zato sem – tudi zato, ker smo bili ravno na Rogu, pa tudi zato, ker sem vedel, od kod prihajata – vprašal: Ali v vaših krajih še kaj držite z domobranci? Držimo, držimo, sta rekli. V tistih krajih govorijo narečje, ki se komaj opazno razlikuje od knjižnega ali zbornega govora. Taka narečja imajo najlepšo izreko slovenskega jezika. In tisti »i« v besedi »držimo« je bil tako lepo povedan – ne bom rekel zapet, ampak povedan – da mi je bil v tolažbo takrat na Rogu in potem spet doma, ko se je ob zapisovanju oglasil z rekorderja. Hvala obema. Hvala vsem.

stran: 074

To je zadnja reč, ki sem jo še lahko zabeležil. Potem se je od spodaj zaslišal metropolitov glas. Skupaj smo naredili križ in začeli z mašo. Pospravil sem svoje stvari in postal eden od udeležencev roške spominske slovesnosti – ali eden od »manj kot petih tisočev«, kakor so pozneje trdili režimski mediji, ali pa eden osem tisočev, kot so pozneje trdili tisti, ki so bili tam, takrat ni bilo važno. Važno je bilo to, kar se je začelo dogajati pred nami.


stran: 069

Pozdrav

Lepo pozdravljam vse, ki ste priromali v Kočevski Rog.
Kočevski Rog je naša božja pot, saj predstavlja trpljenje in smrt slovenskih mož in fantov. Niso padli v boju, bili so pomorjeni. To se je dogajalo po vsej Sloveniji v tistem strašnem letu, ko se je vojna že končala.
Kočevski Rog je naš veliki petek, saj je tu nasilno umirala slovenska mladost. Naš narod je na tisoče družin za vedno izgubil.
Kočevski Rog je naše narodno svetišče. Tu ležijo slovenski mučenci – ne eden ali nekaj, ampak desettisoči.
Nad njihovimi kostmi smo opravili sv. mašo. Zdaj pa se bo njim v spomin oglasila beseda in pesem, kar bomo spremljali brez ploskanja. Zavedajmo se, da je ta zemlja sveta, pomislimo na grozo umirajočih fantov; izkažimo jim spoštovanje in vztrajajmo do konca slovesnosti.
Za začetek bomo slišali pesem Doberdob, kakor so jo Domobranci sami peli svojim padlim prijateljem.

Zahvala in slovo

Z molitvijo in sv. mašo, z besedo in pesmijo, predvsem pa s svojo prisotnostjo smo se spomnili na pobito slovensko domobransko vojsko.
V imenu Nove Slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje se zahvaljujem vsem, ki so pripravili in oblikovali današnjo spominsko slovesnost.
Iskrena hvala nadškofu in metropolitu dr. Francu Rodetu in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali.
Hvala zdravstvenemu osebju in kočevskim sodelavcem: policiji, gasilcem in redarjem.
Hvala vsem nastopajočim: govorili so Mojca Velikonja, Leon Marc in Anton Drobnič. Pela sta Renata Klančič in Marko Bajuk; spremljal ju je Gregor Klančič. Pel je cerkveni mešani pevski zbor Adoramus iz Logatca, ki ga vodi Marjan Grdadolnik.
Hvala vsem vam, ki se leto za letom srečujemo v Rogu, pa tudi vam, ki ste prišli prvič. Tu smo tudi v imenu tistih, ki ne morejo več priti, pa je bilo njihovo srce vsa leta v Kočevskem Rogu. Zaradi zločinov, storjenih v kočevskih gozdovih in drugih skritih krajih, je zaznamovan ves slovenski narod. Ne laži ne sprenevedanja ne morejo zmanjšati števila naših mučencev. V zgled so nam in v ponos! Bogu in domovini so bili zvesti do smrti.
Kako naj se drugače poslovimo od Kočevskega Roga kot z njihovo in našo pesmijo? Zapojmo jo v pozdrav vsem, ki jih nosimo v srcu in spominu – Moja domovina.