Avtor: T. S. Eliot

stran: 056

Leta 1935 je angleški pesnik T. S. Eliot za neki cerkveni festival napisal dramo Umor v katedrali, ki se je pozneje mnogo prevajala in igrala – tudi v Ljubljani. Junak te igre je canterburyjski nadškof in primas Anglije Thomas a` Becket, ki je v boju za pravice Cerkve s kraljem Henrikom II. pretrpel mučeniško smrt. Pesnik daje nadškofu, da v slutnji prihodnje smrti takole spregovori svojim vernim na božič leta 1170. Mislimo, da besedilo te pridige ni brez zveze z Metlikovičevo gloso. Pre bi se smelo reči, da ji daje mogočen okvir. Dramo, in seveda tudi to pridigo, je prevedel France Papež.

Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji. Štirinajsta vrstica drugega poglavja iz evangelija po Sv. Luku. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Dragi otroci božji, moj nagovor to božično jutro bo zelo kratek. Želim le, da bi v svojih srcih premišljevali globok pomen in skrivnosti naših božičnih maš. Kadar koli darujemo mašo, ponovimo trpljenje in smrt našega Gospoda, na božični dan pa praznujemo njegovo rojstvo. Tako se veselimo njegovega prihoda v odrešitev ljudi in obenem darujemo Bogu njegovo telo in kri kot žrtev v zadoščenje za grehe sveta. Prav v tej minuli noči se je pastirjem v Betlehemu prikazala množica nebeških trum, pojoč »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji«; prav tokrat v vsem letu praznujemo obenem rojstvo našega Gospoda in njegovo trpljenje ter smrt na križu. Preljubi, v očeh sveta je to nekaj nenavadnega. Kdo na svetu se bo iz istega vzroka hkrati žalostil in veselil? Ali bo namreč veselje podleglo žalosti ali pa se bo žalost pobrala pred veseljem? Samo v tej naši krščanski skrivnosti se moremo hkrati veseliti in žalostiti. Premislite za trenutek pomen besede »mir«. Ali se vam zdi čudno, da so angeli oznanjali Mir, ko se je svet vendar nenehoma vojskoval in trepetal v strahu pred vojskami? Ali mislite, da je bil angelski glas zmoten in da je bila obljuba goljufija in prevara?
Glejte, kako je naš Gospod govoril o Miru. Svojim učencem je dejal: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Ali je mislil mir, kakor mi: angleško kraljestvo v miru s svojimi sosedi, plemiči v miru s kraljem, posestnik mirno preštevajoč svoj dohodek pri pometenem ognjišču, z najboljšim vinom na mizi za prijatelje, in žena prepevajoča z otroki? Tisti mo­žje, njegovi učenci, niso poznali tega; odšli so na daljno potovanje, trpeli na kopnem in na morju, bili mučeni, zaprti, razočarani in umrli mučeniške smrti. Kaj je torej hotel reči? Če vprašate to, se spomnite, da je dejal: »ne kakor daje svet, ga vam jaz dam.« Svojim učencem je dal mir, a ne mir, kakor ga svet daje.

stran: 057

Preudarite še to, na kar niste verjetno nikdar pomislili. Na božič ne praznujemo samo rojstvo in smrt našega Gospoda – naslednji dan praznujemo mučeništvo njegovega prvega mučenca, svetega Štefana. Mislite, da rojstvu Kristusovemu sledi dan prvega mučenca slučajno? Nikakor. Prav kakor se hkrati veselimo in žalujemo ob rojstvu in trpljenju našega Gospoda, tako se tudi – v manjši podobi – ve­selimo in žalujemo ob smrti mučencev. Ža­lujemo, ker so trpeli zaradi grehov sveta, vese­limo se, ker je nova duša prišteta med nebeške svetnike v slavo božjo in v odrešenje ljudi.
Ljubi, mučenca si ne predstavljamo samo kot dobrega kristjana, ki so ga ubili, ker je bil kristjan – to bi bilo vredno samo obžalovanja. Ne mislimo o njem le kot o dobrem kristjanu, ki je bil sprejet v družbo svetnikov – tega bi se bilo le veseliti. Naše žalovanje in naše veselje pa nista, kot ju pozna svet. Krščansko mučeništvo ni nikdar slučaj, kajti svetniki se ne delajo slučajno. Še manj je krščansko mučeništvo posledica človekovega namena biti svetnik, kakor se človek lahko hote in načrtno postavi za vladarja. Mučeništvo je vedno dar božji iz ljubezni do ljudi, da bi jih posvaril in jih pripeljal nazaj na svoja pota. Nikdar ni namera človekova, kajti resnični mučenec postane orodje božje, ki se s svojo voljo prepusti božji volji in ne želi zase ničesar, niti ne slave mučeništva. Tako kot na zemlji Cerkev hkrati žaluje in se veseli na način, ki ga svet ne more razumeti, so tudi v nebesih svetniki tako povišani, ker so se najbolj ponižali. Niso, kot jih mi vidimo – so v luči Boga, od katerega prejemajo svojo bit.
Danes sem vam govoril, dragi otroci božji, o mučencih preteklosti in vas prosim, da bi se spomnili posebno našega canterburyjskega mučenca, blaženega nadškofa Elphega. Primerno je, da se na dan Kristusovega rojstva spominjamo, kakšen je Mir, ki ga je prinesel. In ne upam, dragi otroci, da vam bom še kdaj pridigal, kajti mogoče je, da boste v kratkem dobili novega mučenca in najbrže ne zadnjega. Obdržite v srcih te besede in mislite nanje ob svojem času. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«