Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 057

Spet smo imeli priložnost videti, kdo je »naš« oziroma »tapravi« in kdo to ni. Iz vseh lukenj so prilezli, tako rekoč spontano, vsemogoči ljudje, vseh slojev, vseh vrst, vseh prepričanj in veroizpovedi in, kot sem že večkrat rekla in »seveda« tudi napisala, že se je oglasil veličasten orkester, ki je napolnil vse medije, vsi ti ljudje so nenadoma začutili v sebi pisateljsko žilico in rubrike »pisma bralcev« so se napolnile s takimi in drugačnimi, odkritimi in skrbno prikritimi napadi na metropolita Rodeta oziroma na njegovo pridigo ob velikem šmarnu na Brezjah. Imeli smo seveda tudi priložnost videti, čigavi so pravzaprav ti naši mediji.
Žal nisem poslušala pridige nadškofa Rodeta. Ampak takoj v ponedeljek se mi je posvetilo, mi je postalo jasno, da je stopil na rep ma­č­jemu tropu, ki je začel cviliti, da se Bog usmili. Uvodniki, komentarji, pisma bralcev, kontaktne oddaje po radiu, itd., itd. Bilo je očitno, da je spet izrekel nekaj takega, da je razcepil Slovence in jih skregal med seboj, da so bili celo »kristjani« ogorčeni (Tako se začne sestavek ali pa uvodne besede v kontaktni oddaji: Čeprav sem veren/verna, ne odobravam njegovega govorenja, zaradi njega se kristjani odvračajo od cerkve, prejšnji nadškof je bil čisto drugačen, bil je tak, kot je treba, ne pa ta ne-bodi-ga-treba-Rode, itd., itd.). Članki in prispevki so bili kot navadno vseh nivojev: običajno pljuvanje, komunistična in realsocialistična šara, povojna (mislim drugo svetovno vojno) napadalnost, rafinirana dobronamerna kritika, sodobna navidezna demokratičnost in odprtost, skratka, kar si lahko in česar si človek ne more zamisliti. Najhujši in najbolj nagravžni pa so bili pisci prispevkov na konferenci svetovnega spleta (internet) si.soc.slovene. Besed, ki jih tam uporabljajo, sama niti ne ponavljam, kaj šele, da bi jih štela za del svojega besednjaka. Lahko bi rekla pornografija in onesnaževanje interneta. Pa sem si rekla, tega hudiča, pardon, to njegovo pridigo moram pa prebrati. Zagotovo je zelo provokativna in zato zelo zanimiva.

stran: 058

Pa sem bila kar razočarana. Vse, kar je povedal, so pravzaprav splošno znana dejstva, stokrat povedana, stokrat premleta in pre­žvečena, ampak seveda ne kar neka dejstva kot taka, ampak problemi, ki nas vse skupaj tarejo in žulijo in v zvezi s katerimi bi morala družba oziroma država oziroma oblast vendar nekaj ukreniti. Večina teh problemov se je lepo počasi zakuhavala v bivšem režimu oziroma v bivši državi oziroma v samoupravnem socializmu, ko nam je bilo vsem skupaj tako lepo, da ne moremo pozabiti. Ampak nekaterim je bilo še lepše kot nam drugim in ker jim je zdaj še lepše, se seveda bojijo, da bi jih kdo spregledal.
Ja, kaj je pa takega rekel. Prav ničesar, kar ne bi bilo že stokrat povedano in zapisano. Zmanjševanje števila rojstev, število splavov je skoraj enako številu rojstev. Naj ponovim, kar sem že napisala. Nisem za prepoved splava, sem pa za obvezen pogovor, mogoče pa obstaja rešitev. Tako kot je sedaj, ima ženska do splava ustavno pravico in seveda ravna v luči svojega videnja stvari v tistem trenutku. Mnogim je bilo žal, ker so tako ravnale, vendar so takrat videle svet v tako grozni luči, da niso videle drugega izhoda. Če bi imele takrat nekoga, ki bi se pogovoril z njimi, pa najsibo to zdravnik, psiholog, duhovnik, socialni delavec ali nekdo, ki bi jim pokazal možnosti, ki jih imajo, kakšno pomoč jim nudi družba, npr. z materinskimi domovi in še čim drugim – ampak za družbo je splav pač najbolj enostavna in zagotovo najcenejša varianta – , pa bi se marsikatera ne kar premislila, razveselila bi se, ker bi svoj položaj zagledala v drugačni luči in v takih okoliščinah ne bi niti pomislila nanj. Pa tudi ničesar ni rekel o prepovedi splava, čeprav vsi (posebej tisti, ki niso niti poslušali, niti brali njegovih besedi) govorijo natanko o tem. Podobno je z alkoholiki in drugimi zasvojenci, kar je že ničkolikokrat napisal dr. Janez Rugelj. Po eni strani je alkohol visoko obdavčen in z njim polnijo državni proračun, po drugi strani pa je to veliko število ljudi, ki se ne vtikajo kaj dosti v razne čudne posle, ki se dogajajo v tej državi in ne predstavljajo problema pri zaposlovanju, potrebujejo le svojo dozo alkohola in so nekako zadovoljni. Kar se samomorov tiče, pravijo, da je to naravna selekcija, kdor ni sposoben premagati vsakodnevnih problemov, pač ni sposoben za življenje, kaj naj potem z njim. Naj še dodam, da analiza časovne vrste samomorov kaže, da je bilo zaznati ob osamosvojitvi značilno zmanjšanje, ki pa je bilo le kratkotrajno. Sama bi (najbrž je to špekulacija, pa vendar) to razložila tako, da je ljudi obšlo novo upanje, nova vera v prihodnost, občutek perspektivnosti in sprememb na bolje. Vendar so kmalu ugotovili, da je bilo vse to lažno in da se ni nič spremenilo. Prometne nesreče so prav tako grozljiva zadeva. Strokovnjaki pravijo, da bi se jih lahko vsaj pol pripisalo k samomorom. Dosti sem se vozila po svetu, pa nikjer nisem videla toliko ljudi, ki vozijo po cestah kot na tekmi formule 1. Letos sem v Ameriki prevozila več kot osem tisoč (8000) milj, pa nisem naletela na nobenega takega norca, kot jih vidim na naši avtocesti vselej kar precej, kadar se peljem po njej, pa je je le dobrih petdeset kilometrov – nekaj švigne mimo, pa ne vidiš niti barve avtomobila, kaj šele obliko ali znamko ali celo registrsko številko. Metropolitova razlaga za takšno stanje je pomanjkanje občutka »nedotakljive svetosti življenja, njegove dragocenosti in praznina, notranja praznina in razklanost, agresivna vasezaprtost in zamor­jenost, neznosna plitkost življenja brez upa­nja in brez prihodnosti.« Se popolnoma strin­jam. Sama bi sicer rekla drugače, ampak misel bi bila ista. Gre za porušen sistem vrednot, kar je dediščina »teh naših petdeset let«. In kdo je tisti, ki je vse nas, posebej pa mladino, vzgajal v takem duhu, kjer ni vrednostnega sistema naših dedov, kjer vrline enačijo z neumnostjo. Vsekakor šolstvo in mediji, kdo pa drug. Ampak zdaj imamo drugačen sistem, zdaj smo razčistili s preteklostjo, mediji so neodvisni. Vraga, pa neodvisni. Smo hudiča razčistili s preteklostjo! Lažno upa­nje ob osamosvojitvi in družbenih spremembah, ki so se obetale, je samo še utrdilo tisto, kar se je v ljudeh naselilo v tistih časih. In šol­stvo in mediji vršijo svoje poslanstvo naprej. Eklatanten primer so prav napadi na metropolita ob njegovih izjavah. Tej in prejšnjih. Napadli so ga vsi mediji, kot sem že rekla, v stilu »Vaje v slogu«. Na vse načine in z vseh nivojev. Pravzaprav je čudno, da niso ponoreli šolniki. Ampak oni so zdaj na počitnicah (Saj poznate tri razloge za to, da človek uči v šoli. To so: junij, julij in avgust.). Pa napadi na vse, ki si upajo reči kakšno besedo v zvezi z zgodovino in revolucijo.
Ko smo že pri resnici in kritiki družbe, dr­ža­ve in oblasti, mi dovolite kratek skok v literaturo in znanost.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Dekle in vodnjak Simon Dan

Ne morem mimo tako imenovane trivialne literature, se pravi znanstvene fantastike. V spremni besedi v Mačjo zibko Kurta Vonneguta mlajšega pravi prevajalec Valentin Duša takole:

stran: 060

»Umetnost kot resnica ni nič, je posnemanje in je torej mrtva. Samo umetnost kot laž se lahko vzpostavlja avtonomno. In neumno bi bilo, vihati nos nad izgubljeno veličastnostjo, če umetnost sama ne prizna tega, kar je drugim jasno.
Resnica je smrt za umetnost: za umetniško delo v tistem trenutku, ko hoče nastajati kot resnica; lahko pa pomeni tudi fizično uni­čenje del in ustvarjalca samega, če zakupniki resnice – oblast – nehajo gledati na umetnost kot na igro in začno v njej gledati resnico, ko kliče po takojšnji in neposredni akciji – torej po uničenju priznane resnice in njenih zakupnikov z njo. Laž je torej v redu.«
Toliko o umetnosti v totalitarističnih re­žimih. V demokraciji pa naj bi opozicija in različni segmenti civilne družbe, od katerih je v naši ljubi domovini kolikor toliko živa le Cerkev, ves čas skrbeli za ogledalo družbe, za njeno kritiko in za resnico tako, kakršna je. Da bi se, če je ta resnica zlagana, nekaj napravilo.
Niels Bohr, eden od očetov atomske bombe, se je vedno, kadar je svojim študentom razlagal to tematiko, na neki način šalil in norčeval. Pa ga je nekoč neki študent le vprašal, kako se more šaliti ob tej tako resni temi. Bohr mu je odgovoril, da je to tako resna tema, da se je ne da drugače obravnavati kot s ščepcem humorja. In razmere v naši ljubi Sloveniji so tako resne, da se tudi najbrž ne da drugače govoriti o njih. Če pa si nekdo, v našem primeru je bil to povrh vsega še visok predstavnik rimokatoliške cerkve, predrzne o njih govoriti z vso njemu značilno resnostjo in odgovornostjo, se pa vsi skupaj vidimo v ogledalu grdi in odurni in se počutimo nekako tako, kot se je počutil Dorian Gray, ko je gledal svojo sliko, na kateri so bile sledi vseh grozodejstev, ki jih je v življenju počel. Človek bi pričakoval, da se bomo zdrznili, se ovedeli svojih dejanj (tukaj ne mislim samo stvari, ki smo jih naredili, ampak tudi stvari, ki jih nismo naredili in jih očitno tudi ne mislimo narediti), se pokesali in skušali popraviti, kar se popraviti da; ampak ne, namesto tega, lop po Rodetu, z vseh strani. Kajti, njegove besede zahtevajo široko družbeno akcijo, visoko stopnjo organizacije, predvsem pa prerazporeditev denarja v prave namene, ne pa, da še vedno redimo celo hordo ljudi z najvišjimi plačami na nekakšnih visokih nivojih, katerih delo je samo sebi namen ali pa ga sploh ni, da o denarju za različne privilegije, ki jih uživajo ljudje, ki bi mnogi od njih prej sodili v zapor, kot pa v priviligirano kasto. Da o zapravljanju denarja na vseh nivojih niti ne govorim.
Kadarkoli poslušam Rodeta, si ne morem kaj, da ne bi špekulirala, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bil Rode ob osamosvojitvi ljubljanski metropolit. On, s svojo neposredno in odrezavo govorico. On s svojo izjemno široko razgledanostjo, s svojo globalistično in globoko pronicljivo analitičnostjo, s svojo pokončno in ponosno držo, pa tudi s smislom za humor. Cerkev kot edina institucija civilne družbe, ki je ni »teh naših petdeset let« popolnoma povozilo in zmaličilo in pokvarilo, skratka uničilo njene energije in zagona. Ne morem si kaj, da ne bi špekulirala v to smer, kar same se mi usipajo misli na to temo. Kako vse drugače bi zakoličil pozicije Cerkve in mislim, da bi s tem zakoličil tudi pozicije različnih drugih segmentov civilne družbe, ki bi se šele rojevali, nastajali na novo. In mislim, da bi njegov vpliv segel še dlje. Marsikaj bi bilo najbrž bistveno drugače. Žal, lahko samo re­čem, bi bilo.
Z vsem dolžnim spoštovanjem do njegovega predhodnika, metropolita Šuštarja, ampak njegova pohlevnost, pretirana ponižnost sko­raj v smislu udinjanja oblastnikom ni bila na mestu. Vedno je klonil, bil več kot lojalen, ved­no je govoril samo o, kakor sem sama razumela, enostranskem odpuščanju in enostranski spravi, če strnem njegovo nastopanje v teh par besed. Ta pa je za običajnega človeka prehuda. To je božja sposobnost, ne človeška. Še za božje odpuščanje je potrebno kesanje, pa naj bi za človeško ne bilo. Temu bi že skoraj lahko rekli napuh. Pričakovati od človeka več kot od Boga. Pa nisem mislila govoriti slabo o bivšem metropolitu. Imel je pač smolo (vsaj v mojih očeh), da je bil ob napačnem času na napačnem kraju. Najbrž so med obema metropolitoma precejšnje karakterne razlike, imata različen način govorenja in nastopanja in morda tudi različno razumeta svoje poslanstvo v tem času in prostoru. Najbrž bi bil metropolit Šuštar v kakšnem drugem času ali v kakšnem drugem prostoru čudovit predstavnik cerkve. Vendar mislim, da je nekaj dolžan slovenskemu narodu in slovenski Cerkvi. Zdaj bi moral spregovoriti javno, jasno in razločno in nedvoumno, da je on govoril iste stvari na drugačen, njemu lasten način in da se popolnoma strin­ja z mislimi, ki so bile izrečene ob Marijinem prazniku na Brezjah in tudi sicer podpira svojega naslednika v vsakem pogledu.