Avtor: Miloš Metlikovič
stran: 055
Justin Stanovnik je v božični št. Družine 1998 pretresljivo popisal med drugim, kako je v l. 1942–45 revolucija izbirala najprej poedinske ali družinske žrtve, med njimi tudi člane Katoliške akcije. To je bil mučeniški čas prvega vala, ki je šel čez Slovenijo zlasti pomladi in poleti 1942. Drugi val se je zgrnil nad ujete vaške stražarje in četnike jeseni 1943. Tretji val je bil daleč najstrašnejši, ko so Angleži izročili domobransko vojsko slovenskim komunistom in so jo ti z maloštevilnimi izjemami vso pobili.
Stanovnik meni, da je treba šteti pobite vojake te vojske za mučence prvič zato, ker so morali umreti zaradi tega, ker so bili kristjani, drugič pa zato, ker so umirali po krščansko. To se ni zgodilo nikjer, le v Sloveniji. Ko so šli pred brezna, pred pištole in brzostrelke, kolona za kolono, so izrekali nagi in z razbitimi usti najsvetejše besede. Teh besed jih je bila naučila Cerkev.
Justin Stanovnik prosi vse te mučence, znane in neznane, naj molijo za slovenski narod.
Avtor slike: Ivan Bukovec
Opis slike: Slovenski oltar Ivan Bukovec
Nobenega dvoma ni, da je bila domobranska vojska umorjena na grozovit način. Pred tem je doživljala pravi križev pot za dušo in telo od Vetrinj pa do morišč. O tej poti nam priča poleg drugih Janez Zdešar, izseljenski duhovnik, v brošuri Spomin na težke dni.
stran: 056
Vprašanje je le, če bi Cerkev priznala tem nespornim mučencem, da so »mučenci vere«. Ne bi bilo prav, če bi Cerkev prezrla, da bi morda večina teh mučencev ne bila pokončana, ker bi pač pravočasno sodelovali z OF, ko bi na neki način ne izvedeli za stavek Pija XI.: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato z njim v nobeni reči ne bo sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Ta stavek je bil vodilo skoro vsem duhovnikom v Ljubljanski pokrajini s škofom Rožmanom na čelu.
Sedaj si preberimo v knjigi Tarasa Kermaunerja (Mohorjeva, Celje, 1991) na str. 142–143 njegovo mnenje o Brejčevi pesmi, ki bo sledila.
»Niti sledu ni o spravi, o blagi roki, ki jo zmagovalec – kot v plemenitih časih – ponuja poražencu. S krščanstvom je uničena tudi etična kultura, velikodušnost, sposobnost odpuščanja. Lumpentriumfator ukazuje, naj se nasprotniki pripravijo za dokončno likvidacijo. Vzpostavljen je antikrist. Gre za dokončno rešitev slovenskega in krščanskega vprašanja.«
Jože Brejc je spesnil naslednjo pravkar obsojeno pesem.
»In vi, pripravite se za pogreb!
Dovolj ste mračnih dni že preživeli,
zdaj boste z vso lahkoto psalme peli,
kot bil že davno je vaš trdni sklep.
Vse stare šeme morajo umreti –
na čelu množic jaham svojo mulo
in kličem v sonce in ljudi: Živeti!«
Pesnik Brejc meni, da slovenski rod ne bo mogel v polnosti zaživeti, če prej ne pokoplje starih šem, to je domobrancev in drugih reakcionarjev. Tem bo celo ustreženo s tem, da pridejo čimprej na oni svet, kjer bodo z vso lahkoto psalme peli, kot so že davno sklenili.
Brejc je priča, da so bili pokoli posledica sovraštva do domobrancev kot vernikov, kar je nov razlog za priznanje mučeništva vere.