Avtor: Tine Velikonja

stran: 065

V nedeljo 6. maja 1945 se je stotisočglava hrvaška vojska, ki jo je spremljalo vsaj še toliko civilnih beguncev, po pretiranih ocenah naj bi bilo vseh skupaj pol milijona ali več, odpravila čez Slovenijo proti zahodnim zaveznikom, pri katerih je upala najti zatočišče. Žal je delala račun brez krčmarja. Prebijati so se morali mimo krvi željnih partizanskih zased, tako da se je število že med potjo osulo na polovico. Na poti neprestane borbe, še bolj kot vojaki so trpeli civilisti. Delno so se vrnili ali razbežali. Drugi so zaostajali, bili zajeti in večina pomorjeni, samo okrog Celja 30 000 in v Gornjem Doliču ob bočnem napadu 17. vzhodnobosanske divizije 10 000. Čez osem dni, do 14. maja zvečer, je okrog sto tisoč beguncev kljub zaprekam doseglo Pliberško polje, bolj natančno takoj za Holmcem ob meji na avstrijski strani tri kilometre dolgo in slab kilometer široko Libučko gmajno, s treh strani obdano z gričevnatim gozdom, odprto samo proti zahodu. Sto tisoč ljudi na treh kvadratnih kilometrih! Opoldne 15. maja se je hrvaško in četniško vodstvo ob britanski prisotnosti na pliberškem gradu pogajalo s partizanskimi zastopniki in po nekaj urah podpisalo predajo, v kateri je bilo izrecno zapisano, da bodo partizani spoštovali mednarodno zakonodajo, zlasti pa Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki. Ko so okrog pete ure popoldne o tem obvestili čakajočo množico, so se nekateri reševali v gozd ali niso hoteli dvigniti belih zastav kot priznanja vdaje. Zato so slovenski partizani s položajev na robovih gozda užgali po mno­žici. Upiranja je bilo hitro konec. Mrtvih je obležalo okrog petdeset, dvesto pa je bilo ranjenih. Ocene, koliko ljudi je padlo v partizansko ujetništvo, so različne, po treznih izračunih pa naj bi bilo okrog 70 000 hrvaških vojakov in 5 000 srbskih četnikov ter 30 000 hrvaških civilistov. S takimi številkami nam postreže tudi zgodovinarka Jera Vodušek Starič v Vmesnem poročilu Pučnikove komisije o povojnih pobojih (II/41). Ujetnike so pospešeno gnali po dolini Meže mimo Prevalj in Raven do Dravograda, od tam naprej civiliste z vlakom, vojake pa peš po glavni cesti na levem bregu Drave. V Maribor so prvi dospeli že 18. maja zvečer. Zdenko Zavadlav opisuje, kako je kolona tri dni in tri noči hodila čez dravski most z levega na desni breg. Usmerili so jih na bližnje lokacije: v vojaške objekte in poligone, v taborišča okrog Teznega in drugod. Civiliste so izpustili, pri vojakih pa odbirali in prebirali. Večino so vezali z žico, nalagali na tovornjake in vozili v neznano. Kasneje se je izvedelo, nekaterim je uspelo pobegniti, da je največ žrtev pogoltnil protitankovski jarek, izkopan skozi Tezenski gozd med Dravo in cesto Celje–Maribor. Tako omenja Zvonko Dusper v svo­jih spominih, da se je znašel v njem 22. ali 23. maja. Padel je tako globoko, da se sam ni mogel rešiti. Z vrvjo so ga iz globine potegnili domačini.

stran: 066

Za Tezenski gozd in protitankovski jarek se je vedelo. Dolg naj bi bil tri kilometre in pol, od tega prav skozi zavarovani gozd dva kilometra. Oglašali so se celo zgodovinarji z ocenami, naj bi tam ležalo šest do devet tisoč žrtev, vendar nič več. Tudi sedaj si z njimi ne moremo veliko pomagati, saj nam npr. mariborski zgodovinar Martin Žnidaršič zatrjuje, da pri tem poboju ni sodelovala XIV. divizija, kar bo držalo, noče pa povedati, kdo. Krivci so bili sestavni del 3. partizanske armade pod vodstvom Koste Nadja, njen komisar je bil Branko Petričević, poveljnik Ozne major Vlado Kovačević, šef Ozne za ozadje general Ivan Mišković. Za nas je bolj zanimivo, da je bila zraven tudi 2. slovenska divizija Knoja, bolj natančno 1. in 3. brigada, poveljnik divizije je bil general Bojan Polak – Stjenka in načelnik štaba general Franc Tavčar. Takrat je bila v Mariboru tudi brigada 4. operativne cone, ki ji je poveljeval Viktor Cvelbar – Stane, njen komisar pa je bil Mitja Ribičič – Ciril. Na splošno lahko rečemo, da so Slovenci predvsem držali vrečo, pokazali kraje, predvsem pa zasuli grobove in jih tudi kasneje nadzorovali, torej delali ravno to, kar naj bi bila po Ribičiču skrb za higiensko sanacijo. A čas dela svoje in danes tega jarka ni težko najti, saj je zemlja v njegovem poteku v širini treh do štirih metrov udrta skoraj meter globoko.
Že dvajset let je v načrtu obvozna avtocesta mimo Maribora od Slivnice čez Dravo do Pesnice po njegovi vzhodni strani. Pri preučevanju variant so načrtovalci upoštevali Odredbo št. SZ-⁸⁰⁰⁄₂₃₉, ki jo je že 17. 7. 1984 izdal Republiški sekretariat za ljudsko obrambo. Njen sestavni del je bil tudi grafični prikaz območja in seznam parcel, na katerih se pričakujejo grobovi. Ko je bila sprejeta sedanja varianta, je Ministrstvo za delo, druži­no in socialne zadeve izdalo podrobna navodila za delo. Vsebuje jih Uredba o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica–Pesnica (Uradni list RS št. 41, 29. 5. 1998). V njenem 25. členu je navedeno, da poteka trasa na odseku od km 5 + 900 do 6 + 150 (torej v dol­žini 250 metrov) čez varovano območje grobov iz druge svetovne vojne. Dovoljen je prekop, treba pa je upoštevati naslednja na­vodi­la: evidentiranje, spravljanje v vreče, začasno skladišče, pokop in kot zadnje: Če je možna identifikacija, jo je treba opraviti, in če je mogoče, oziroma če še živijo, obvestiti najožje svojce izkopanih, da lahko prenesejo v svoje grobove njihove posmrtne ostanke.
Z izkopavanjem so začeli aprila 1999. Nobenega dvoma ni, da je bila želja oblasti, da bi se o zadevi izvedelo čim manj, preiskovalni sodnik je področje celo zaprl za javnost in se skliceval na pieteto do svojcev. S tem je seveda obšel najpomembnejše priporočilo. Izvedeli nismo niti za imena, napisana na najdenih prstanih.
Delalo se je korektno, ob prisotnosti vseh, ki morajo biti pri takem izkopu zraven. Odkopali so 70 metrov nekdanjega jarka, kolikor ga teče poševno po trasi avtoceste, širokega 4 do 6 šest metrov in globokega 3,20 do 3,50 metra. Do kosti so prišli v globini meter in pol do dveh metrov, v plasti, globoki dober meter, našli so povprečno osemnajst trupel na dolžinski meter jarka, skupno 1179. Velika večina so moški, vojaki hrvaške narodnosti. Našli so namreč gumbe z oznako NDH in U, ustaške značke, značke na žepih, prstane, navadne in poročne, pa tudi žico, s katero so jih vezali, vojaške čevlje, denarnice, žlice, pribor za britje, celo zlatnik, vreden pol milijona SIT.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Sedemdeset metrov jarka, ki je bil pol stoletja grob 1179 ljudem Tine Velikonja

Vreče s kostmi so spravili v dva prostora zasilnega skladišča v pokopališkem objektu na novem mariborskem pokopališču na Dobravi. Po načrtih arhitekta Vlada Emeršiča so področje spomenika POBITIM PO 9.5.1945, MARIBOR 1990, podaljšali v severni smeri prav do nekdanjega tankovskega jarka, ki teče prečno in ga je zlahka odkriti. Dolžina celotnega spominskega kompleksa je 40 metrov. V izkopani grob so v dneh po 23. juliju položili vreče z ostanki 1179 izkopanih, v petek 30. julija ob dvanajsti uri pa je bila pogrebna svečanost. Grobišče so blagoslovili mariborski škof dr. Franc Kramberger in predstavniki drugih verskih skupnosti. V imenu hrvaškega sabora je govoril predsednik njegovega odbora za zakonodajo Vice Vukujević, v imenu slovenske vlade njen pod­predsednik inž. Marjan Podobnik in v imenu mariborske mestne občine župan inž. Boris Sovič. Kar se tiče Tezenskega gozda in njegove mračne dediščine, so govorili na splošno. Samo Podobnik je omenil množico žrtev in ne 1179, poudaril je, da je država dolžna zapisati in sporočiti imena vseh žrtev, jih vpisati v knjigo mrtvih in potrditi njihovo človeško dostojanstvo s spominskimi znamenji. Poudaril je, da si država prizadeva, da bi postavila dostojne spomenike na Teharjah pri Celju in v Kočevskem Rogu.

stran: 067

Vladna komisija za reševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč, ki jo vodi Viktor Blažič, je predlagala na pol metra visokem nadzidku ob grobu tale napis:
TU IN V BLIŽNJI OKOLICI JE POKOPANIH NEKAJ DESETTISOČ ŽRTEV POBOJEV PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE, VO­JAKOV IN CIVILISTOV, PRETEŽNO HRVAŠKE NARODNOSTI.
Hrvaška stran želi, da bi na drugi strani nadzidka ali posebej pisalo naslednje:
KADA MI TRAVA POKRIJE GROB, MAJKO NE PLAČI TI,
ZNAJ DA HRVATSKA NEČE BITI ROB, NITI ĆE JE NESTATI.
Spomenik je bil postavljen kot simbolni grob pred devetimi leti. S tem, da je zdaj pri njem pokopanih 1179 ljudi, je postal pravi grob, ki ga je treba obogatiti. Arhitekt Vlado Emeršič si je zamislil deset metrov visok križ, ki bi se ujel s celoto, hrvaško zastopstvo pa želi ob samem grobu postaviti značilni domobranski križ, visok tri metre.
Če je samo polovica tega jarka tako na gosto posejana s kostmi, o čemer skoraj ne moremo dvomiti, leži v Tezenskem gozdu trideset do štirideset tisoč hrvaških vojakov. Sodimo, da najmanj polovica vseh vojakov, ki so se predali na Pliberškem polju. Večina je končala svoj križev pot že v Mariboru. Za neizkopane bo urejen spominski park na celotni trasi, torej v dolžini treh kilometrov. Mestna občina Maribor je obljubila, da bo »z ustrezno ureditvijo, oznakami in informacijskimi tablami območje označeno in dostopno obiskovalcem ter ustrezno zgodovinsko obeleženo.«

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Skrit v divji rašči prečka jarek severni del novega pokopališča na Dobravi Tine Velikonja

Tezenski gozd ni samo največje slovensko, ampak največje evropsko grobišče žrtev komunističnih pobojev: Katyn štiri do pet tisoč, neznano kje še osem tisoč poljskih oficirjev, brezna v Kočevskem Rogu vsako največ deset tisoč, Hrastniški hrib deset tisoč, protitankovski jarek in druga grobišča okrog Celja trideset tisoč, Tezenski gozd štirideset in v bližnjih grobiščih še deset tisoč!