Avtor: Anton Drobnič

stran: 078

Danes smo pri breznu pod Krenom obhajali deseto slovesno bogoslužje v spomin na umorjene slovenske domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja, v spravo z mrtvimi Slovenci in z vsemi, ki pobiti ležijo v slovenski zemlji. Prvič smo sem prišli po zmagi demokracije 8. julija 1990, ko se je zbralo kar 30.000 domobranskih vdov in sirot, sorodnikov in prijateljev pomorjenih Slovencev in nekaj sto preživelih vojakov slovenskega protikomunističnega upora. Velika množica za ta odmaknjeni kraj!
Potem smo v ta posvečeni gozd prihajali vsako leto, vedno v velikem številu in z jasno zavestjo, da roška slovesnost ni samo spomin na mrtve mučence, ampak tudi zaveza živih, da bomo nadaljevali misel in delo mrtvih branilcev slovenstva, krščanstva in kulture. Zanašali smo se, da nam bo nova država kot naslednica države, ki je morila, pri tem pomagala in tudi sama prevzela to zavezo. K prvemu roškemu spravnemu bogoslužju so prišli tudi tedanji komunistični državni voditelji in prvi ljudje kulture. Ti so hoteli žalno slovesnost za pomorjeno domobransko voj­sko izkoristiti za lastno očiščenje, se po političnem porazu in splošnem razpadu komunističnega sistema predstaviti kot novi demokratični politiki in narodni voditelji. Kljub odločnemu nasprotovanju preživelih domobrancev in sorodnikov umorjenih, da nasledniki zločinske partije ne morejo imeti javne besede pri breznih svojega zločina, se je to zgodilo. Prišli so, brezobzirno odrinili prijatelje pobitih in ostanek preživelih domobrancev, se ošabno postavili v ospredje in si vzeli besedo. Za javnost so izpred oltarja s podobo Marije Pomagaj zaigrali spravo, v resnici pa niso imen umorjenih domobrancev niti izgovorili; kaj šele da bi stopili čez cesto do brezna in mrtvim poklonili eno samo misel, en sam cvet in prižgali eno samo svečko. To ni bilo v njihovem računu in ne v njihovem značaju.
Zadnji predstavnik totalitarne oblasti v Sloveniji se je tedaj polastil besed starozaveznega preroka in jih brezobzirno uporabil za opravičevanje zločina. Dejal je: Bil je čas vojne in smo morili! Ne smete torej govoriti o revolucionarnem nasilju in zločinih, saj je bila vendar vojna, čas, ko smo smeli moriti. Kaj nam mar, če vojno pravo določa drugače, kaj zato, če je bilo vojne že konec! Sedaj je čas miru in dajte nam s tem mir!
To nam je 8. julija 1990 tukaj dal vedeti nekdanji, tedanji in sedanji prvi človek te države. S svojo navzočnostjo, ki je nismo hoteli, nas je razžalil, s svojim sprenevedavim nastopom nas je ponižal. Med ljudmi, ki jih komunistični sistem ni navadil samostojnega mišljenja, pa si je zagotovil podobo spravljivega, nič krivega, kar pobožnega človeka in s tem zmago na volitvah, kar je podaljšalo oblast nekdanjih komunistov in jim omogočilo, da so si prilastili narodno premoženje in večino pomembnih položajev v novi drža­vi. Pri kasnejših žalnih slovesnostih njega in njegovih nismo nikoli in nikjer več videli.

stran: 079

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml

Opis slike: Govori Anton Drobnič Bogomir Štefanič ml

Tako klavrno se je začela naša sedanjost. Zato ni čudno, da državo še vedno in vsak dan bolj upravljajo bivši komunisti in njihovi vdani pomagači. Na čelu države je nek­danji voditelj totalitarne partije in vojak revolucije, na čelu vlade nekdanji predsednik komunistične države, kateri smo se uprli in iz nje bežali. V vrhovih pravosodja vladajo funkcionarji nekdanje totalitarne partijske države in političnega sodstva. Notranji ministri se ukvarjajo s političnimi zarotami, obrambni ministri negujejo revolucionarne spomine in za pravosodje lahko skrbi človek, ki je osebno sodeloval pri divjaškem teptanju človekovih pravic.
Zato ni čudno, da pobiti domobranci še vedno ležijo v neznanih breznih, jamah in jarkih. Tako kot upornikov proti komunističnim zločinom ni priznavala komunistična Jugoslavija, jih niti z besedo ne priznava demokratična Slovenija. Niti v enem zakonu jih ne omenja, za državo medvojni slovenski katoliški upor proti revoluciji ne obstaja. Ker država ne priznava, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji tekla komunistična revolucija in upor proti revoluciji, ne priznava borcev protikomunističnega upora ne strašnega zločina nad njimi in ne njihove človeške pravice do groba in do ugotovitve časa, kraja in načina njihove smrti. Varuh človekovih pravic skrbi za politično bolj donosne pravice, kot so pravice pobitih domobrancev, liberalna kulturna srenja se ukvarja le s svojimi težavami.
V uvodu h knjižici prof. Justina Stanovnika Slovenska sprava je Janez Gril leta 1990 zapisal tri temeljne zahteve: da država svojce pobitih uradno obvesti o smrti, da država uradno pokaže grobišča pobitih in da vsaj glavna grobišča uredi tako, da bodo ljudje tja lahko hodili molit in prižigat sveče. Po devetih letih država ni izpolnila niti ene od teh najbolj človeških zahtev niti enega od upravičenih pričakovanj velikega dela slovenskih državljanov. Svojim mrtvim in živim rojakom še naprej odreka temeljne človekove pravice: pravico do ugotovitve smrti in običajnega pogreba in pravico do urejenega groba. Ob tem nečloveškem ravnanju z domačimi ljudmi pa povsem drugače ravna z grobovi fašističnih in nacističnih okupatorjev. Ti imajo z zakonom in mednarodnimi sporazumi priznana vojaška pokopališča pod posebnim državnim varstvom.

stran: 080

Slovensko državo k pregonu vojnih zločincev obvezuje mednarodna konvencija, obvezuje jo tudi domači kazenski zakon. Slovenija je imenovala svojega sodnika v mednarodno sodišče za vojne zločine v Ruandi. Podpisala je mednarodni sporazum o ustanovitvi stalnega mednarodnega sodišča za vojne zločine. Doma pa noče odkrivati vojnih zločinov in v devetih letih svojega obstoja ni odkrila niti enega.
Predsednik države o tem še ni napisal nobenega pisma in ni zahteval nobene razrešitve, predsednik vlade na opozorila sploh ne odgovori, ministra za notranje zadeve in za pravosodje sta gluha. Državni zbor se za opozorila in zahteve prav tako ne zmeni.
Kupi starih spisov o sumih vojnih zločinov ležijo na tožilstvih in sodiščih, nobena zadeva se že dolga leta ne premakne. Vse je kot zamrznjeno. Slovenija skrbi za pravno dr­žavo v Afriki in Aziji, na Kosovu in v Bosni. Doma pa se številni vojni zločinci, nekateri celo s posebnimi državnimi pokojninami, svobodno sprehajajo, nam predavajo o demokraciji in človekovih pravicah, država jim daje in priznava najvišje časti, so častni občani, od­likovani državljani, zaslužni profesorji, nagrajeni uradniki in čaščeni pisatelji. Umrle pokopavajo z najvišjimi državnimi in vo­jaškimi častmi, na glavnih slovenskih trgih pa stojijo imena in mogočni spomeniki mogočnih zločincev.
Od neštetih krivic, ki jih je zagrešil totalitarni režim, je bilo samo malo popravljenih. V postopku denacionalizacije, ki bi moral biti končan že pred več leti, je rešenih komaj tretjina zahtevkov. Od več tisoč krivično obsojenih je delno ali v celoti oproščenih komaj 1500 obsojencev. Najbolj krivične in sramotne sodbe nekdanjih političnih sodišč, kot je na primer obsodba škofa Rožmana, pa so v Sloveniji priznane za pravno pravilne in so nedotakljive. Najvišja državna tožilka premišljeno krši z ustavo določeno temeljno človekovo pravico do razveljavitve krivičnih sodb, češ da to ni v javnem interesu, slovenska država se ne zmeni niti za mednarodne zahteve za odpravo komunističnih političnih sodb.
Slovenski katoličani in vsi slovenski demokrati takšne nedemokratične razmere težko prenašamo. Morali pa jih bomo trpeti, dokler ne bomo opustili naivne misli, da so komunisti postali humanisti, da je z njimi mogoče normalno sodelovati, da bodo oni kdaj odkopali naše mrtve, povedali, kaj se je zgodilo, obsodili zločince in odpravili krivice, dokler ne bomo spoznali, da se smemo zanesti samo nase, odločno stopili v politično življenje in sami uveljavili svoje temeljne pravice.
Pretekli čas nas uči, sedanjost nas opominja in prihodnost nas sili, da moramo slovenski kristjani takoj stopiti skupaj v enotno politično skupnost. Pri tem ne smemo šteti, koliko je enih in koliko drugih, ne tehtati, koliko teže ima kdo na eni ali drugi tehtnici, in ne računati, koliko bo kdo dobil in koliko bo izgubil, kdo bo za naprej imel več in kdo manj oblasti. Takšno štetje in takšni računi dokazujejo neiskrenost, dokazujejo, da ni prave volje združiti se v eno skupnost, ampak še naprej ostati dve, vsaka s svojim računom. Združevanje po takšnih računih pomeni, da bo v novo skupnost že vnaprej vgrajeno zlo razdora in neučinkovitosti.
Če se dva resnično združita v eno, nobeden nič ne izgubi, vsi vse dobijo, saj ni več dveh, ampak ena sama skupnost. Novi skupnosti so njeni starši zgled in ne ukaz, od staršev vsiljena ustava bi ji bila v pogubo in ne v razcvet. Nova enotna skupnost se mora sama na novo oblikovati in živeti svoje življenje iz lastnega spoznanja in hotenja.
Slovenke in Slovenci, slovenski kristjani in demokrati, zbudimo se, brez sebičnih računov združimo svoje sile in sposobnosti v eno­tno politično stranko za bolj pravično prihodnost. Prišel je čas, da zavržemo staro navlako: ostanke totalitarne komunistične misli, oblast brezobzirnega liberalizma in sebične politike, ki eno govorijo in drugo delajo. Zahtevajmo novo politiko in izvolimo novo, slovensko oblast. Uporabimo svoje človeške moči in se zanesimo na pomoč vsemogočnega Boga, gospodarja zgodovine, pri katerem imamo mogočne prosilce, slovenske mučence.