Avtor: Jože Osana
stran: 087
stran: 088
V zapuščini pokojnega maestra Jožeta Osane se je našlo kratko besedilo z naslovom Zgodovinski razvoj godbe Slovenskega domobranstva od 1. XII. 1943 do 28. II. 1945. Jože Osana, ki je bil takrat v prosvetnem oddelku pokrajinske uprave, je po uradni dolžnosti – na zahtevo domobranskega štaba ali prezidentove pisarne same – napisal kratko zgodovino domobranske godbe. Da je besedilo napisal Osana izhaja iz tega, da se je našlo v njegovi zapuščini, v kateri ni izvirnih besedil razen njegovih, in iz tega, da je bilo besedilo najdeno ne samo v tipkopisu, ampak tudi v rokopisu, ki nedvomno razodeva njegovo pisavo. Da je besedilo mišljeno kot uradno, izhaja tudi iz tega, da naj bi ga podpisal kapelnik nadporočnik Florijan F. Leskovar, čeprav podpisa v nobeni od obeh verzij ni.
Godba Slovenskega domobranstva je bila za vojne razmere neverjetno velik umetniški korpus. Skladatelj Primož Ramovš, ki je v njej sodeloval kot hornist, pravi tole: »Tako velike vojaške godbe nisem nikoli več videl; po mojem nas je bilo okoli osemdeset: deset klarinetov, osem krilovk, pet basovskih in šest tenorskih tub.« Iz tega sledi, da bi zaslužila posebno raziskovalno študijo. Kar mi tu lahko naredimo, je samo to, da objavimo Osanov tekst in ga opremimo z opombami, ki se nam jih je na hitrico posrečilo zbrati.
Nekaj malega nam je o domobranski godbi povedal prof. Ine Capuder. Novembra leta 1944 je bil vpoklican v Slovensko domobranstvo. Čeprav je bil pianist in ni obvladal nobenega godbenega instrumenta, ga je kapelnik Leskovar, s katerim sta se nekoliko poznala, vzel v svojo enoto. Za godbo je potem opravljal razne tehnične posle, na vajah pa se je obenem po malem uvajal v igranje saksofona.
O kapelniku nadporočniku Leskovarju je povedal tole: »Bil je član kraljeve godbe v Ribnici na Dolenjskem. Tam se je tudi poročil z Olgo Drnulc, katere brat je bil tudi član te godbe v Ribnici. Leskovar je bil doma iz Slovenske Bistrice iz zelo ugledne družine. Kot človek je bil umirjene narave in skrben družinski človek. Imel je troje otrok, deklico in dva fanta: Vero, Vlada in Petra. Ob koncu vojne je bil Peter star komaj nekaj mesecev. Stanovanje so imeli na Miklošičevi cesti, kjer je bila Zadružna zveza. Stopnja nadporočnika je bila pri domobrancih že zelo visoka. Sam je vodil vaje, za pomoč pri nastopih pa je imel višjega narednika Straha, ki je bil tambour majeur in je vodil nastope po mestu in na koncertih.«
Kako je bila godba sestavljena? »Jedro godbe so tvorili v glavnem bivši člani kraljeve godbe. To je bila najmočnejša skupina. Drugi so bili učenci glasbene šole Sloga, ki je imela močno instrumentalno skupino; klarinete je uspešno učil član opernega orkestra Janko Gregorc. Tretjo skupino pa smo sestavljali učenci konservatorija, ki smo bili vpoklicani v Slovensko domobranstvo.«
Kakšno je bilo politično razpoloženje v godbi? Še najbolje ga morda označimo z opombo, ki jo je pozneje dal Primož Ramovš: »Razpoloženje je bilo muzikantsko, odnesti jo čim ceneje in čim bolj enostavno.« Capuder pravi, da so občutili godbo tako, kakor da bi bili tu v službi. Toda, nadaljuje, »ker so bili navajeni uboganja – bili so, kot rečeno, vojaški godbeniki – so se tako obnašali tudi v domobranstvu«.
Ko je prišel maj 1945, ni presenetljivo, da je večina ostala v Ljubljani. Niso čutili razloga, da se kam umaknejo. V tem jih je morda nekoliko podpiral tudi kapelnik Leskovar, ki je trdil, da ima dobre zveze z Bojanom Adamičem, ki da jih bo nekako prevzel v svoj delovni krog. Oditi bodo morali sicer v Škofove zavode, a to bo zgolj formalnost. Tako so se 13. maja zbrali pred Kazino in potem skupaj odkorakali v Šentvid.
Potem pa se je začelo tako, kot se je začelo povsod. Najprej so izbrali osumljence in jih odpeljali, potem so izločili oficirje in jih odpeljali. Tedaj je že izginil tudi nadporočnik Leskovar – verjetno nekje v draveljskih gozdovih. Za ostale pa se je začelo zasliševanje – in maltretiranje in nemočno opazovanje raznih krutosti in večerna odvažanja domobranskih ujetnikov v Kočevski Rog. Zasliševali so v Zavodih stacionirani oznovci, pa tudi študentje prava, ki so hodili pomagat iz Ljubljane. Vodil je ta zasliševanja Janez Pečar, poznejši znani pravnik in kriminolog.
Koliko članov domobranske godbe je preživelo, ni znano. Kot rečeno, jih veliko sploh ni šlo na Koroško, dosti jih ni šlo niti v Šentvid, ker so si med tem že skovali zveze s partizani ali pa so jih že vseskozi imeli. Ali jim je manever uspel ali pa so jih vseeno na silo pripeljali, se tudi ne ve. Mogoče bo tale zapis koga vzpodbudil, da bo povedal, če kaj ve. Mi bomo tu Capudrovi kratki pripovedi dodali samo še dvoje opažanj.
stran: 089
Prvo se nanaša na knjigo Biti skladatelj, ki prinaša dolg razgovor muzikologa Boruta Loparnika s Primožem Ramovšem. Za nas je tu važen povzetek v angleščini, iz katerega bomo navedli naslednji odlomek: »V Rimu se je življenje odvijalo domala brez zapletljajev, v Sloveniji pa je bila vojna. Ljudje so se upirali okupatorju v vsenarodnem osvobodilnem boju, zunaj mest so nastajale partizanske enote. Ko je Italija položila orožje, so oblast prevzeli Nemci in spopad je postajal še bolj neizprosen. Prišel je čas napetosti in stisk, kulturno življenje je bilo zatrto, krog ljudi, ki so stali za istimi ideali, je bil razbit, nihče ni potreboval novega muzika, kaj šele njegove muzike. V tem praznem prostoru se je Ramovš, neznan in brez zaposlitve, vrnil k študiju klavirja in hkrati nadaljeval z Drugo simfonijo. Naslednje leto je bil vpoklican v kvizlinško godbo in tam ostal kot hornist do osvoboditve.«
Angleški povzetek ima gotovo ta namen, da tujce okvirno seznani z vsebino knjige: z Ramovšem in njegovim časom. In kaj bo izvedel na primer o vojnem času? Predvsem dve stvari: da so se ljudje »uprli okupatorju v vsenarodnem osvobodilnem boju« in da so »zunaj mest nastajale partizanske enote«. Tako enostavno, tako ideološko retuširano sliko nam daje Borut Loparnik. Nobene komunistične agresije, nobenega revolucionarnega terorja, nobene državljanske vojne! In sredi te rezistenčne idile, brez pravega razloga, iz čistega veselja do izdajanja in odpada, neki »kvizlingi« s svojo godbo. Falzifikat!
Ampak važno je nekaj drugega. Leto 1984, ko je že dve leti izhajala Nova revija, ko je že bil objavljen tekst Spomenke Hribar – pa taka ideološka usluga partijski politiki – usluga, ki je kljub vsej nepomembnosti dejanje kulturne kolaboracije s totalitarizmom. To je sicer ena kaplja, a takšnih kapelj je bilo deset tisoč, ne, stotisoč, na stotisoče! Vdaja, si pravimo, ko se ozremo nazaj, je bila velika. Majhna malovredna dejanja, ki so nam zamazala prostor tako, da ga ne moremo očistiti. Saj vidite, da ga ne moremo očistiti, kajne?
Drugo opažanje pa zadeva pismo, ki ga je 18. avgusta objavil v Delu vnuk umorjenega kapelnika Leskovarja, Steffen Leskovar. Ob tem pismu smo začutili, kako smo lahko udarjeni in nemočni. Podrlo nas je groteskno razmerje med dvema prizoroma: na eni strani dejanje velikanskih razsežnosti, umor dostojnega in pravičnega človeka, umor, tako zavržen, da je človeška pravna zavest začutila, da mu mora dati status nezastarljivosti, z drugimi besedami, ukazala je, da ga ljudje hranijo v spominu in da ga ne pozabijo, dokler ne bo kaznovan; na drugi strani pa spomin nekega mladega človeka, ki je kri od krvi tega pravičnega, pa je ta spomin natlačen z vsem, razen s spoštovanjem do njega, ki je nanj, čeprav ga še ni bilo, pred koncem z ljubeznijo mislil.
Da bodo bralci, ki se ne bodo potrudili do pisma, začutili logiko tega pisanja, naj navedem tale odlomek: »Veste, moj dedek je bil dirigent domobranskega orkestra v Ljubljani. Pa so ga po vojni ubili. Vendar je moji stari mami uspelo preseči to tragedijo. Ni krivila partizanov, komunizma ali česarkoli drugega. Pa ne mislite, da se je bala povedati svoje mnenje.«
Tisti streli ob Brezarjevem breznu in tole pismo! S takšnimi stvarmi se človek pravzaprav ne bi smel ukvarjati.
Godba Slovenskega domobranstva od 1. decembra 1943 do 28. februarja 1945
Prva potreba po vojaški godbi se je pokazala ob pokopu padlih v Kočevju. Za pogrebne svečanosti je godbo ad hoc sestavil g. pp F. Herzog iz vseh bivših vojaških godbenikov, ki so ostali v Ljubljani, in članov železničarskega glasbenega društva Sloga. Ob tej priliki je naročil prezident gen. inšp. L. Rupnik g. pp. F. Herzogu v soglasju s poveljnikom Slovenskega domobranstva polkovnikom g. F. Krenerjem, da zbere stalno vojaško godbo. Za to sicer ni bila izdana posebna pismena naredba, marveč le ustni nalog.
I. Nastanek in oblikovanje
1) Vojaški godbeniki so službovali pri policiji od 29. okt. 1943, 21. dec. so bili prevedeni v SD ter razporejeni po raznih četah, 11. jan. 1944 pa je bilo prevedenih v godbo 10 godbenikov.
stran: 090
2) Poleg aktivnih vojaških godbenikov se je število izpopolnilo tudi s civilnimi godbeniki, tako da je bilo od 1. XII. 1943 do 28. II. 1945 naslednje številčno stanje: od 1. XII. 1943 do 10. I. 1944: 8 godbenikov; od 11. 1. do 31. 1. 1944: 13 godbenikov (skupaj 21), februar 1944: 18 godbenikov novih (skupaj 39); marec 1944: 2 godbenika nova (skupaj 41); april 1944: 8 godbenikov novih (skupaj 49); maj 1944: 5 godbenikov novih (skupaj 54), eden odpuščen – ostane 53; junij 1944: 2 godbenika nova (skupaj 55); julij 1944: 1 godbenik nov, (skupaj 56); september 1944: 1 godbenik nov (skupaj 57), dva odpuščena, ostane 55; oktober 1944: 2 godbenika nova (skupaj 57), eden premeščen, eden pobegnil, ostane 55; november 1944: 1 godbenik nov (skupaj 56), eden premeščen, ostane 55; december 1944: 3 godbeniki novi (skupaj 58), eden premeščen, eden pobegnil, ostane 56; januar 1945; 1 godbenik nov (skupaj 57), eden odpuščen, ostane 56; februar 1945: 56 godbenikov.
3) Sprva ni bilo niti potrebnih glasbil niti notnega arhiva. Z veliko vnemo se je lotil potrebnih ukrepov višji narednik g. H. Strah ter prve težave tudi uspešno premagal. Pri bivši sokolski godbi ‘Tabor’, v mladinskem domu na Kodeljevem, na Rakovniku in drugod si je izposodil najpotrebnejša glasbila za prvo godbo, dokler se ni našlo nekaj zaplenjenih italijanskih glasbil. Ta glasbila so popravili in tako dobili prva lastna glasbila, izposojena pa so vrnili lastnikom. Tudi arhiv se je pričel zbirati po domačih arhivih raznih godbenikov, pa tudi pri raznih zasebnikih, za kar je skrbel posebno kapelnik godbe, nadporočnik g. Flor. F. Leskovar. Tako je mogla godba pričeti z rednim delom in vajami.
4) Godba lahko nastopa v raznih zasedbah: a) kot vojaška godba, b) kot salonski orkester, c) kot godalni orkester, d) kot plesni orkester itd., vsekakor po potrebi, kakor se ta pokaže.
5) Kapelnik godbe Slovenskega domobranstva nadporočnik g. Flor. F. Leskovar je prevzel vodstvo 15. jan. 1944, njegov namestnik, tambour majeur, višji narednik g. Henrik Strah pa 13. jan. 1944.
II. Delovanje in nastopi godbe
Kmalu po prvih vajah je mogla godba že spremljati čete na vaje, k skupni maši ter je tudi sodelovala med sv. mašo.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Jože Osana
stran: 091
1) Ob prvi prisegi SD na Stadionu je sodelovala pri vojaški paradi; pod vodstvom v. n. g. H. Straha pa je izvajala podoknico g. prezidentu gen. inšp. L. Rupniku ob njegovem godu. Nastopila je tudi ob odlikovanju pokoj. majorja Meničanina.
2) Godba je prirejala koncerte za ranjence v vojaških bolnicah in promenadne koncerte, sodelovala na propagandnih zborovanjih, snemanjih na plošče itd.
a) Koncerti v vojaških bolnicah so bili redno vsak ponedeljek v vojaški bolnici na Studencu ter vsak petek v vojaški bolnici na Liceju.
Koncerte je vodil t. m. v. n. H. Strah; koncerti:
Moste Studenec Licej
v juliju 1944: 5 2 2
v avgustu 1944: 4 5 4
v septembru 1944: 4 1 4
v oktobru 1944: 3 1 3
v novembru 1944 1 1 2
Skupaj: 17 10 15
b) Promenadne koncerte sta vodila izmenoma kapelnik godbe nadp. Flor. F. Leskovar in t. m. v. n. H. Strah:
v maju 1944: 2 (18., 21. V.) dirigiral t. m. v. n. g. H. Strah
v juniju 1944: 3 (3l., 11., 24. VI.) dirigiral kapelnik g. nadp.
v juliju 1944: 3 (9., 15., 23. VII.) dirigiral Flor. F. Leskovar
v avgustu 1944: 2 (5., 20. VIII.) dirigiral t. m. v. n. g. H. Strah
v septembru 1944: 3 (8., 17, 24. IX.) dirigiral kapelnik nadp. g. Flor.
v oktobru 1944: 3 (1., 8., 15. X.) dirigiral F. Leskovar
v novembru 1944: 1 (12. XI.) dirigiral t. m. v.n. g. H. Strah
Skupaj 17 koncertov.
c) Godba je sodelovala na zborovanjih v Logatcu, na Vrhniki, v Borovnici, v Grosupljem, v Polhovem Gradcu, na Brezovici, pri Sv. Joštu, pri Devici Mariji v Polju, na Dobrovi pri Ljubljani in v Rovtah nad Logatcem od aprila do septembra 1944.
d) Od septembra 1944 do marca 1945 je bila godba večkrat snemana na plošče za radijske oddaje v Ljubljani in v Trstu.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Del domobranske godbe
III. Sedanje stanje v godbi SD do 15. III. 1945
1. poveljnik godbe, kapelnik nadp. g. Flor. F. Leskovar
2. njegov namestnik, tambour majeur, višji narednik g. H. Strah,
3. godbenikov 48
4. učencev 6
Učenci tudi že sodelujejo v skupnem orkestru, izobražujejo pa se razen v godbi tudi še na obstoječih glasbenih šolah, na glasbeni akademiji in glasbeni srednji šoli v Ljubljani.
Kapelnik nadporočnik
(Podpis manjka)