Avtor: Kajetan Gantar

stran: 062

stran: 063

Morda zveni nekoliko obrabljeno, morda tudi preveč patetično, če zapišem, da se znameniti antični miti v stoletjih niso nič postarali. Nasprotno, čim starejši so, tem bolj živo ob­čutimo njihovo svežino. Njihov etični naboj so zaslutili že veliki grški tragiki in ob njih do neslutenih tančin izostrili konfliktne situacije svojih dramskih umetnin, ki vznemirjajo vest človeštva do današnjega dne.
Moralno ostrino in aktualno svežino teh dramskih dilem smo zlasti živo čutili v polpreteklem obdobju, ko so se pesniki in prevajalci, režiserji in dramaturgi, besedni in odrski ustvarjalci – pred budnim očesom cenzorjev in politkomisarjev – pogosto zatekali v »ezopsko govorico«, v varno distanco antične mitologije: v dramatizaciji mitoloških motivov so v določenih obdobjih videli edino učin­kovito sredstvo, s katerim lahko budijo in dramijo vest občinstva, ki ga je uradna ideologija skušala uspavati v uživaško letargijo in udobno samopozabo.
Lahko bi navedel več takšnih motivov iz antične mitologije, ki jih sicer ne moremo in ne smemo preveč dobesedno, z matematičnimi enačaji, prevajati v naš čas. Toda njihovo moralno sporočilo je nedvoumno in še zmerom aktualno.
V vrsto takšnih motivov sodi npr. mit o vklen­jenem Prometeju, mit o neupogljivem uporniku, v katerem je poosebljena usoda tisočev, ki jih je totalitarni režim načrtno poni­ževal in pohabljal, zapiral v podzemeljske samice, potaknil v delovna taborišča, lepil na razbeljene, od morskih valov razjedene in razbičane pečine Golega otoka. Nič čudnega, da si veličastna Ajshilova tragedija, ki temelji na tem mitu – kljub zgodnjemu slovenskemu prevodu v petdesetih letih in kljub poskusom dramaturgov in režiserjev – ni mogla utreti poti na odre osrednjih slovenskih gledaliških hiš.
Zato pa je toliko bolj vznemirila oblastnike in razburkala javnost Sofoklova tragedija o Antigoni, ki je pozneje našla svoj izvirni ekvivalent v Smoletovi Antigoni, nedvomno eni najbolj poetičnih, kristalno čistih slovenskih dramskih umetnin. Spominjam se, kako so se dijaki ljubljanske klasične gimnazije že dve leti po koncu druge svetovne vojne (najbrž ne slučajno) pripravljali na uprizoritev Sofoklove Antigone. Tudi drugod so se v tistih letih amaterski odri večkrat ukvarjali z mislijo na uprizoritev te drame, vendar oblast­nikom takšne zamisli niso bile všeč, kar nas seveda ne preseneča. Zakaj bolj kot o naslovni junakinji Antigoni je Sofoklova tragedija govorila o Polinejku, ki mu je tebanska oblast prilepila etiketo »narodnega izda­jalca«, kakršni ne zaslužijo groba: »leži naj brez pogreba, iznakažen, / zmesarjen od ujed in psov požrešnih«. In čeprav so kritiki o tem previdno molčali, je ozaveščeno občinstvo ob branju ali ob uprizoritvi brez težav dešifriralo mitološki besednjak in razumelo, kaj se skriva za barbarskim razglasom tebanskih oblasti in kaj za uzurpatorjem Eteoklom, »ki se je izkazal v boju / in padel kot junak za rodno mesto«; zato mu je treba – v nasprotju s Polinejkom – prirediti slovesen pogreb, »z najvišjimi častmi, / ki spremljajo naj­boljše v spodnji svet«. Prav tako je občinstvo hitro razvozlalo, kaj je upodobljeno v liku Kreonta, ki tako rad poudarja, kako je on sam edini »v tej hiši gospodar«, in ki javno oznanja svoj evangelij sovraštva: »In komur svojci več pomenijo / kot domovina, zame je ničvrednež! / Na teh načelih bom gradil ob­last!«





Pogumni in drzni zamisli pesnika Dominika Smoleta gre zasluga, da je iz Polinejka, o katerem pravijo zmagoviti oblastniki, da bi ga bilo »treba ubiti znova« (kolikokrat lahko še danes slišimo ali beremo v pismih bralcev podobne besede!), naredil nekaj, kar ogroža udobno samovšečnost oblastniških struktur, nekaj, »kar je preraslo meje Polinejka«. Gledališki kritiki in literarni zgodovinarji so v svojih razpravah do potankosti, do neslutenih nians interpretirali Smoletovo enkratno dramsko umetnino, njeno poetizirano besedno tkivo, odkrivali njeno fino zastrto odzivnost na takratno moralno mlakužo, ob tem pa v njej izmerili tudi globlje ontološke raz­sež­nosti.


Po drugi strani pa so ob tem zatajili naši politologi in sociologi, ki si nikoli niso resno zastavili vprašanja, koliko je ravno Sofoklova »Antigona« in za njo Smoletova variacija na isto temo načela enega takrat najbolj nedotakljivih tabujev in s tem začela spodjedati trhle idejne temelje režima. Prepričan sem, da so ravno spočetka plahe dijaške in amaterske predstave Sofoklove tragedije, za tem pa drzni Smoletov poetični podvig začeli erozijo v boljševiški ideologiji takratnih oblast­niš­kih struktur, ki se je spočetka zdela tako monolitna, nepremakljiva, nezmotljiva. Prepri­čan sem, da so ravno odrske in poetične variacije na temo Antigone sčasoma nekaj premaknile v miselnosti slovenskega razumništva. Morda se zdi takšno razmišljanje nekoliko naivno. Toda osebno sem globoko prepričan, da lahko zareže enkratna poetična umetnina v človekovo zavest veliko glob­lje brazde kot pa vsakodnevna časopisna lektira ali televizijska enolončnica. Zakaj pesnikova beseda kot čarobna palica, kot je zaslutil že utemeljitelj antične stilistike in retorike Gorgias, skriva v sebi neko magično silo, ki te potegne za sabo, njena privlačna sila je močnejša, kot si je večina priprav­ljena priznati in predstavljati. Ni slučaj, da se eno najbolj grandioznih bibličnih besedil začenja s stavkom: »V začetku je bila Beseda …«

stran: 064

---

Toda če sta bila Vklenjeni Prometej in Antigona aktualna in vznemirljiva v polpreteklem obdobju (s čimer ne mislim, da je njun idejni potencial danes že izčrpan), pa se nam v današnjem času vse bolj jasno riše aktualnost neke druge dramske umetnine, edine ohranjene antične trilogije, Ajshilove Oresteje, še posebej njenega zadnjega člena, drame, ki nosi v grškem izvirniku naslov Evmenide.
Za lažje razumevanje naj najprej v nekaj stavkih, v najbolj grobih potezah skiciram (morda vsebinsko nekoliko zapleteno) mitološko ozadje te trilogije:
Nad mikensko kraljevo hišo leži prekletstvo zaradi bogoskrunstva, ki ga je zagrešil začetnik dinastije, Pelopov oče Tantal.
Kot dediščina tega prekletstva izbruhne med Pelopovima sinovoma – Atrejem, ki kraljuje v Mikenah, in Tiestom, kraljem južne Argolide – smrtno sovraštvo. Tiest zapelje Atrejevo ženo, Atrej se maščuje tako, da ubije Tiestova sinova, iz mesa ubitih otrok pa priredi gostijo, na katero povabi brata s pretvezo, da bi se rad z njim pobotal. Ko se Tiest zave, čigavo meso zauživa na tej gostiji, prekolne brata Atreja in njegovo potomstvo. Tiestu se kmalu za tem iz krvoskrunskega razmerja z rodno hčerko rodi sin Ajgist. In Ajgist se maš­čuje nad Atrejevim sinom (svojim bratrancem) Agamemnonom tako, da mu medtem, ko se Agamemnon kot vrhovni poveljnik združenih grških oboroženih sil mudi na desetletni vojni pred Trojo, zapelje ženo Klitajmnestro. Ko se Agamemnon kot zmagovalec vrne s trojanske vojne, ga Klitajmnestra in njen ljubček Ajgist ubijeta ter se polastita oblasti v Mikenah; Agamemnonov mladoletni sin Orest pa mora v izgnanstvo na tuje. Ko Orest odraste v polnoletnega moža, se vrne iz izgnanstva v rodne Mikene ter s pomočjo sestre Elektre ubije Ajgista in svojo prešuštno mater Klitajmnestro: tako maščuje očetovo smrt.
Vendar pa Orest po uboju matere ne najde več miru: vsepovsod ga preganjajo pošastne Erinije – demonske boginje krvnega maščevanja. V tej stiski se naposled zateče v Atene, pred oltar boginje Atene. Tu se sam od sebe, prostovoljno podvrže razsodbi pred atensko poroto na Areopagu. Glasovi porotnikov so ob izreku razsodbe razdeljeni na dve enaki polovici: ena polovica porotnikov glasuje za Orestovo oprostitev, druga za njegovo obsod­bo. Oprostilno sodbo nazadnje omogoči Atena, boginja modrosti in razumnosti, ki odda svoj odločilni glas v prid obtoženca. S tem je dolga veriga maščevalnih ubojev in umorov, ki ji ni bilo videti konca in ki bi se lahko nadaljevala v nedogled, naposled pretrgana. Krvi žejne Erinije se po tej razsodbi iz demonov maščevanja spremenijo v boginje Evmenide (kar pomeni dobesedno »dobro­hotne«, »blago misleče«), ki atenski polis in njenim državljanom za vse prihodnje čase obljubljajo srečo in blaginjo in zagotavljajo svoj blagoslov.
Čeprav je Ajshil dramsko dejanje pomaknil v mitično davnino, pa je vanj projiciral odsev neposrednega zgodovinskega dogajanja v takratnih Atenah. Po eni strani se je živo spominjal krvavih notranjih nemirov ali stásis, kot so to označevali v Atenah z izrazom, ki bi še najbližje ustrezal našemu pojmu revolucije ali državljanske vojne (stásis); spominjal se je državljanskih napetosti in spopadov med aristokrati in demokrati, ki so pretresali državo v njegovih mladih letih in ki jih je nazadnje umiril modri Klejstenes z zmerno reformo atenske ustave. Po drugi strani se je pesnik na stara leta upravičeno bal, da se ne bi z velikimi napori vzpostavljeno sožitje med nasprotnima strankama porušilo. Njegova bojazen se je še povečala, potem ko je militantna (na videz demokratska, v resnici demagoška) stran poskušala ukiniti starodavne državne institucije, med njimi Areopag, častitljivo, rahlo konservativno obarvano sodno instanco, ki je delovala kot nekak katalizator razgretih političnih strasti. Ob ukinitvi te najvišje sodne instance bi polis zlahka spet postala plen neskrupuloznih politikov in v njej bi se spet razdivjala državljanska vojna. Te težnje so postajale močnejše in očitnejše ravno v času, ko je nastajala Oresteja (delo je bilo uprizorjeno leta 458, dve leti pred pesnikovo smrtjo), ki v nekem smislu predstavlja pesnikovo oporoko – svarilo in opomin rojakom.



stran: 065

Globlje sporočilo, ki ga je grški pesnik in videc v Evmenidah skozi oprostilno sodbo na Areopagu zapustil svojim rojakom, je nedvoumno: Pradavno izročilo krvne osvete je treba enkrat za vselej pretrgati, saj vodi v nepretrgano, brezizhodno morijo, ki ji ni videti kraja. Po načelu krvne osvete mora najbližji sorodnik ubitega poplačati ubijalcu najmanj z enako mero krvi. Jasno je, da se s takšno elementarno logiko krvne osvete klobčič krivde in kazni nikoli ne more do kraja razvozlati, saj se iz vsakokratnega »kaz­novanja« poraja nova krivda, nova kri in nov zločin. Zato mora namesto dolžnosti, ki je v surovi davnini obvezovala najbližjega sorodnika ubite žrtve, to obveznost prevzeti zakonsko urejena družbena skupnost – polis. Ob­račun med krivcem in žrtvijo se v tem primeru ne more končati z matematičnim enača­jem (»zob za zob in glavo za glavo«), naloga zakonsko urejene polis je, da namesto tega pride med krivcem in žrtvijo do moralne poravnave, ki ji pravimo sprava. Predpogoj sprave je, da se tisti, ki ima krvave roke, prostovoljno podvrže sodbi nepristranskega sodišča – tako kot Orest, ki sam od sebe stopi pred sodnike in pred boginjo Ateno s prošnjo za pravično sodbo. In samo družbena skupnost, v kateri pride do takšne sprave, si lahko obeta blaginjo in božji blagoslov.

Naš prevajalec Anton Sovre je – z njemu lastno intuicijo pesnika – tej drami, ki ima, kot rečeno, v grškem izvirniku naslov Evmenide (po zboru Evmenid), dal v prevodu razum­ljivej­ši in pomenljivejši aktualni naslov Sprava, in tako v polno povzel njeno osrednje sporočilo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Skrajni čas za prenovo Simon Dan

Zanimivo je, da Oresteja ob izidu slovenskega prevoda (1963) v slovenski javnosti ni izzvala pričakovanega moralnega pretresa. Prav tako ga ni povzročila briljantna odrska izvedba te dramske umetnine nekaj let pozneje (¹⁹⁶⁷⁄₆₈), ko je Slovensko narodno gledališče ravno z Ajshilovo Orestejo proslavljalo stoletnico obstoja. Čeprav je predstavljala takratna uprizoritev Ajshilove Oresteje enega najvišjih vrhov slovenske gledališke ust­varjalnosti in je ljubljanska Drama z njo gostovala na znamenitih odrih v tujini ter bila na gostovanjih deležna laskavih kritik in požela vrsto najvišjih priznanj, pa je v domačem okolju Oresteja ostala brez pravega moralnega odmeva.

stran: 066

In vendar je drama v današnjem času in v našem prostoru tako zelo aktualna. Zakaj ideja krvne osvete, s katero obračuna pesnik Oresteje, v današnjem svetu – kljub njegovi proklamirani »prosvetljenosti« – še veliko bolj živi kot v Ajshilovih Atenah. Človeštvo je – kljub navideznemu dvainpoltisočletnemu napredku – v marsikaterih pogledih še zmerom na barbarski stopnji, pogreznjeno v mračni svet maščevalnih Erinij, ki ga Apolon, bog svet­lobe, kmalu po uvodnih akordih Evmenid opredeljuje z besedami: »Pojdite tja, kjer glave sekajo, / oslepljajo, pobijajo in koljejo, / četverijo, pohabljajo, kamenjajo, / kjer žrtve v smrtnih mukah stočejo, / nataknjene na kol!«
Še več!
Če je v arhaični grški družbi krvna osveta veljala za sveto dolžnost posameznika, ki jo mora zakonsko urejena polis zavreči in preseči, pa so v dvajsetem stoletju stvari postavljene na glavo: Načelo krvne osvete je z majuskulami, z velikimi črkami, vklesano v zgodovinske temelje državnih in nacionalnih struktur. In samo od moralne ozaveščenosti posamez­nika je odvisno, ali bo to načelo kdaj preseženo.
Uveljavljanje tega načela smo lahko med drugo svetovno vojno od blizu opazovali tudi na naših tleh, vse do konca vojne in še dolgo po njej. Še dobro nam je v spominu, kako je revolucionarna stran z izvensodnimi in brezprizivnimi likvidacijami svojih nasprotnikov po Ljubljani in takratni ljubljanski pokrajini sejala strah in smrt. Žal je tudi nasprotna stran večkrat tako ravnala in na primer samo nekaj dni pred koncem vojne na Turjaku izvensodno pobila dvajset nasprotnikov. Nato pa je zmagovita revolucionarna stran očitno spet štela za svojo dolžnost, da smrt turjaških in drugih žrtev maščuje z izvensodnim pobijanjem tisočev in tisočev razoroženih vojnih ujetnikov. Itd.
Najlepši dokaz, da je takšna logika »krvne osvete v majuskulah« še danes živa, je dogajanje v naši soseščini in bližini, v Bosni ali na Kosovu: Kakor so tam včeraj Srbi pobijali stotine Albancev in sto tisoče izganjali z domov, tako danes Albanci z ustrahovanjem, ubijanjem in izganjanjem iztrebljajo še zadnje ostanke tamkajšnje srbske manjšine itd. Lahko se tolažimo in sprenevedamo z mislijo, da je to pač »Balkan«. Toda žal ta »Balkan« vse prepogosto tiči tudi v naši podzavesti.
Edini izhod iz tega »Balkana«, iz tega mračnega labirinta krivde in krvi, maščevanja in kazni je v spravi. Sprava – beseda, ki gre tako težko iz ust, še težje od srca! Ali kot je izpovedal grški pesnik in videc v finalu Evmenid z besedami, ki bi jih lahko z zlatimi črkami zapisali na pročelje našega državnega zbora ali vladne palače:
Le eno prosim, le eno si želim:
da ne bi v tej deželi nikoli več
hrumela državljanska vojna,
nenasitna početnica gorja,
vir vsega zla!
A če se je naša zemlja že napila krvi,
črne krvi rojakov,
naj ta zemlja ne terja od nas
za krivdo spet prelivanja maščevalne krvi!
Naj v ljubezni, naj tudi v nasprotjih,
miselnost složna vlada med nami!