Avtor: Milena Šoukal, Justin Stanovnik

Kdo bo preštel krivice,
ki so jih mogotci
natresli na pota,
da bi sij njihovih imen
ne ugasnil pod večer?



stran: 001

Téma, ki se v Zavezinih poglavjih najpogosteje ponavlja, zadeva čas in njegovo razumetje. Ko pravimo čas, najprej pomislimo na sedanjost, potem pa se takoj zavemo, da nas v resnici zanima prihodnost. Težava s prihodnostjo pa je ta, da je še ni, odnosno da je ni. Prihodnost ni dežela dejstev, kot sta preteklost in, z omejitvami, sedanjost, ampak je prostor, kamor iz sedanjosti projiciramo določena razpoloženja: namere, obljube, načrte, pričakovanja, domneve, strahove, grožnje in še druge reči. Zato bi upravičeno pričakovali, da jezik ne bo imel prihodnjega časa ali prihodnjika, kot danes nekateri pravijo, ampak vrsto sredstev, ki mu služijo za omenjeno projiciranje. Ne malo smo se zatorej, v oklepaju povedano, začudili nad tožbo nekega, sicer veselega in dovtipnega Delovega novinarja, da imamo Slovenci samo en prihodnji čas. To revščino je gospod verjetno opazil, ko je slovenščino primerjal z angleščino. Morda je to bilo takrat, ko so ga na ne vem kateri ugledni ameriški univerzi vlekli za rokav in ga moledovali, naj za božjo voljo ostane še kak teden. Začudili pa smo se tudi zato, ker angleščina, malo natančneje povedano, pri­hodnjika sploh nima. Ima pa vrsto sredstev za preslikavanje sedanjih razpoloženj v neki prazni prostor, ki mu iz navade – pa tudi iz neke trdovratne vere, da bo jutri vse tako kot je danes – pravimo prihodnost.
Prihodnost je, natančno vzeto, nenapovedljiva, a kako si želimo, da bi bila. Zato jo kljub njeni neznanosti kar naprej napovedujemo. Opazili smo, da so pri tem nekateri bolj uspešni kot drugi. Za te pravimo, da imajo – kot se je baje prvi izrazil fizik lord Rutherford – prihodnost v kosteh. Drugi, ki jim ta čut ni bil dan, pa si morajo videnje prihodnosti, kakr­šnakoli naj že je, priboriti tako rekoč v potu svojega obraza. Ne preostane jim drugega, kot da se posvetijo opazovanju sveta: natančno in stvarno, z ostrim očesom za to, kar je poglavitno, in tako da iz svojega videnja izključijo želje. Pri tem ne smejo nikoli dovoliti, da bi jih zapustil spomin na pretekle reči: te jih sproti opozarjajo na to, kako tečejo stvari tega sveta. V človeku je potem neka zadnja ravnina, na kateri si, ko jo en­krat doseže, pravi: ne more biti drugače kot tako, kakor se mi stvari kažejo sedaj. A to upravičeno reče šele potem, ko je v ognju dvoma preizkusil mnoge domneve. Če nazadnje prištejemo sem še odgovornost, s tem pokažemo na duhovno območje, ki bo skrbelo za intenzivnost in nepopustljivost iskanja.
Vsi vemo, da so neke predstave o tem, kako bo šla prihodnost, nujne za obstoj vsakega posameznika. Neprimerno bolj nujne pa so te predstave na področju, ki mu pravimo politika. Tu gre za usodo velikih reči: za usodo naroda in države – za mnogo posameznikov hkrati, ki se vsi skupaj ne morejo tako uspešno prilagajati nepredvidenim razmeram, kot se lahko vsak zase.
Ljudje, ki se zbiramo okoli Zaveze, imamo posebne razloge, da se za govorjenje o času in njegovem razumetju posebej zanimamo. To je zato, ker vemo, kaj je katastrofa. Temu, kar metaforično poimenujemo z besedo Rog, ne moremo reči drugače kot katastrofa, čeprav vemo, da so v njem neznanske duhovne energije, ki bodo v prihodnosti nosile veliko posameznikov in mogoče cel narod. Ko vse premislimo, si pravimo, da ne more biti drugače. Vendar je bil Rog, pogledan z določenega kota, katastrofa. Ali bi jo bilo mogoče odvrniti? Ne da bi se spuščali v podrobno dokazovanje, povejmo le to, kar mislimo, da je bistveno: kakor so med vojno stvari stale do­ma in po svetu, Roga v pomenu poraza de­mo­kratskih narodovih sil ni bilo mogoče preprečiti. Rog bi bili lahko preprečili samo sopotniki in zavezniki komunistov, ki so njihov projekt omogočili – ko bi jim seveda ci­vilizacijski čut ne bi bil dovolil, da sodelujejo pri izvedbi njihovega projekta.
A vendar. Vemo, da nekatera dejanja niso bila narejena. Ko bi bila, stvari, kot smo rekli, ne bi bistveno premaknila, a bi danes, ozirajoč se nazaj, lahko rekli, da »noben kamen ni ostal neobrnjen«. Vsaj to.

stran: 002

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Mesto v zimi Simon Dan

Za ilustracijo si na kratko oglejmo eno od najvažnejših epizod iz obdobja revolucije in državljanske vojne. Gre za obdobje po kapitulaciji Italije. Ko danes gledamo nazaj – natanko se pri tem zavedamo, da je ex eventu, po dogodkih, lahko biti moder – nazadnje ostane pred nami to, kar je za to obdobje bistveno. Situacija, stanje stvari, razmerje sil, logika dogajanja, zgodovina, kar hočete, vse je kazalo v smer, ki je demokratske sile ne bi bile smele prezreti. Prišel je čas, ko je šlo za ali – ali, to je bil čas, ki je brezpogojno ukazoval demokratskim silam, da obračunajo s svojim nasprotnikom. Ta ukaz je bil, ko bi le bili razumeli njegovo govorico, brezpogojen. Nikoli več se ta čas ni ponovil, ne prej ne pozneje – bil je edinstven. Če bi demokratske sile obračunale s komunisti, bi se zgodilo nekaj zelo daljnosežnega. Uresničil bi se prvi pogoj za oblikovanje prave slovenske narodne rezistence: naredil bi se bil prostor, v katerem bi sploh mogla obstajati. Dokler pa je bila v gozdovih komunistična gverila, pa tam za demokratske sile ni bilo prostora. Komunisti bi jih imeli za prve, in če bi bilo nujno, za edine nasprotnike. In ni nam neznano, kako bi se ko­munisti bojevali: z umori civilistov, s po­žiganjem vasi, z denunciranjem nasprotni­kov okupatorju. Komaj si moremo kaj predstavljati, po čemer ne bi segli. Slovenski go­zdovi so dajali prostor za dve gverili, a ne, če so eno od njih vodili komunisti, ki so se od­ločili, da izpeljejo revolucijo.
Ko bi demokratske sile razumele, kaj čas zahteva, bi se s tem naredil prostor za nacionalno gverilo. Ali je mogoče izmeriti pomen tega dejstva? Vemo, da bratska pomoč komunistom z juga ne bi izostala, a stvari spremeniti ne bi mogla, ker bi bila tudi politična situacija potem popolnoma drugačna. Zelo verjetno bi se slovenska komunistična elita ob koncu vojne vrnila z juga v zavetju Brozovih armad in bi Slovenci padli pod komunistično dominacijo. Čeprav sicer ne smemo pozabiti, da bi prostor, ki bi ga ustvarila nacionalna gverila, dal svobodne roke slovenskim politikom v Londonu tudi za nejugoslovanske rešitve, bi se tudi Slovenci verjetno znašli v vzhodnem bloku. A bi tu bilo nekaj drugega: Slovenci ne bi bili izpostavljeni eroziji svoje nacionalne biti, ki izhaja iz ponižujočega spoznanja, da smo si komunizem priborili sami: da smo se s tem v zgodovini izkazali ne­adekvatne. Tu so izvori, neregistrirani, na­še sedanje shiranosti.

stran: 003

A bolj važno je nekaj drugega. Zakaj demokratske sile tega niso naredile? Ali bistvenega časa, ki je bil edinstvena možnost in edinstvena zahteva, niso videli? Priznati moramo, da tega niso videli. Tega niso videli tako, kot je to bilo mogoče videti in kot bi to morali videti. Kljub omejenim rezultatom, ki bi sledili, smemo in moramo imeti to nevidenje za njihovo temeljno umanjkanje. Morda sedaj bralci vidijo, zakaj toliko govorimo o ra­zumetju časa.
Vendar mislimo, da ne smemo naprej, ne da bi svoj opis opremili s kratko gloso: gre za temeljno razliko med demokrati in komunisti. Danes se na to pozablja, a v slovenskem državljanskem spopadu so si stali nasproti ljudje s civilno dušo in ljudje z boljševiško dušo. Demokrati so branili doseženo stopnjo omi­ke s sredstvi, ki jim jih je ta omika dovoljevala. Res, da so kdaj segli tudi po drugih sredstvih, a prav zaradi osnovne vezanosti na omiko vedno le polovično, nervozno in neučinkovito. Če bi namreč komunistom postali enaki v načinu bojevanja, bi jim postali enaki v vsem. S tem pa bi izgubili svoj raison d’ etre – razlog obstoja. V tem primeru bi komunisti pač zmagali še pred zmago.
Komunisti pa so bili drugačni ljudje. Njihova posebnost je bila v tem, da so združevali dve na videz zelo oddaljeni stvari. To sta bili dve človeški prvini, ena z začetka, druga s konca dolgega razvoja. Prva pooseblja prvinskega človeka, ki ga češki filozof Jan Patočka identificira s pojmom revolucionarnega človeka – npr. francoskega jakobinca. Patočka njegovo duhovno stanje poimenuje z izrazom demonični orgiazem, z nečim predcivilizacij­skim, predplatonskim in predkrščanskim, z izrazom, ki mu pomeni popolno izro­čenost tisti človeški snovi, ki je zunaj odgovornosti. Drugo prvino tega človeka pa predstavlja razum, od katerega je odpadlo vse, kar bi mu utegnilo braniti, da se v celoti spremeni v instrument Volje do moči. Tako nam je Jan Patočka pomagal razumeti neko nedoumljivo nenavadnost, ki nas je vedno vznemirjala: dejstvo, da so se komunisti mogli pre­dajati čistemu sovraštvu – da so bili na primer sposobni fizičnega mučenja – in da so obenem skrajno racionalno in prisebno koncipirali in vodili revolucijo.
Kar tu opisujem z učenimi izrazi, je Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku povedala zelo preprosto. Na Turjaku je izgubila tri brate: eden je bil ranjen in so ga komunisti ubili dan za tem, ko je Turjak padel, druga dva pa so odpeljali v Velike Lašče in ju tam dan kasneje ustrelili. Bila je na deželi leta 1942 in leta 1943 in je iz izkustva vedela, kako so stvari potekale. Za vojake demokratske voj­ske je takole rekla: »Premalo so bili krvoločni. Premalo so bili krvoločni.« Potem pa je oce­nila tudi komuniste: »Takih kot so bili oni drugi, pa ni bilo še nikoli nikjer.«
Z razmerami jeseni 1943 smo hoteli zgolj pojasniti, kaj pravzaprav mislimo, ko pravimo »razumeti čas«. Tudi če upoštevamo vse ovire ostane nazadnje le dejstvo, da politiki Slovenske zaveze, ki so bili odgovorni za vodenje državljanske vojne, časa, v pravem pomenu te besede, niso razumeli. Razumeli pa ga niso zato, ker se v njih ni zgostila zavest intenzivne in suverene odgovornosti, ki bi jim brezpogojno ukazovala, da se dokopljejo do šifer, s katerimi je bil napisan kriptogram tedanje zgodovine. Tako pa so papirje, na katerih je pisalo, kaj je treba narediti, neprebrane in nerazumljene le podajali drug drugemu.
A vsi ti premisleki so pomembni le kot uvod v neko drugo vprašanje: Kaj pa danes? Ali razumemo svoj čas? Ali vemo, kaj se dogaja? Ali vemo, za kaj gre?
Ko poudarjamo nujnost in neodložljivost teh vprašanj, se obenem dobro zavedamo, kako težko jih je opremiti z odgovori. Tudi mi si ne domišljamo, da smo jih našli. V tem, kar bo­mo povedali, pa vendar le vidimo zbirko ozirov, mimo katerih iskalec odgovora ne bi smel iti.
Duhovna in politična scena sedanjosti nas, brž ko jo malo natančneje pogledamo, seznani z neko družbeno količino, ki nas potem tako vztrajno opozarja nase, da ji nazadnje priznamo središčno vlogo. Toda že pri nje­nem preimenovanju se soočimo z veliko te­žavo. Ali se bomo pomirili, če jo imenujemo nova levica? Ali ne bi mogoče več povedali, če bi rekli, da to količino predstavljajo preprosto komunisti? Izraz nova levica ima to prednost, da kaže na strateško diskontinuiteto Volje do moči, ki so jo »v okrilju noči« izpeljali komunisti. Po prenovljenem scenariju Vol­ja do moči ostane kot osnovno gibalo, a se ne utemeljuje več na totalitarizmu industrijskega komunizma, na razrednem boju in na avantgardni vlogi partije, v kateri se je naselilo dokončno razumetje zgodovine, ampak na ideoloških možnostih, ki jih nosi v sebi post­moderna. V jedru nove levice je torej še vedno komunizem s svojim osnovnim zgodovinskim navdihom, njen nastop, njen pohod skozi čas pa gre pod drugimi prapori. Kakor je moderna s svojim racionalizmom omogočila realizacijo Komunističnega manifesta, ta­ko duhovna razpršenost postmoderne omo­­goča nihilistično retoriko nove levice. In kakor je bil komunizem, tako je tudi nova levica v sebi protislovna – kot komunizem je tudi ona obsojena na končni neuspeh.

stran: 004

Protislovnost levice je v tem, da v postmoderni dobi igra moderno igro. Režirajo to igro v sektorju gospodarstva nekdanji socialistični upravniki, ki so se – »pod okriljem noči«, kot smo rekli – spremenili v kapitalistične lastnike, na duhovnem in kulturnem področju pa nekdanji borci iz »templja vse gotovosti«, kot bi rekel Goethejev Mefisto, ki so se – prav tako »pod okriljem noči« – spremenili v preroke vse-negotovosti. A slika ne bi bila popolna, če ne bi vanjo vrisali še uslužbencev medijskih agentur, ki kot novi masoviki – v nevednosti, ki ni manjša, kot je bila nevednost njihovih predhodnikov – skrbijo za prehod množic na napredne pozicije.
Iz navedenih razlogov ima izraz nova levica svoje prednosti, svoje pa ima tudi izraz komunisti. Drugače kot nova levica že na zunaj in nezgrešljivo kaže na duhovno in politično provenienco novih strategov. Ko se je leta 1990 partija razšla – spet »pod okriljem noči« – v tri politične skupnosti, v reformne komuniste, v socialiste, v mlade liberalce, je kot vsaka skupnost, kot se dogaja, kakor pravijo biologi, pri mitozi celice, odnesla s sabo genski zapis svojega arhetipa. Desetletni obstoj vsake od teh skupnosti daje obilo dokazov za našo trditev. Zato bi lahko rekli, da izraz komunisti na najkrajši možni način, na najbolj določen način, kaže na pravo naravo ljudi, s katerimi se bo slovenska kultura morala ubadati še nekaj desetletij. Vsi, ki v ta tabor redno ali občasno prihajajo, seveda niso pravi komunisti; komunisti so le v toliko, kolikor z veseljem poslušajo zgodbe, ki se v taboru pripovedujejo in ki se v odločilnih trenutkih – na primer na volitvah – razvrščajo za znamenji, ki jih iz tega tabora prinašajo.
V nadaljevanju našega razmišljanja bomo, kot zasilno rešitev, uporabljali izraz postkomunistična levica, kdaj morda samo levica, kdaj pa tudi samo izraz komunisti. Kaj torej konkretno ta levica nosi, kakšno kulturo in kakšno državo ali ustvarja ali dovoljuje?
Pri zajetju problema se bomo odločili za tri nosilne prvine, s katerimi in preko katerih nastopa levica. To so: enobe, kot prostor nje­nega zgodovinskega legitimiranja; ideologizacija postmoderne kot nadomestek razrednega boja; destrukcija naravnih druž­benih središč, kakršne je ustvarila zgodovina in kakršne še vedno ustvarja življenje vsak dan. Prva prvina je pozitivna – prinaša neko trditev; druga predstavlja prehod iz pozitivnega v negativno – pomeni prehod od pritrjevanja do kritike; tretja pa se izraža s čisto kritiko in čistim zanikanjem.
Enobe se je, v njegovi ideološki postavitvi, izkazal za tisto oporišče nove levice, za katero tam vejo, da ga nikoli in pod nobenim pogojem ne smejo zapustiti. Zato ga dosledno branijo in obnavljajo. Nekaj, kar je bilo izvorno koncipirano kot edini možni prostor revolucije, se pred našimi presenečenimi očmi počasi spreminja v nenevarno in nedolžno rezistenco. Kar je za njim prišlo – mišljen je revolucionarni prevzem oblasti – je bolj podobno nekakšnemu karambolu, do katerega je prišlo slučajno – v čisti neprisebnosti – bolj kot po kakem skritem naklepu.
Zadnje čase so ljudje, ki so odgovorni za ideološko aranžiranje enobeja, soočeni z nevarnimi in morda tudi nekoliko nepričakovanimi motnjami. Najprej je gverila kot gverila izgubila svoj nekdanji romantični sijaj. V zahodni Evropi že nekaj časa izhajajo knjige, ki govorijo o tveganosti gverilskega vojskovanja, kot o nečem, kar je neredko nujno prisiljeno v nemoralna dejanja, skratka kot o nečem, s čimer je – tudi takrat kadar je nujno in neizogibno – treba ravnati previdno in jemati v racionalnih dozah. Predvsem pa so se pojavile tri knjige, ki so v tem prostoru povzročile nemajhno zmedo. Če je bila Furetova knjiga Preteklost neke iluzije še preveč teoretska in abstraktna, da bi mogla biti široko brana, sta Courtoisova Črna knjiga komunizma predvsem pa Bajtov Dosje Berman udarili tako rekoč v sredo. Kar se je v megli slutilo, je v teh knjigah dobilo trdno in oprijemljivo obli­ko: o tem sedaj tu piše na način, ki mu je tež­ko oporekati. V tistih, ki so te knjige brali in v tistih, ki jih niso brali, ampak so za to, kar v njih piše, samo slišali, so se začeli zgoščevati neki stavki, ki se zaenkrat še ne izgovarjajo vsesplošno, a so tu, pripravljeni, da vstopijo v javni prostor: »Če je pa tako, potem pa to, o čemer so nas poučevali v šoli, ni čisto res.« Začela se je korozija nečesa postavljenega in s trudom vzdrževanega.
Politični prostor, tako imenovani, se je zdrznil. Oglasili so se alarmni zvonci; začelo se je nekaj kot vznemirjeno tekanje, na razglasne naprave demokratične države so, ne da bi to posebej skrivali, nataknili ideološke zvočnike. Vrstila so se proti dejanja, ki so sicer skušala ohraniti dostojanstvo, a niso mogla skriti notranje nervoze, včasih celo histerije. Predvsem pa so ljudje, ki so jih klicali na pomoč, dokazovali, eden za drugim, da enobejevske ideologije ni mogoče več braniti racionalno. Vse kar so še zmogli, so bile trditve – kljubovalne in z emfazo izgovarjane trditve.

stran: 005

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: K maši Simon Dan

Bralci naj se sedaj ne boje, da bomo začeli listati po režimskem dnevnem časopisju – dovolj bi bilo seveda reči samo, po dnevnem časopisju. Navedli bomo le nekaj primerov, da bodo videli, na kaj mislimo. Na večer spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu so na TV Slovenija začeli predvajati angleško nadaljevanko o nevarnosti nacizma! Poleg partizanskih spominskih ritualov, ki so jim sicer v skopo odmerjenem dnevniškem času velikopotezno dajali prostor, so se pojavile oddaje, ki se jim je takoj videlo, da jim je dodel­jena posebna vloga. TV Slovenija je tako priredila intervju z Bogdanom Osolnikom, ki je morda pristal na najnižji točki v tej apologetski kampanji. Že v uvodnih taktih je prišel na vrsto »obračun« z Bajtom, potem pa so začeli padati stavki, ki so bili po svoji brezprizivnosti še najbolj podobni stavkom iz kakega politkomisarskega govora pred pol stoletja. Ko smo si od presenečenja malo opomogli, smo si rekli: Leto 1999 in politkomisarska ura za celo Slovenijo!
Podobno nalogo je po vsej podobi imel intervju z dr. Jožetom Pirjevcem, zgodovinarjem iz Trsta. Ta predstava je bila bolj rafinirana in bolj ambivalentna. Barva, dikcija, podton – vse pa je šlo v znano in pričakovano smer. Tudi tu je prišel na vrsto Bajt. Med pomembnejše dogodke tega tipa je treba šteti tudi razstavo Mati – Domovina – Bog v Muzeju novejše zgo­­dovine, preimenovanem iz Muzeja ljudske revolucije Slovenije. Razstava je bila preprosto taka, kakršna bi lahko bila tudi v ne­kdanji ustanovi. Kar smo videli, ni puščalo nobenega dvoma, kaj je hotela povedati.
Vztrajanje na enobeju je ena reč, druga pa je novolevičarski ideološki pritisk na kulturo in človeka. Kultura ima, kot prevladujoča duhovna klima, vedno dve ekstremni možnosti: ali goji tiste prvine, ki ljudi zbližujejo ali pa poudarja posameznikovo drugačnost, ločenost in nevezanost. V skrajnostni obliki sta obe ideološki in težita k totalitarnim realizacijam. Naravna rešitev je seveda tista, do katere pride takrat, kadar je človeku dovoljeno, da se pokori obema vzgonoma, ki sta v njem: da je sam v sebi, da živi svojo enkratnost in nezamenljivost in da obenem udejanja vezi, ki ga vežejo z drugimi, in da skupaj z drugimi ustvarja enotnost kulture. Tedaj je človek sam in svoboden, hkrati pa del skupnosti, ki ga utrjuje in ohranja v osnovni človeški normalnosti. Za sedanji postmoderni čas velja, da, bolj kot potrebo po skupnosti, poudarja človekovo drugačnost. To je tako rekoč v zraku. Novolevičarski poseg v to stanje smo označili za ideologijo in za pritisk: za ideologijo zato, ker drugačnost proglaša za normo, za pritisk pa zato, ker izključna posest medijev levici omogoča, da nastopa kot dejavnik duhovnega nasilja. O vzorih se tu sicer ne govori, a vendar se v zavest kondicionirane publike počasi naseljuje predstava pravega človeka. To je zgolj človek, človek brez lastnosti, brez obveznosti, brez identitete. Človek, ki je izdelek vsakokratnih razmer in vsakokratnega časa. Tukaj posameznika nič ne varuje. Ničesar namreč ni, kar bi preseglo njegovo družbeno osamljenost, in ničesar ni, kar bi ga presegalo v njegovi enodnevnosti. Takemu človeku je lahko vladati.

stran: 006

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Domov Simon Dan

Človek kot človek je ena reč, potem pa je tu še vprašanje jezika. Jezik je predmet posebnega zanimanja nove levice. Jezik je namreč vez, ki človeka veže v narod, ki je najbolj naravna in najbolj obstojna širša človeška skupnost. Je­zik je vzdrževalec narodovega občestvenega ob­čutja, s tem, da istim rečem daje ista imena. V njem je uskladiščeno njegovo preteklo izkustvo, zato je jezik nosilec narodovega spomina. Jezik tako povezuje ljudi horizontalno in vertikalno v enotno narodovo skupnost.
Na področju novolevičarske kulture se dogajajo nekatere stvari, ki so jeziku tako nasprotne, da bi že lahko rekli, da ga po svoje ubijajo. Kako se jezik ubija? Ubija se tako, da ljudje obupajo nad njegovo učinkovitostjo in da ga nimajo več za uspešno sredstvo poseganja v skupnost.
Na to občutje vplivata dve izkušnji. Prvič je kultura postala tako ohlapna, da je v nekaterih rečeh, posebej še v najbolj občutljivih, mogoče reči karkoli. Človek dobi občutek, da se govor ali diskurz dogaja na živem pesku. Kjer pa je mogoče reči karkoli, tam je zelo malo upanja, da se prebije resnica. To spoznanje je močan nagib, da ljudje izstopajo iz pogovornega kroga. Druga izkušnja, ki človeka potiska v molk, pa je ustvarjanje ab­surd­nih situacij. Če človek uvidi, da je situacija, s katero je soočen, absurdna, tudi že ve, da je jezik iz nje izključen. Jezik in absurd se izključujeta. V to, kar se je zgodilo s podobo Brezjanske Marije, jezik ne more poseči. Če se zanikajo najbolj evidentna zgodovinska dejstva, potem je jezik tudi že izključen iz igre. Jezik se s totalnim afrontom do resnice ne more spopadati. Oboje pa se pri nas doga­ja tako, da v tem ni mogoče ne videti načrta. Zato se tudi ravno najbolj kompetentni besedovalci pogrezajo v molk.

stran: 007

Jezik je eno najučinkovitejših sredstev za duhovno destabilizacijo družbe. Ko človek spozna, da so mu vzeli jezik, čuti, da si ne more pomagati. V svoji osnovni nemoči se ljud­je drug za drugim umikajo v zasebnost. Javni prostor se prazni, vanj pa vdirajo agenti poljubnosti in vseenosti. Na videz slučajno in brez reda uprizarjajo tam svoje ideološke postmoderne plese, v resnici so pa s tisočimi vrvicami, po katerih teče energija interesa, materialnega ali ideološkega, povezani z novolevičarskimi centri moči. Od tam prihajajo ukazi, od tam se ustvarja javno mnenje. Pogosto pa ukazi sploh niso tako potrebni. Ko je Stephane Courtois v Cankarjevem domu med predstavljanjem Črne knjige komunizma rekel, da so v komunističnih časih zgodovinarji dobivali od centralnih komitejev navodila, kaj in kako naj pišejo, se je pri neki mizi kake pol ducata zgodovinarjev veselo zasmejalo, češ kakšne abotnosti pripoveduje. Imeli so prav: nobenih navodil ni bilo treba dobivati. Kadar se je kateri preveč približal črti, ki je določala meje njegove orbite, so se v njegovi glavi že oglasili svarilni zvonci. Tako tudi danes. Novolevičarska nadzorna služba ni pretirano zaposlena, ker upravičeno računa na izšolani posluh svojih ljudi v areni.
Tako daje novolevičarska elita prek instrumentalizacije jezika družbi svoj prepoznavni pečat. Pri vsem tem pa ima še nekaj, kar ji v razmerah, ki jih je deloma ustvaril čas deloma pa tudi sama, daje posebno učinkovitost. To je odsotnost sramu. Sram je osnovno orodje kulture in izhaja iz človekovega rešpekta do drugega, kot samostojnega in mirodajnega ocenjevalca njegovih dejanj. Da je izšel iz človeka sram, je moral prej stopiti vanj prezir do drugega. Odsotnost sramu je razpoznavni znak komunistične elite od začetka in je kot tak dokaz za njen radikalni izstop iz kulture. Nesramnost komunistične elite je bila v tem, da si je neka obskurna in zanemarljiva skupina prisvojila pravico, da z nasiljem preusmeri tok zgodovine. Še bolj nenavadno pa je to, da je arogantna odsotnost sramu ostala še potem, ko je ideologija, v imenu katere je komunistični človek stopil v zgodovino, bila nedvomno zavrnjena od avtoritete, na katero se je taisti človek predvsem skliceval – od zgodovine same. Zdelo se je, da mu sedaj ni ostalo nič. Nastopil je čas sramu. Kaj bi bilo bolj naravno – bolj človeško – kot to, da bi se po tolikšni katastrofi vrnil k sebi – v kulturo. Od začudenja nad tem, da se to ni zgodilo, si še danes nismo opomogli.
In če pri vsem pomislimo še na količino fizičnega in duhovnega nasilja, ki so ga komunisti investirali v svoj projekt, si pravimo, da bomo po toliki trdovratnosti morali nazadnje postaviti zahtevo po novi antropologiji. Da po vsem, kar se je zgodilo, ni prišlo do dejanj, ki bi bila znamenja dramatičnega in nedvoumnega obžalovanja in kesanja! Za trenutek si prikličimo pred oči dve podobi: Willyja Brandta, ki kleči pred judovskim spomenikom v Varšavskem getu, in Milana Kučana, ki v Ko­čevskem Rogu ni zmogel drugega, kot nekaj neobveznih in dvoumnih stavkov. Spomnimo se nadalje, kako so poslušalci septembra 1997 grozeče zabučali, ko je Janez Podobnik na nekem zborovanju v Novi Gorici omenil komunizem kot tretji totalitarizem. In to so bili, kot je avtor nekega pisma v Delu nekoliko pozneje povedal, nekdanji partizani, »v veliki večini«. Prisluhnimo tudi za trenutek Stephanu Courtoisu: »Kdor se je vpletel v komunizem, se je vpletel v strašno stvar. To odgovornost mora človek vzeti nase, tako, ka­kor moram jaz vzeti nase svojo maoistično pre­teklost.« Tudi za naše komuniste – »nismo vedeli, nismo slutili, kaj se dogaja« – velja to, kar je Lutz Klinkhammer v nekem članku rekel za dejanja nemške vojske na Balkanu: »Da so vsi samo izvrševali svojo dolžnost, bo komaj držalo. Če že tedaj niso bili v stanju spoznati, da omogočajo nacionalsocialistično osvajalno vojno, pa glede tega sedaj, ko se ozirajo nazaj, ne bi smeli imeti več nobenega dvoma«.
Glede tega, kakšno je stanje v postkomunističnih državah, se ponovno obrnimo h Courtoisu: »V državah, ki so bile do nedavnega komunistične, zločini, ki so bili tam narejeni, še niso bili tematizirani. Bili so tabuizirani. Za prizadejane krivice ni bilo še nobenega povračila. V Romuniji živi sodnik še vedno v hiši žrtve, ki jo je bil obsodil. V Rusiji skupina Spomin komaj deluje. V Ukrajini ljudje, ki so zbirali pričevanja o veliki lakoti, še vedno na nenavaden način izgubljajo življenja.« Mislimo, da bralca ni treba vzpodbujati, da si postavi določena vprašanja.
Po opisu vloge, ki jo je nova levica dodelila enobeju, smo se malo dlje zadržali pri ideologizaciji postmoderne, preko katere se nova levica poskuša ponovno polastiti človeka. Toda slika še zdaleč ne bo cela, če se ne dotaknemo vsaj še ene točke. Že iz tega, kar smo povedali dosedaj sledi, da komunisti gradijo svojo novo politiko na razsrediščenem človeku. Spomnimo se Yeatsa: »Vse razpada, središče več ne drži.« Toda človekova trdnost ni odvisna samo od središč, ki so jih odkrile energije velikih filozofij in religij, ampak tudi od mnogih manjših središč, ki so nastala v procesu kulture. Taka središča so npr. zgodovina, vera, umetnost, jezik, narod, domovina, običaji. Vsako od teh človekovih udejanjanj je hkrati tudi mesto njegovega samorazumetja in mesto, iz katerega se napaja ena od njegovih identitetnih prvin. Industrijski komunizem je z njimi brutalno pomedel, komunistična nova levica pa se jih je lotila s postmodernimi – mehkimi – sredstvi. Prek kvaziintelektualnih medijskih agen­­tur emitira – preudarno, po dobro premišljenih dozah – v prostor snov, ki povzroča korozijo narodovih ustanov. Kritika, polresnice, sumničenje, namigi, podtikanja, so sestavni deli te snovi.

stran: 008

Ustanova, ki ji te agenture posvečajo naj­več­jo pozornost, je Cerkev. Vsak dan nam s tem, kar iz njih prihaja, pripovedujejo, kdo je njihovemu »drugemu prihodu« najbolj nevaren. Cerkev je v zgodovini in zunaj zgodovine, zato brani celega človeka. Čisto lahko je tako, da je Cerkev človeku zadnje oporišče. Kristjani imamo sicer obljubo, ki ji verjamemo: da bo trajala do konca. Novolevičarjev to ne moti. Pomembno jim je le, da izgubi družbeno moč.
Če bi hoteli vse povedano zajeti v eno besedo, bi se odločili za besedo negotovost. Komunisti so za izvedbo svojega projekta vedno potrebovali družbo, ki jo je razjedala negotovost. Največja in najboljša je negotovost, ki jo prinese vojna. Za izvedbo njihovega prvega projekta so zanjo uslužno poskrbeli fašisti in nacisti. Komunisti bi jim za to morali priznati kooperantski status. Sedaj, ko na obzorju ni vojne – komunisti si sicer vojne tudi ne želijo, ker negotovost vojne končno zajame vse – pa je treba vedno poiskati nadomestno negotovost. To pa je duhovna negotovost. Kar se danes dogaja v slovenski kulturi, postane nenadoma razumljivo, če postavimo podmeno, da se pripravlja potrebna negotovost za izvedbo drugega komunističnega projekta. In kakor nekoč, prihaja tudi sedaj Evropa s svojimi uslugami – to pot s svojo postmoderno. A zanjo, za Evropo, se ne bojimo, ona se bo že izmazala!
S povedanim smo hoteli pokazati na duhovno in družbeno razsežnost sedanjega slovenskega časa. V svoj prikaz smo hoteli zavestno vgraditi moralni vektor. Hoteli smo poklicati tiste duhovne in družbene sile, ki ne vidijo prihodnosti Slovenije, razen če bo stala na normalnem in integralnem človeku. Poklicati smo hoteli, kot pravimo danes, civilno družbo. Metode in sredstva, s katerimi razpolaga civilna družba, obetajo soliden uspeh, a nikakor ne kmalu in sploh ne takoj. Za takó akutno stanje, kakršna je tranzicija, anga­ži­ranost civilne družbe same ni dovolj.
Zato je, kakor smo v Zavezinih komentarjih že večkrat rekli, tranzicija čas politike. Poseg politike je možen takoj – je formalen in okviren, a je možen takoj. Za razliko od naravnega procesa kulture, ki nazadnje spontano izhaja iz človekove fundamentalne zasnovanosti, so rezultati političnega posega, kakršni pač so, takojšnji. Drugače kot naravne ustanove – družina, narod, jezik – so politične ustanove umetne ali postavljene. Ljudje jih postavljajo zato, da preko njih izražajo svojo voljo in uveljavljajo svoje odločitve. Razumljivo je torej, da je tranzicija, ki je prehod med dvema sistemoma, ki se med seboj izključujeta, dogajanje, ki kliče na oder predvsem politiko.
Aktualno zgodovinski čas po Prelomu je od politike zahteval, da uresniči dve nalogi: da odpravi totalitarni sistem in ga nadomesti z demokratičnim sistemom in da postavi prvo slovensko državo – to se pravi, da oblikuje njene pravne, upravne in politične institucije. Obe nalogi sta bili epohalni. Po obsegu in zahtevnosti ju ni mogoče primerjati z ničemer, kar je kdaj stalo pred slovenskim narodom. Obe nalogi sta deset let po začetku procesa še vedno nedokončani, s to razliko, da so institucije nove države vzpostavljene, ne da bi že delovale tako, kakor bi mogle in morale, proces demokratizacije pa vedno bolj izgublja »svojo naravno barvo« in je v veliki nevarnosti, da ne bo vzdržal začetne smeri.
Zakaj? Zato, ker tema dvema nalogama ni bilo dano uresničiti se v čistem prostoru, ampak v prostoru, na katerega je legla senca nekega temeljnega ali fundamentalnega dejstva. To dejstvo je bila odločitev komunistov, da nadaljujejo s svojo politično igro – da na novem odru, z novimi kostumi in z novo dramaturgijo še enkrat zaigrajo igro, ki se je pravkar končala. Ta odločitev je destabilizirala prostor, v katerem sta se reševali dve nalogi zgodovinskega značaja do take mere, da nobeni od njiju ni bilo dano priti do pravega konca.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Domačija v snegu Simon Dan

Dve nalogi torej, v senci neke temne spremljevalne okoliščine. V položaju, ki je nastal, je mogoče izolirati tri bistvene momente:

stran: 009

1. Možno je opaziti interferenco dveh iger. Objektivne in državotvorne igre izvornih demokratičnih političnih sil in parcialno igro reformnih komunističnih sil, ki jim je država podrejeno dejstvo.
   
2. Znova se je uveljavila stara komunistična politična pragmatika, ki je v tem, da v določenih zgodovinskih fazah okrepijo svoje sile s sopotniškimi silami. Tudi tu so, v vednosti, da sami ne morejo servisirati države, aran­žirali frontovsko koalicijo ali koalicijo dolomitskega tipa.
   
3. Registrirati moramo usodno lahkotnost, s katero so izvorno demokratske stranke, zlasti obe katoliški, stopili v zgoraj omenjene frontovske koalicije. Tako sta dokazali, da jima skozi totalitarno polstoletje ni uspelo prenesti svojih zgodovinskih atributov. To je hkrati tudi razlog, da se ob Prelomu na njiju ni naselila suverenost političnega duha.
   Kaj je treba storiti?
   Zaradi stanja, ki so ga vzpostavile zgoraj omenjene koalicije, je za slovensko državo bistveno, da se doseže osnovna politična tran­s­­parentnost. Ta vključuje vprašanje, kdo je odgovoren za državo: ali nekdanji komunisti ali nova demokracija. Izkazalo se je, da deljena odgovornost ne deluje. Preteklo stan­je ni nikogar od partnerjev sililo, da aktivira svoje potenciale do tiste točke, kjer se začenja suverena odgovornost.
   Kar se danes zahteva od izvorno demokratičnih strank, je to, da znova odprejo politični prostor. Odkriti politični prostor pa v naših razmerah pomeni, z jasno, nedvoumno, zavezujočo, nepreklicno in slovesno kretnjo naznaniti, da začenja teči nov politični čas. Ta gesta, narejena iz tako globinskega uvida v to, za kaj gre in kaj zahteva čas, da mu ne bi manjkala nobena prepričljivost, bi bila v stanju da v ljudeh spet prebudi energije z začetka slovenske pomladi.
   
   
   Nič ne bi moglo odpreti političnega prostora tako učinkovito, kot bi to lahko naredila združitev obeh krščanskih strank: krščanske demokracije in ljudske stranke. Morala pa bi ta združitev biti narejena v duhu, ki tako velikemu dejanju pristoji. Če pa bi se dogodilo, da bi do združitve prišlo šele potem, ko bi z mnogimi drobnimi oziri in malenkostnimi interesi in obrobnimi pomisleki ena ali obe stranki dokazali slovenskim volivcem, da je v njiju malo političnega duha, tedaj njuno združitev ne bomo mogli imeti za odprtje političnega prostora, ki ga nujno potrebujemo.
   
   stran: 010

V prostor politike, tako odprt, bi seveda morali stopiti tudi socialdemokrati. A to se zdi samo po sebi umevno in ni problematično. Bolj pomembno je to, da bi perspektive, ki bi se na odprtem prostoru pokazale, dvignile ljudi – malo naveličane, malo utrujene, malo ob­tolčene ljudi. Polastilo bi se jih novo upan­je. Odprtje političnega prostora je torej nu­jen pogoj, da se zave svojih moči civilna druž­ba. Katera od teh organizacij se bo potem morda odločila za geslo, ki ga bodo, potem, ko ga bodo enkrat razumeli, na mah prevzeli vsi. Če bi to geslo zahtevalo, da moramo vsi na volišče, da moramo brezpogojno vsi na volišče, bi to bilo geslo, ki bi ga z veseljem podprl tudi ta komentar.