Avtor: Marijan Smolik

stran: 090

Pregled vsebine prebranih knjig v Zavezi nima namena, da bi nadomestil branje, ampak je predvsem opozorilo, kaj je branja vredno. To velja zlasti za knjige, ki so izšle doma in so lahko dostopne, je pa nevarnost, da jih v poplavi novih knjig prezremo.
Za knjigo Slovenski tisk v begunskih taboriščih v Avstriji 1945–1949, ki jo je napisal in izdal dr. Janez Arnež v svoji zbirki Studia Slovenica v pozni jeseni 1999, veljata obe zgoraj napisani trditvi: da je lahko dostopna, ker je tiskana v Ljubljani, in da s to predstavitvijo ne mislim in ne morem povedati vsega, kar je v njej objavljeno. Ima 350 strani besedila, v njej pa je še 12 strani fotografij, zemljevid taborišč in seznam knjig, ki so doslej izšle v Arneževi založbi Studia Slovenica.
Knjigo je v prvi polovici novembra spremljala razstava izbranih tiskov in fotografij v ljubljanski Galeriji Družine. Zato jo lahko uvrstimo med razstavne kataloge, ker pa je v njej na straneh 265–349 natančen seznam tiskov te vrste, je knjiga tudi bibliografski priročnik. Vse je zbral dr. Arnež z desetletnim sistematičnim zbiranjem in urejanjem različnih zapuščin, ki so zdaj v zbirki Studia Slovenica v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Že za samo to njegovo delo mu moramo biti hvaležni in mu čestitati.
Knjiga pa je posebej dragocena zaradi prvega dela na 200 straneh, v katerem je komentiran pregled glavnih tiskanih del (časopisja in knjig), ki jih je političnim beguncem iz Slovenije pred nekaj več kot pol stoletja uspelo napisati in izdati v nemogočih razmerah. Ker tudi v najnovejšem času toliko slišimo in iz­vemo o beguncih v različnih delih sveta, lah­ko primerjalno še toliko bolj občudujemo na­še rojake, zdaj večinoma že mrtve, ki so to literaturo ustvarili.
Avtor nam v uvodu na kratko predstavi živ­ljenje v taboriščih Vetrinj, Peggetz-Lienz, Spittal, Kellerberg/Bistrica ob Dravi, Liechtenstein/Judenburg in Št. Vid na Glini. V poglavju o zbiranju in hranjenju taboriščnih tiskov sta predstavljena prof. Janez Sever in Zdravko Novak, ki sta sproti skrbela, da bi se tiski in arhivsko gradivo ohranjalo, v končni postaji naj bi to dobila slovenska nacionalna knjižnica. Avtor omenja še nekatere druge, ki so čutili isto potrebo. Akademik dr. Kajetan Gantar je ob odprtju razstave omenjal tudi svojega očeta, ki je hranil vse, kar je izšlo do leta 1947, ko se je vrnil v Ljubljano.
Zanimivo je poglavje o knjižnici, ki so jo za potrebe mladih in starejših taboriščnikov uredili v taboriščih. Potrebna je bila zlasti zaradi organiziranega šolskega pouka takoj poleti 1945, ko je profesor Marko Bajuk z dovoljenjem angleških oblasti omogočil begunskim dijakom, da so formalno veljavno kon­čali šolsko leto ¹⁹⁴⁴⁄₄₅.
Zelo obsežno je poglavje o periodičnem tisku, v katerem je predstavljenih 20 dnevnih, tedenskih in občasnih izdaj, ki so izhajale v različnih taboriščih. Angleška oblast jih je včasih podpirala, večkrat pa ovirala zlasti s cenzuriranjem njim neprijetnih vesti, velikokrat tudi zaradi nasprotovanja jugoslovanskih komisij, ki so si prizadevale za repatriacijo. Hudo je bilo pomanjkanje papirja, matric, tiskarske barve, pisalnih in razmno­že­valnih strojev. Kako so si to kljub težavam znali preskrbeti, tudi za ceno žrtvovanja sred­stev za življenje, je prav neverjetno.

stran: 091

V poglavju z naslovom Monografije so opisane samostojne razmnoženine in tiski. Med njimi je sorazmerno največ verskega tiska (29 %) in šolskih pripomočkov (34 %), razumljivo je precej velik delež, ki se bavi z begunstvom (15 %). Nekatere naslove avtor samo navaja, ob nekaterih pa dodaja tudi arhivske podatke, kako je do izdaje prišlo in kdo je sodeloval pri njej. Zelo zanimiv je obsežen opis knjižice duhovnika in zgodovinarja Franceta Dolinarja Slovenska državna misel, ki jo je napisal v Rimu, kjer je študiral, v Spittalu pa so jo natisnili leta 1948 pod imenom Peter Levičnik. Precej podatkov je tudi o literarnem ustvarjanju Karla Mauserja, ki je prišel na Koroško pozneje kot begunci, ker so ga slovenske oblasti iz Slovenije izgnale zaradi nem­škega priimka.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Maturantje klasične gimnazije v Spittalu leta 1948, ki jo je ustanovil ravnatelj Marko Bajuk, kar je prireditev v Cankarjevem domu 27. novembra pozabila povedati. Na sliki so Janez Jeglič, Stanko Jerebič, Marko Kremžar, Jože Kastelec, Ciril Turk, Alojzij Ambrožič, ko pojejo Gaudeamus igitur, po slovesni predaji ključev

Šolske knjige so predstavljene v posebnem poglavju. Nekatere so napisali v taborišču, druge pa so ponatisnili. Pretresljiv je opis mladih taboriščnikov, ki so se skrivaj podali čez Karavanke v Slovenijo, da so lahko pretihotapili slovenske knjige za begunsko šolo. Nekak višek med šolskimi knjigami je bil zgodovinski atlas Slovenije prof. Romana Petrovčiča. Razmnožen je izšel leta 1947, ponovno 1948, pozneje pa je bil natisnjen.
V poglavju o cenzuri, ki sem jo že omenil, je omenjenih nekaj pozitivnih oseb, ki so znale pomagati beguncem. Med njimi je večkrat omenjen bralcem Zaveze že znani John Corsellis, ki je o Slovencih v taborišču pohvalno pisal svoji mami, pisma pa so pozneje v slovenskem prevodu objavili v Argentini. Angleške oblasti so bile pod velikih vplivom in pritiskom jugoslovanskih, ki so si prizadevale, da bi begunce spravili nazaj v Slovenijo. Pritisk je bil tako močan, da so morali nekateri bežati v ameriško zasedbeno območje na Tirolskem. Glede tiska pa so dosegle, da so Angleži 10. maja 1947 prepovedali izdajanje periodike. Takrat je le salezijancu dr. Francu Blatniku uspelo nekaj časa ilegalno izdajati Begunska pisma s Koroške in je v njih objavil mnogo poročil o stanju v Sloveniji. Pritisk se je še povečal po podpisu t. i. blejskega sporazuma med Angleži in Jugoslovani 8. septembra 1947. Zelo zanimivi so podatki, kako je Sovjetom in Jugoslovanom uspelo vriniti svoje agente v vodstvo zavezniške UNRRE za pomoč beguncem.

stran: 092

Posebno poglavje je posvečeno tiskarski opremi. V njem avtor podrobno govori o denarnih in tehničnih težavah, ki so jih morali premagovati ves čas tiskanja. Težave te vrste so imeli tudi civilisti v Avstriji, kar je bilo razumljivo zaradi vojnega razdejanja in povojne obnove. Tudi v Sloveniji s tiskom ta­krat ni bilo vse eno­stavno, čeprav so bile te­žave Verskega lista v Mariboru, Oznanila v Ljubljani in Druž­be sv. Mohorja v Celju drugačne vrste, je bil izgovor navadno: pomanj­kanje papirja.
Zadnje poglavje Slovenski tisk in Koroški Slovenci vsebuje nekaj podatkov o stikih, ki so jih imeli begunci s Slovenci, koroškimi domačini. Slovensko časopisje so namreč začeli tiskati Angleži: Koroška kronika je začela izhajati že 20. julija 1945, decembra je ponovno začela izhajati tedenska Nedelja. Za leto 1947 so izdali tudi slovenski koledar. Te izdaje so seveda smeli naročati in brati tudi v taboriščih, zlasti otroci so se ob tem branju učili slovenščine, saj so tisti z Gorenjskega hodili samo v nemške šole. V založbi Koroške kronike je izšlo tudi nekaj knjižnih izdaj. V tem poglavju so tudi podatki o oživitvi celovške Mohorjeve družbe in o vzporednem prizadevanju iz jugoslovanske Slovenije, da bi to preprečili in tudi v svet pošiljali knjige iz Celja. O tem smo mogli v zadnjem času nekaj prebrati tudi pri nas, dr. Arnež pa navaja še nekaj podatkov, ki doslej pri nas niso bili dosegljivi.
Studia Slovenica so tudi ameriška založba s sedežem v Washingtonu, zato je na straneh 229–264 daljši povzetek v angleščini. Iz seznama izdaj te založbe na koncu knjige je razvidno, da je 20 knjig med letoma 1968 in 1984 izšlo sploh v angleščini.
Dokumentirana zgodovinska knjiga o nam neznanem življenju Slovencev, ki so živeli nekaj let onstran Karavank, res ne sme ostati samo na polici, vsakemu bralcu bo zelo razširila obzorje iz naše ne tako daljne zgodovine. Nekaj fotografij v knjigi je le izbor, več jih je bilo videti na razstavi, obiskovalci pa so obžalovali, da za večino fotografiranih ljudi ni več mogoče ugotoviti, koga predstavljajo.
Posebej je treba omeniti, da je dr. Arnež v opisu posameznih tiskov objavil tudi nekaj zna­čilnih odlomkov, tako da je knjiga tudi ne­kakšna čitanka, izbor iz zelo težko dostopnih objav, pa celo tudi iz arhivskega gradiva, npr. korespondence, ki jo hrani arhiv Studia Slovenica.
Čeprav sem se v predstavitvi knjige skušal zelo omejevati, je vendar narastla na nekaj strani. Morda sem dosegel, da jo bodo brali, ob njej pa tudi občudovali vztrajnost, iznaj­dljivost in zlasti ljubezen do slovenščine in do piscem nedosegljive domovine. Bolj bomo tudi razumeli, da so isti ljudje, ko so se nato izselili v Ameriko, zlasti tisti, ki so prišli v Argentino in živeli tesno povezani med seboj, zmogli ustvariti vse tisto, kar nam je v zadnjem desetletju postalo vsaj nekoliko znano tudi doma, vendar še vedno premalo.
»Argentinski čudež« ima korenine v begunskih taboriščih!