Avtor: Jože Bernik

stran: 080

Spoštovani gospod škof dr. Smej, spoštovani g. opat, podpredsednik vlade g. Marjan Podobnik, predstavniki javnih ustanov, poslanci, spoštovane gospe in gospodje, drage Slovenke in Slovenci, dragi svojci in prijatelji teharskih žrtev!
Teharje! Stojimo na enem od številnih svetih krajev, s katerimi je posejana slovenska zemlja. Vsako leto se zbiramo tukaj in na drugih krajih v spomin daljne groze. Čemu? Iz pietete, iz hvaležnosti, morda iz dolžnosti? Za spravo? Da, tudi za spravo!
Da, tudi za spravo. Ne smemo pa pozabiti, da ima formula za spravo tri elemente: ljubezen, odpuščanje in pravičnost. Mnogo smo že slišali in govorili o prvih dveh elementih, o ljubezni in odpuščanju. Danes bomo rekli nekaj o pravici in pravičnosti.
Vprašajmo se, kaj smo mogli od lanske spominske slovesnosti spremeniti? Ali smo sploh bili pripravljeni kaj dejansko narediti za tu­kaj­šnje in druge žrtve velike povojne prevare, sovraštva in krutosti? Za naše svoj­ce, za prijatelje, za neznane Slovenke, Slo­ven­ce in za njihove otroke? Že nad pol stoletja ležijo v neposvečenih grobiščih – brez pokopa, brez groba, brez imena, brez časti in uradno pozabljeni. Ali je pieteta do teh žrtev dovolj? Ali jim nismo dolžni kaj več?
Te žrtve in ti mučenci tukaj in drugod so dali vse, kar so imeli – svoje lastno življenje – dali so ga za svoje prepričanje, za domovino in za svojo vero. Prepričani smo, da so sedaj prav oni naši priprošnjiki pri Bogu. Izprosili so nam padec slovenskega komunizma in modrost in pogum za ustanovitev svobodne, suverene slovenske države. Sedaj je na nas pre­živelih, da gradimo naprej!
Kako naj odgovorimo na ta izziv?
Ali naj priznamo, da je v nas še vedno preveč strahu, potolčenosti, premalo poguma za pri­čevanje v javnosti, in da smo morda še preveč zaprti v svojo varno zasebnost?

stran: 081

Mnogokrat smo že govorili o naših dolž­nostih do vseh medvojnih in povojnih žrtev treh totalitarizmov, premalo pa se zavedamo, da mora­jo biti naše dolžnosti dejavne, akcij­ske, stalne.
Z najvišjih uradov naše države in mediji nam govore, da so naše zahteve po spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva mrtvih novo razdvajanje in klic po maščevanju. To ni res!
Tudi nekateri naši rojaki ne razumejo našega pričevanja, da je revolucionarno sovraštvo pognalo pri nas bolj globoko kot v kateremkoli civiliziranem narodu v svetu. Tudi formalna demokracija našega zadnjega desetletja in vsi napori dobro mislečih ljudi tega sovražnega razdvajanja ni mogla ubla­žiti, kaj šele izbrisati.
V zadnjem desetletju in še posebno v tem zadnjem letu našega stoletja so se okoli nas zgodile stvari, ki bi nas morale še posebno spomniti na čas sovražne okupacije, revolucije in vseh drugih grozot, ki so se zgodile pri nas v letih 1941 do 1945 in kasneje. Ali se je kdo v naši državi sploh spomnil na vse to naše gorje, ko so se okoli nas dogajale Slavonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo in Srbija? In da smo mi Slovenci, majhni kot smo, imeli svoje Kosovo, že v tistih davnih štirih letih? Isti zloduh fundamentalističnega komunizma, naseljen v jugoslovanski vojski, ki smo jo obilno pitali prav Slovenci, je v teh krajih blizu nas leto za letom rušil, ubijal in brezobzirno trebil vse, kar je imel za so­vražnika. Prav tako kot v tistem daljnem času štirih medvojnih let sovražne okupacije naše male dežele se je nad našimi južnimi sosedi razlilo prav tisto zlo, ki smo ga nekoč v tako veliki meri bili deležni mi Slovenci. Upravičeno lahko trdimo, da smo Slovenci doživeli svoje Kosovo že pred skoraj šestdesetimi leti. Naše Kosovo je bilo prav tako zlo­činsko, uničevalno in je kršilo vse človekove naravne in pravne pravice. Zgodilo pa se je brez vednosti sveta, bilo je prikrito in cela desetletja z lažjo in veliko prevaro zakrito in zamolčano. In tako ostaja tudi sedaj.
Kdor med nami ne razume našega holokavsta tistih štirih let, ne more razumeti ničesar, niti sedanjosti ne. Tista štiri leta pomenijo za revolucionarje neko »nedotakljivo relikvijo«, njihovo »skrinjo zaveze«, zibelko za uspešen napad na zgradbo celotne slovenske družbe in za iztrebljenje naše stoletne krš­čanske tradicije in vseh njenih simbolov. Še danes je za revolucionarje in za njihove obo­ževalce ta doba popolnoma nedotakljiva in nezmotljiva. Od teh »resnic« revolucionarne religije in mitologije tistega časa ne zmorejo odstopiti niti za ped. Kajti vse bi se jim podrlo. Ta laično-politična religija je še vedno osnovni usmerjevalec slovenske državne naravnanosti in v njej vidimo tudi najvišje predstavnike naše dr­žave. Morda ste že opazili, da se danes do­puš­ča pisanje in govorjenje o naši skupni tragediji le od maja leta 1945 in naprej. Nedotakljiv pa ostaja tisti štiriletni čas, v katerem se je kalila in oblikovala fundamentalistična revolucija slovenskega komunizma. Ponav­ljam, kdor ne razume temeljne pomembnosti tistega časa in vseh njegovih temnih senc za naš slovenski prostor – tedaj in sedaj – ta resnično ne razume sedanjosti in ne bo razumel prihodnosti.
Mnogi v naši družbi kažejo resne znake amnezije o vsem tem. Mnogi politiki, kulturniki in celo nekateri katoliški laiki, na vseh ravneh odgovornosti, si ne upajo dvomiti revolucionarni razlagi tiste štiriletne dobe. Morda iz ignorance, komodnosti, oportunizma ali spranih možganov. Morda ste tudi opazili, da se je celo zelo dobro prikazano pričevanje o slovenskem totalitarnem komunizmu na razstavi z imenom Temna stran meseca izognilo tistim štirim letom najbolj mračnega obdobja v naši zgodovini. Mnogi še vedno verjamejo, da tisto dobo zaznamuje borba med partizanstvom in domobranstvom. To gledanje je naivno in krivično. Revolucija z vsem svojim stalinističnim fundamentalizmom je bila v polnem uničevalnem zagonu vsaj dve leti pred domobranstvom. Ponavljam, kdor tega ne razume, ne more razumeti vzrokov za naše sedanje notranje krize in vira za toliko ne-pravnosti sedaj v naši državi.
Pred leti, kmalu po osamosvojitvi, ko še ni bila odkrita in znana prevara »sestopanja z oblasti« slovenske komunistične elite in na obzorju še ni bilo slutiti načrtovanja njihove vrnitve na oblast in vseh posledic za nas in našo družbo, je slovenski mislec v Argentini, dr. Milan Komar, preroško napovedal »raz­plod« komunizma v vseh odtenkih in v celotnem tkivu našega osebnega in družbenega življenja. Tedaj smo rekli, pesimist je. Žal, imel je hudo prav!
Naši mrtvi že skoraj deset let čakajo na oblasti naše formalno demokratične države, da jim vrne pravice in dostojanstvo.
Vprašam vas, kje v civiliziranem svetu bi mogel tak cinični molk o povojnih pobojih trajati tako dolgo in teptanje pravic mrtvih do dostojanstva biti tako dosledno?

stran: 082

Mnoge države, katerih državljani so imeli take in podobne travme vojne, revolucije in brezpravja, ki so doživljali holokavst svojih bližnjih in trpeli druga preganjanja, so znale živim in mrtvim ponuditi mir in spravo, civil­no in pravno izenačenje. To ne samo z ustavnimi akti in zakoni, temveč tudi dejansko in praktično. Ponujajo se nam mnogi primeri Kam­bodže, Argentine in Čila, Španije in Nem­čije, da imenujem samo nekatere.
V mnogih deželah sveta državne oblasti še po desetletjih iščejo svoje v vojni pogrešane vojake in civiliste kjerkoli po svetu. Tak je primer Združenih držav Amerike. Nobena zgodovinska ali geografska razdalja, noben strošek in noben napor ni prevelik pri is­kanju, identifikaciji in za pogreb pogrešanih. S tem se država oddolži ne samo pogrešanim, temveč tudi njihovim svojcem. Svojci morejo šele ob grobu svojih dragih zaključiti ciklus dolgega žalovanja in izgubo drage osebe sprejeti kot dokončno. Ali je kdo pri nas med odgovornimi sploh kdaj pomislil na kaj takega? Prav nasprotno!
Namesto odločnega posega države v to ža­lostno stanje pri nas nam prihaja na uho izgovarjanje na težave z identifikacijo tolikih in tako dolgo pokopanih mrtvih, na velike stroške izkopavanja, na pravne nejasnosti in podobno. Pravijo, naj bi to bilo preštevanje kosti! Ali ni to pravo barbarstvo? Poglejte samo, kaj se godi z izkopanimi okostji pobitih v okolici Maribora. Odgovorni med našimi oblastmi nimajo ne volje ne politične poštenosti za odpiranje dogodkov iz tiste grozne dobe revolucije, za častni pokop vseh teh mrtvih ter popis in objavo imen vseh mrtvih v vojni in po vojni umorjenih in za urejanje mnogih še vedno odprtih pravnih posledic tega stanja. Ko se je samo enkrat pred leti pojavila skromna uradna zahteva po odprtju Brezigarjevega brezna blizu Ljubljane, je bilo v vladi odgovorjeno, da v proračunu za to ni denarja! To je seveda grozno, groteskno in cinično izgovarjanje. Slovenski davkoplačevalci plačujejo velike denarje za potovanja nekaterih držav­nih predstavnikov na vrhu oblasti, menda celo z dragim nadzvočnim letalom Concorde, menda za zelo drago osebno publiciteto in promocijo nekaterih naših vidnih politikov na raznih koncih sveta in še za mnoge druge udobnosti in za iskanje osebnih časti. Tudi tam, kjer ni pomembnih slovenskih državnih interesov. Denarja za pokop tistih mrtvih, ki jih je dala umoriti oblastna predhodnica naše drža­ve pa – pravijo – ni!
Še več! Že pred letom dni je slovenska vlada poslala v Državni zbor predlog zakona o vojnih grobiščih. Mednarodni dogovori namreč skušajo zavarovati posmrtne ostanke padlih in umrlih vojakov, pokopanih v drugih drža­vah, in to na enoten pravni način. Država mo­ra na svojem ozemlju, kjer so ti tuji vojaki pokopani, urediti taka grobišča, postaviti ne­ka obeležja in jih oskrbovati.
Poslušajte, prosim vas, vsi po vojni pobiti civilisti in neoboroženi slovenski vojaki domobranci so vključeni v ta predlog. Le zakaj, boste vprašali? Hote ali nehote bi ta predlog naše povojne žrtve, milo rečeno, pustil v sedanjih grobiščih, brez imena, brez groba, brez spomenika; njihova smrt ne bi bila nikoli pojasnjena in izpričana, zločinci bi ostali še naprej anonimni; svojci ne bi izvedeli ničesar o kraju in načinu smrti in ne bi mogli za­ključiti svo­jega dolgega žalovanja. Odgovorne oblasti na­še države, ki so krive za to stanje in za vključitev po vojni umorjenih v predlog zakona za ureditev globišč tujih vojakov na naši zemlji, bi si lahko doma in v svetovni javnosti po pilatovsko umile roke. Taka zakonodajna goljufija bi za vedno zakrila ta veliki zločin bratov nad neoboroženimi brati! Poudarjam: tak zakon bi pomenil dokončno moralno likvidacijo že fizično ubitih slovenskih ljudi. S tem bi bile te žrtve dokončno in za vedno izbrisane iz zgodovinskega spomina Slovencev, tako kot tudi njihovi morilci, pozabljene za vedno! To bi bila zadnja velika prevara na njihovi dolgi in kruti Kalvariji. Ali moremo kaj takega dopustiti?
V javnosti so se že pojavili namigi, da bi sedaj, ko se počasi vendar dosledno odpirajo bolj resnični pogledi na povojne poboje, bilo sicer primerno te povojne zločine raziskati. Toda – pravijo – tega bi se morala lotiti politična levica, ne pa desnica. Desnica, pravijo tisti, ki na tak način razmišljajo, bi vse to izrabila za svoje politične in druge manipulacije. Torej tako: Več kot pol stoletja slovenske oblasti prejšnjega režima niso hotele narediti nič. Tudi sedaj njihovih idejnih naslednikov v naši demokraciji, kakršna pač je, prav nič ne briga ta civilizacijska sramota. Vi­deti pa je, da bi sedaj fundamentalisti nek­danjega in sedanjega režima vse to, s krvavo revolucijo in povojno tragedijo, ki ji je sledila, hoteli na hitro pospraviti pod navidezno pravno preprogo, to je, v predlagani zakon o vojnih grobiščih, tako da bi sami mogli uga­jati Evropski zvezi. Pri tem pa nih­če med ob­last­niki javno ne govori o kršenju človekovih pravic, o dostojanstvu mrtvih oseb in o kršenju moralnih in ustavnih zakonov, ki te pravice ščitijo. Kot da bi to dolgo kršenje naših osnovnih zakonov ne brigalo nikogar v državi!

stran: 083

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Ljudje in sveče pred teharskim križem Ksenja Hočevar

Slovenska ustava pod poglavjem Človekove pravice in temeljne svoboščine v 65 členih govori o različnih človekovih pravicah. Prav tako govori o človekovih pravicah konvencija iz leta 1950, ki so jo sprejele članice Sveta Evrope (in jo spotoma dopolnjujejo). Med članicami je tudi Slovenija.
Vendar: V naši državi ni bilo in ni slišati nobenega odgovornega državnega uradnika od vrha do tal, ki bi javno obsodil sedanje stanje in odločno nastopil proti tako doslednemu teptanju omenjenih pravic ubitih in nepokopanih. Nobenega glasu ne slišimo o kršitvi ustave in drugih zakonov. Kot da bi ne bilo nobenega urada v slovenski državi, ki naj bi varoval človekove pravice. Ker tak urad varuha ne deluje. Mislim, da bi potrebovali posebnega varuha samo za obrambo dostojanstva teh naših mrtvih. Slovenska ustava dopušča tako institucijo posebnih varuhov pravic državljanov! (Člen 159.)
Morda je poleg toge ideologije starega režima za tako stanje kriv tudi prevladujoči »pragmatizem« novega slovenskega »liberalizma«. Ta je seveda doraščal ob nedemokratičnem komunizmu. Zato prav ta liberalizem danes pokriva vse grehe svojih učiteljev. Neki naš slovenski filozof pravi, da v liberalizmu ni prostora za pravičnost kot vrednoto. Citiram naprej: »Pravičnost … postane spolnjevanje določenih pravil in glavnega pomena je držati se določene procedure. Človekovo dobro in podobni pojmi imajo drugotno vlogo.« (Dr. A. Jamnik, Tretji dan, december 1998, str. 50.) S tem v zvezi omenja nekega tujega avtorja, ki smelo trdi: »Pravniki, ne filozofi so duhovščina liberalizma.« (Ibidem.) Ali ni tudi pri nas tako? Nekateri pravniki in polito-sociologi so stebri na slovenskih tleh zraslega liberalizma?!
Ob tem bi morali nasloviti nekaj vprašanj o vsem tem na predsednika slovenske države, na predsednika vlade, na varuha človekovih pravic, na poslance Državnega zbora, na člane sodnega sistema, na tožilce, policijo, na pravnike in na vso slovensko civilno družbo. Vprašanje je: Kje ste bili ves ta čas in na kaj čakate pri vseh teh kršitvah božjega, človekovega in državnega prava? Na tako vprašanje, že večkrat postavljeno, še vedno nismo dobili nobenega odgovora. Zato še enkrat vprašamo nekoliko drugače. Ali vas bodo morale evropske in druge države prisiliti k izvrševanju vaših dolžnosti do dostojanstva mrtvih rojakinj in rojakov, ubitih po koncu vojne? Tudi ta pot do zadoščenja teh pravic nam je odprta …
Naši dosedanji napori za pravico in čast tukajšnjih žrtev so bili in bodo strma pot. Ponovno in ponovno se srečujemo in se zaletavamo v neki »princip«, ki naj bi – po razpadu komunistične fantomske zgradbe – usmerjal slovensko družbo v prihodnost. To je tako imenovana cinična distanca. Pisatelj Drago Jančar o tej pošasti pravi tole: »V jeziku prizemljenega pragmatizma je cinična distanca kot vrhovni princip pač samo goli pohlep po oblasti in moči, v imenu katere je mogoče storiti vse: odstraniti, zasmehovati, ponižati drugače misleče. In to res ni več demokracija … Cinična distanca nas vodi v to ali drugo obliko totalitarizma.« V naši družbi je cinična distanca resnični princip vladanja. In: »Zaradi cinične distance, ki je sposobna pahniti, žaliti, zasmehovati ali celo preganjati vsakogar, ki ji je napoti, obmolkne vse.« (Egiptovski lonci me­sa, str. 18 in 19.) Mar ne vidimo v naši družbi nešteto pojavov takega zadržanja prav v vrhovih demokratično iz­vol­jenih ljudi na oblasti? Ali bomo ob vsem tem obmolknili tudi mi?


stran: 084

V luči tega lahko razumemo – kot bi rekel isti pisatelj – dolgoletni diluvialni molk in diluvialno temo nad našo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Vendar kljub vsemu temu moramo nadaljevati naše napore in korak za korakom hoditi našo pot pravice in sprave. Vendar besede in želje same ne morejo premakniti sveta. V rokah imamo kar nekaj pravnih sredstev. Morda mnogih od teh doslej še nismo znali ali si upali uporabiti v polni meri. Ne bom jih našteval, morali bi pa vedeti zanje. Nenehno moramo iskati novih načinov legitimnega pritiska na izvoljene predstavnike, da nas slišijo in ukrepajo. Žal še vedno ne znamo dovolj uporabljati pravice do peticij in javnih protestov, do vlaganja resnih pritožb in tožb zaradi kršenja pravic, doslednega vztrajanja pri izvrševanju zakonov, nenehnega obleganja državnih tožilcev, policije in urada varuha človekovih pravic z našimi pravičnimi zahtevami po sodni raziskavi in obravnavi zločinov, storjenih po koncu vojne. Ostane nam tudi civilna neposlušnost. Ali smo na to pripravljeni? Ta sredstva za ustavitev kršenja dostojanstva mrtvih in za pravično popravo krivic so pravična in jih zahteva naša sveta jeza. Vse to bo terjalo od nas vztrajnost, pogum in fizično vzdržljivost. Še posebno, ker vemo, da v našem pravnem sistemu mnogo stvari sploh ne deluje. In končno, tu je tudi mednarodna javnost. Tudi ta pot je odprta …

Avtor slike: Ksenja Hočevar

Opis slike: Teharski spomenik s kostnico Ksenja Hočevar

Med mašo papeža Janeza Pavla II. v Mariboru in proglasitvijo našega prvega blaženega, Antona Martina Slomška, so nam slovenskim katoličanom romarji iz Hrvaške morali dati živ in pogumen pouk o javnem nastopu za svoje sorojake, ki so bili po vojni umorjeni na slovenski zemlji. V svoji mašni prošnji v svo­jem jeziku niso sledili že objavljenemu besedilu, pač pa so se v molitveni prošnji spomnili svojih rojakov, pobitih prav v okolici Maribora. Papežev odgovor je bil jasen in nedvoumen: tudi on se je spomnil teh hrvaških žrtev, ležečih v slovenski zemlji.
Ob tem se moramo zamisliti: ali niso slovenske žrtve v grobiščih po vseh treh slovenskih škofijah vredne istega spomina in prošnje, na istem prostoru, med papeževo mašo? Le kje smo bili in smo slovenski katoličani pred tem dogodkom in po njem?
Praktikanti cinične distance nam bodo očitali, da nas v prizadevanjih za pravice povojnih žrtev vodi strast po oblasti in želja po utišanju revolucionarne dvojne resnice. Ne, nič tega ni naših srcih. Svoj glas povzdigujemo iz prepričanja, da imamo kot Slovenci in državljani enake pravno zaščitene pravice kot tisti, ki nam jih odrekajo. Vsi skupaj smo dolžni spoštovanja in hvaležnosti do mrtvih, še posebno pa do tistih, ki so bili izdani in kruto umorjeni. Da bo jasno: Od države zahtevamo pravice in spoštovanje za vse po vojni ubite civiliste in vrnjene slovenske vojake. Šele po tem dejanju zadoščenja na strani slovenskih oblasti bomo mogli začeti – enakopravno in pravično – razpravljati o dejstvih tragedije tistega časa, ki nas je tako strašno razklala kot narod in družbo – do današnjih dni.

stran: 085

Ta pot bo še dolga. To je pot pietete in odločne akcije, pot dejanja! Pri tem naj nam s svojo prošnjo pri Bogu pomagajo naši teharski mučenci. Hvaležnost do njih naj vodi vse naše delovanje. Slava in čast jim!
Bog vas živi!