Avtor: Eva Menasse

stran: 092

Slovenci, Štajerska in člen sedem

Frankfurter Allgemeine Zeitung, 6. junij 1998
Prevedla Katarina Bogataj – Gradišnik

Članek ugledne dunajske novinarke Eve Menasse Kraval v gostilni je reportaža o umiranju zadnjih Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Boleče nas je opozoril na nekrozo narodne substance na enem od njenih obrobij. Opomnil nas je, naj raziskavo nadaljujemo sami in pogledamo, kakšno je stanje drugod. Prisilil nas je tudi, da se vprašamo, kako deluje narodovo središče, da umiranja na robovih ne zazna in nas morajo nanj opozoriti drugi.
Članek pa nas posredno opozarja tudi na vlogo, ki jo je v slovenski zgodovini odigral Anton Martin Slomšek. Zgodba je, zelo v kratkem, naslednja. Ko je Slomšek postal lavantinski škof in se vključil v prizadevanja za reorganizacijo koroških in štajerskih škofij, je kmalu uvidel, da bo zanj jedro problema meja med lavantinsko škofijo in njeno severno sosedo, sekovsko ali graško nadškofijo. Po obstoječih načrtih bi sekovski škof prepustil novi lavantinski škofiji mariborsko politično okrožje, zase pa bi obdržal graško okrožje. Meja med škofijama bi torej tekla po meji med obema upravnima okrožjema. Težavo pa je Slomšek videl v tem, da bi s tako mejo ostalo v območju nemške sekovske nadškofije 12 popolnoma ali delno slovenskih župnij. Od 250.000 Slovencev v mariborskem okrožju med Muro in Dravo bi tako bilo odtegnjenih slovenskemu narodnostnemu in cerkvenemu vplivu okoli 30.000 ljudi. Škof Slomšek se je zanje potegoval, toda sekovski škof je bil nepopustljiv, in kar je važnejše, za sabo je imel vlado in njene narodnostne načrte. Spoznal je, da mora tu popustiti, če naj reši integralni načrt za novo lavantinsko škofijo. Ta je namreč omogočil vključitev slovenske Štajerske v enoten slovenski prostor, čeprav je po drugi strani pomenil izgubo koroškega velikovškega, tedaj še povsem slovenskega okrožja.

stran: 093

Do reorganizacije je prišlo ravno še pravi čas. Po letu 1859 je v Avstriji dobil premoč »zagrizeni velikonemški liberalizem«, z rastočo narodnostno nestrpnostjo, ki teh premikov ne bi več dovolil. Položaj, ki je nastal, lahko nekoliko bolje razumemo, če pomislimo na sedanji slovenski postkomunistični liberalizem, z njegovo vrednostno, posebej nacionalno indiferentnostjo in z njegovim protikatoliškim resentimentom.
Kraji Lučane, Gradišče in Klanec, o katerih govori članek Eve Menasse, ležijo v območju tistih dvanajstih župnij, ki jih je moral Slomšek prepustiti sekovski nadškofiji. Velika vrednost tega članka je v tem, da nam na dramatičen način pokaže, kaj bi bilo s severnim delom slovenske Štajerske in njenimi 220.000 prebivalci, ko ne bi bilo Slomškovega dejanja sredi prejšnjega stoletja. Za tem dejanjem so sicer stali tudi drugi ljudje, posebej slovenski štajerski duhovniki, a ga vendar ne bi bilo, ko ne bi bilo človeka, ki je letos, tudi zato, dobil tako veliko priznanje.
Članek Eve Menasse bralcem lepo priporočamo, saj ne verjamemo, da bi koga pustil neprizadetega. Govori namreč tudi o čudni slovenski neobstojnosti, ki mora postati prioritetna slovenska kulturna tema. Govori tudi o tem – ravno v tem času ne zaman – kaj je nemštvo: o njegovi tisočletni nestrpnosti.

Še preden se gost utegne usesti, zajetni župan že pove, da tukaj nihče nima problemov. Nje­gov glas napolni prostor. Pravi, da nemir vna­šajo od zunaj. Da vsa posestva, vse občane pozna osebno in da bo zato že sam najbolje vedel, ali obstaja tu kakšna manjšina, kakšna narodnostna skupina ali kaj podobnega – »ampak verjemite mi, nobene ni«.
Njegov mršavi, potegnjeni občinski tajnik, ki je večidel opustil regionalno, tujcem težko ra­zum­ljivo narečje – vsak »o« je »au«, vsak »e« je »aj« – mu pritrjuje. Pripravil je prepise. Žu­pa­nu vodi dopisovanje in vaško kroniko. Pisem­ska glava občine Glanz a. d. Weinstr. s svojim grozdom v grbu je orjaška, v obrnjenem sorazmerju s pomembnostjo raztresenega naselja s 1500 prebivalci. V spisih občinskega tajnika je zapisano npr. tole: »Že uvodoma so župani jasno razložili svoje stališče, da ravno v zadnjih desetletjih ni bilo zaznati nikakršnih teženj kake narodnostne skupine, s tem pa se pri nas tudi komaj še obstoječe dvojezično prebivavstvo izreka za Avstrijo in se nihče ne čuti kot ‘zatirana’ manjšina s težnjo k Sloveniji.« Ta odločni stavek pripoveduje o začetku tistega usodnega občinskega shoda v gostilni Ma­horko, o katerem se še danes vsepovsod govori. Neko narodnostno skupino naj bi umetno iz­vrtali iz zemlje, razloži občinski tajnik, tam kjer nobene narodnostne skupine ni. Ampak kdo vrta?
Prvič, nekateri politiki, predvsem iz de­želnega glavnega mesta Gradca (Gradec leži samo 47 kilometrov naprej proti severu, ampak odtod je vsako mesto daleč proč). In drugič, tisti ljudje iz »Kulturnega društva Člen sedem«, pove občinski tajnik in se pri tem malo našobi.
Člen sedem avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, na podlagi katerega so zavezniki vnovič vzpostavili državno suverenost de­žele, se glasi: »Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Šta­jerskem uživajo iste pravice … kakor vsi drugi avstrijski državljani, s pravico do svojih lastnih organizacij, shodov in tiska v svojem lastnem jeziku vred.« Zahtevajo lahko osnovnošolski pouk v slovenskem in hrvaškem jeziku ter sorazmerno število svojih lastnih srednjih šol.
Na Koroškem živijo Slovenci in na Gradiščanskem Hrvati, to je nesporno. Ampak če ni več nobenih ljudi, kakor razburjeno zatrjujejo ne samo ta župan, ne samo ta občinski tajnik, temveč tudi veljaki iz sosednjih vasi, ki bi tukaj, na najbolj južnem Štajerskem, govorili slovensko, zakaj bi jih potem na silo »vrtali iz zemlje«? Zato je občinski tajnik ves vesel svoje iztočnice, zato, ker gre za denar.

stran: 094

Paradiž bi bil samo podcenjevanje

To verigo dokazovanja je oddrdral že neštetokrat. Za uradno priznane avstrijske jezikovne manjšine so na voljo proračun, kulturne subvencije, podpiranje tiska. Za avstrijske Slovence, ali pravzaprav: za slovensko govoreče Avstrijce, s tem pa so od konca vojne naprej mišljeni samo tisti na Koroškem, je to več ko dva milijona in pol mark na leto. »Ob tem loncu,« sklene zviti občinski tajnik, »bi se kajpada rado oblizovalo tudi Kulturno društvo Člen sedem. Ampak pred tem se branimo.« V zvezni deželi Štajerski namreč ni nikogar več, ki bi govoril slovensko, prvič. In drugič, kako zelo vse to razpravljanje vznemirja tukajšnje ljudi, smo jasno videli, prosim lepo, po rabuki pri »Mahorku«.
Eden izmed zelo redkih mladih, izobraženih ljudi, ki svoje tukajšnje domačije niso zapustili in odšli rajši v mesto, ima pivnico v Lučanah, glavnem kraju tega obmejnega pasu. Ko sliši za oblizovanje, se nasmehne. »Ljudje v resnici verjamejo,« reče, »da bi se tisto, kar naj bi se potratilo za Slovence, odtegovalo neposredno od denarjev za gasilsko in pevsko društvo.«
Glede na to pokrajino je kaj hitro pri roki reklamno geslo »idilično«. V vodnikih, v turističnih kampanjah se rado govori o »štajerski Toskani«. Kar je tam oljka, je tu buča, je pisalo na plakatih. Vendar so to samo jezikovni obrazci za posploševanje paradiža in s tem že tudi pod­cenjevanje. Res je, da vinski trsi v strumnih vrstah plezajo čez griče in so porok za eno najboljših belih vin te dežele. Zlato sadje raste tod in večerna luč nad valovitim obzorjem je višnjeva, ne rožnata, in zastrta. Ljudem pa je že dolgo naklonjeno edinole podnebje.
Obmejni pas. Nekdaj jezikovno mešano prebivavstvo, nemško in slovensko, skozi katero je bila leta 1919 potegnjena meja, prav po sredi. Konec cesarskega sijaja stare Avstrije, širom po Evropi zmagoslavje nacionalne države. Tukaj razkrajajoča se večnarodnostna armada, tam priseben slovenski general: tako je recimo Marburg/Maribor, dotlej v veliki meri nemško govoreče mesto, pripadel Jugoslaviji. V območju Lučan in okrog Radgone je avstrijska meja prav do danes zavihnjena v dveh izdajavskih izboklinah proti Sloveniji. Tu je bila tisti čas zadeva tako nejasna, da so kmetom samim prepustili odločitev, za koga bodo optirali.

Strašilo pri Mahorku

Josef Körbler se je leta 1919 odločil za Avstrijo, zato se meja v okljuku ogne Körblerjevi hiši. Odtlej lahko skozi okno pljuvaš v tujino. Marsikdo tukaj pravi, da poteka meja kakor hoja pijanca. Josef Körbler je postal neposredno žrtev jezikovnega spora. Z ene strani je hotel biti Avstrijec, z druge strani pa je hotel doma govoriti, kakor se mu je zljubilo, namreč slovensko. Tako zadržanje ni bilo več primerno, že odkar je bila zarisana meja, po priključitvi Avstrije k Nemčiji pa je postalo smrtno nevarno. Slovenščina je bila pri priči prepovedana. Da bi lahko dvojezične uvrstili med »arijce«, so skonstruirali bajko o »vindišarjih«: vindišarsko naj bi ne bil nikakršen slovenski jezik, temveč čudaško nemško narečje, ki bi se ga bilo najbolje odvaditi. Ljudje še dandanes tako mislijo.
Na enem od najvišjih gričev, daleč vidna, stoji prav na vrhu bleščeče bela cerkev Svetega Duha. Sveti Duh pripada Sloveniji. Meja je bila potegnjena tako, da je ostala v Avstriji samo šola. V tej šoli se je Max Körbler, Josefov sin in zato že od rojstva Avstrijec, naučil v 30. letih svoje prve nemške besede, njegov materni jezik je bil namreč, naravno, slovenski. Zato so Körblerjevi otroci zmerom tudi pozdravljali slovensko, dokler se ni neki čvrst nacist pri­tožil. Josef Körbler je v odgovor navedel, da mu je veliko predvsem do tega, da njegovi otroci pozdravljajo, vseeno v katerem jeziku. Nacist je na to odvrnil, da bo družini že še dopovedal, kako se prav po nemško pozdravlja. Körblerja so odpeljali in je umrl v Dachauu.
Ob vznožju cerkve že več kot petdeset let visi tabla, na kateri so napisana imena žrtev nacionalsocializma. Z velikopoteznim prestopom meje se tu spominjajo »Jožefa Kerblerja«. Tudi v Lučanah imajo tablo. Postavljena je v spomin padlih v nemškem wehrmachtu. Tu za Josefa Körblerja ni prostora. Leutschach, avstrijski kraj, je od rojstne hiše Maxa Körblerja tudi dosti bolj oddaljen kakor Sveti Duh.
Sicer pa so se morali pred nekaj leti lotiti reguliranja meje: Odkrili so, da natanko vzeto, majhen kos pokopališča pri Svetem Duhu leži na avstrijski strani. Avstrija je morala torej Sloveniji spet odstopiti nekaj kvadratnih metrov in nekaj mrtvih, ki pa tokrat le niso umrli zavoljo tega. Med odstopljenimi mrtvimi so stari starši Maxa Körblerja.
Maxa Körblerja pri Mahorku ni bilo. O kravalu je slišal. Zakaj se ljudje zavoljo slovenske zadeve tako razburjajo, tega ne more razumeti. Po njegovem morajo tako na glas kričati samo tisti, ki ne vedo, kam spadajo.

stran: 095

Ignazu Hassmannu je nepredstavljivo, da bi utegnila on in njegova družina pripadati izginuli manjšini, ki jo skušajo tu ta čas izslediti. Da, to pomeni toliko kot žalitev. »Rajn tajčer hausholt«, torej »čisto nemško gospodinjstvo«, pravi v svojem lajajočem narečju in takoj še nekajkrat ponovi, da velja to za vse, tukaj da vsi govorijo »perfekt tajč«, prav kakor on. Pri Mahorku tudi on ni bil. Ampak slišal je, da naj bi bilo šlo za dvojezične krajevne table. Nad tem zmajuje z glavo. Tako je zadeva še najprej pometena z mize. Hassmann, letnik 1935, rajši pripoveduje zgodbe o partizanih. Kako so partizani, ki so zmerom prihajali ponoči, prisilili nekega kmeta, da je pogoltnil svojo sliko Hitlerja. Ali kako so jugoslovanski obmejni vojaki neko deklo pri košnji detele kratko malo ustrelili, ker si je drznila stopiti korak predaleč – »kot da bi kdo od nas hotel tja dol«. Ali o nočnem streljanju v gostilni Hammerkauz, v katerem so leta 1947 v okoliščinah, ki do danes niso razčiščene, izgubili življenje dva Hammerkauzova otroka in trije orožniki in ki je do danes ostalo nepojasnjen mit obmejnega pasu.
Med takimi zgodbami ti v Hassmannovi ku­hinji poučno mineva čas. Iznenada pa, kar na lepem in brez prehoda, vpraša Hassmann svoje nemo navzoče otroke: »Slovensko pač komajda še razumete, ali kako?« Nepričakovano vprašanje v »čisto nemškem gospodinjstvu«. Otroci neodločno momljajo. Tedaj reče Ignazova žena Erna Hassmann, tri leta mlajša od moža, prav tako nepričakovano in odločno: »Pa saj sem jaz vendar dosti bolj vindiš kakor ti«. Na koncu nam veselo zapoje odlomke neke slovenske ljudske pesmi in jih sproti prevaja. Ta pesem se nanaša na noč svetega Florijana, s tret­jega na četrti maj. Prepevajoč so hodili od kmetije do kmetije. Za nagrado so bila trdo kuhana jajca. Ampak danes tega ne mara nihče več.
Daleč proč odtod, v neki graški kavarni, sedi univerzitetni profesor Christian Brünner, v stranskem ali glavnem poklicu politik majhne opozicijske stranke Liberalni forum, in pije melanžo. Ondan je bil strašilo pri Mahorku. Predse je naložil skladovnico papirjev: študije zgodovinarjev sodobnosti, sociologov, raziskovalcev narečij, etnologov. Statistike, ljudska štetja, ankete iz let 1830, 1900, 1910. Da so bili nekoč tukaj Slovenci, je neizpodbitno. Kakor je za mešanojezično območje tipično, razdelitev ni sledila nikakršnemu sistemu, dostikrat je bila različna od hiše do hiše. Štiri naselja v okolišu kakšnih petnajst kilometrov ob ljudskem štetju leta 1910: Kappel/Kapla, danes Slovenija: 98 odstotkov Slovencev. Leutschach/Lu­čane: trije odstotki. Glanz/Klanci: 55 odstotkov, Schlossberg/Gradišče: 50 odstotkov. Pri tem so izidi tega štetja, zadnjega pred zarisom meje, več ko dvomljivi: nemškonacionalna stranka, v večnarodnostni državi iznenada ok­repljena, ga je sprožila in nanj krepko vplivala. Hotela je dokazati, da se od Maribora do Gradca razteza sklenjeno nemškojezično področje. Zgodb o pristranskih komisarjih, ki so pri štet­ju zapisali »nemško« ob najmanjšem namigu, dostikrat kljub ugovoru vprašanih, je nič koliko.
Ali je kakšen trenutek, ko moramo reči: prepozno? Ko vendar nihče ne mara, da bi ga spomnili na jezik njegovega otroštva, ko ga nihče ne izroča najprej svojim otrokom, tudi Max Körbler, tudi Ignaz Hassmann ne? Ko je neka meja s časom postala dejanska in so se ji ljudje uklonili in se ravnajo po njej, ne po jeziku svoje lastne družine? Ne, pravi Brünner, in njegova prepričanost je zavidanja vredna, dokler sta le še dva Štajerca, ki znata slovensko, se ne bom nehal bojevati zanju. Morda ne ve prav natanko, kje naj najde tiste, za katere se hoče bojevati, ampak pri nečem vztraja: »Kot politik ne morem uskladiti s svojo vestjo, da so bili ljud­je prisiljeni zatajiti svojo kulturo in identiteto.«
»Dvakrat v življenju so me spraševali po moji etnični pripadnosti,« to obtožujoče zavrača vinogradnik Andreas T. »Prvikrat pod nacisti. In zdaj pri vas.« Ko je ta mož tako govoril, je stal v Gradcu pred gremijem štajerske deželne vlade, ki se je osnoval na pobudo Brünnerja in štajerskih zelenih. Bil pa je T. eden prav redkih, ki so bili pripravljeni celo potovati v Gradec in osebno potrditi svojo dvojezičnost. Med kravalom v gostilni Mahorko, o katerem vsakdo pripoveduje drugače, naj bi bil spet on eden izmed tistih, ki so povzročili eskalacijo.
Nerazveseljiva zadeva Mahorko se medtem z vseh strani navaja kot dokaz. Živahni občinski tajnik v svojih dopisih grozeče namiguje, da za čustva prebivalstva ne bo mogoče več dolgo jam­čiti, če se bo še dolgo govorilo o domnevni manjšini. Obilni župan ponavlja širom po deželi, da že zdaj tečaji slovenščine po šolah niso več obiskani, da v pevskih društvih ne prepevajo več slovenskih pesmi: To imamo zdaj od tega, saj bi sicer pri priči prišlo »Društvo Člen sedem« in bi te ljudi, ki so samo dobrososedsko zainteresirani za kulturo, pri priči prištelo k domnevni manjšini. Oba, župan in tajnik, preideta zelo hitro k tistemu, kar je pravzaprav bistveno. Za turizem gre. Pospeševana dvojezičnost bi potegnila za seboj še nadaljnje priseljevanje Slovencev. Nastala bi slovenska enklava. Turisti bi se na dvojezičnem območju počutili manj prijetno. Ne bi več prihajali. Tako misli prebivavstvo, zatrjuje župan. »Se pač naj­dejo kolovodje, ki podpihujejo te bojazni,« pravi tajnik in obžalujoče zmaje z glavo. Brünner in njegova kolegica iz stranke zelenih pa jemljeta vso to vznemirjenost kot jasen izraz neobvladane preteklosti. Samo tistih, ki se jih vse to tiče, tam pri Mahorku sploh ni bilo.

stran: 096

Mali beli mejniki

Menjajmo jezik. Ne iščimo »Slovencev« ne »manj­šine«, povprašajmo po Štajercih, ki še govorijo slovensko. Naredimo se naivne. Obnašajmo se nepolitično. Ne silimo jih k priz­nan­jem, k pričevanjem. Pokažimo veselje, če nam lahko pomagajo. Če na lepem začnejo govoriti in peti v tem drugem jeziku. O da, potem jih že še najdemo. Vsepovsod. V vaseh Klanci, Gradišče, tudi v Lučanah. To niso morda »trije, štirje prastari«, ki jih prizna celo obilni župan, čeprav nerad. Ne drži, »da tisočodstotno v naši občini nihče, pravim: nihče tega doma ne prakticira« (občinski tajnik). Tudi ni res, da vendar nimajo nobenega razloga zatajevati uporabo svoje materinščine. Razlogov imajo toliko, da zadostuje za nekaj generacij.
Sabine Zaunschirm, rojena Narat, še danes svojim staršem zameri, da so z njo govorili samo slovensko. Njeni starši so mrtvi že trideset let. Kljub temu: ko je Sabine, imenovana Minerl, prišla šestletna v šolo, ni razumela niti besede. Čutila se je osramočeno. To bi bili starši vendar lahko vedeli vnaprej. Pozneje, v tridesetih letih, je delala v Gradcu. Ko je prihajala domov, se je prepirala s starši, ki so še vedno govorili slovensko, in je odgovarjala samo po nemško. Slovenščina ima majhen ugled, to je mlada žena doumela. Kdor je kaj pomenil, je govoril nemško. Ampak mati Minerl Naratove je nemščino pač komajda obvladovala. Pozneje, pod nacisti, pa je bila slovenščina sploh prepovedana. In še pozneje se vendar nisi maral pajdašiti s komunisti. In danes? »Jaz nisem nobena manjšinka, jaz sem Avstrijka,« zakliče gospa Zaunschirm in upre roke v bok.
Te zgodbe so prišle na dan šele, ko je vnuk Sabine Zaunschirmove, filmski režiser, snemal dokumentarec z naslovom Pozabljena manjšina. Režiserjeva mati, hči gospe Zaunschirmove, je tako s televizije izvedela, da zna njena mati slovensko. Da, da je bil to njen prvi jezik.
Takih primerov je nič koliko. Zakonca Muster, čisto zgoraj na griču, s svojo lastno kapelo, v kateri je mati gospe Mustrove dajala brati maše še do pred nekaj leti. Do svoje smrti pač. Mustrova tudi danes govorita med seboj slovensko, le če pride kdo zraven, brž po nemško. Tako so se vsi ravnali vsa ta leta. Vendar vedo drug za drugega.
Zakonca Šantl, na drugem griču. Ona hči Hammerkauzovih, ki je po sreči preživela streljanje leta 1947. Tudi ta dva govorita slovensko, kadar sta sama. Stefanie Šantl ima čisto svoj pogled na svoj materni jezik. Če bi jo zadela kap in ne bi vedela nič več, še svojega imena ne, tedaj ne bi mogla, tako misli, izgovoriti niti besede več po nemško. Tedaj bi govorila samo še slovensko. K Mahorku tistikrat ni šla. Saj nima smisla. Ne, saj »če človek kaj reče, ga samo gledajo«.
Kaj se je torej takrat dogajalo pri Mahorku? Na srečo ravno še nič zares hudega. Nekaj po­litikov, predstavnikov vseh strank, v is­kan­ju manjšine. Dve stranki, na Štajerskem vladajoča Ljudska stranka in desni svobodnjaki, sta bili zraven neradi, zato pa zeleni in liberalni toliko bolj zavzeto. Prireditev se je imenovala »državljanska informacija«. Podij, občinstvo. Razburjeno razpoloženje, poraba vina. Kakih dvajset mož iz Klancev je prišlo v kvaziuniformah. V belih občinskih majicah. Christian Brünner, liberalec, in Edith Zitz, zelena, sta pozivala k razumevanju za svojo pobudo, za »Društvo Člen sedem«. Po­tlačena istovetnost, ohranjanje kulturne dediščine in tako naprej. »Tukaj ni nobenih Slovencev,« so kričali nanju. Brünner je ne ravno diplomatsko rekel, da bi bilo tu morda treba kaj popraviti pri dvojezičnih. Tedaj so se jezovi podrli. Ljudje, večidel moški, so vpili »morivci«, vpili »Milošević«, vpili »pod Hitlerjem bi vas zaplinili«. Grozili so s pretepom. Nekateri so že vstajali. Tedaj sta Edith Zitz in Christian Brünner med protesti odšla s prireditve. Župan je to križem rok gledal. Danes pravi, da vsega tega sploh ni slišal.
Obmejni pas. Stara, ozka panoramska cesta vsakih nekaj metrov menja svojo narodnost. Odkar se je politični položaj v Sloveniji ustalil, je spet prevozna. Leta 1991, ko je bila nekaj dni tudi v Sloveniji državljanska vojna, ko so jugoslovanska bojna letala dvakrat, trikrat prekršila avstrijski zračni prostor in so se tanki s severa valili skozi vasi v smeri proti meji, je nekaj starih ljudi zajela panika. Ampak zdaj je že dolgo spet mir. Ravno mali beli mejniki, ki se vsepovsod bleščijo s travnikov in vinogradov, učinkujejo tako pomirljivo. Že dolgo so tukaj. Na velikih piše kot utemeljitev za njihov obstoj: St. Germain 1919. V vaški kroniki Lučan piše kot utemeljitev za marsikaj: »Kraj se udeležuje tekmovanj v krašenju s cvetjem, dnevi vinske pokušnje so znani po vsej deželi in kraj si v vseh pogledih prizadeva biti napreden.«