Avtor: Justin Stanovnik

stran: 070

Nedavno smo se spomnili pomembne obletnice. V začetku novembra 1997 sta prvaka SKD in SDS Lojze Peterle in Janez Janša vložila v parlamentarno razpravo dvoje besedil: Deklaracijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in Za­kon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Obe besedili sta imeli lu­stra­cijski značaj, čeprav je bil lustracijski v ožjem pomenu besede samo Zakon.
Kmalu bo torej dve leti, ko je tudi država Slovenija skušala stopiti v vrsto tistih nekdanjih komunističnih držav, ki so se odločile, da z besedili, ki imajo zakonsko moč, preprečijo ljudem, ki so vzdrževali nekdanjo totalitarno državo, da bi v okviru obstoječih ustanov ovirali razvoj na novo nastalih demokracij. V državi Sloveniji se zaradi specifičnega razmerja političnih sil to ni posrečilo. Samo v državi Sloveniji je tako, da se to ni moglo zgoditi. Zato se bomo čez nekaj tednov spomnili velike, a zamujene priložnosti, da utrdimo ne samo demokratično državo, ampak tudi demokratično kulturo. Še več, da pripeljemo državo v stanje tiste pravičnosti, ki je ljudem tako potrebna, kot so potrebni voda, zrak in sonce.
Prehod iz totalitarnega komunizma v pluralno demokracijo je bil sploh svojevrsten: ne­kateri mu pravijo nedokončana ali žametna revolucija. V resnici sploh ni bil revolucija. Visoki dostojanstveniki totalitarne države imajo še naprej vidno, ponekod zelo vidno vlogo, nikomur ni bila vzeta volilna pravica, stranke, ki so nosile komunistično diktaturo, živijo kot stranke komunističnega nasledstva še naprej organizirano politično življe­nje. Koliko moči imajo, je odvisno od volilcev, od katerih so mnogi v totalitarnih ideoloških komorah izgubili sposobnost avtonomne politične orientacije.
Poleg tega je partija omogočila promocijo samo zanesljivim in preverjenim kadrom, ne samo v politiki, upravi in policiji, ampak tudi v znanosti in zlasti v medijih. Ti kadri so sedaj tu. In če jih je imela totalitarna država za zanesljive, ali jih ima lahko za zanesljive tudi demokratična država? Če je bil na primer zgodovinar član partije petnajst let, in sedaj, upravičeno, zahteva pravico do subjektivne interpretacije preteklosti, ali bo tistih petnajst let, ki jih je preživel v lojalnosti do partije, imelo kakšen vpliv na njegovo interpretacijo? In tako dalje in tako dalje. Ali ne bo njegova lojalnost veljala predvsem stranki, ki je nasledstvena stranka nekdanje partije? Ali ne bo na kakem zelo občutljivem mestu omogočal kontinuiteto komunistične elite? In tako dalje in tako naprej. Ali vidite, v kako zagatni situaciji smo? Ali niste še opazili, da je tudi pri nas javnost, tako imenovana, zelo zaskrbljena za usodo nosilcev nekdanje komunistične diktature, nič pa se ne zmeni in je celo sovražna do žrtev te diktature? Mar to ne potrjuje naše teze?
Ko danes, po dveh letih, spet prebiramo časopisna poročila o lustracijski debati v držav­nem zboru novembra in decembra leta 1997 in januarja leta 1998, nas prevzame silovitost odpora novolevičarskih postkomunističnih sil. Danes, ko imamo vse hkrati pred sa­bo, nas ta agresivna in osredotočena silovi­­t­ost zadene drugače, kot nas je zadela takrat, ko je prihajala tako rekoč po dozah vsako jutro v naše kuhinje. Danes šele vidimo, kako zelo so se prestrašili in kako disciplinirano so se postavili v obrambno falango. Parlament se je v trenutku preklal na pol: kot bi se nad njimi pojavil ideološki magnet, so levičarji skočili na svoja pripadajoča mesta: LDS, ZLSD, DeSUS, SNS in poslanca obeh manjšin. In ko listamo po časopisih tistih mesecev, udarjajo v nas zdaj histerija, drugič cinizem, tretjič norčevanje, pa spet sprenevedanje in poudarjanje enih momentov in izpuščanje drugih.
Vse, kar je bilo na njihovi strani, se je prebudilo, leva poluta civilne družbe in posamezniki. Dr. France Bučar je trdil za lustracijski zakon, da to zanj sploh ni zakon, »še spaček ne« in da je »lustracija v bistvu nepravna, nedemokratična stvar«; dr. Spomenka Hribar se je hvalila, da jim je v Demosu takšne glasove vedno uspelo utišati; dr. Ljubo Bavcon je zakon označil za takšen poseg v človekove pravice, da se mu ob njem »ježijo lasje«; Dar­ko Strajn pa je videl v lustraciji »poganski ritual«; skupina pravnih strokovnjakov je na neki okrogli mizi soglasno pritrdila vodilnemu članu, ki je intoniral pogovor s stav­kom, »da zakona o lustraciji ne pozna, ker neumnosti ne bere«. Vrhunec pa je v tej gonji bilo pismo, ki ga je poslal državnemu zboru predsednik države. To je bilo šestnajst strani dolgo pismo, v katerem je tako rekoč vsaka vrstica dokazovala, kaj je njegov avtor nekoč bil. Morali bi ga prebirati po šolah, da bi se na njem otroci učili, kako se ne sme govoriti. Naj iz njega navedemo samo stavek, ki se nanaša na leto 1945: »ko so takratne oblasti – le katere, op. avt. – ukazovale ali dovoljevale izvensodne poboje in druga nasilja nad ljudmi, ki so sodelovali v kolaboratskih in okupacijskih ustanovah.« Človeku pride ob tem pred oči podoba medicinskih sester, o katerih smo brali, da so morile po domovih za ostarele: na ustnicah smehljaj, v rokah pa strupena pogubna igla.

stran: 071

Nobena posamična stvar ni postkomunistične levice tako združila kot možnost, da se v središču narodove politične zavesti, v držav­nem zboru, izreče ocena, kaj je komunizem bil in kaj je treba narediti, da ne bi njegovi izrastki družbe dušili še naprej.
V lustracijski zakonodaji sta bili v ospredju dve vprašanji: najprej arhivi, v katerih piše, kolikor jih niso uničili, kaj so komunisti bili in kaj so počeli, potem pa tajne službe, ki so bile hrbtenica totalitarnega sistema. Uveljavila se je misel, da, kdor je bil tam v službi, ne more biti v službi v ustanovah demokratične države.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Napajanje Simon Dan

Joachim Gauck, vodja velikega berlinskega arhivskega instituta, v katerem je zaposlenih tri tisoč zgodovinarjev, pravnikov, politologov in drugih strokovnjakov, pravi glede tega tole: »Kdor je na izpostavljenem mestu delal za policijsko državo, kdor je drugim povzročal škodo, ta ne sme več dobiti v roke oblasti nad drugimi ljudmi, ne sme več postati poslanec ali minister, ne more v demokraciji več biti policist.« V zavesti svoje odgovornosti Gauck nadaljuje: » … ne smemo spre­jeti politike olepšavanja in prikriva­nja.«

stran: 072

Lustracijski zakon, ki ga je 11. aprila 1997 sprejel poljski Sejm, našteje tudi osebe, ki morajo bodisi ob kandidaturi bodisi ob imenovanju predložiti izjavo o vpletenosti ali nevpletenosti v delo tajnih služb. To so osebe, ki opravljajo javne funkcije. Naj jih nekaj iz tega zakona naštejemo: predsednik Republike Poljske, poslanec, senator, predsednik ministrskega sveta, šef civilne službe, generalni direktor v ministrstvu, v centralnem uradu, v vojvodskem uradu, sodniki, državni tožilci in odvetniki; pa tudi člani nadzornih svetov, člani uprav, direktorji programov ter direktorji regionalnih središč in agencij poljske televizije in poljskega radia in polj­ske tiskovne agencije, predsednik poljske informacijske agencije, glavni uredniki te agencije. In tako dalje.
In katere izjave moramo ti ljudje predložiti? Izpolniti morajo enega od dveh obrazcev. V enem stoji: »Izjavljam, da v letih 1944 in 1990 nisem delal in nisem opravljal službe in nisem bil zavestni in tajni sodelavec organov držav­ne varnosti«, v drugem pa stoji: »Izjavljam, da sem v letih 1944 do 1990 delal, da sem opravljal službo in da sem bil zavestni in tajni sodelavec organov državne varnosti«. Ko bi predlagatelji slovenske lustracijske zakonodaje pred dvema letoma uspeli, bi tudi v državi Sloveniji nekateri ljudje morali izpolniti take obrazce. Ko smo se na letošnji teharski spominski slovesnosti spet spraševali, zakaj se naši ljudje ne upajo govoriti o tem, kaj se je z njimi dogajalo v letih 1941 do 1945 in v letih od 1945 do 1990 – in kaj se je v tem času dogajalo z njihovimi ljudmi, smo nazadnje pristali ob spoznanju, da je to zato, ker komunizem še ni ocenjen in obsojen – javno in veljavno. Ljudje boleče čutijo, da je njihov spomin še vedno nekaj zgolj zasebnega.
To je pri celi reči bistveno. V resnici ne gre za ljudi, ki so počeli, kar so počeli, ampak za osvoboditev celega naroda. Poizkus, da bi to vsenarodno osvoboditev dosegli, so nam leta 1997 komunisti in njihovi levičarski sopotniki preprečili. Ali je še kaka možnost?
Še. Na volitvah prihodnje leto. Volitve so kraj, kjer ljudje lahko pokažejo, da imajo v rokah svojo usodo.