Avtor: Viktor Blažič

stran: 088

Ob knjigi Loraine M. Lees, Keeping Tito afloat (Držeč Tita nad vodo)

Minilo je dobrega pol stoletja, odkar je sovjetski diktator Stalin izobčil iz tabora komunističnih partij in držav svojega najbolj zagnanega posnemovalca, jugoslovanskega dik­tatorja Josipa Broza - Tita. Minilo je tudi deset let od padca berlinskega zidu, čemur je sledilo tudi razsulo tabora socialističnih držav in potem še razsulo Sovjetske zveze kot države; razpadla je tudi Jugoslavija. Celotna afera je z vsemi njenimi in vpletenimi ude­leženci odšla pod rušo zgodovine in zdaj je čas, da se lahko brez škode razkrivajo njene skrivnosti. En del teh skrivnosti hranijo ar­hivi ameriškega zunanjega ministrstva (Department of State), zakaj vlada Združenih držav je bila tista, ki je v spor Stalin – Tito po­segla na ta način, da je slednjemu v njegovi največji stiski ponudila roko in ga rešila pad­ca z oblasti in s tem tudi zanesljivega od­hoda v nepovrat. Seveda hranijo tiste naj­več­je skrivnosti iz te drame arhivi v Beogradu in Moskvi, vendar bo treba za razkrivanje le-teh spričo poslabšanih razmer v tistih krajih čakati na boljše čase.
Pred seboj pa že imamo knjigo, katere avtorica se je posvetila vsebini dokumentov iz arhiva State Departmenta o ameriško-jugoslovanskih odnosih iz let kominformskega spora, tj. od prvega povojnega časa do sredine petdesetih let. Naj­pomembnejše vsebine, kakor ameriške ocene vedenja jugoslovanske strani, presoje dogod­kov in zavzeta stališča kot podlaga za ameriške odločitve, so v knjigi predstavljene v navedbah ali povzetkih, tako da se bralcu nudi dokaj pregledna slika raz­voja dogodkov po kronološkem redu. Iz tega pregleda je že moč slutiti glavne obrise tega impozantnega dogajanja, ki je zaznamovalo ne le našo usodo s tem, da nas je obsodilo na životarjenje v strateško vzdr­ževani državi, temveč je tudi v temeljih zamajalo celotno zgradbo socialističnega tabora.

stran: 089

Sposobna Trumanova administracija je še posebej pozorno opazovala zaneseno in med sovjetskimi sateliti najbolj agresivno »antiimperialistično« (protiameriško) aktivnost komunistične Jugoslavije. Slednja je iz Ma­ke­donije nudila pomoč in zatočišče grški partizanski gverili, ki je očitno merila na revolucionarni (komunistični) prevzem oblasti, iz Slovenije pa je s pritiskom na Trst poskušala nuditi bratsko pomoč in podporo italijanskim komunistom, ki so se čutili dovolj močne, da bi v Italiji lahko prevzeli oblast. Te aktivnosti Titovega režima so navdajale zahodne prestolnice z nemajhnim vznemir­jenjem, saj je šlo za poskuse prodiranja čez dogovor­jeno jaltsko črto v Evropi.
Najboljši možgani ameriške administracije pa so že zgodaj dojeli, da gre pri tem dogajanju za pravi primerek nevarnih razmerij med velikim in mogočnim pokroviteljem in malim, vendar vnetim varovancem. Prvi nam­­­reč radi pošiljajo slednje v žerjavico po kostanj in če ta postane prevroča, jih pustijo na cedilu ali jih celo napravijo za grešne kozle. Z druge strani pa v takih nevarnih razmerjih lahko sicer šibki varovanci s svojo preveliko vnemo spravijo svoje močne pokrovitelje v nevarnost, da jih potegnejo v vojno z močnim nasprotni­kom. In prav ti možgani so prvi razumeli, za kaj gre v odnosih med Moskvo in Beogradom, ko so v Romuniji in drugih vzhodnoevropskih državah spomladi leta 1948 začeli snemati Titove slike. Torej slike prav tistega, ki so ga še včeraj vsem postavljali za vzor.
V enih izmed teh možganov se je torej takrat, ko je med Moskvo in Beogradom izbruhnil nepopravljiv spor in se je začela pot brez povratka, spočela ena najbolj ciničnih in najbolj sprevrženih strateških idej, kar jih pozna naše morilsko stoletje: ne dopustiti, da Stalin zruši Tita in njegov režim. Če pa bo tisti dovolj pameten, da se umakne iz Grčije in Albanije, in če umakne prste od Trsta, pa naj se mu celo nudi finančna pomoč, da se obdrži nad vodo, to je na oblasti. Vendar naj se od njega ne zahteva povratek na večstrankarski sistem, čeprav se je zanj obvezal s sporazumom Tito – Šubašić, torej naj se ne zahteva vrnitev na ta sporazum, temveč naj se pusti njegova enopartijska, marksistično-leninistična oblast. Poskrbi pa naj za to, da bo struk­­­­tura te oblasti videti nekoliko drugačna od sovjetske. In kakšna naj bi bila poanta te genialno zahrbtne ideje? Treba je bilo za zgled drugim vzhodnoevropskim realsocialističnim oblastnikom pokazati, da neki komunistični režim lahko preživi tudi brez Moskve ali celo proti njeni volji. To je bilo vabilo k titoizmu.
Ko so strategi zahoda uresničevali to zamisel, so seveda v prvi vrsti poskrbeli, da je bila jugoslovanska vojska preskrbljena s sodobnim orožjem in opremo, da bi se lahko ubranila pred morebitnim napadom vojska socialističnega tabora. Za razumevanje posebnega pomena našega, slovenskega ozemlja v tem scenariju pa utegne biti zelo zanimiv podatek, da je zveza NATO zahtevala od jugoslovanskega vojaškega poveljstva, naj se pred­vsem usposobi za obrambo Ljubljanskih vrat kot najpomembnejšega prizorišča pričakovanega sovjetskega napada iz Panonske nižine. Sovjetski prodor skozi ta vrata bi namreč ogrozil celotno severno Italijo, s tem pa tudi omogočil Rusom najbližji prost dostop do Sredozemlja.
Vzdrževanje Titove enopartijske oblasti »nad vodo« pa je znamenito še po nekaterih posebnostih. Prebivalstvo Jugoslavije se je v petdesetih letih prehranjevalo v največjem delu z ameriškimi žitnimi presežki, medtem ko je domače kmetijstvo pri vseh nadpovprečno ugodnih naravnih pogojih za pridelavo hiralo pod uničevalnim pritiskom partijskega pogroma zoper celotni kmečki sloj. Amerika je tako rekoč zastonj prehranjevala Jugoslavijo, ne da bi od Titovega režima zahtevala, naj usposobi domače kmetijstvo za zadostno pridelavo hrane, temeljne strateške surovine. Brez ugovora so ameriške vlade, ki so se zvrstile, opazovale, kako Titova partija po ideološkem programu in po sovjetskem zgledu skuša kar največ kmeč­kega sloja pretvoriti v industrijski proletariat. In kot gobe po dežju so iz tal na najboljši obdelovalni zemlji rasli industrijski obrati; denarja za to je bilo v izobilju, razume se iz zahodnih posojil.
Takemu ravnanju, torej podpori režimu, ki je uničeval produktivnost kmečkega sloja, obenem pa ga s socialno diskriminacijo premeščal v nerentabilno industrijo, se je marsikdo čudil. Denimo, kmet ni mogel kupiti kmetijskega stroja, lahko pa je vsakdo dobil avto na kredit. Vendar če prav premislimo, je vse to potekalo po smernicah znamenitega strateškega načrta. Kako naj bi namreč jugoslovanski eksperiment še ostal privlačen za kakega Ceausesca ali Gomulka, če bi se jugoslovanski notranje politični in gospodarski raz­ voj obrnil k »buržoaznim« rešitvam, tj. denimo k svobodni kmečki posesti, k svobodnemu podjetništvu in prostemu političnemu zbiranju? Strateški načrt ni mogel tvegati, da bi Jugoslavija postala solventna drža­va, zakaj v tem primeru Titovega režima ne bi več potrebovala. Na tej točki so se vodilni možje ZKJ in SFRJ ter odločilni tvorci politike na Zahodu odlično ujemali. Zahod je raje Jugoslavijo strateško vzdrževal, kot pa bi jo usposobil za razvoj, njeni oblastniki pa so se raje pustili vzdrževati, kot pa da bi dovolili, da jim potencialni dejavniki raz­voja zrastejo čez glavo. Ko so razlogi za strateško vzdr­ževanje po koncu hladne vojne prenehali obstajati, je dolarski dež tega vzdrže­vanja usahnil, Jugoslavija pa razpadla.

stran: 090

Morda pa Zahod s svojo nujno policijsko službo na balkanskem kriznem žarišču danes drago plačuje svoj perverzni eksperiment s Titom. Toda še dražje ga plačujejo ljudstva na tem prizorišču. Bomo znali iz tega potegniti kakšen nauk?
V. B.