Avtor: Mirko Kambič

stran: 059

Usoda dveh nasprotnikov

stran: 060

Za Mohorjevo družbo iz Celja sem napisal lepo število črtic, spominov na čas svojega političnega zapora v letih 1949 do 1952. Združil sem jih pod skupnim naslovom Doživetja sredi mojega stoletja. Knjiga naj bi izšla v redni zbirki leta 2000. Zaradi preobširnosti teksta sem nekaj zgodb zadržal za ločene objave. Ena teh je pogovor dveh izčrpanih pripornikov, ki ju je Udba spravila v skupno celico kot dva različna idejna primerka, Gustl je bil partizan in komunist, obdolžen pod oznako »informbiro«. Mirno in strpno sva prestala, v lakoti in mrazu, nekaj nad štirideset dni, ko so mojega sotrpina odpeljali na sodišče. Črtica o napadu na Črni Vrh nad Idrijo septembra 1944 vsebuje le delček najinih pogovorov. Seveda nisva govorila kot zgodovinarja na kakšnem simpoziju, temveč kot izmučena arestanta, ki si z obujanjem spominov lajšata bojazen pred temno bodočnostjo. S tem pojasnilom bo lažje razumeti najin pogovor, oziroma črtico o Črnem Vrhu.



Mesec oktober se pomika silno počasi proti svoji drugi polovici. Popoldanske urice prinesejo v ozko celico vsaj nekaj sončnih žarkov, če je le dan jasen. V hladni celici so dobrodošli obiskovalci bolj zaradi svoje svetlobe kot zaradi šibke moči za ogrevanje. Organov služ­be­nega pregona ni na obisk, pa tudi zdravstvene kontrole ne. Gustl mi doslej še ni povedal, kdaj so ga nazadnje zaslišali. To je bilo gotovo pred 29. septembrom 1949, ko so me iz kletnega bunkerja privedli v to njegovo celico.
Domnevam, da nam pripravljajo sodni proces, vsakemu svojega in po obtožbah precej različnega, enakega ali podobnega pa predvsem po letih kazni. Zdaj obdelujejo, verjetno, domnevne sodelavce in priče, kot zahteva tehnika montiranih procesov z zunanjim videzom in vtisom popolne objektivnosti. Po letu 1945 sem kot poslušalec na sodišču spremljal nekatere sodne procese in spoznal, da so obtožnice bombastično gnezdo ideoloških fraz in zmerljivk, ob katerih javni tožilec sprosti svoj zaneseno vpijoči glas. O vsem tem nočem, v tej stiski, spregovoriti Gustlu niti besedice. Lahko bi ga prestrašil ali vsaj živčno vznemiril. Dobro se zavedam, da so ga aretirali, kot mi je povedal, že 13. januarja. V teh udbovskih kletkah je zazidan kar pet mesecev več kot jaz, izčrpan pa tako, da ves dan, z dovoljenjem paznikov, poležava na svojem bednem ležišču. Zanimivo, da naju poživlja pogovor, včasih čisto prazen, večkrat pa kar zanimiv. Vabim ga, naj nadaljuje svoje partizanske dogodivščine. Dvigne glavo, se nasloni na zid in s šibkim glasom pripoveduje:
»Nekje sredi avgusta 1944 je odšla, po hudih bojih, naša divizija, mislim da 31., s številnimi ranjenci na varnejše področje. Bil sem še vedno v Gradnikovi brigadi. Zdi se mi, da sta bili z nami še Vojkova in Prešernova. Tega ne jemlji uradno, govorim na pamet, po spominu. Šlo je za ranjence, tudi tiste iz bolnice Franja, če si kaj slišal o tem. Iz doline ob Idrijci so se nosači plazili z ranjenci po strminah hribovja in se pomikali v smeri proti Vipavski dolini, potem naprej proti Pivki in končno na Notranjsko. Si lahko predstavljaš, kje smo hodili, tudi v nočni temi.«
»Zemljepis sem imel vedno rad, karta Slovenije je bila moje veselje. Dobro vem, kje je Idrijca, Cerkno, pa Trnovski gozd. Pivka se je imenovala Šempeter na Krasu, tam se odcepi železnica proti Reki,« govorim in malo ponosno razkazujem svoje znanje.
»No, vidiš, naš veliki problem je bila želez­nica. Nemci so progo skrbno nadzirali. Mi pa smo bili številna formacija, samo ranjencev naj bi bilo okrog 200. Na izbranem prehodu smo nekateri sedli v nočni temi na tirnice dvotirne proge. Vsakemu, ki je prišel do naše tirnice, smo dvignili nogo. Vsak udarec po tirnicah bi Nemcem prenesel glasno opozorilo in takoj bi pridrveli. Ni mi bilo lahko sedeti v te­mi na ozki tirnici, paziti na vrsto in na vsako nogo prihajajočih, in to v strahu, da nas presenetijo Nemci. Boleče sem čutil zadnjico in mišice na rokah.«
»In potem si se na Notranjskem lepo spočil?«
»Samo deset, štirinajst dni, pa zopet nazaj na Primorsko. In zopet čez progo, na isti način sedenja na tirnici in prestavljanja nog. Vse je minilo brez večjih zapletov.«
»Gustl, zelo te razumem, tudi mene sedaj boli zad­njica od roba te tvoje železne postelje. Ma­lo sprehoda, potem pa naprej, če boš zmogel.«
Pripovedovanje mi je speljalo predstave in misli v naravo, v slovensko pokrajino. Bolj kot vojaško dogajanje me razvedrijo prizori z dolinami, rekami, gozdovi, polji in vinogradi z griči in hribovjem. Vojna se iz njih umakne, po stezah, kmečkih poteh in prašnih cestah se sprehaja normalno življenje. Ustavim se pri njivi, ki jo orjejo, in nanjo postavim svoja mladost­na doživetja z belokranjskih polj. Kmečki način življenja mi je še vedno univerzalen, spojen z naravo bolj kot mestni. Kmeč­ko do­življanje narave ni idila, temveč celoten človek, povezan z naravo. Ta princip pomeni harmonijo enotnosti, skupni imenovalec bivanja, rasti, rodovitnosti, privlačnosti, medsebojne lepote in koristnosti, pa tudi povezanost menjav letnih časov in vremena, kar so nujne zakonitosti.

stran: 061

Te misli so kot čreda belih ovac, ki hitijo za menoj, ko hitro hodim med oknom in vrati. Obratov se ne zavedam, zdi se mi, da hitim po dolgi, ravni stezi med polji. Tla ozke celice služijo le mojim nogam, glava pa leta kot pti­ček nad obdelanimi polji.
»Mirko, kaj je s teboj? Glej, da se ne zaletiš v vrata, kam tako drviš?« sprašuje Gustl, ki me začudeno gleda.
»Bil sem na lepem izletu, vso Slovenijo sem prehodil. Zdaj sem tu. Daj, nadaljuj!« Zopet se usedem na ozki rob njegove stare, z zmeč­kano slamarico prekrite železne postelje.
»Na Notranjskem smo oddali ranjence, se malo spočili, kot sem ti že rekel. Nazaj grede pa smo zvedeli za novo nalogo, za napad na postojanko domobrancev, kot praviš ti, na utrjen Črni Vrh nad Idrijo. Ali naj ti sploh pripovedujem o tem? Boš užaljen? Rajši nič!«
»Gustl, dobro vem, da so doživeli domobranci hud poraz. Veliko je bilo mrtvih in ran­jenih. Takrat, ko sem zvedel za to tragedijo, sem bil zelo prizadet. Mislim, da je bilo to v septembru 1944.«
»Mislim, da kar prvega septembra. Bil sem tam, pa ne v prvih vrstah. Ostal sem v ozadju, vi­soko nad vasjo, pa sem le sodeloval, veš, kako?«
»Le povej, ker si bil živa priča. Zdaj je od tega že polnih pet let, zgodovinsko gledano malo, za zdravilo moje žalosti pa kar veliko. Nič ne lepšaj, kar naravnost!«
»No, jaz sem zmagovalec s Črnega Vrha. Pa kakšen sem sedaj? Lastni ljudje so me letos zaprli najprej v bunker spodaj, nato v to celico, me telesno izstradali in psihično strahovali. In to traja že od januarja. Jaz sem bil tisti, ki je zgubil tukaj v zaporih razsodnost. Jaz sem vpil »Na juriš, partizan!« In kaj sem delal takrat na Črnem Vrhu? Stal sem nad vasjo ob topu, ki je bil skrit za smreko, če se ne motim. Tik pred začetkom napada so drevo požagali in začeli s topom nabijati. Moja naloga pa je bila povezana s tem topom: prevoz in strelivo. Kaj se je godilo tam spodaj, tega nisem videl. Potem sem užival le ob zavesti zmage. Vidiš, to je vse.«
»Gustl, jaz lahko dodam le eno zgodbo, povezano s Črnim Vrhom in z mojim znancem Janezom Jeretino. Bil je nekaj let mlajši, oba sva hodila na klasično gimnazijo v Ljubljani. Ni mi znano, zakaj je odšel med domobrance, saj je bil po videzu kot mladoleten deček, manjše postave in prijetnega nasmeha. Septembra 1944 sem zvedel, da leži ranjen v ljubljanski bolnici in šel sem ga obiskat. Tudi kot ran­jenec je ohranil svoj nasmeh in dobrovoljnost. Le na kratko mi je povedal, da je imel sanitetno ali neko administrativno funkcijo, da orožja ni nosil, ranjen pa da je bil ob napadu partizanov na Črni Vrh. Med eksplozijami in rušenjem zidov se je zatekel v nekakšen ozek hodnik ali cevi podoben obok. Potem se je pojavil neki človek, gledal napeto proti njemu, počilo je in Janez je zgubil zavest. Našli so ga domobranci, ki so prišli na Črni Vrh pozneje, po koncu spopada, in ga rešili.«
Gustl nekaj časa molči, potem ravnodušno vpraša: »Si ga še kdaj videl?«
»Mislim, da ne. Maja 1945, verjetno, se je uma­knil v tujino. Slišal sem le, da je ostal živ, da je dokončal študij in se lepo uveljavil. Lepše mu je kot nama dvema. Malo te bom kot zmagovalca pičil, pa ne iz hudobije. Stara modrost pravi, da je v vsaki zmagi že tudi seme poraza. Namesto Črnega Vrha imate sedaj črno vprašanje: Kdo bo zmagal, Moskva ali Beograd? Pa tudi, če nekdo zmaga, ne veš, kaj bo še sledilo.«
»Tako praviš ti, Mirko. Jaz, Gustl, pa zagovar­jam enotnost svetovnega proletariata. Center tega pa je Moskva, ne Beograd. Tako sem vztrajal tudi na zaslišanjih. Kakšni komunisti in borci pa so tisti, ki Stalina danes poveličujejo, jutri pa nanj že pljuvajo?«
Oba obmolkneva, oba sva utrujena. Čakava na prerevno zelenjavno vodo, ki se ji reče večerja. Okence visoko zgoraj na zidu je stalno odprto. Na naju pada hladen večerni mraz.
Gustl - Avgust Stare je bil 14. novembra 1949 ob­sojen pred Okrožnim ljudskim sodiščem v Ljubljani na 14 let zapora. Odvedli so ga na Goli otok in tam je šel, po pričevanju sotrpinov, skozi »špalir palic«. Umrl je zaradi izčrpanosti in bolezni 9. avgusta 1951 kot zapornik. Ni znano, kje je njegov grob.


Janez Jeretina, ranjen na Črnem Vrhu septembra 1944, je postal v tujini duhovnik, lazarist. Od 1975 do 1983 je bil župnik slovenske župnije v Montrealu, Kanada. Umrl je 6. no­vem­bra 1983 v Torontu.