Avtor: Vladimir Kos

stran: 023

Vesela sončna luč se v gozd umika.

Lahno šume drevesa v slutnji mraka,

na dnu potoka zvezda se svetlika.

Odpel je zvon Mariji psalm večerni,

v molitev nemo hiše so zavite,

le okna so kot biseri safirni …

Že davno je utihnil krik pastirjev,

velika bela cesta z mrakom hodi,

počasi se zavija v plašč skovirjev.

Z gora hitijo nočne sence doli.

Nad gmoto streh zvonik se k nebu dviga.

Čuječi Bog ob večni lučki moli …