Avtor: Peter Sušnik

stran: 072

V dneh, ko sem pričel pisati ta sestavek, je bilo pripravljanje dogodka ob deseti obletnici ustanovitve DEMOS-a, združene demokratične opozicije, v polnem zamahu. Tako je ponovno čas, da z nostalgijo zremo v čas pred desetimi leti, ko je podalpski narod, nabit z energijo in željo po spremembah, strnil vrste in oblikoval enotno politično silo, ki je kasneje prevzela tudi oblast.
Vsako leto se v tem času vrstijo opažanja prvakov strank, ki so nekoč v DEMOS-u bile, da bi bilo lepo, če bi se rodil novi DEMOS. Večina njihovih volivcev temu pritrdi in upa, da bo v to smer tudi kaj storjeno. In kaj lahko pričakujemo letos? Nostalgijo ali korak dlje?
Če zanemarimo različne osebne poglede prvakov treh najmočnejših »pomladnih« strank na to, kakšen bi moral biti novi DEMOS in čemu bi služil, obstaja še vedno problem: kaj smo se pa naučili iz časov DEMOS-a?
Prvi podpiram, da se »pomladne« stranke povežejo v trdno koalicijo in nastopijo na naslednjih volitvah enotno, združeno zmagajo in oblikujejo vlado. Strah me je le preteklih izkušenj s tako vlado, saj nisem prepričan v to, da bi bila to nujno najbolj stabilna in programsko enotna vlada. Že, že, na področju odnosa s preteklostjo, verjetno tudi na področju odnosov s Cerkvijo in verjetno tudi v odnosu do kraje družbenega premoženja. To­da, vladati pomeni precej več, kot je le na­čelna programska enotnost v splošnih zadevah.
Najprej vidim problem, ker ni jasnih programov na področju posameznih ministrstev oziroma področjih dela in pristojnosti vlade. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti DEMOS-a, ki ga je na koncu tudi pokopala, je bila prav nedorečenost pogledov strank na ureditev zadev po posameznih področjih. Najbolj razvpit primer je lastninjenje, ko so vodilni člani DEMOS-a v parlamentu, tedanji skupščini, lahkotno glasovali proti zakonu lastne vlade. To je bil eden izmed temeljnih sistemskih zakonov, ki je začel preureditev socialističnega samoupravljanja v sodobno tržno gospodarstvo in koaliciji se ni uspelo poenotiti glede tako pomembnega vprašanja. Ni bilo enotnosti glede šolske reforme niti glede novega pokojninskega sistema niti glede davčne reforme, tam kjer so se pa načeloma strinjali, da sta smer in snov prava, se je zapletlo v pomembnih podrobnostih. Prva lekcija DEMOS-a je torej potreba po jasnem koalicijskem programu, ki področno obravnava potrebne spremembe dosedanje vladne politike, in seveda enotnost v tem, kaj so in kaj niso prioritete pri reformah.

stran: 073

DEMOS je prevzel oblast zato, ker mu je narod zaupal večino glasov in ker je imel v skupščini zadostno število delegatov za izvolitev izvršnega sveta. Smeh, s katerim se običajno pospremijo spomini na oblikovanje vlade in izbor ministrov, je kisel ali celo grenak. Vsi vemo, da so v vlado prišli večinoma zanesenjaki, lahko bi celo rekli »prvoborci« iz novonastalih strank. Da bi imel kdo jasno predstavo o tem, kaj ga čaka v novi vlogi ministra, ni bilo govora. Torej je druga lekcija DEMOS-a to, da se ne sestavlja vlade po volitvah, temveč da je treba imeti pripravljene ljudi, ki bodo poznali najprej naslov ministrstva, za katerega so predvideni, da bodo imeli jasno predstavo o delovnem področju ministrstva, da bodo poznali svoje pristojnosti in da bodo vedeli, kdo bo njihov najožji sodelavec.
DEMOS je imel še eno bistveno pomanjkljivost: sprejel je sistem dela in organiziranost države, ki je veljal ob prevzemu vlade. Ne mislim tu na vprašanje samostojnosti in ustavnih reform, mislim na operativni način dela državne birokracije. V tem sistemu so bili odločilni ljudje – ministri – ujetniki državnih uslužbencev, ki so diktirali hitrost dela in kasneje tudi vsebino. Po celem svetu je tako: ko pride nova vlada, pride tudi reforma organiziranosti in metode dela. Ministrstva se združujejo, ukinjajo ali na novo ustanavljajo. Ljudje se prerazporejajo iz enega v drug resor in izdajo se nova pravila o operativnem delu vlade in ministrstev. Ameriški politologi poznajo šaljiv rek: prepustim ti večino, če jaz oblikujem pravila dela. Pravila dela so torej vir oblasti in DEMOS je padel, ker se je prepustil ustaljenemu redu in metodi dela ter tako oblast latentno prepustil veščim uradnikom, ki jih ni sam postavil, ampak podedoval.
In zdaj k skorajšnjemu novemu DEMOS-u. Skozi presojo treh lekcij pokojnega DEMOS-a pretehtamo lahko pripravljenost posameznih strank in njihovo sposobnost prevzeti vlado in konsistentno vladati, hkrati se pa upirati poskusom rušitve s strani opozicije in pogumno sporočati javnosti vladni program, seveda po medijih, ki so že zdaj najhujši nasprotniki »pomladnega« bloka.
Pri lekciji na področju kadrovske politike lahko ugotovimo, da stranke nimajo dovolj ljudi, ki bi bili, prvič, pripravljeni pustiti sedanjo zaposlitev in socialno varnost ter se izpostaviti nevarnosti, da po obdobju štirih let ostanejo bolj ali manj medijsko oblateni na cesti (primeri – recimo Marjana Vidmarja in še nekaterih državnih sekretarjev, katerih imen nima smisla omenjati, ker tako nič ne povedo), drugič, podkovani z vedenjem o tem, kakšen program naj bi na ministrstvu speljali in kako, in tretjič, sposobni oblikovati ekipo sodelavcev, ki bi ji lahko zaupali odgovornost za resno delo in hkrati zaščito hrbta pred napadom opozicije in medijev. Prav ta ugotovitev, da primanjkuje kadrov, naj­večkrat naleti na zamah roke pri veljakih strank. Običajno z odgovorom, da je dobrih kandidatov za ministre dovolj. Ja, kaj pa državnih sekretarjev, generalnih sekretarjev ministrstev, tajnic, podsekretarjev, predstavnikov za stike z javnostjo, množice paradr­žavnih skladov in organov podjetij, zavodov, da ne naštevamo dalje. Prav neverjetno se zdi, toda množica razpisov za odgovorna mesta v javnih zavodih se konča brez prijave »naših« kandidatov. Zakaj? Ker jih nimamo! Nekoč smo za šalo šteli ljudi, ki bi jih potrebovali ob prevzemu vlade, brez para­državnih organizacij, prišli smo do številke 300, pa nismo še končali. 300 ljudi, ki je v roku nekaj tednov pripravljena zasesti svoje položaje!
Pri lekciji s področja organizacije dela je največji problem. V 99 % ljudi, ki jih ima »pomlad« na voljo, druge sisteme pozna le po pripovedovanju ali televizijskih posnetkih, se morda najde kdo, da pozna tujo literaturo. Dr. Andrej Capuder je pred časom izjavil, da bi vsakega, ki bi želel vladati, najprej poslal za nekaj let v tujino, da bi se navzel kakšne dobre navade in razširil svoja obzorja. Povsem pravilno razmišljanje. »Pomladne« stranke so pred desetimi leti večkrat potarnale, da primanjkuje dobrih kadrov. Veliko je bilo govora o tem, da bi svoje mlajše člane poslali na dodatno izpopolnjevanje v tujino. Danes je situacija zelo podobna tisti pred desetimi leti. SDS je ustanovila svojo akademijo za politične funkcionarje, ki še kar uspešno deluje, a nekaj seminarjev ne odtehta praktičnih izkušenj s tujino in njihovim delovanjem v demokratičnih institucijah. SKD je prva ustanovila politično akademijo, a dlje od ustanovitve ni nikoli prišla. Pri SLS o čem takem ni govora. Tako smo ponovno pred volitvami in možno­stjo, da prevzame »pomlad« oblast, ni pa jasno, kdo in kdaj bo pripravil model reorganizacije državnega aparata in metod dela.
Tretja lekcija DEMOS-a o programski raznolikosti in nekompatibilnosti se zdi najtež­ja. Že na primeru združevanja SKD in SLS, programsko najbolj sorodnih strank, se je zapletlo pri delu na programu. Komisije, delovne skupine in različni »strokovnjaki« so porabili več kot pol leta, da so prišli do skoraj enotnega programa združene stranke na splošni ravni. Ob tem, da je potrebno to napisati v konkretnem besedilu v obliki zakonskih in podzakonskih določb in doseči soglasje za podporo v parlamentu, pri poslancih, ki običajno raje prisluhnejo svoji glavi in šepetu domačih volilcev, pa je še težje razmišljati o možnosti hitrih in konkretnih sprememb po izvolitvi nove vlade. Programi strank v večini primerov niso izdelani do me­re, da bi jih bilo mogoče le še izvršiti.

stran: 074

Prepričan sem, da me bo v bližnji prihodnosti kdo vprašal, če se mi ne zdi, da s svojo črnogledostjo nekoliko pretiravam. Morda. Celo upam, da. Vendar primerjava med organiziranostjo opozicije v zrelih demokracijah, kjer jim mediji ne delajo takih preglavic in kjer pravna država nekaj več velja kot pri nas, in organiziranostjo naše »pomladi« ne daje razloga za lagodje. Ameriški republikanci po vodstvom Newta Gingricha so leta 1994 osvojili večino v kongresu po nekaj desetletni vladavini demokratov, o pripravah je bila napisana knjiga, ki lepo opisuje, da je bilo točno znano, kaj se bo zgodilo v prvih stotih dneh vlade, od tega kakšni zakoni bodo sprejeti in kakšno bo njihovo besedilo, do tega, kakšno pohištvo bo imel predsednik parlamenta in kdo mu ga bo tja prinesel. Gre torej za logistično izpopolnjen projekt prevzema oblasti. Enako velja za britanske laburiste, ki so po več kot petnajstih letih prevzeli oblast, tudi za nemške socialdemokrate je znano, da so pustili le malenkosti za povolilno obdobje. Naša »pomlad« niti kandidatov za Državni zbor še ni izbrala, res da še ni znan volilni sistem, vendar v vsakem primeru bodo volitve; kdor prej začne, lahko bolj temeljito konča.
Moj zaključek torej je, da slovenska »pomlad« mora postati profesionalna politična družba. Amaterskih »ho-ruk« akcij so se volilci naveličali in za dosego željenih ciljev bo treba več kot le denar in pripadnost. V nasprotnem primeru bo tudi z dobljeno oblastjo tako kot z evangeljskim semenom, ki je padlo na plitvo zemljo ob poti: vzklilo je, a se tudi hitro posušilo, ker ni imelo podlage za razvoj korenin. DEMOS je prav to pokopalo, novi DEMOS lahko s to izkušnjo in s pomočjo večinskega volilnega sistema postane vladanja sposobna skupina ljudi, ki jih bo narod prepoznal kot zaupanja vredne. To bo tudi najboljše zdravilo za narodovo apatijo.