Avtor: Tine Velikonja

stran: 041

Papana so ustrelili!

stran: 042

Teharje, amnestija. Ravno zdanilo se je, ko sva 9. avgusta 1945 pritavala z ljubljanskega kolodvora. Pozvonila sva na hišnih vratih, se usedla na prag in vdano čakala. Odpret nama je prišla mama. Pogledala naju je: »Odkod pa vidva?« In dodala: »Papana so ustrelili!«
Dobro sva jo slišala, pa se naju ni prijelo. Z eno nogo sva bila že čez reko. Lakota, nazadnje pa še tifus, pri Janetu je ravno izbruhnil, mene je kuhal že na Teharjah, pa se slabo potuhnil. Stopnic se ne spominjam, samo za­konske postelje, kamor naju je spravila. Nisva bila več od tega sveta. Mama ni odnehala. Pravili so, da jo je šele spopad za najini življenji zbudil iz mrtvila, v katero je padla po papanovi smrti. Prihajali so znani in neznani ljudje vpraševat za svoje, med njimi sva­kinja Vuka Rupnika, pa Oblakovi za Mar­ka in Voduškovi za Volodjo in Aljošo Basaj in drugi; vrstili so se g. Ivan Pavlin, ki je opravil zadnji zakrament, in zdravnika dr. Janez Šrot in dr. Matej Justin, ki sta resno gledala in nemočna odhajala. Zjutraj mrzlica, popoldne vročina, dnevne blodnje in nočne more, pa čaji in mokre rjuhe, v katere naju je mama ovijala v upanju, da bova nehala goreti. Papa se nama je v tistih sanjah in vročici izgubil in videti je bilo, da bo tako ostalo tudi potem, ko sva se po nekaj tednih prebudila. Na zunaj je bilo res tako. Kajti po tistem o njem nismo govorili, nismo izrekali njegovega imena, kaj šele, da bi se o njem pogovarjali. Pa je vse spo­minjalo nanj, od debelih slamnatih copat in nočne halje, polhovke, ki sem jo dobil jaz, in plašča, ki ga je nosil Jane, do kracastih rokopisov in knjig, kolikor so jih pustili, in množice revij, skrbno urejenih po letih, s katerimi nismo vedeli kaj početi. Ostal je priimek in vsakomur se je utrnilo nekaj v očeh, brž ko smo povedali, čigavi smo. Jože ve povedati, kako je mamo enkrat po letu 1965, ko je prišla na obisk v Ameriko, samo vprašal, kako je bilo, kako je bilo tistega dne, ko so ga odpeljali, pa se je brez besed dvignila in se zaprla v sobo.
Krivica, ki se mu je zgodila, je bila neizmerna. Tudi mi nismo od mame nikdar izvedeli, kako je bilo 11. maja 1945, povedali sta Metka in Lenka. Bili so vljudni, preiskali stanovanje, se zamujali pri malenkostih, brskali po predalih. In ko so se po nekaj urah naveličali, so pobrali rokopise, zapečatili nekaj omar in mu rekli: »Boste šli z nami.« Za ven se je oblekel že prej, vzel je palico, s katero si je pomagal pri hoji, in odšel. Čez dober mesec dni je sledilo. Avgust Škodlar, ki je bil z njim skupaj v celici, je povedal, da jim je prerokoval v dneh svojega procesa: »Jaz bom umrl, vi pa boste dočakali dan, ko bo komunizem propadel. Tale reč, pri kateri veljata samo kramp in lopata in bi se samo delilo, ne bo zdržala petdeset let.«
Vedno smo mislili, da smo nekaj več, čeprav nismo imeli kaj pokazati. Že to, da smo velika družina in vsi odprte glave. Pa to, da je oče pisatelj. Na smrt bi bili užaljeni, če bi nas proglasili za revne. Tega občutka se tudi po vojni nismo znebili. Ponosni smo bili, da smo njegovi in da je zdržal do konca. Nismo vedeli, kje so ga ustrelili, in ne, kje zakopali. Ni nas zanimalo. Ko je katehet Vinko Zor, ki je stanoval v šentpetrskem župnišču, razlagal, da se je to zgodilo na Kopiščih v Kamniški Bistrici in da nam gre lahko pokazat, nismo šli z njim. Za nas ni bil čisto zares mrtev, bil je navzoč povsod in nikjer.
Bil je zunaj prostora in časa. Nič slabega se ga ni moglo prijeti. Pa bi zaslužil vsaj očitek, zakaj ni pomislil na nas, ko se je leta 1944 začel oglašati po radiu ter pisati in objavljati tiste reči. Zakaj se ni oziral na ženo, zakaj je pozabil, da nas je toliko, kot je prstov na obeh rokah, najmlajša stara sedem in najstarejša enaindvajset let, in ga bomo še dolgo potrebovali. V redu, pobijajo jih po cestah in domovih, pa kaj zato. Vsak naj rešuje svojo kožo. Lahko bi se potuhnil, kot se je večina njegovih prijateljev in sodelavcev. Saj je že tako živel samo za sproti, toliko, kolikor ga je ostalo po kapi, ki mu je ohromila desno stran telesa in uničila pol možganov. Nanj se ne bi spravil nihče in vse hudo bi nam bilo pri­hranjeno. Vendar tega nismo čutili tako.
Zadnja leta smo ga opazovali in videti je bilo, da mu telo slabo služi. Tak je bil samo videz, saj se ne spominjam, da bi bil kdaj obležal. Verjetno bi še dolgo živel. V našem rodu devetdeset let ni taka starost. Navadili smo se nanj in ga imeli radi takega, kakršen je bil videti, pa naj je še tako glasno drsal s copati po stanovanju ali šepal po pločniku, oprt na palico z levico, medtem ko mu je desnica bingljala ob telesu. Vedno je nekaj tuhtal in si zapisoval. Nabiral in objavljal je anekdote, pa zgodbe o nas. Hotel je, da bi bile zabavne, a nam niso bile smešne. Vzdihovali smo, zakaj piše tako čudno. Sam sem večkrat mislil pri sebi, zakaj ne zna pisati tako kot Pregelj ali Majcen. Vse bi prenesli, če nas v svoji podjetniški žilici ne bi napeljal, da smo njegove knjige prodajali po hišah.

stran: 043

Razlagal nam je, da se znanje pri mladih tako prijema, kot bi ga v glavo vlival. Vendar ne gre brez truda. V cerkev nas ni silil tako kot mama. Bil je praktični katoličan in nič več. A med vojno smo čutili, da se spreminja. V letih preizkušnje in narodove stiske je o veri veliko razmišljal in se opiral nanjo. Kristusovo trpljenje in vstajenje sta mu postajala vedno bližja. Prej o verskih naukih ni govoril, zdaj pa predvsem o vstajenju kot največji skrivnosti in ponavljal: »Priče apostolov, priče apostolov … !« Pri tem je hotel povedati, da so umirali mučeniško in z življenjem potrjevali svoje sporočilo. Mednje je štel tudi sebe. Pisal je ponoči, tako kot vedno. Kadarkoli smo se zbudili, tudi če smo šli na stranišče proti jutru, se je slišalo iz njegove sobe počasno tol­če­nje po pisalnem stroju. Veliko je zdržal, samo zime so postajale neznosne. Ohromela stran se mu ni hotela ogreti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Narte Velikonja (1819–1945), reliefni portret, delo Franceta Goršeta

Čeprav so ga umorili, smo čutili, da drži roko nad nami. Mama in vsi otroci smo ostali živi, čeprav se nam je ob koncu vojne slabo pisalo. Jože je bil v skupini primorskih domobrancev, ki se je skupaj z vojaki Srbskega prostovoljskega korpusa in Mihajlovićevimi četniki v deževnem 30. aprilu leta 1945 prebila čez Sočo. Gre za edino veliko enoto slovenskih domobrancev, ki se je v celoti rešila. Kot vemo, iz Furlanije niso vračali! Mijo so prijeli partizani sredi Gorice. Ni končala v eni od fojb na Trnovskem gozdu, ampak se je znašla v Kočevju in bila ob amnestiji izpuščena. Ivanko je v Gorici ustrelil v nogo vojak umi­kajoče se vojske. Obležala je za tri dni, nato pa ušla čez Sočo in se pridružila beguncem v Palmanovi. Zina, Zora in Ančka so po čudnih peripetijah priromale na Koroško, jaz in Jane sva šla skozi Teharje. Prva leta je bilo sicer vse narobe, pol nas je bilo raztepenih po svetu, mene in Janeta so za eno leto vrgli iz šole, decembra 1945 so Mijo ponovno zaprli in obsodili na dvanajst let, od teh je tri odsedela, leta 1949 obsodili mamo na dve leti zapora in smo za eno leto ostali sami. Že prej so nas selili v bližnje manjše stanovanje in nato v Gunclje, ki so bile takrat še dežela. Takega mnenja so bili vsaj krajevni veljaki, ki so meni in Janetu napisali v karakteristiko, da sva »sovražnika gradnje socializma na vasi« in zato ne zasluživa štipendije. Videti je bilo, da ne bo nikdar miru, potem pa se je ustavilo. Doštudirali smo, pa dobili službe, se poročali, imeli otroke, skupaj se nam jih je rodilo triintrideset, pravnukov je za zdaj dvainpetdeset. A papa je počasi postajal breme, ne zaradi svojih nasprotnikov ampak prijateljev. Naše obnašanje in vedenje so primerjali z njim in smo vlekli kratko. Nismo bili pravi, nekako nismo opravičili tega, da smo njegovi otroci. Umrl je kot svetnik, umrl mučeniške smrti, mi pa živimo iz dneva v dan. Prav bi jim bilo samo, če bi se zaprli v samostan. Žal nismo bili iz takega testa, saj smo nosili njegove gene. Ti pa so zahtevali polno življenje.
O njem nismo slišali žal besede. Spominjam se pri izpitu iz pediatrije prof. dr. Marija Avčina, kako mi je razlagal, da spadajo očetove črtice in novele med najboljše slovenske tekste o otrocih, obenem pa dodal, da se ideološko z njim seveda ne strinja. Prof. dr. Vladimir Guzelj mi je pri izpitu kirurgije rekel: »Bil je hraber človek. Vsa Ljubljana je takrat jokala.« Brat Jože nam je pisaril iz Amerike o očetu in tudi pripovedoval, kako je cenjen. Kjerkoli je prišlo na dan, da smo njegovi otroci, so se nam odpirala vrata in srce. Na zunaj nam je šlo kot namazano, tako na nebu kot na zemlji, da smo postali sumljivi. Drugi so imeli težave v kraju, kjer so živeli, ali v službi, njihovi otroci v šoli, mi pa nič.

stran: 044

Koblarjev Moj obračun

A sliko je leta 1976 prekrila temna senca. Takrat je izšla pri Slovenski matici Koblarjeva avtobiografija Moj obračun. Dr. France Koblar je dočakal častitljivo starost. Umrl je leta 1975. S papanom sta bila pri­bližno istih let. Skupaj sta študirala na Dunaju, kasneje pa tesno sodelovala kot kulturna sodelavca in prijatelja. Udarec je bil potuhnjen in neoprijemljiv, saj se Koblarja ni dalo več pocukati za rokav in vprašati, kaj je mislil. Na pisanje so me opozorili drugi. Eni škodoželjno, drugi prizadeto. Da naš oče le ni bil tako čist, kot ga prikazujemo. Da je rinil v Koblarja, mu grozil in ga skoraj spravil v taborišče in smrt. Knjigo sem prebral in ostal brez besed. Komunistični propagandi ni uspelo spraviti na očetovo sliko najmanjšega madeža, čeprav je poskušala, zdaj pa tale packa, ki je bila videti verodostojna in je ni bilo mogoče izbrisati. Oče pred napadi s katoliške strani ni imel pripravljene nobene obrambe. Z nje so prihajale samo lepe reči, besede o junaštvu in svetništvu. Koblarjevemu pisanju so se potem pridružile še zgodbe, kako je oče silil kulturnike, da so sodelovali v Zborniku Zimske pomoči, in kako je imel agente, ki so preiskovali in preverjali, koliko so prosilci za pomoč upravičeni, da jo dobijo, zlasti pa, kateri strani pripadajo. Kdor je bil rdeč, ni dobil nič!
Vseeno pa sem se čudil, kaj je v Koblarjevi knjigi takega, da je avtor rokopisni sveženj zapečatil in naročil svojim, da ga smejo odpreti in objaviti šele po smrti. Kaj pomeni beseda obračun in s kom? Koblarja mi je bilo na neki način žal, saj se s knjigo ni ravno proslavil. Pokazalo se je, da ne zna pisati. Kot pisec je bil precenjen in je še vedno. Prostor je obvladoval s svojim šarmom in svetovljanstvom. Najboljši je bil kot profesor in dijaki so ga imeli radi. V ljubljanski kulturniški druščini se je vrtel gladko in uslužno in se tudi na splošno dobro ujel z liberalno meščansko srenjo. Ta je dajala edino zveličavne ocene, koliko je kdo vreden. Vrata so mu bila odprta. Samo značilnost: medtem ko smo šli Velikonjevi na počitnice v Soro, kjer smo se gnetli na slamaricah v propadajoči kaplaniji, je hodil Koblar z družino na grad Zaprice nad kamniško železniško postajo, tam pa se gibal v družbi Otona Župančiča, Pavla Golie, Juša Kozaka, dr. Franca Gerloviča in njegovega brata, ki je bil tam upravitelj, pa vseh njihovih soprog in otrok ter kopice služkinj, ki so jim stregle spred in zad.
Ko v Mojem obračunu obravnava razmere v času zadnje vojne, se nam kaže kot zadrt oefar, čeprav ni bil aktivist, kot zagotavlja njegova hčerka Ana. Tega ne skriva. Celo do znancev in prijateljev, ki so padali pod streli vosovskih morilcev, ne kaže sočutja. Umori naj bi »šli na račun prevelike uklonljivosti italijanskemu okupatorju. Tako so padle tudi prve dijaške žrtve, ne toliko posledica protikomunizma kot naivna ali celo premišljena prilagodljivost novemu redu (172).« Še celo pa ni mogoče razumeti, da je lahko spravil skupaj odstavke o našem očetu in se ni vsaj kasneje, ko je že vedel za njegovo usodo in videl, kam pelje življenje pod totalitarno oblastjo, opravičil. Res je knjiga izšla v »svinčenih časih«, kot imenujejo naši sodobniki čas okrog leta 1975. Seveda niso bili nič bolj svinčeni kot prej ali kasneje in je šlo samo za periodično zmrzal, značilno za komunistično totalitarno oblast in obračunavanje med partijci. Morda so se pri Slovenski matici bali, da jo bodo prepovedali, če bi bila do očeta prijaznejša in sočutnejša. A so hiteli, kot da gre za odkritje ne vem kakšnih skrivnosti. Mirno bi bili lahko počakali nekaj let, saj se je dalo slutiti, da prihaja pomlad, in bi rešili čast obeh, predvsem Koblarja:

Ta čas se je začel razvijati v javnosti moj prijatelj Narte Velikonja. Že pred letom sem mu potožil, kako naše časopisje spravlja v nevarnost cele družine, ko osebno in z imeni napada tiste, ki so v gozdu – pa mi je bruhnil: »Prav je, naj se tudi Ljubljančani malo pokore in boje!« Zdaj je začutil potrebo, da ta strah začne javno širiti s svojimi govori in pismi. V času, ko so se začeli shodi in čim ostrejše pisanje, pri katerih so vpletali tudi Društvo slovenskih književnikov, ali so se pojavljale Javornikove fotografije posameznih »tipov«, ki podpirajo partizanstvo (meni je v »Slovencu« v novembru posebej posvetil »Ecce homo«), mi je Velikonja napisal zvito, kakih 14 strani dolgo pismo »nekemu prijatelju«, h kateremu naj pristavim svoje opombe. Vse, kar je bilo v pismu, je merilo naravnost name, na Dom in svet in drugo javno življenje. V glavnem pa je bila nekaka poslanica, namenjena za javnost. Vrnil sem mu pismo brez pripomb – škoda, da ga iz dostojnosti nisem prepisal – in samo zapisal, da sem si nekaj opazk napravil, ki mu jih bom prebral o priliki, pa se nič ne mudi. Točno čez mesec dni mi spet piše – dostavljeno po osebnem slu, na podpis – češ da mu še nisem odgovoril, in ker je zaman čakal mojih pripomb, bo pismo zdaj odposlal tistemu, ki mu je namenjeno. Razumel sem, da bo to javen napad.




stran: 045

Kako se ogniti? Napišem mu kratko pismo, da na njegovo pismo morem reči samo to, da ne jaz ne noben mojih prijateljev ni napravil nič takega, kar bi bilo narobe, pač pa vidim, kako si ljudje postajajo tuji in krivični. Upam, da sem še tisti kot prejšnje čase, zato bi bil tembolj potreben oseben razgovor. Res je prišel dvakrat k meni. Tu sem videl grozo čenč, ki se kuhajo v ljubljanskih družinah, kako hijena opravljivka in obrekljivka trga ljudi in neusmiljeno golta – prišla sva do edinega sklepa, da je treba osebnega stika oziroma bližine, sicer nastanejo strahote nezaupanja in krivic. Vse drugo je bilo negativno: spoznal sem, da računa z nemško zmago, da povsod gleda samo na korist politike – in kako je njegov edini namen prisiliti Finž­garja in mene k javni izjavi, češ da sva dolžna popraviti, kar sva zagrešila. Svojega odgovora, ki sem ga pripravil na njegovo prvo pismo, mu nisem prebral, tudi se nisva več sešla, ker se mi je vse uprlo. Pri drugem sestanku sem mu jih še nekaj gorkih povedal, nato ga nisem več vabil – pustil sem ga v nje­govi psihozi. Prišel je božič 1943 in silno grde afere po šolah, ko so dijaki metali nahujskani svoje tovariše iz šol, jih denuncirali in obtoževali, in komaj smo izvozili brez večjih nesreč (180–182).
Značilen je zadnji stavek. Žal mu je dijakov, ki so jih pometali iz šol. Navedli smo že, da je bil po njegovem vzrok za umor Župca in Kiklja »njuna premišljena prilagodljivost režimu«. Strinjamo se z njim, da je bilo metanje iz šol grdo in nepotrebno dejanje, in bi morali ravnatelji, namesto da so divjanje spodbujali, poseči vmes in izgrede preprečiti. Vendar je razlika, če koga vržeš iz šole ali pa mu vzameš življenje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Unionska klet, omizje dominsvetovcev: Jalen, Remec, Lovrenčič, Bevk, Čargo, Velikonja, Koblar

Iz napisanega je razvidno, da je naslov knjige goljufiv, saj bi vsakdo pričakoval, da bo v njej Koblar obračunal s seboj in se ponižno in krščansko soočil s svojo držo. Pričakovali bi, da bo pošteno razložil, zakaj je kot katoličan potegnil s komunisti in kako gleda na svoje ravnanje po nekaj desetletjih. Piko na i je potem pristavil Joža Mahnič v Spremni besedi na str. 235: »Posebno vznemirljivo je poglavje o zadnji vojni. V njem avtor popisuje svojo bolečino ob razsulu prve narodne države … ovaduško vlogo takratne ljubljanske žur­nalistike, zlasti Narteja Velikonje, ki je tudi Koblarja označevala za nevarnega filokomunista …« Skratka, nobenega kesanja, nobenih dvomov, pač pa obračun s prijatelji iz katoliškega kroga, predvsem z našim očetom. Ne smemo pozabiti, da je Koblar del poglavja o zadnji vojni pisal po koncu vojne, torej ta­krat, ko je že vedel, da so očeta zaprli. Ko je pečatil rokopis, je že vedel, da so ga ustrelili. Ko je leta 1965 in 1970 jemal spomine v roke, se mu ni zdelo vredno, da bi kaj izpustil ali dodal. Samo nekaj krajših stavkov, za katere Mahnič ne pove, kam jih je pritaknil. Videti je, da so obtožujoče besede o našem očetu ostale nespremenjene. Morda je Koblar menil, da lahko ostane pri starem, ker mu ne bo mogel nihče oporekati: oče je mrtev, pismo pa se je izgubilo.




stran: 046

Nisem mu zameril, da je imel o očetu tako mnenje, kot se mu je zapisalo, pač pa to, da nam ni postregel s spornim pismom. Če bi napravil tako, bi bilo drugo odveč. Bralec bi imel možnost, da se odloča sam. Kajti vedel sem, da ne govori resnice. To pa po stavku: »Vse drugo je bilo negativno: spoznal sem, da računa z nemško zmago, da povsod gleda na korist politike …«(181). Doma smo imeli veliko karto Evrope in nanjo sem vso vojno vrisaval premikanje frontnih linij. Tisto letanje Angležev, Italijanov in nazadnje Nemcev ob afriški obali naprej in nazaj se mi je zdelo nerazumljivo, saj nisem vedel, da se dajeta taka vojščaka, kot sta bila Monty in Rommel. Tobruk, Derna in Bengasi so bili pri nas na dnevnem redu. Potem sesutje te fronte, invazija na Siciliji, kapitulacija Italije, prodor do Rima. Na vzhodu pred Stalingradom dobro leto prej zaustavitev nemške ofenzive, nato umik. V začetku leta 1944, ko naj bi naš oče verjel v nemško zmago, je stala na moji karti rdeča armada na mejah z baltskimi drža­vami, Poljsko, Besarabijo in Bukovino. Za Nemce je bila vojna izgubljena. Na pragu je bila invazija na zahodu. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj jih bodo sesuli. Hitlerju sicer lastnega naroda ni bilo mar, kot ga ni zdaj Miloševiću, in je bilo očitno, da bo šel do konca. A tri fronte so vseeno prehuda.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: »Mladikarji« pri Finžgarju v Trnovem. V ospredju na levi strani Franc Saleški Finžgar, na desni Narte Velikonja. V drugi vrsti pa sedijo France Koblar, Lojze Remec, Joža Lovrenčič, Butkovič Domen, France Zabret, Tine Debeljak in France Stele.

Za pismo sem vpraševal vsepovsod. Koblar ga je vrnil, Finžgar ga ne omenja. Zaman sem brskal po komaj čitljivih rokopisih in orumenelih tipkanih listih. O tem, kaj je bilo med Koblarjem in našim očetom, sem se pogovarjal tudi z bratom Jožetom. Morda pismo ni uničeno, čeprav so nam pri preiskavah tudi kasneje ob Mijini in mamini aretaciji samo pobirali. Dokler nimamo črno na belem, kaj je oče hotel, bodo ljudje verjeli Koblarju na besedo in pravda je že vnaprej izgubljena. Jože je sicer vedel za neko pismo, ki da je bilo namenjeno Finžgarju, ni pa mi povedal, kje bi ga dobil, še manj, da je bilo objavljeno. Šele dr. Lojzka Bratuž ga je izbrskala in opozorila nanj v Primorskem biografskem leksikonu (16, 175): »Pismo prijatelju, naslovljeno v začetku leta 1944 F. Koblarju in obj. v Zborniku Svobodne Slovenije 1956.« Ugan­ka se je razvozlala in z malo truda bi jo bil lahko rešil tudi Mahnič, saj je imel časa dvajset let, pa nič. Emigrantske literature ni ta­krat prebiral nihče. Tudi za tiste, za katere ni bila prepovedana, je enostavno ni bilo:

stran: 047

Pismo prijatelju

Uvodna opomba: Kolikor je mogoče iz vsebine razbrati, je bilo pismo napisano v začetku leta 1944 neznanemu dominsvetovcu, prijatelju iz časov pisanja in dela pri listu. Ni mi znano, če je prišlo kdaj v roke, komur je bilo namenjeno, niti komu je bilo namenjeno. Nisem tudi prepričan, da je prepis, ki ga imam, povsem točen, predvsem zaradi nekaterih manj jasnih mest. Pismo ni bil o doslej nikjer objavljeno.


Iz vsebine je očitna zveza med tem pismom in zagovorom pred sodiščem. V tem je tudi njegova vrednost in pomen. Moj oče se torej pred rdečimi sodniki ni zagovarjal nepripravljen, z v naglici prikazanimi trditvami, ampak je že leta poprej razmišljal in tehtal, presojal in tudi delal, z delom potrjeval svoje prepričanje in odpor do vsega, kar je bilo v zvezi s komunizmom.
Pismo je zanimivo tudi zaradi literarnozgodovinskih reminiscenc, ki osvetljujejo njegovo gledanje npr. spor zaradi Kocbeka, gledanje na novi rod dominsvetovcev, sodbo o svoji zadnji noveli Zanjka, sodbo o katoliških kritikih nasproti Vidmarju itd.

Kljub temu, da je preteklo že dobro desetletje od pisanja pisma, ni izgubilo svoje aktualnosti. Kaže pa tudi, da moj oče ni bil samo pisec novel in nadležni zbiralec anekdot, ni bil neodporni člen, ki bi ga dogodki zajeli in zmedli, ampak človek dovolj jasnega gledanja in dovolj trdnega prepričanja. Saj je življenje dal zanju.
Jože Velikonja
Dragi prijatelj!
Ker vem, da prejmeš to pismo s takim prijateljskim čustvom, kot ga pišem, ga pišem, sicer bi ga ne, četudi bi bilo še tako težko pri srcu. Morda boš rekel, da sem spet začel pisati pisma. Res, vse to je res, samo razlika je, da sem o tem dolgo razmišljal, dočim sem svoje dni pisal na brzo roko. Vedeti moraš, da bi se s stvarjo ne ukvarjal, če bi ne čutil srčne potrebe in vedel, da ti bo ustreženo z njim. Tudi ne mislim biti vsiljiv. Samo srce si moram olajšati, zato te prosim, da imaš ozir tudi na ta čustva in z enakimi čustvi bereš.
Gre za vprašanje sodelovanja in zanikanja, gre za vprašanje vere in narodnosti, gre za vprašanje slovenstva, gre pa tudi za ljudi, ki pravijo: »Kaj bodo ljudje rekli? Kaj se mi lahko zgodi?« In bodo morda kazali pri tem na smrt pok. Straha.
Spričo teh vprašanj se mi zdi, da moram razodeti svoje mišljenje glede vprašanja, kako se sme sprejeti okupator.
Nisem dvomil od vsega začetka in danes ne dvomim, kdo bo zmagal. To sem tolikokrat povedal, toda zmerom pristavil, da ne vem, kaj bo pač z nami. Kljub vidnemu humorju, me vendar zelo muči to vprašanje.
In kako sem potemtakem gledal to vprašan­je? Z očmi stare Srbije, ki je 500 let čakala osvoboditve, gledal pod vidikom mednarodnega prava, po katerem je dolžnost in pravica, da uradnik vztraja na svojem mestu, da vse podvzame, kar je narodu v korist, z očmi nekoga, ki gre v boj proti sovražniku, ki je močnejši. Skratka: molčati, a ne klečeplaziti. To smo storili vsi uradniki.
In pod tem vidikom sem izhajal. Iskal sem čim manj stikov, samo kjer sem mislil, da moram, vendar izvršil po svoje, kar so mi naročili. In govoril sem z njimi bodisi po tolmaču, bodisi lomil italijansko, lomil še bolj kot treba.
Meni je bil pred očmi blagor družine, ne moje, temveč slovenske družine; bili smo pod tem vidikom prepričani (ker je Slovencev tako malo), da se ne kaže odprto upirati, ker pač to ne more trajati dolgo. Če je srbski narod čakal 500 let, če se ne upirajo Francozi, ne Čehi in ne Belgijci, ne Holandci (ker gre pač bolj za druge koristi), bo tudi Slovenec čakal tri, štiri leta. S temi mislimi smo po mednarodnem pravu kazali svojo lojalnost in imeli v rokah dve stvari:
1. pravico do zaščite po mednarodnem pravu,
2. psihološki ugovor, da ta ali ona stvar še ni bila na mestu, kar vzbuja odpor.
Takrat ni bil postavljen noben problem vere in narodnosti. Komunisti so to uvideli ter zabrenkali struno, da so ujeli lahkoverne ljudi, celo mnogo katoličanov jim je nasedlo.
Kaj smo izgubili? Pravico do zaščite po mednarodnem pravu in s tem tudi vsako drugo pravico. Zdaj je ostala samo miloščina. In te miloščine si bil deležen ti kot državni uradnik prav tako kakor družina, ki ji je bil oče interniran ali morda v hribih. To je sad komunističnega gibanja, to je sramota, ki je je bil deležen narod.

stran: 048

(Ali si nisi nikoli zastavil vprašanja: Komu je v čast, da morajo tuji ljudje stražiti škofa pred Slovenci? Da pa so tisti Slovenci zahtevali od njega na eni strani intervencij za vsak raztrgan »firtah«, na drugi strani pa vpili po javnem nastopu škofa proti okupatorju? In to od istega škofa, ki so mu prej jemali vsak ugled med narodom. To je pač tudi narodna sramota.)
Naj se povrnem. Ne bi nič rekel, če bi komunistični propagandi nasedli liberalci, kajti zanje je narodnost še edini pojem, ki ima nekaj vsebine, a ne morem razumeti, kako more katolik nasesti komunistu, o katerem je javno znano, da samo izrablja vse vrednote za propagandno sredstvo, komunistu, ki je po svojem notranjem ustroju napoten, da ne more in če kaže tudi ne sme držati besede. Kako more to gibanje podpirati veren katolik, ki mu papeževa okrožnica Divini Redemptoris izrecno prepoveduje vsako sodelovanje, tega ne razumem. Izgovor, da smo s komunisti enkrat sodelovali v Ljubljani, ne drži, ker takrat še ni bilo javno prepovedano, a vendar so posledice tega sodelovanja pri nekaterih ljudeh strašne. Pojem vere je vendar iz drugega, recimo mističnega, nadnaravnega, metafizičnega sveta, in ta pojem se ne more primerjati s pojmom narodnosti. Saj ne moreš sešteti, torej tudi primerjati poštenosti s hruško.
Z drugo besedo: Vera in narodnost nista pojma na isti ravni: gledamo jih v različni pro­jekciji in perspektivi. Ko spoznaš, da sta v vprašanju vera in narodnost, potem ni izbire za pravega katolika, potem se moraš odločiti za vero. Da pa je komunist materialen brez­verec, četudi hlini narodnost, ne more biti dvoma.
»Po njihovih sadovih jih boste spoznali« in »Iščite najprej božjega kraljestva, vse drugo vam bo dodano!« To velja za katolika, ki hoče biti katolik, to velja za duhovnika in laika.
Če pa veš, da je v mednarodni diplomaciji danes v veljavi načelo, da je vsako sredstvo dobro za dosego cilja in če veš, da ne drže etični zakoni, dasi bi morali, potem si lahko predstavljaš, kako bodo zavezniki obračunali s komunisti v mednarodnem svetu. Vzemi sa­mo ameriškega milijarderja in ruskega delavca! To visi v zraku in vendar so ljudje, ki tega ne vidijo in ne verujejo.
Kako bi komunisti obračunali s svojimi sovražniki in potem s simpatizerji? Čisto enostavno, ker je njih načelo razdeliti:
1. Najprej se boriti zoper sovražnika: to smo tisti, ki smo se postavili v bran zoper nje. Kaj naj bi sicer mi napravili, če si videl, kako so hiteli s terorjem, tem znanim sredstvom, uničiti vsako gibanje proti njim? Morda z ljubeznijo? Če pa so hoteli to izrabiti kot šibkost. Pustiti se pobiti! Vsako gibanje proti njim je bilo zaznamovano kot »izdajalsko«.
Ker so fantje hoteli na rektorjev poziv rešiti univerzo, so bili ustreljeni. Ne pozabiti, da je bil še prej ustreljen Emmer, ker je snoval odpor, nacionalni odpor proti njim – in ne morda kakšen verski odpor; prej pravim. Za njim so bili ustreljeni šele drugi akademiki »izdajalci«, naši akademiki. A s tem so zadeli akademsko društvo Straža, Mladce in akademsko Katoliško Akcijo.
Nato je bil ustreljen Ehrlich. S tem je bila znova zadeta Straža, nato so bili od vaških delomrznežev ustreljeni župnik Komljanec in ostala duhovščina. Mene najbolj razjezi, če slišim, da jim očitajo, da so izdajali. Ta očitek je najbolj poceni, ker za množico ni treba nobenih dokazov. Brali smo faksimilija raznih zapisnikov, kjer niso mogli drugega očitati, kakor da so bili proti komunistom. Menda ne bo noben katolik zahteval, da ne bo katoliški duhovnik ubogal papeža ali svojega škofa? Okrožnica je vendar dnevna zapoved poveljnika, zahteva disciplino in stvar discipline je, da zapoved poslušaš. Potem so padli Peršuh, ker je bil duša Zveze združenih delavcev, potem Majdič, ker je bil predsednik fantovskega okrožja okolica Ljubljana. S tem so imeli – celo bi dejal: s tem se je komunistom posrečilo, da so dobili – zoper sebe vse klerikalce, ki so jim bili nevarni. Da ne bo vendar nobenega več, ki prav slovensko misli, so zadeli Natlačena. Narodno se njegovemu delu ne more nič reči, jaz pričujem, če treba z življenjem, da je bilo vse njegovo stremljenje katoliško in slovensko. Morda se bi kdo našel, ki bi hotel osporavati njegovo delo zaradi kakšnih napak, a to bi se moglo in moralo prerešetati na pravilnem narodnem sodišču, kjer bi mogel položiti poročilo o svojih skritih korakih, ne pa, da so ga sodili komunisti. Komunisti nam­reč si glede državotvornosti ne morejo nič šteti v hvalo. Niso bili poklicani soditi in ne moriti človeka, ki je bolj slovensko čutil s svojim delom ko oni z besedo. Kajti oni niso širili državne misli, temveč misel o samostojni slovenski sovjetski republiki.
Da so zadeli še Slov. katoliško starešinstvo, so umorili sodnika dr. Kejžarja, ki ga je Črnogorec partizan dvakrati oprostil, zato so ga peljali na Hrvatsko, kjer so ga pobili s puškinim kopitom. Očitali so mu samo, da je imel v žepu rožni venec. In zdaj naj kdo z njimi simpatizira in sodeluje.

stran: 049

Nekoliko sem bil presenečen, ko so nekateri trdili, da ni bilo to res, da bi bili vršili taka grozodejstva in zverinske zločine. Takemu sem ironično odgovoril, da so prišli mrtvi protestirat proti »lažnjivemu« pisanju. Prav tako sem bil presenečen, ko so trdili, če bi se ne smeli imenovati njih morilci ali simpatizerji morilcev z imeni. Ne vem, zakaj bi ne smeli imenovati ljudi, ki so jim dajali potuho? Kajti morilec je morilec in zločin je zločin, pa če ga je naredil Peter ali Pavel. Da sem jaz pravilno gledal stvar, so mi dokaz zadnji dogodki.
Dobro. Če so menili, da je vaška straža zaradi tega obsodbe vredna, ker je za lastno obrambo, za obrambo dežele vzela orožje od okupatorja, ko še ni bilo dobro znano, da je bil komunist z okupatorjem v boljših izdajalskih odnosih, pustimo. Dobro pa vemo, da se gibanje vaških straž ni začelo kot organizirano, temveč so kmečki fantje sami začeli gibanje proti roparjem in morilcem, ker drugi tega niso organizirali, nekaj iz napačnega sramu, nekaj iz strahu pred komunisti. Celo to pripustim – ne da bi trdil, da je to pravo gledanje, – vprašujem pa sebe in druge, zakaj pa so komunisti izvršili poboj ilegalnih fantov v Grčaricah in se s tem celo bahajo? (S tem se je hvalil Slov. poročevalec). Ti ilegalni fantje niso bili niti verni, niti niso sodelovali z okupatorjem. In vendar so bili sramotno pobiti, kolikor si jih ni samo vzelo življenje. Zakaj pa to? Zato:
2. Ker komunisti ne trpe in ne bodo trpeli ob sebi ljudi, ki niso njihovega mnenja. Zato je samo utvara – če se niti ne oziraš na napoved papeža – da bo vsak po božji šibi kaznovan, ki se druži s komunisti; utvara, če kdo misli, da bo mogel obstajati poleg komunistov. Jaz imam vpogled v to kuhinjo in ne zameri, da gledam stvar z mističnimi očmi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vesela druščina pred sorško cerkvijo leta 1936 – Na sliki je več družin: Velikonjevih je deset (oče zadaj drugi od desne), prvi od desne je zagrebški advokat Ćiro Brajša z devetimi otroki (med njimi Jelena, sedaj predsednica hrvaške Karitas in Pavao, znani psihiater in pisec), nato pet Mehletovih

Gledam pa stvar tudi realno: Vsi, ki zdaj more po deželi, bodo hoteli svoje plačilo. Ne dela, ampak jela! »Klerikalcem« ne bodo mogli nič vzeti, ker so revni in ubogi, torej bodo morali vzeti, kjer je. N. pr. meni in tolikim drugim samo dolgove, toda liberalcem bodo vzeli imetje. In vendar znajo slepiti ljudi s svojo nadvse razvito propagando med vsemi sloji in vsemi poklici. Stvar sem bolj študiral ko kdo drugi in to vidim na vseh znakih po vsem svetu.

stran: 050

Zdaj mi preostane samo še vprašanje, ali je vse to »osvobodilno« gibanje potrebno. Ne, ne in trikrat ne! (Sicer boš čul: brat mori brata! A te besede niso komunisti poznali, dokler so oni morili, slišal boš celo besede o ljubezni iz ust ljudi, ki je ne poznajo – medtem pa zdaj, ko se je del naroda postavil v bran, uporabljajo to rečenico in proti branilcem blebetajo nerazsodni ljudje za njimi. Točno je: če je res vse to »izdajalec«, kar se je postavilo v bran in kar je umorjenega, potem narod ne zasluži več tega imena. A jaz gledam stvar tudi mistično: bratska kri kliče nujno k nebu, zato ne bo Bog pustil stvari nekaznovane in bo tudi sam zaključil morijo. Res, mnogo smo krivi pred Njim sami in bomo zato delali pokoro, a če bi narod morijo gledal še nadalje in odobraval, bi se že sodil).
In nisem še povedal svoje misli! Ali je vse to, kar se dogaja okoli nas v veselje naših so­vražnikov, prav in za narod koristno? Če bomo še manj kakor seme izkrvavelega naroda, potem je in bo v naši domovini ostal samo še svoboden grob. In da tega slovensko čuteči ljudje ne vidijo in ne uvidijo, to me preseneča. Preseneča me, da marsikdo ne vidi masakra v Velikih Laščah, ko so bili ustrel­jeni naši najboljši verni katoliški fantje, med njimi profesorji, duhovniki, akademiki, bogoslovci! Živimo v sredi državljanske vojne in so še ljudje, ki govore o bratstvu. Če je že kdo nasedel geslici: bela garda, ki je vendar komunistična beseda in komunistično strašilo, še razumljivo, a kaj naj reče državno čuteči človek zoper stvari, ki so se dogodile v Stični, ko so na mitingu – to je spet komunistična geslica in niti profesor slovenščine ne more trditi, da je slovenska – ko so bili fantje ustreljeni, ker so protestirali zoper protijugoslovansko govorjenje, proti angleško amerikanskemu govorjenju, ko so protestirali, da bi bila »osvobojena« zemlja »slovenska sovjetska republika«. Vem, kaj bo rekel partizan: da ni nič res, ker bo mislil, da so ljudje kratke pameti in oni, ki so bili ustreljeni, ne bodo povedali. Jaz sem enkrat zapisal: »Veter ve, sonce ve, Pram ve, zato se bo izvedelo.« Izvedelo se je tudi to in naj se potem nihče ne čudi, če je ilegalec – ne morda vaške straže član – ki je nekaterim zaradi komunistične propagande postal tako zoprn pojem – rekel: »Rajši crknem trikrat pod Nemcem, kakor enkrat pod partizanom, kajti to, da je na nas, ko smo se umikali, streljal iz zasede osemletni pob, tega ne prenesem!« Ni povedal, kaj je s pobom napravil, toda če pomislim, da je bil to oficir, da je bil jugoslovanski oficir, ki prej v neki namišljeni časti ni hotel v vaško stražo, vem sam. Toda mnogo njih, ki je podpiralo komuniste po deželi, že marsikje želi iz te »svobode«. Preprosta Dolenjka je rekla: »Če nam Nemci vse porušijo, samo da nas rešijo tega »raja«!«
»Likvidirali« bodo počasi tudi vse simpatizerje, ki jim bodo neprijetni. Iz vsega tega vidim konec krščanskih socialistov in vseh duhovnikov in tudi drugih, ki danes simpatizirajo z njimi.
Vidim in vem, da komunistu ni za narod, temveč za oblast, ne razumem pa, da marsikdo, ki mu pomaga, tega ne vidi in ne ve, ali noče videti in vedeti. Komunistu vendar ni za slovenski narod, ne za slovenstvo, dasi govori o slovanski Rusiji. Če bi mu bilo kaj za slovenstvo, bi imel v mislih Poljake, Čehe, Ukra­jince itd. In ne vem, komu se niso še odprle oči, da je vendar vse to, kar se je godilo v Rusiji, Španiji, kar se je godilo na Poljskem, Slovanu tuje, kajti to je kruta zverinska azijatska poteza.
Če tega ne uvidi »slovenski« učitelj, še razumljivo, če tega ne razume trgovski pomočnik z meščansko šolo, treba je pač pripisati slabi narodni vzgoji, če tega ne uvidi akademik, ki bi bil razžaljen, če bi mu očital, da ne pozna vseh teh vprašanj, tega ne razumem.
Mučenja niso slovanska poteza, mučenja so znak zverinstva in ne moreš jih odobravati, ne moreš jih opravičiti. Ko se je pri vaški straži pojavila zloraba, so jo koj zatrli s svojo policijo. In marsikdo, ki ni bil član te skupine, je vneto sodeloval pri zatiranju n. pr. tatvine. Nisem pa še slišal, da bi bili komunisti poklicali na odgovor svoje morilce, svoje krvnike in mučilce. Komunisti, pravim, kajti nekateri morilci so bili in ostali poveljniki in so kot taki padli. Zato se mi ne more nihče opravičevati, kar zdaj često slišim, da poveljstvo tega ni vedelo in ni ukazalo. Soglašalo je in pustilo zločine nekaznovane. Zločin je zločin in umor je umor in čisto preprosto besedilo pete božje zapovedi je: Ne ubijaj! Besedilo šeste božje zapovedi je: Ne prešestvuj! in sedme je: Ne kradi! Morda bi hotel kdo kakšno pojasnitev? Za pojasnitev je samo navodilo, ki mi ga je dal dr. Ujčič, ko smo govorili o socialni indikaciji: »Reducirajte vsako deja­n­je na preprosto besedilo božje zapovedi: »Ne ubijaj!« se glasi prepoved; s tem je vse povedano – »Zato sem se navadil vse to gledati s preprostimi očmi našega starega kmeta, ne pa po sedanjih filozofskih spiritiziranjih našega napol izobraženega človeka. Stvar samo sem gledal v trenutku, ko mi je bilo treba gledati z očmi pred smrtjo. (Potem sem ozdravel, dolgo iskal in se trudil, da bi se dokopal do pravega gledanja in do resnice tudi v našem javnem življenju). »Reducirajte vse na preprosto resnico, vse drugo bo samo odpadlo!« »Vse okraske, ki motijo, vse marnje, ki človeka vodijo na stranpota, da ne vidiš pravega, opustite in izpustite!« se je glasilo navodilo. Z Avguštinom sem doživel resnico: »Človeško srce ni mirno, dokler ne počiva v Tebi, Gospod!« Kadar se spomnim tega stavka, sem miren. Vidiš, meni je vse to tako lahko, jaz sem že gledal smrt – deset let po smrti še živim, kaj hočeš več! – Toda zdaj vem, kaj je najtežje v življenju. Popraviti, kar si napravil trajno slabega.

stran: 051

Popraviti je človeku težko in mislim, da imam prav, ko se zdaj pred vsako odločitvijo spomnim tudi evangelijskih besed »Po njih delih jih boste spoznali« in potem po svojih skromnih močeh delam. Nihče mi ne more reči, da sem postal bigoten, ker se je to samo izčistilo.
Ne zameri, če povem, da danes razumem Levstika, ki je bil nazadnje pobožen. Spoznanje je dobil, pravim, do spoznanja se je dokopal, zato je razumljivo, da bodo to njegovo za­dr­žanje brezverci ocenjevali kot slabo, a ne sme tega katoliški človek, pravi katoliški človek, mislim.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nadškof dr. Anton Jeglič s svojo žlahto na Brezjah leta 1937 nekaj mesecev pred smrtjo. Spredaj na tleh enajst otrok, od tega sedem Velikonjevih, deklici v sredini Betka in Mimi Stanovnik; sedijo msg. Jože Jagodic, Narte Velikonja, nadškofov bratranec – stric Peter, neznani duhovnik, nadškof Jeglič, mamin brat ing. France Jeglič, neznani duhovnik, mamin bratranec ekonomist Tone Jeglič, ki drži v naročju sina Tončka (prof. dr. Antona Jegliča, kandidata za ljubljanskega župana), skrajno desno advokat dr. Ivan Stanovnik; v naslednji vrsti stojijo: nadškofovi nečakinji: mamina sestra Anka Jeglič por. Stanovnik in naša mama Ivanka Jeglič por. Velikonja, Mija Velikonja, Francetova žena Marica, Aca Stanovnik, Angelca, žena maminega bratranca Franceta in Tonetovega brata, Tonetova žena Dora; zadaj služkinje: prva od leve naša nova – Zofka Likar, nepoznana, tretja »Stanovnikova« Lojzka, ki je tej družini darovala dušo in srce, Tone in »last but not least« Janez Stanovnik »oče naroda«

Ali naj nekaj izpovem iz svojega življenja? Jaz sem bil v svojem življenju že brez vere, danes se smejem tistim smešnim razlogom, danes vem, da je Slovenec ali veren ali pa naroda ni več; če pa ne bo vernih Slovencev, boš imel samo ozemlje za izumrlim narodom, kajti komunistična doba bi nujno zahtevala mednarodno čustvovanje in v tem čustvovanju bi morali mali narodi podleči, ker bi ne imeli notranje opore. Zgled za to so jugoslovanski integralisti, ki so narod tajili.

stran: 052

Potem naj sledi še Cerknica. Za napad na Cerknico so poslali v prve vrste prisilno mobilizirane. Te so seveda Nemci vse postrelili. Vodje sami so se pa razbežali. Kdo je kriv? Ali Nemci ali komunisti? (Če draži nekdo popadljivega psa, a ga ugrizne, ugrizne pa morda tudi tebe, ki si nedolžno in slučajno zraven, je jasno, a zdaj, zdaj – po današnji logiki – bi pa moral valiti krivdo na psa!) Če so potrebne te mnogokrat naivne žrtve in žrtve naivnosti, potem ne vem, kaj je pametno in razsodno. Jaz pravim: »Gorje, če imajo naivni otroci oblast!« Zdaj beremo še, kaj se godi na Goriškem. Ali je to potrebno ali ne, da v neprimerni uri pada narod v smrt, namesto da bi se pripravljal, da zasede zemljo, ki mu jo je Bog ponudil, a ne bo dovolj ljudi, ki bi jo posedli. Ali bomo res kot Mojzes, ki mu je Bog pokazal obljubljeno deželo, a ga noter ni pustil, ker je Mojzes enkrat podvomil: v naši luči: izkazali smo se (mislim narod kot tak), da s svojim obnašanjem, umori, požigi tega nismo vredni. Ne moreš te teze razlagati komunistu, a moreš jo in – moraš – to razlagati vernemu katoličanu, kot si ti. Ostaja pač komunistična teza: »Če nas ostane tristo, ker žrtve morajo biti, nas bo dovolj!«
Za slovensko zemljo jih ne bo dovolj, pravim, za internacionalni komunizem bo še teh tristo preveč, ker vendar Angleži, dokler so Angleži, v svoji interesni sferi na Sredozemlju ne bodo pustili komunizma. Kajti dejstvo je, da ruski komunizem Angliji ni povšeč, če ne, ne bi dosegla razpusta Kominterne.
Glej tako stoje stvari!
Zato imaš Turško nevtralno, zato jo vendar imaš, ker ne želi Anglija, da bi prišlo na zeleno mizo dardanelsko vprašanje. Turčija bo stopila v vojno šele, ko bi Anglija videla, da ji grozi prevelika nevarnost od Rusije, ker bo tudi tu še vprašanje moči, če bo treba, prišlo na dan. Samo naivni ljudje – morda literarni tudi – lahko mislijo, da bo hotela Anglija reševati druge, da bo hotela Anglija oblast izročati nekomu, ki bo zagovarjal komunistično rusko politiko. Tudi vprašanje evropskega ravnotežja je danes, ko je Italija na tleh, ko je Francija na tleh, postalo za Angleže zelo aktualno, zato bo morala stvar vzeti v roke, če zmaga. Naivneži sodijo zdaj njeno hvalo in propagando o »narodnih borcih«, kakor jemljejo naivni zamorci pohvalo. Ali ti še ni prišlo na um vprašanje dveh psov, ki sta se grizla do smrti, ko sta gospodarja stavila, kdo bo koga? Ali boj petelinov?
Anglija je danes interesirana, da je ozemlje, kje so Nemci, nemirno, njim je to zelo po go­du in jim gre v račun, toda mi moramo misliti s svojo pametjo, s pametjo slovenskega naroda, suvereno in dostojanstveno. Pa se ubi­jamo in pobijamo za druge. Pa ne smemo misliti in delati za angleško oportuniteto.
Vprašanje med Rusijo in Anglo-Ameriko je vendar vprašanje moči in ne vprašanje sentimentalnih odnosov. Ta vprašanja se v resnici niti ne rešujejo etično, žalibog da ne etično, a računati moraš z dejstvi, ne pa z željami. In tudi med komunizmom in njegovimi nasprotniki se bo to vprašanje rešilo samo z močjo. Oblast bo dobil močnejši, kdokoli bo – jaz za svojo osebo, ne maram nikoli služiti komunizmu, niti ne salonskemu, niti moralnemu, niti socialnemu komunizmu, ker je njegova bistvena osnova druga, meni tuja – in v bistvu nasprotujoča katolicizmu. Posledice, da smo trpeli komunizem med seboj, so grozne: marsikdaj sem opozarjal na te posledice, marsikdaj sem, kot glas vpijočega v puščavi, pokazal – ne na komunizem, temveč na škodo, ki nam jo dela mišljenje, ki je liberalno komunistično; če bi bil pa vedel, kaj se bo zgodilo s Slovenci, bi bil to še bolj javno in razločno povedal.
Vprašanje družine je namreč postalo meni po moji bolezni vprašanje, za katerega sem zastavil svoje sile. Ali misliš, da so ljudje verjeli to grozoto, ki sem jo slikal? Ne, niso, a to je bilo pod vplivom komunizma. Žal mi je, zelo žal mi je, da sem celo nekod pomagal vsaj salonskemu literarnemu komunizmu, ker pač takrat nisem vsega vedel, a sem vendar svaril – po nekem navdihu – pred vsako najmanjšo zvezo z njim, tudi če pride pod krinko svobode.
Zakaj? Da ponovim! Zato, ker sem takrat že vedel, da mu je vsako tudi najboljše čustvo samo sredstvo za dosego namena in da samo eno načelo ni zanj prekršljivo: komunizem.
Ali misliš morda, da bi trpeli duhovnika – »far­ja« pravijo – v svojih vrstah, če ne bi bil za propagandno sredstvo? Ali ni primer Kocbeka in vseh krščanskih socialistov zgled, kam te pripelje zveza s komunisti?
Kakor sem bil svoje dni nejevoljen, da se spor pri Dom in svetu ni rešil, kakor bi bila želja literatov, tako danes hvalim Boga, da je bilo to vprašanje pravočasno rešeno tako, kakor nismo mislili. Morda je bilo junaško, toda na videz človeško junaško, da je in nekaj ljudi še vztraja pri mnenju, da bi bilo za literaturo boljše, če bi ne bilo tako, a vendar moramo objektivno priznati, da je prav, da se je tako zgodilo in moral bi biti zelo trmast človek, ki bi mislil, da ne more stvar iti naprej, ker nje­ga ni poleg. Vendar v stvari gre za načelo, ki je metafizično; tu vendar se ne moreš odločati za prijateljstvo, posebno, ker je morda že znano, da sem po tisti debati v Penklubu o ljubljanski cenzuri, pisal Župančiču kot predsedniku, da »Inter arma sileant Musae!«

stran: 053

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče v sprevodu med sorodniki na pogrebu nadškofa dr. Antona Jegliča (1850–1937). Vidimo ga najbolj spredaj, kako se opira na mamo, za njim Tone, Aca in Janez Stanovnik, sledijo dr. Ivan Stanovnik z ženo Anko, zadaj med drugimi sorodniki sivolasi Ivan Šušteršič, vodja škofijske pisarne

Takrat je šlo za razkroj v narodu, ki smo ga literati pospeševali s svojim delovanjem. Bral si knjigo: »Po človeku je prišlo zlo, torej moram odstraniti človeka!« Tako razsodi načelnik zračne službe in zatre sentimentalnost, ki se ga je polastila ob odpustu vestnega delavca, ki je bil celo vrsto let v podjetju. Ta stavek mi je nazorno odkril dolžnost človeka, ko spozna, da gre ali za načelo ali za človeka. Prej sem samo slutil ta princip, potem sem ga našel nazorno napisanega.
Zato naj nikogar ne straši beseda prijateljstvo, kajti so višji pojmi kot prijateljstvo! Ni pa rečeno, da moreš potem prijatelja zatirati, da ga moraš preganjati, celo prav je, da presodiš, ali je mogoče drugače prijatelju koristiti. Če pa potem prideš do spoznanja, da bi pomagal prijatelju s tem, če mu poveš svojo misel, potem si dolžan povedati tudi še tako bridko resnico.
Za svojo osebo sem že tudi napravil javno izpoved v besedi in dejanju, ker mislim, da je to možato in nujno potrebno, da ne daješ javne potuhe. Javni greh se popravi samo javno. Še bolj očitno bom pa obsodil v prihodnji noveli v Dom in svetu. Mislim, da ta novela literarno ne bo zaostajala za nobeno tistih, ki si jih imenoval »zašraufane«. Sukala se bo v ne­kem svetu, ki ga jaz dobro poznam izza svoje bolezni in sem sličen primer videl z lastnimi očmi. Morda boš rekel, da je »zašraufana«, pa naj bo. Veš, Vidmar je trdil, da mora vsak pisati iz svojega sveta. Samo, ko smo pisali čisto katoliško literarno stvar, je trdil, da je bila najprej ideja, in na to idejo je bila pisana knjiga, dočim se je v resnici ideja kristalizirala s knjigo. Drugič je trdil, da je nekaj sličnega črn kruh za ljudstvo, dočim se je pri njem nudil beli. Čista umetnost! Morda citat ni točen, a točen je smisel. Nisem pa bral, da bi mu kdo to osporaval. (Ne trdim, da ni morda kdo osporaval, samo jaz ne utegnem vsega čitati.) Osporavati take reči ste bili dolžni kritiki in tisti, ki ste pisali eseje, a tu ste izgubili oblast, nadkrilil vas je, ker pač niste trdili, tako kakor bi morali. Prepustili ste, pustili vpliv drugim, popustili in svoje ljudi zatajili.
Zdaj sem že dovolj star, da stvar spregledam. Kje sem dobil pobudo za to pismo? Pri pogrebu dr. Breclja si se tako žalostno držal, da sem videl, kako si dostopen za čustva, zato sem sklenil pisati Ti, sklenil sem vendar pojasniti, kako gledam jaz na to celotno vprašanje.

stran: 054

Vse to, kar pišem o nekakšni zgodovini, vzemi to samo za reminiscence in ne pripisuj važnosti, kajti kar je bilo, je bilo; zdaj so drugi kaveljni pri Dom in svetu: Kociper, Krivec, Šali in dr., ki so nas stare potisnili ob stran. To je mladost, a vendar vidim, v tej struji je nekaj zelo pozitivnega, česar mi nismo imeli.
Na to pismo ne pričakujem odgovora, ker mislim, da je boljše v sedanjih časih ne odgovarjati; pač pa verujem, da mi to pismo vrneš, ker ne bi rad videl, da je zdaj v teh dneh v tujih rokah.
Narte Velikonja

Pismo je bilo namenjeno Finžgarju

Kdaj je bilo pismo napisano in komu je bilo namenjeno? Jože mi piše: »Iz Ljubljane sem odšel novembra 1943, torej mesec in pol po Brecljevem pogrebu. Do tedaj papa ni javno nastopal. Sklepam, da je v njem takrat dozorevalo, da se je treba izjasniti. Zelo je bil prizadet ob vseh dogodkih po 8. septembru. O teh stvareh nisem z njim nikoli govoril, niti ob svojih kratkih obiskih doma. Pismo je bilo skupaj z nekaj drugimi, ki mi jih je mama poslala v Trst. Ker ga nimam, ne vem, ali je bil prepis ali kaj. Vsekakor natipkano, vendar ne na njegovem pisalnem stroju.«
Branje ni naporno, prej moreče, zlasti za takega, ki vznemirljivega časa noče razumeti. Danes je treba pisati drugače. V pismu se marsikaj ponavlja. Za objavo bi se dalo skrajšati s tem, da bi izluščili najzanimivejše misli. Vendar je pošteno, da je objavljeno vse, da ne bo slepomišenja. V njem so stališča, ki mi niso všeč in jih je težko zagovarjati, zlasti tisto, da je treba dati veri prednost pred narodom. Vendar je to zame in je moralo biti tudi za očeta konstrukcija, ki z življenjem nima opravka. Vera nikjer ne zah­teva, da se moramo njej v prid odpovedati vrednotam. Zato bi rekel, da oče s tem ni hotel povedati, da ima ideologija prednost pred koristmi naroda, ampak da imajo interesi posameznika prednost pred javnim interesom. Tudi jezik je iz drugega časa in bi ga morali obrusiti. Tako pišejo naši argentinci in so potem užaljeni, če jim rečemo, da je njihova slovenščina arhaična. Odkar so jo pred pol stoletja prinesli v tisto pampo, se ni spremenila in takšna bo ostala, če bo ostala, za vse večne čase.

stran: 055

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zadnjikrat vsi skupaj leta 1940 – Spredaj Metka, oče, mama, Jože, Ančka in Lenka. Zadaj Tine, Zina, Ivanka, Zora, Jane in Mija

Iz vsebine pisma se da ugotoviti, da je bilo napisano pozimi ¹⁹⁴³⁄₄₄. Omenjen je pogreb dr. Antona Breclja. Umrl je 22. 9. 1943 in pokopan čez tri dni. O njem je poročal Slovenec 26. sept. 1943. Pogrebne molitve je opravil Finžgar in tudi spregovoril ob odprtem grobu, svoj govor pa zaključil: »Dragi prijatelj, razpravljal si v svoji knjigi Čuda in tajne življenja. Sedaj so ti vse jasne. Odprla se ti je tudi druga tvoja knjiga: Ob viru življenja – pri edinem večnem viru – Bogu. S Skrivnim razodetjem pa te blagrujem: Spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi!« Kot je razvidno iz očetovega pisma, ga je njegova žalost ganila. Zato se je lotil pisanja. Tisto neprijazno zimo, bolj hladno kot sne­ženo, smo poslušali samotno klepanje po pisalnem stroju. Pisal je z levim kazalcem. Nismo bili radovedni, kaj piše, saj nismo vedeli za njegovo stisko in slutnjo bližnjega konca. Pismo je resnični Moj obračun. Na prvi pogled ni jasno, za koga ga je pisal, zase, za pri­jatelja ali za objavo. Morda ga je mislil vklju­čiti v brošuro Malikovanje zločina, ki je izšla poleti 1944. Le tako si lahko razlagamo previdnost pri oceni okupatorjevega položaja in uspeha zaveznikov. Koblar piše o zvitem pismu. Kdor ga je prebral brez slabih misli, mora priznati, da je oče pisal predvsem zase, da je napisal oporoko in obračun, zato je toliko bolj nenavadno, da je nekdo, ki ga je poznal, v njem videl razmišljanje nevarnega duševnega bolnika, ki se ga je treba izogibati: »Pustil sem ga v njegovi psihozi!« Če se je kdo nagibal k njej, je bil Koblar. Značilno je njegovo zatrjevanje, da je stolni prošt dr. Ignacij Nadrah 31. maja 1942 na Žalah, ko je pokopaval umorjena dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Viktorja Rojica, med govorom, v katerem je obsojal zločin in ideologijo, ki ga je rodila, ves čas gledal vanj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mrliški list našega očeta, izdan leta 1998: Oče se ni pisal Velikanje ampak Velikonja, njegovo krstno ime je bilo Lenart, zapisano Leonard, ne pa Lenard, datum njegove smrti ni 05. (peti) avgust 1945, ampak je bil ustreljen v ponedeljek, 25. junija 1945, med 18. in 19. uro na strelišču ob Dolenjski cesti in je tam pokopan; njegova starša Velikanje Ignac in Velikanje Marija sta se pisala Velikonja.

Eni zahtevajo, drugi obljubljajo mrliške liste, med njimi tudi varuh človekovih pravic. Vse prav, a takšnih, kot je tale, nočemo! Državni zbor mora najprej sprejeti resolucijo, v njej pa razglasiti, da je bila v času II. svetovne vojne v Sloveniji komunistična revolucija, ki ji je sledila državljanska vojna; izdati poročilo o povojnih pobojih; v njem naj piše, koliko je bilo žrtev in kje ležijo; povedati mora, kdo so bili storilci; dovolj že, če razglasi, da je to storila tedanja komunistična oblast; imena med vojno in po njej umrlih naj objavi v Uradnem listu, nato pa jih vpiše v mrliško knjigo in nam preda mrliške liste, iz katerih bomo izvedeli kaj več o domnevnem kraju smrti in grobu; da nam namreč ne bodo postregli kar z naslovi zaporov v Kočevskem gradu in Škofovih zavodov v Šentvidu, Teharij ali celo Centralnih zaporov na Miklošičevi 9 v Ljubljani, kot so to napisali v tem dokumentu.
»Kako more to gibanje podpirati veren katolik, ki mu papeževa okrožnica Divini Redemptoris izrecno prepoveduje vsako sodelovanje, tega ne razumem.« Stavka si naš oče ni izmislil, tako se je takrat na splošno govorilo. Res je bil za koga, ki se je imel za katolika in je simpatiziral z OF, čeprav morda v njej ni deloval, žugajoč in na neki način nevaren. Ob tem bi rekel samo še to, da smo slovenski protikomunisti tudi Pija XII. jemali zares, a se je žal po vojni svojemu poslanstvu odpovedal. Vatikan slovenskim katoličanom še ni izrekel priznanja za junaško ravnanje. Nič zato, saj hvale nismo pričakovali, pač pa razumevanje in usmiljenje. Tako se je zgodilo, da papež škofu Rožmanu ni pomagal priti v Rim. S tem je posredno odklonil avdienco, čeprav bi se z malo dobre volje dalo. Papež preprosto ni bil pripravljen, da bi se soočil s svojim ravnanjem. Raje je najbolj zveste pustil na cedilu. Tudi papež Janez Pavel ob prvem obisku v Sloveniji ni izrekel besed, kot so Rog, Teharje in pomorjeni fantje, medtem ko je ob drugem namignil samo na tezensko grobišče. Vemo, da mu besedila pišejo drugi, a vendar …

stran: 056

Naš oče je bil naiven in je upal, da se bo s krščanskimi socialisti dalo govoriti kot s prijatelji. Zato je dal pismo prebrati Koblarju, ki je bil v tej igri nepomemben, znan v ožjem krogu, zunaj pa ne. Čas Koblarjeve slave je napočil šele po vojni. Leta 1964 je postal redni član Slovenske akademije, dve leti kasneje še predsednik Slovenske matice, na tem po­ložaju pa ostal do smrti. Ni dvoma, da je bilo pismo v prvi vrsti namenjeno Finžgarju, seveda pa tudi širšemu krogu, predvsem dominsvetovcem. Finžgar je bil nedvomno vodilna osebnost med katoliškimi kulturniki, Pod svobodnim soncem smo v času narodove stiske prebirali kot knjigo razodetja. Njegovo zadržanje je bilo odločilno in pohujšljivo.
Oče očita neznanemu prijatelju, da mu je bil nekoč prej ocenil novele kot »zašraufane«. Jože piše: »Morda je bilo res ali pa je mislil, da je besedo prvi izgovoril Finžgar, na vsak način pa je zrasla na dominsvetovskem zelniku in to že leta 1927. Bila je posrečena in je na neki način zadela v polno, zato se je v pisateljskem krogu, v katerem se je papa gibal, tudi obdržala. Pismo torej ne cika samo na Finžgarja, ampak na ves Dom in svet in njegove sodelavce.« Videti je, da je oče to spoznal. Verjetno ga je ravno Koblar prepri­čal, da je čas nevaren, in bi, če bi prišlo pismo v javnost, ogrozilo ljudi, ki jim je bilo na­men­jeno. Zato je ostalo zaprto v predalu. Finžgar ga namreč v Letih mojega popotovanja ne o­menja.
V pismu je napovedana novela Zanka, ki da bo izšla v Dom in svetu, fantastična detektivska zgodba, posvečena morilcu in njegovemu koncu. Res je izšla in bila kasneje ponatisnjena v dveh zbirkah črtic in novel: ZANKE leta 1969 v Argentini in LJUDJE IN ZANKE leta 1991 v Gorici. Žal se mu ni posrečila. Ne more skriti ustvarjalne muke. Poleg tega so za skrivnostno zgodbo, pa naj gre za detektiv­ko ali fantastično povest, stroga pravila, teh pa se ni držal in se je z njo zgodilo najhujše, da je dolgočasna. Morda sem prestrog. Primerjam jo namreč z Borgesovimi in Jančarjevimi, napisanimi desetletja kasneje. Po možganski kapi, ki je očeta zadela leta 1933, ni več dobro pisal.

Fizična reakcija na določeno situacijo izzove občutke, ki naj bi bili njen vzrok.

Nekoga ubiješ, dokumente uničiš, potem pa po njem neusmiljeno tolčeš. Ne more se braniti, nič ni ostalo za njim, kar bi pričalo o nasprotnem. In če to delaš leto za letom, se prime. Taka je človeška narava. Lahko bi rekli, pa kaj zato! A škoda je, ker po takem ravnanju ni očiščenja ne priznanja in ne kesanja, sovraštvo pa ostane. Sovraštvo do tistih, ki smo jim delali krivico. Socialnih psihologov pojav ne preseneča in imajo zanj pripravljeno trditev: »Fizična reakcija na določeno situacijo izzove občutke, ki naj bi bili njen vzrok.« Z njo si lahko razlagamo nepotešeno sovraštvo partizanov do domobrancev: »Sovražijo, ker so morili!« In isto moram žal na neki način reči za Koblarja. Čeprav se je izkazalo, da je imel naš oče prav, pa naj gre za obnašanje predstavnikov slovenske kulture med vojno ali bedno vlogo krščanskih socialistov pri ustoličenju totalitarne oblasti po zmagoviti revoluciji, Koblar ni pokazal obžalovanja. Ne javno ne v Mo­jem obračunu. Svojo zadrego in mržnjo, ki se ju morda niti ni zavedal, je neodrešen in nepotešen odnesel v grob.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Trdnjava 1955 Marijan Tršar